Jedro

Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Upoštevati je tudi treba, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi.

Sodišče je pri odločanju vezano na meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), ničnost in izpodbojnost pa sta različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.944,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep nadzornega sveta tožene stranke (d. d.) št. 232 o odpoklicu tožnika - predsednika uprave tožene stranke (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povračilo stroškov postopka tožniku (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa nadzornega sveta zavrnilo, v II. točki izreka pa tako, da je tožniku naložilo povračilo pravdnih stroškov toženi stranki (I. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka (II. točka izreka). Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, da v sklepu nadzornega sveta, s katerim je odpoklical tožnika kot takratnega predsednika uprave, ni naveden noben razlog, ki bi ustrezal zakonsko določenim razlogom v 268. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Vendar pa bi bil takšen sklep zaradi navedene napake lahko le ničen in ne izpodbojen. Ker je tožnik zahteval razveljavitev sklepa nadzornega sveta, je bila njegova tožba po presoji sodišča druge stopnje nesklepčna.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom III DoR 133/2015 z dne 17. 11. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo o nesklepčnosti tožbe, vezane na uveljavljanje neveljavnosti sklepa o odpoklicu predsednika uprave iz 268. člena ZGD-1, ker je tožnik ob zatrjevanju nezakonitosti tega sklepa uveljavljal njegovo razveljavitev (ne pa ničnosti).

4. Po dopustitvi revizije je tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

6. V postopku pred sodiščema prve in druge stopnje je bilo ugotovljeno sledeče dejansko stanje: - Nadzorni svet tožene stranke je dne 7. 9. 2012 sprejel sklep št. 232, s katerim je zaradi okoliščin, obrazloženih v sklepu nadzornega sveta tožene stranke št. 220, iz nekrivdnih razlogov odpoklical tožnika z mesta predsednika uprave tožene stranke.

- Nadzorni svet tožene stranke je v sklepu št. 220 z dne 14. 5. 2012 zapisal, da ugotavlja, da so glavna ovira za večjo uspešnost uprave pomanjkanje timskega dela in notranja nesoglasja med člani uprave.

**Revizijske navedbe**

7. Tožnik v reviziji sodišču druge stopnje očita zmotno uporabo prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) v zvezi s 94. členom OZ. Zatrjuje, da naj bi sodišče druge stopnje napačno tehtalo interese vpletenih oseb. Ob sklicevanju na načelo stopnjevanja sankcij meni, da je temeljni namen določbe 268. člena ZGD-1 v zaščiti položaja člana uprave pred posledicami nezakonite razrešitve oziroma v zaščiti njegovega dohodkovnega položaja in ne v varstvu splošnega interesa družbe, zato naj bi bila sankcija izpodbojnost in ne ničnost. Temeljni namen naj bi torej bil v ureditvi (medsebojnega) odnosa med družbo in članom uprave. Interes člana uprave naj bi v vsakem primeru pretehtal nad splošnim interesom družbe, družbenikov in države. Proti sankciji ničnosti naj bi govorilo tudi njeno učinkovanje za nazaj ter možnost vsake tretje osebe z interesom, da se nanjo sklicuje, četudi bi bilo to v nasprotju z voljo družbe in odpoklicanega člana uprave.

8. Tožnik poleg tega meni, da je razveljavitveni zahtevek po svoji pravni naravi ožji in torej manj od splošnega ničnostnega zahtevka, zato naj bi bil razveljavitveni zahtevek vedno možen tudi takrat, ko pravo sicer predvideva ničnostno sankcijo. Če se stranka, ki bi sicer lahko zahtevala več, to je ničnost, odloči, da bo uveljavljala manj, to je razveljavitev, ni najti razloga, da sodišče takšnega ožjega pravnega varstva ne bi dopustilo.

**Presoja utemeljenosti revizije**

9. Revizija ni utemeljena.

10. Sodišče druge stopnje je ob sklicevanju na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS III Ips 243/2008 z dne 27. 1. 2011 pravilno obrazložilo, da o razveljavitvi in ničnosti sklepa nadzornega sveta ni mogoče presojati na podlagi analogne uporabe določb ZGD-1 o ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine delniške družbe; lahko pa pride v primeru, če ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, v poštev analogna (in na podlagi 14. člena OZ smiselna) uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb.

11. Glede na kršitev, ki jo je uveljavljal tožnik, je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbo 86. člena OZ, v skladu s katero je sklep nadzornega sveta z oblikovalnim učnikom, ki nasprotuje prisilnim predpisom, ničen, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo. Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Zakonske določbe o organih delniške družbe, o njihovih pristojnostih ter o medsebojnih razmerjih so (v glavnem) kogentne narave ter medsebojno povezane. Če naj uprava vodi posle družbe samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1), nadzorni svet pa naj nadzoruje vodenje poslov družbe (prvi in peti odstavek 281. člena ZGD-1), je treba slednjemu preprečiti, da bi pod grožnjo možnosti odpoklica brez obstoja zakonskega odpoklicnega razloga v nasprotju z voljo zakonodajalca dejansko prevzel poslovodenje upravi, ki bi postala zgolj njegov izvršilni organ. Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je uzakonjena v korist delniške družbe tudi v tem smislu, da bi njena odsotnost in s tem možnost odpoklica uprave brez zakonskega odpoklicnega razloga slabila podjetniško iniciativo članov uprave in njihov občutek odgovornosti za družbo. Upoštevati je tudi treba, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi. Sodišče druge stopnje je tako pravilno pojasnilo, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu predsednika uprave družbe korporacijskopravni akt, katerega posledice se ne raztezajo le na tisto osebo, ki je odpoklicana, ampak se odražajo na delovanju celotne gospodarske družbe in tudi v razmerjih, v katera vstopa družba. Glede na to, da določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 ni namenjena zgolj varovanju interesa posameznika - odpoklicanega člana uprave, je sodišče druge stopnje pravilno zaključilo, da ni podana podlaga za zaključek, da naj bi namen kršenega pravila odkazoval na kakšno drugo sankcijo (izpodbojnost).

