Jedro

Pomanjkanje zaupanja s strani nadzornega sveta je lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Tega zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko-poslovne razloge“, to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1. Sklep nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika, kot takratnega predsednika uprave, je neveljaven, ker iz njega ne izhaja, da je bil odpoklican iz zakonsko določenih razlogov. Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen.

Tožba tožeče stranke, katere trditvena podlaga je bila nezakonitost sklepa nadzornega sveta, kot posledico pa je uveljavljala razveljavitev slednjega, je bila torej materialnopravno nesklepčna.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v I. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepa nadzornega sveta L. d.d., štev. 232, o odpoklicu G. V., predsednika uprave družbe, zavrne; v II. točki izreka sklepa se odločitev o pravdnih stroških spremeni tako, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 2.711,84 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15-ih dneh povrniti 1.536,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo sklep nadzornega sveta L. d.d., štev. 232, o odpoklicu G. V., predsednika uprave družbe L. d.d.. Poleg tega je toženi stranki naložilo, da tožeči stranki v 15-ih dneh povrne 3.931,34 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz razlogov sodbe izhaja, da zgolj subjektivna izguba zaupanja, ne da bi se izguba zaupanja ustrezno manifestirala v kršitvi konkretnih obveznosti ali nesposobnosti za nadaljnje vodenje poslov, ne zadošča za odpoklic posameznega člana uprave.

Zoper to odločitev se je pritožila tožena stranka in jo izpodbijala iz vseh pritožbenih razlogov. Po mnenju pritožbe so razlogi o odločilnih dejstvih v delu med seboj v nasprotju, posledično pa sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in je zato tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožba najprej izpostavlja, da ZGD-1 ne vsebuje določbe, ki bi urejala vsebino sklepa o odpoklicu predsednika ali člana uprave, in ki bi določala, da mora nadzorni svet že v sklepu o odpoklicu konkretizirati, individualizirati in utemeljiti na objektivnih okoliščinah razloge za odpoklic, zato zadošča, da nadzorni svet v svoji odločitvi o odpoklicu navede razlog odpoklica, ki mora biti dopusten (takšen, da sodi v okvir enega od zakonskih razlogov iz 268. člena ZGD-1) in preverljiv (tako, da je mogoče ugotoviti ali razlog za odpoklic dejansko obstaja in ali je utemeljen). Stališče sodišča, da bi bil zakonit le razlog za odpoklic, če bi bilo nezaupanje ustrezno konkretizirano, individualizirano in utemeljeno že v samem sklepu o odpoklicu, je materialnopravno napačno. Podlage tudi ni za stališče sodišča, da zgolj subjektivna izguba zaupanja nadzornega sveta ne zadošča za odpoklic, pa tudi, da se takšnega razloga ne more subsumirati pod druge ekonomske poslovne razloge. Navedeno stališče iz točke 21 obrazložitve je z vidika zahtevane vsebine sklepa nadzornega sveta tudi v nasprotju s stališčem sodišča iz točke 6 obrazložitve sodbe, s čimer je bila podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sklep o odpoklicu tožnika je bil daleč od pavšalnega in arbitrarnega, saj je navedel jasen razlog za odpoklic – izgubo zaupanja, kar sta potrdila tudi oba člana nadzornega