Jedro

Utemeljenost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oziroma obstoj poslovnega razloga v smislu ugotovitve prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni odvisna od dejanske navzočnosti delavca na delovnem mestu, na katero se pogodba o zaposlitvi nanaša. Tako ni nezakonito ravnanje tožene stranke, ki je tožnici takoj po reintegraciji v delovno razmerje podala obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Na ugotovitev o obstoju poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnica v času odpovednega roka delo še vedno opravljala. V tem času namreč pogodba o zaposlitvi še vedno velja, tako da je dolžna vsaka od pogodbenih strank uresničevati svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Če pa v tem času delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, mu delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, kar prav tako ne vpliva na zakonitost predhodne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, glaseč se na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici z dne 14. 6. 2007, poziv nazaj na delo in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo in z zamudnimi obrestmi od prenehanja dalje. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je tožena stranka podala tožnici, še izrazitejši primer nezakonitega postopanja delodajalca, kot je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je sodišče prve stopnje presojalo v individualnem delovnem sporu z opr. št. Pd 391/06, ki se je pravnomočno končal v tožničino korist. Ta odpoved, ki je bila temelj spora v zadevi opr. št. Pd 391/06, je bila po vsebini povsem identična odpovedi z dne 14. 6. 2007, ki jo tožnica izpodbija v tem individualnem delovnem sporu. Obe odpovedi sta vsebovali povsem enake razloge, zato se postavlja vprašanje, zakaj sodišče prve stopnje ni ugodilo tudi tožničinemu tožbenemu zahtevku, ki ga vtožuje v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče prve stopnje je v zadevi opr. št. Pd 391/06 razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je štelo, da je bil pravi razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v tem, da se stranki nista sporazumeli o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Tožbenemu zahtevku tožnice je ugodilo tudi iz razloga neresnega ukinjanja in ponovnega sistematiziranja delovnega mesta „svetovalka direktorja“. Iz izpovedbe direktorice tožene stranke S.Z.V. izhaja, da se je tožnica dne 28. 5. 2007 pogovarjala in dogovarjala tudi o možnosti sporazumne prekinitve delovnega razmerja. Ker do tega ni prišlo, je bilo tožnici še istega dne vročeno obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nekaj dni kasneje, 14. 6. 2007, pa še odpoved pogodbe o zaposlitvi. V obeh postopkih je bilo torej govora o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja, po neuspešnem dogovarjanju pa je bila tožnici v obeh primerih odpovedana pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tudi v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007 ravnala nelogično in nevestno glede vzpostavitve in ukinitve delovnega mesta „svetovalka direktorja“. 22. 5. 2007 je to mesto vzpostavila (kljub temu, da ji tega sodba opr. št. Pd 391/06 ni nalagala), 28. 5. 2007 pa je to delovno mesto ukinila. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bil niti resen niti utemeljen. Istega dne, kot se je tožnica zglasila na delu pri toženi stranki (28. 5. 2007), ji je tožena stranka vročila obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Direktorica tožene stranke ji ni dala niti možnosti, da bi tožnica svoje delo začela ponovno opravljati oziroma da bi ugotovila, če bo delo tožnice potrebno in koristno za toženo stranko. Sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati lahkotnosti odločitve v zvezi z konstituiranjem in ukinjanjem delovnega mesta „svetovalka direktorja“. Glede na kronološki pregled konstituiranja in ukinjanja tega delovnega mesta je potrebno ugotoviti, da sta bili 28. 5. 2007 pri toženi stranki vzpostavljeni dve delovni mesti „svetovalka direktorja“, zato ukinitev enega delovnega mesta še ne pomeni, da je prenehala obstajati potreba po tožničinem delu. Tožnica opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 18/2004 glede razporejanja na neobstoječe delovno mesto in na možnost izigravanja predpisov brez sankcije za delodajalca. Glede na izpoved direktorice tožene stranke, ki je pojasnila, da je sprejela sklep o ukinitvi tega delovnega mesta, ker je na podlagi petmesečnih izkušenj vedela, da tega dela ne potrebuje, se postavlja vprašanje, zakaj je 22. 5. 2007 to delovno mesto ponovno uvedla. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da je direktorica tožene stranke tožnici le dva dni po sprejemu poslovne odločitve o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi naložila precej zahtevno in nujno nalogo, kar kaže na ugotovitev, da je bila odločitev o ukinitvi delovnega mesta „svetovalka direktorja“ zgolj namišljena in navidezna. Poleg tega so trditve tožnice o tem, da ji je tožena stranka tudi po 28. 5. 2007 odrejala nove naloge (torej da je bilo tožničino delo potrebno), s strani tožene stranke ostale v celoti neprerekane. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila dana prepozno. Poslovno odločitev o ukinitvi delovnega mesta „svetovalka direktorja“ je tožena stranka sprejela že 7. 12. 2006, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa je bila podana šele 14. 6. 2007. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila podana iz diskriminatornih in šikanoznih razlogov, kar je tožnica v postopku izkazala, to pa izhaja tudi iz dokazov tožene stranke. Na naroku za glavno obravnavo dne 10. 10. 2007 je bilo s strani pooblaščencev obeh strank zaključeno, da je bil razlog odpovedi različno politično prepričanje, kar izhaja tudi iz časopisnih člankov, ki jih je v spis vložila tožena stranka, torej da politično prepričanje tožnice ni enako političnemu prepričanju uprave in nadzornega sveta tožene stranke. Tožnica v zvezi s tem še posebej opozarja na članek, objavljen v reviji M. dne 21. 4. 2007. Glede na to je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da tožnica ni zatrjevala nobenega od razlogov iz 89. člena ZDR. Pri tem ni potrebno posebej pojasnjevati, kakšni politični opciji pripada tožnica in kakšni tožena stranka. Tudi iz preostalih dokazov izhaja, da je bilo dejanje tožene stranke diskriminatorno. Razen tega je tožena stranka tožnici po izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala tudi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 19. 7. 2007, ker naj bi tožnica v času bolniškega staleža zapustila kraj bivanja. To pomeni, da je tožena stranka tožnici v sedmih mesecih in desetih dneh trikrat odpovedala pogodbo o zaposlitvi, kar nedvomno kaže na neresnost in neracionalnost ravnanja tožene stranke. V zvezi s to izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi je tožnica predlagala tudi vpogled v spis opr. št. Pd 306/2007, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo in ni navedlo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. V tem smislu tožnici ni bila dana možnost enakega obravnavanja v postopku. Iz izpovedbe direktorice tožene stranke z dne 16. 1. 2008 je razvidno, da je 28. 5. 2007 ob razgovoru s tožnico ocenila, da sodelovanje med njima verjetno ne bo mogoče (torej po nekajminutnem razgovoru), kar kaže na to, da je bila tožnica pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi postavljena v neenakopraven položaj očitno zaradi političnega prepričanja in zaradi drugih osebnih okoliščin.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožničine pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je imela tožnica s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 7. 6. 2006 za delovno mesto „svetovalka direktorja“ za nedoločen čas s polnim delovnim časom (A2). Njena glavna naloga po tej pogodbi o zaposlitvi je bilo svetovanje in strokovna pomoč direktorju tožene stranke na vsakokratno njegovo zahtevo. Iz obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 391/06 z dne 20. 4. 2007 (A1), ki je postala pravnomočna, je razvidno, da je direktor tožene stranke delovno mesto „svetovalka direktorja“ ukinil dne 4. 12. 2006, da je tožnici posledično podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dnem 7. 12. 2006, ki pa jo je sodišče prve stopnje s citirano sodbo razveljavilo. Ugotovilo je namreč, da je direktor tožene stranke 20. 12. 2006 (torej le 16 dni po ukinitvi tega delovnega mesta) sklep o ukinitvi tožničinega delovnega mesta razveljavil. Ugotovilo je tudi, da je bil pravi razlog za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 2006 v tem, da se stranki nista sporazumeli o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja. Glede na to je zaključilo, da ni bilo podanega razloga (ekonomskega, organizacijskega, tehnološkega, strukturnega,...), ki bi predstavljal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Svojo odločitev je med drugim oprlo tudi na izpovedbe tedanjega direktorja tožene stranke, tožnice in priče E.B., podane na naroku za glavno obravnavo dne 20. 4. 2007, ki se je vodil v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 391/06 (A8). Ker je ugotovilo, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 7. 12. 2006, nezakonita, jo je razveljavilo, ugodilo reintegracijskemu delu tožničinega tožbenega zahtevka, reparacijski del njenega tožbenega zahtevka pa je zavrnilo (z obrazložitvijo, da je bila tožnica na dan izdaje sodbe še v delovnem razmerju pri toženi stranki) in odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 936,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 4. 2007 dalje, v 8 dneh in pod izvršbo. Zoper to sodbo nobena od strank ni vložila pritožbe.

