Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici znesek 69.800,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.11.1996 in znesek 1.550.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.1.1999 ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 181.816,00 SIT. Višji zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da se je dne 20.12.1995 zavarovanec tožene stranke zaletel v tožničin avtomobil. Pri tem se je tožnica poškodovala. Utrpela je zvin vratne, prsne in ledvene hrbtenice. Za pretrpljene telesne bolečine ji je prisodilo 650.000,00 SIT, za strah 150.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 750.000,00 SIT, skupaj 1.550.000,00 SIT.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožeče stranke in zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 200.000,00 SIT.

Proti zavrnilnemu delu te sodbe glede zneska 3.750.000,00 SIT vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navaja, da je bilo zdravljenje dolgotrajno in zvezano z velikimi nevšečnostmi.

Bolečine so trajale eno leto. Dolgotrajen je bil tudi strah za uspeh zdravljenja. Posledice pa ocenjuje za katastrofalne. Navaja, da je izgubila delovno sposobnost in da se ne more ukvarjati s takimi aktivnostmi, kot se je pred nesrečo. Ne more se več ukvarjati s tenisom in aerobiko. Glede na navedeno predlaga, da ji sodišče prisodi celotno zahtevano odškodnino. Predlaga še, da jo revizijsko sodišče oprosti taks in šteje odločitev sodišč prve in druge stopnje, ki temu predlogu nista ugodili, za napačno.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977).

Ker je bila sodba prve stopnje izdana pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 47/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bolečine in druge neugodnosti, ki jih je tožnica prestala med zdravljenjem, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali pri odločitvi o odškodnini iz tega naslova (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Po ugotovitvah obeh sodb, ki temeljijo na izvedenskem mnenju in izpovedi tožnice, so tožničine bolečine res trajale zelo dolgo, vendar pa tožnica ni prestajala hudih bolečin, temveč zmerne in nato lahke. To in pa ostale ugotovljene nevšečnosti upravičujejo tožnico do odškodnine v prisojenem znesku. Višja odškodnina, za kakršno se zavzema tožnica, ne bi bila v skladu s prakso sodišč v podobnih primerih. Pri določitvi odškodnine za to obliko nepremoženjske škode so ustrezno upoštevane vse posebnosti tožničinega primera, zlasti nenavadno dolgo bolečinsko obdobje.

Enako velja za odškodnino za strah. Primarni strah je bil kratkotrajen, sekundarni strah pa glede na ugotovitev, da je šlo za lahko telesno poškodbo, ni bil intenziven.

Z opisom posledic, kakršne navaja v reviziji, pa tožnica pretirava. Izvedenec je ugotovil omejeno gibljivost vratne in ledvene hrbtenice lažje stopnje. Tožnica ni sposobna za dela, kjer je potrebna dolgotrajna prisilna drža glave in vratu, hitro ali sunkovito obračanje glave in vratu ter dviganje in prenašanje bremen nad 5 kg. Pri daljši vožnji osebnega avtomobila mora uporabljati mehko vratno ortozo. V zvezi s tem je izvedenec ugotovil, da je tožnica sposobna za svoje delo poslovodkinje z navedenimi omejitvami, s polnim delovnim časom. Zato ne drži njena revizijska navedba o izgubi delovne sposobnosti. Pri delu mora vlagati večje napore, kar velja tudi za domača opravila. To je izvedenec ocenil z 10-odstotno invalidnostjo. Prisojena odškodnina v znesku 950.000,00 SIT je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna in v skladu z merili po 200. in 203. členu ZOR.

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks odloča sodišče prve stopnje (prvi odstavek 173. člena ZPP). Zoper sklep, s katerim je zavrnjena pritožba zoper zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks, ni revizije, ker to ni sklep, s katerim je postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 400. člena ZPP). Zato odločitve o oprostitvi sodnih taks revizijsko sodišče ne presoja.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).