sveta, ki sta glasovala za odpoklic, to sta P. in K., ki sta tudi utemeljila, zakaj sta izgubila zaupanje v tolikšni meri, da nista videla več možnosti, da bi še naprej lahko opravljal funkcijo predsednika uprave. Sklicevanje sodišča na pričanje prič A. in B. je nerelevantno in nepravilno, saj gre za priči, ki sta sicer bili v času odpoklica člana nadzornega sveta, vendar nista glasovali za odpoklic. Sodišče je s tem, ko ni zaslišalo še druge, po toženi stranki predlagane člane nadzornega sveta, da bi ugotovilo, ali so tudi oni izgubili zaupanje, in zakaj, bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 213. členom ZPP, kar ima za posledico nezakonitost sodbe, pa tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Izguba zaupanja sama po sebi predstavlja subjektiven element, ki ga objektivno niti ni mogoče preizkušati. Zato bi se sodna presoja lahko nanašala le na preveritev, ali je pri članih nadzornega sveta do izgube zaupanja dejansko prišlo. Ni pa v pristojnosti sodišča, da presoja, ali je zatrjevana izguba zaupanja res takšna, da objektivno gledano utemeljuje odpoklic. Glede na kadrovsko funkcijo nadzornega sveta, ki je ena od njenih temeljnih funkcij, predstavlja vprašanje zaupanja temeljno in najpomembnejše vprašanje, kar izhaja tudi iz odgovornosti nadzornega sveta v razmerju do lastnikov in upnikov. ZGD-1 ne more in ne daje nadzornemu svetu le kurativne funkcije, torej možnosti ukrepanja šele, ko pride do škodljivih ravnanj, ampak mora nadzorni svet s svojimi ukrepi zagotoviti tudi, da uprava ne bo škodljivo ravnala, torej gre za preventivno funkcijo. Glede odločitve nadzornega sveta velja v primeru izgube zaupanja, da je zaupanje v upravo izgubila večina članov nadzornega sveta, kar „samo po sebi potrjuje obstoj in zakonitost takšnega razloga, ki je izključno subjektivne narave in ga objektivno ni mogoče preizkušati“. Sodišče sicer lahko ugotavlja tudi razloge za izgubo zaupanja, vendar pa ni pristojno presojati, ali so ti razlogi zadostni, da bi lahko pomenili izgubo zaupanja oziroma tolikšno izgubo zaupanja, ki utemeljuje odpoklic. Razlog izgube zaupanja ne predstavlja tudi krivdnega razloga za razrešitev, kot to napačno zaključuje sodišče, saj lahko predstavlja drug poslovno ekonomski razlog za odpoklic, in ne nujno razlog nesposobnosti. V konkretnem primeru je izguba zaupanja sicer izhajala iz dotedanjih okoliščin s projekcijo za vnaprej, in je šlo za preventivno ravnanje nadzornega sveta zaradi izgube zaupanja. V konkretnem primeru tako „predstavlja lahko le drug ekonomsko poslovni razlog za odpoklic, katerega ZGD-1 v 268. členu ne določi taksativno ampak le primeroma in teh razlogov z ničemer ne omejuje“. Nadzorni svet tožene stranke je kot temeljno oviro za večjo uspešnost uprave ugotovil pomanjkanje timskega dela in notranja nesoglasja med člani uprave, ki so se s časom le še povečevala in so močno negativno vplivala na notranje odnose pri toženi stranki. Upoštevajoč, da so pred toženo stranko pomembni dolgoročni izzivi, ki zahtevajo poleg kompetentnosti članov uprave tudi timsko delo uprave ter dobro medsebojno sodelovanje, je nadzorni svet odločil, da je bilo izgubljeno zaupanje vanj kot prvega moža tožene stranke in v njegovo zmožnost urediti oziroma odpraviti ugotovljeno stanje ter zagotoviti pogoje za izpolnjevanje prihajajočih izzivov in zastavljenih ciljev.

Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila, označila jo je za neutemeljeno in predlagala njeno zavrnitev.

Razlogi, ki jih navaja zgoraj povzeta pritožba, po mnenju pritožbenega sodišča sicer niso utemeljeni, vendar pa je sodišče pri preverjanju uporabe materialnega prava, kar v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP opravi po uradni dolžnosti, ugotovilo, da takšen zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo nobene od v pritožbi očitanih kršitev določb pravdnega postopka. Tako ni podano nasprotje v razlogih izpodbijane sodbe, saj je sodišče v točki 6 obrazložitve jasno zapisalo svoje stališče, da ni potrebno, da sklep nadzornega sveta vsebuje natančne navedbe o ravnanjih in opustitvah dolžnosti člana uprave, vendar pa tudi ni dopustna druga skrajnost zgolj s pavšalnim navajanjem razlogov za odpoklic in tudi ne širitev teh razlogov v sodnem postopku. V točki 21 obrazložitve pa je v okviru tega stališča samo še povzelo, da „nezaupanje nadzornega sveta“ ni bilo ustrezno konkretizirano, individualizirano in utemeljeno v objektivnih okoliščinah.

Z zgoraj povzetim zaključkom prvostopenjskega sodišča soglaša tudi pritožbeno sodišče. Sklep štev. 232 (priloga A3), sprejet na seji 7. 9. 2012, s katerim je bil odpoklican tožnik „iz nekrivdnih razlogov“, se je o vsebinskih razlogih za takšno odločitev skliceval na „okoliščine, obrazložene“ v sklepu nadzornega sveta štev. 220 s seje, z dne 14. 5. 2012 (priloga B2). Iz sklepa štev. 220(1), izhajajo zgolj očitki, ki se nanašajo na celotno upravo(2), češ da je glavna ovira za večjo uspešnost uprave(3) pomanjkanje timskega dela in notranje nesoglasje med člani uprave. To je bil edini očitek glede dela uprave in s tem tudi glede tožnika, kot njenega predsednika. Na podlagi tega očitka je tožena stranka v predmetni pravdi postavila trditev, da je bil razlog odpoklica tožnika „drug“ ekonomsko-poslovni razlog iz 4. alineje 268. člena ZGD-1, in sicer zaradi pomanjkanja zaupanja v predsednika uprave.

Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da po toženi stranki v pravdi zatrjevanega razloga za odpoklic ni mogoče uvrstiti med „druge ekonomsko-poslovne razloge“, to je objektivne razloge iz 4. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1, saj je „pomanjkanje zaupanja“ lahko po naravi stvari le posledica subjektivnih dejstev na strani člana uprave, tj. ali kršitev njegovih obveznosti ali pa nesposobnosti pri vodenju poslov. To pomeni, da bi lahko član uprave bil odpoklican le, če bi nadzorni svet izgubil zaupanje vanj zato, ker bi ugotovil, da je nesposoben opravljati funkcijo, ali da jo opravlja v nasprotju z zakonom ali interesi družbe. Torej iz subjektivnega razloga(4), ki pa bi moral biti določno naveden v sklepu nadzornega sveta. Zato tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču tožene stranke, da bi od tedaj dalje, ko naj bi večina članov nadzornega sveta izgubila zaupanje do tožnika, to že samo po sebi pomenilo razlog za odpoklic, katerega naj ne bi bilo mogoče niti preizkušati, oziroma bi se ga sodno preizkusilo le, da bi se ugotavljalo ali so člani nadzornega sveta res izgubili zaupanje ali ne. Na takšen način, kot si določbo 268. člena ZGD-1 tolmači tožena stranka, bi bil odpoklic člana uprave v prosti presoji nadzornega sveta, mogoč tudi brez utemeljenega razloga, zgolj pač z večinsko izjavo članov nadzornega sveta, da v upravo „nimajo več zaupanja“(5).

Ker pa ZGD-1 omogoča le odpoklic iz utemeljenega razloga (ki je lahko krivdni, pa tudi nekrivdni, vendar mora biti vedno v okviru zakonski razlogov), bi bil sklep nadzornega sveta tožene stranke lahko zakonit le, če bi nadzorni svet že v sklepu opredelil razloge za odpoklic(6), in sicer v okviru tistih razlogov, za katere 268. člen ZGD-1 dovoljuje predčasni odpoklic člana uprave. V sodnem postopku pa bi nato morala družba podati toliko podrobnih in konkretnih navedb o ravnanjih in opustitvah člana uprave, da bi slednjemu bila omogočena tudi obramba zoper te očitke, kot je pravilno navedlo tudi prvostopenjsko sodišče. Pritožbeno sodišče torej pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je sklep nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika, kot takratnega predsednika uprave, neveljaven, ker iz njega ne izhaja, da je bil odpoklican iz zakonsko določenih razlogov(7), saj v bistvu v njem ni naveden noben razlog za njegov predčasni odpoklic, ki bi ustrezal zakonsko določenim razlogom. Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen. V skladu z ustaljeno sodno prakso(8) se o razveljavitvi oziroma ničnosti sklepa nadzornega sveta ne more presojati na podlagi analogne uporabe določb ZGD o ničnosti in izpodbojnosti skupščinskih sklepov, ampak se lahko za tiste sklepe nadzornega sveta, ki imajo oblikovalni učinek, na podlagi 14. člena Obligacijskega zakonika (OZ)(9) analogno uporabljajo določbe OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. Pri tem je potrebno glede na okoliščine vsakega primera posebej poiskati podoben zakonsko opredeljen dejanski stan, ki ustreza dejanskemu stanu v pravdi. V predmetnem sporu tožeča stranka uveljavlja neveljavnost sklepa nadzornega sveta zaradi tega, ker je bil sklep sprejet v nasprotju z zakonom (določba 268. člena ZGD-1). Ta dejanski stan pa ustreza zakonskemu dejanskemu stanu iz 86. člena OZ, ki kot neveljavnost (pogodbe) v primeru, ko akt nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, za posledico določa ničnost. Tožba tožeče stranke, katere trditvena podlaga je bila nezakonitost sklepa nadzornega sveta, kot posledico pa je uveljavljala razveljavitev slednjega, je bila torej materialnopravno nesklepčna. Gre za nesklepčnost, katere v postopku ni mogoče odpraviti, ker bi bilo potrebno posegati v zahtevek. Te pomanjkljivosti pa ne bi bilo mogoče sanirati niti ob teleološki razlagi določb OZ o neveljavnosti predpisov(10), saj je sklep nadzornega sveta o predčasnem odpoklicu predsednika uprave družbe korporacijsko pravni akt, katerega posledice se ne raztezajo le na tisto osebo, ki je odpoklicana, ampak se odražajo na delovanju celotne gospodarske družbe in tudi v razmerjih, v katera vstopa družba. Zato v konkretnem primeru ni mogoče ob ugotovljeni kršitvi uporabiti milejše civilnopravne sankcije, tj. izpodbojnosti(11) .

