Jedro

Za telesne bolečine gre tožnici odškodnina 650.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa odškodnina v znesku 950.000,00 SIT.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči poleg že prisojene odškodnine plačati še znesek 200.000,00 SIT in ji povrniti pravdne stroške še v znesku 15.654,00 SIT.

V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, sklep pa v celoti, potrdita.

Tožena stranka mora tožeči povrniti pritožbene stroške v znesku 7.446,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.3.2000 do plačila, v 15. dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati znesek 69.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.11.1996 dalje do plačila in znesek 1.550.000,00 SIT ter pravdne stroške v znesku 181.816,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zavrnilo je tudi predlog tožnice, da se oprosti plačila sodnih taks.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh dosedanjih stroškov postopka, vključno s pritožbenimi. Predlaga tudi spremembo sklepa o taksni oprostitvi. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je sodišče tožničine zahtevke za nematerialno škodo podcenilo. Ugotovilo je izjemno dolžino zdravljenja tožnice, dolgotrajnost fizičnih bolečin, dejstvo, da se je tožnica zdravila v nevrološki, ortopedski in travmatološki ter psihiatričnih ambulanti in bila sedemnajstkrat izpostavljena rendgenskim žarkom ter bila tudi na mnogih ambulantnih pregledih. Ugotovilo je obsežno in dolgotrajno zdravljenje, obsežne neprijetnosti zdravljenja ter škodljive posledice. Sodišče bi moralo tožnici ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevek za bolečine v celoti prisoditi. Prav tako bi moralo sodišče v celoti ugoditi tožničinemu zahtevku za strah. Ugotovljeno je bilo obsežno zmanjšanje tožničine življenske aktivnosti, ki jo ovira pri delu in vsakdanjem življenju. Pri tožnici gre za 10% invalidnost. Sodišče je tudi ugotovilo, da svoje delo opravlja z bistveno večjimi napori ter da določenih opravil v privatnem življenju ni več sposobna opravljati.

Tožnici je bila prisojena nepravična denarna odškodnina. Meni še, da je tožnica izkazala upravičenost zahtevka za taksno oprostitev in ga tudi dokumentirala ter ustno pojasnila. Pritožbeno sodišče naj to upošteva in tožnico oprosti plačila sodnih taks.

Pritožba je bila poslana toženi stranki, ki pa odgovora nanjo ni podala.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožba ne izpodbija pravilnosti in popolnosti ugotovitve dejanskega stanja. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje ugotovilo, je zato pritožbeno sodišče upoštevalo kot osnovo presoje pravilnosti uporabe materialnega prava. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča je bila tožnici za telesne bolečine in strah prisojena pravična denarna odškodnina, kot mu to nalaga določba 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Pri uporabi pravnega standarda pravične odškodnine je treba subjektivno doživljanje oškodovanca objektivizirati in ugotovljeno stanje primerjati tudi z drugimi, podobnimi primeri v sodni praksi, ki je vpeta v obstoječe družbene razmere v obdobju, ko sodišče določa pravično odškodnino. S tem se uresničuje načelo enakosti ljudi pred zakonom, še posebej načelo enakega varstva človekovih pravic pred sodiščem, ki ga zagotavljata 14. in 22. čl. Ustave Republike Slovenije. Utemeljeno pa pritožba zatrjuje obstoj pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pri odločitvi, s katero je sodišče tožnici prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da je pri tožnici ugotovljena izguba delovne sposobnosti. Po prepričanju pritožbenega sodišča to dejstvo in upoštevanje tožničine starosti narekuje zvišanje odškodnine za tovrstno škodo za znesek 200.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti je zato pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenske sodbe spremenilo in tožnici za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenske aktivnosti prisodilo odškodnino v skupnem znesku 950.000.00 SIT.

Materialnopravo pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožničin predlog za oprostitev vplačila sodnih taks zavrnilo. Pritožbeno sodišče povsem soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da ni nikakršne bojazni, da bo plačilo sodnih taks ogrozilo preživljanje tožnice oziroma njenih družinskih članov.

Delna sprememba odločitve o odškodnini se je odrazila tudi pri odločitvi glede obveznosti tožene stranke, da tožeči povrne ustrezen del pravdnih stroškov, ki so ji nastali v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Tožeči stranki so z zastopanjem po odvetniku in plačilom sodnih taks nastali stroški v znesku 398.344,00 SIT. Ob upoštevanju 32% uspeha tožeče stranke, ji mora tožena stranka iz tega naslova povrniti strošek v znesku 127.470,00 SIT. Po prištetju zneska 70.000,00 SIT, kolikor so znašali stroški medicinskega izvedenstva, mora tožena stranka tožeči povrniti stroške v znesku 197.470,00 SIT. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo povračilo stroškov v znesku 181.816,00 SIT in je zato pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo v plačilo še razliko v znesku 15.656,00 SIT. Tudi ta znesek bo morala tožena stranka plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1999 dalje do plačila. Tožena stranka bo morala tožeči povrniti še del pritožbenih stroškov. Pritožbeni stroški obsegajo nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, ki je bila odmerjena po Odvetniški tarifi in strošek za sodno takso, ki je bila odmerjena po Zakonu o sodnih taksah. Tožeča stranka je uspela le s 5% pritožbe, ta uspeh je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi pri odločitvi o obveznosti tožene, da tožeči povrne pritožene stroške. Od pritožbenih stroškov mora tožena stranka plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od izdaje odločbe pritožbenega sodišča do plačila.