12. Na drugačen zaključek ne more vplivati revizijski argument, ki se sklicuje na stališče v literaturi,1 da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni [pravnomočno] ugotovljena, in na zatrjevano nezdružljivost tega stališča s pravnimi posledicami ničnosti. Ničnost načeloma res učinkuje ex tunc. Vendar pa je treba njene učinke v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, iz razlogov pravne varnosti izjemoma omejiti. Tovrstno omejitev ex tunc učinkovanja pa predstavlja ravno citirano stališče v literaturi, ki ga je v svoji sodni praksi sprejelo tudi Vrhovno sodišče.2 Pomembno je namreč, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. V vsakem trenutku mora biti jasno, kdo je pristojen za sprejemanje odločitev družbe v njenem imenu.

13. Tožnik poleg tega spregleda, da je ex tunc učinkovanje značilno tudi za izpodbojnost, saj tudi uspešna razveljavitev izpodbojne pogodbe učinkuje ex tunc. Izpostavljanje ex tunc učinkovanja ničnosti tako ne more biti podlaga za dajanje prednosti sankciji izpodbojnosti pred sankcijo ničnosti.

14. Tožnik prav tako ne more uspeti z očitkom, da sankcija ničnosti (v primerjavi s sankcijo izpodbojnosti) preširoko odpira vrata aktivni legitimaciji za tožbo zoper sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave. S pomočjo utesnjujoče razlage pravnega interesa, ki je potreben za sklicevanje na ničnost (93. člen OZ) oziroma za vložitev ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP), je namreč mogoče krog aktivno legitimiranih ustrezno zamejiti.

15. Tožnik zmotno meni, da naj bi bil razveljavitveni zahtevek kot nekaj manj vedno možen tudi takrat, ko pravo sicer predvideva ničnostno sankcijo. Tožniku je mogoče pritrditi, da je izpodbojnost kot milejša oblika neveljavnosti nekaj manj od ničnosti, vendar pa zgolj na tej podlagi ni mogoče napraviti zaključka, da je zahtevek za razveljavitev že vsebovan v zahtevku za ugotovitev ničnosti, in da je zato mogoče pogodbo oziroma sklep razveljaviti, čeprav je ničen, če tožnik zahteva zgolj razveljavitev.3 Sodišče je pri odločanju vezano na meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), ničnost in izpodbojnost pa sta različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja. Ničnost se uveljavlja z ugotovitveno tožbo, s katero se zgolj ugotavlja obstoj ali neobstoj pravnega razmerja, kar predstavlja šibkejše pravno varstvo kot oblikovalna tožba, s katero se pravno razmerje ustanavlja, preoblikuje, odpravlja in ki pride v poštev za uveljavljanje izpodbojnosti.4 Poleg tega se lahko odloča o ničnosti pogodbe oziroma sklepa kot o predhodnem vprašanju v razmerju do dajatvenega zahtevka, o izpodbojnosti pa ne, kar tudi kaže na to, da izpodbojnost ni že vsebovana v ničnosti.

16. Glede na obrazloženo se odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje glasi: Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo nesklepčnost tožbe, vezano na uveljavljanje neveljavnosti sklepa o odpoklicu predsednika uprave iz 268. člena ZGD-1, ker je tožnik ob zatrjevanju nezakonitosti tega sklepa uveljavljal njegovo razveljavitev (ne pa ničnosti).

**Odločitev o reviziji**

17. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na očitke, ki so bili odločilnega pomena za odločitev o dopuščeni reviziji.

18. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Na podlagi določbe prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP tožeča stranka sama nosi svoje revizijske stroške, toženi stranki pa mora upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Odvetniške tarife (Uradni list RS, št. 2/2015) povrniti nagrado za postopek (1.574,00 EUR, Tar. št. 3300), pavšalni znesek stroškov (20,00 EUR, Tar. št. 6002) in davek na dodano vrednost (22 % oz. 350,68 EUR, Tar. št. 6077), kar skupaj zanaša 1.944,68 EUR (II. točka izreka).

1 Bratina, B., v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), komentar k 268. členu ZGD-1. 2 Glej 6. točko obrazložitve sodbe VS RS G 18/2007 z dne 27. 5. 2008 in 8. točko obrazložitve sodbe VS RS G 17/2009 z dne 8. 7. 2010. Primerjaj tudi sodbo VS RS III Ips 134/1998 z dne 22. 3. 2000. 3 Glej Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010, 2. člen, str. 34 - 36. Prim. v novejši sodni praksi sodbo VS RS II Ips 333/2006 z dne 27. 3. 2008, sodbo VS RS II Ips 336/2009 z dne 11. 11. 2010, sodbo VS RS II Ips 499/2009 z dne 17. 2. 2011, sodbo VS RS II Ips 66/2009 z dne 10. 1. 2013. 4 Glej Galič, A., v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2010, 2. člen, str. 34 - 36.