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče sodbo prvostopenjskega sodišča zaradi napačne uporabe materialnega prava spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se razveljavi sklep nadzornega sveta, zavrnilo (prvi odstavek 351. člena ZPP).

V skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških pravdnega postopka. Glede na to, da tožeča stranka ni uspela s svojim tožbenim zahtevkom, ji je naložilo, da toženi stranki povrne 2.711,84 EUR pravdnih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški predstavljajo izdatke tožene stranke za nagrado za postopek (po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi, ZOdvT), nagrado za narok (po tar. št. 3102), pavšalni znesek za PTT storitve (po tar. št. 6002) in izdatke za tri pristope tožene stranke na sodišče, vse povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007). Ni pa ji priznalo pravice do povrnitve stroškov po tar. št. 6000, ker v predmetni pravdi tožena stranka ni imela takšnih in tolikšnih stroškov za kopiranje ali tiskanje, kot jih za ta izdatek predvideva navedena tarifa. Poleg tega je toženi stranki pritožbeno sodišče moralo priznati tudi stroške za pritožbeni postopek, saj četudi tožena stranka ni uspela s svojimi razlogi izpodbiti prvostopenjske sodbe, je že zgolj vložitev pritožbe imela za posledico spremembo prvostopenjske odločitve. Pritožbene stroške je sodišče odmerilo na 1.536,22 EUR, predstavljajo pa izdatke tožene stranke za nagrado za pritožbo (po tar. št. 3210) in za sodno takso za pritožbo v višini 1.449,00 EUR, vse povečano za 22 % DDV. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni med pritožbenimi stroški priznalo materialnih stroškov po tar. št. 6002, saj so ji bili le-ti priznani že v prvostopenjskem postopku.

op. št. 1: v katerem je uvodoma nadzorni svet ugotovil, da je takratna uprava prevzela vodenje družbe v izjemno težkih razmerah, in da ji priznava dosežke na področju povečanega obsega poslovanja in finančne konsolidacije družbe v zadnjih 3 letih op. št. 2: in nobeden posebej na tožnika op. št. 3: torej je uspešnost že bila podana op. št. 4: razlogi iz 1. in 2. alineje drugega odstavka 268. člena ZGD-1 op. št. 5: Ob pomanjkanju določnega razloga za odpoklic v izpodbijanem sklepu je bila povsem pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, da ni izvedlo zaslišanj še preostalih članov nadzornega sveta.

op. št. 6: tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 103/2004 op. št. 7: kasneje, med sodnim postopkom teh razlogov tudi ni dopustno širiti op. št. 8: glej sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 243/2008 op. št. 9: ki določa, da se določbe OZ, ki se nanašajo na pogodbe, smiselno uporabijo tudi za druge pravne posle op. št. 10: z uporabo milejših civilnopravnih sankcij op. št. 11: primerjaj s stališči pravnih teoretikov dr. S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, SZ Ur. l. SRS, 1. knjiga, stran 362 in naslednje; dr. A. Pavčnik-Polajnar, Neveljavnost pogodb, SSND, Ljubljana 1982, str. 23 in naslednje