V tem individualnem delovnem sporu pa je sodišče prve stopnje presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka podala tožnici 14. 6. 2007, posledično pa tudi utemeljenost njenega reintegracijskega in reparacijskega zahtevka. V dokaznem postopku je ugotovilo, da je po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pd 391/06 direktorica tožene stranke s sklepom z dne 22. 5. 2007 (A6) v Aktu v notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest sistemizirala delovno mesto „svetovalka direktorja“ z obrazložitvijo, da je bilo to delovno mesto sistemizirano v skladu s sodbo Delovnega sodišča v Kopru opr. št. Pd 391/06. To delovno mesto je po ugotovitvi sodišča prve stopnje obstajalo že pred 22. 5. 2007, saj je prejšnji direktor tožene stranke svoj sklep o ukinitvi tega delovnega mesta z dne 4. 12. 2006 že sam razveljavil s sklepom z dne 20. 12. 2006 (ugotovitev iz sodbe opr. št. Pd 391/06). Tožena stranka je to delovno mesto ponovno ukinila s sklepom direktorice tožene stranke z dne 28. 5. 2007 (A7). V zvezi s sistemizacijo delovnega mesta „svetovalka direktorja“ je z ozirom na dejstvo, da je bil sklep o ukinitvi tega delovnega mesta z dnem 4. 12. 2006 razveljavljen že s sklepom z dne 20. 12. 2006, direktorica tožene stranke v svoji izpovedbi z dne 16. 1. 2008 pojasnila, da je funkcijo direktorja pri toženi stranki nastopila šele nekaj dni kasneje in da ne ve, zakaj je ta sklep (z dne 22. 5. 2007) sprejela. Pojasnila pa je, da je bil sicer ta sklep sprejet zaradi realizacije sodbe sodišča (sodbe opr. št. Pd 391/06 z dne 20. 4. 2007).

Ker je bilo torej delovno mesto „svetovalka direktorja“ v času odločanja o (ponovni) sistemizaciji tega delovnega mesta (A6) že sistemizirano, navedenega delovnega mesta toženi stranki ni bilo potrebno ponovno sistemizirati zaradi izvršitve pravnomočne sodbe opr. št. Pd 391/06 z dne 20. 4. 2007, v zvezi s katero je bila tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo (v skladu z določbami pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 6. 2006, ki ji je bila nezakonito odpovedana). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da ponovna sistemizacija že sistemiziranega delovnega mesta (do katere je očitno prišlo zaradi neažurnosti pri toženi stranki) in katere cilj je bil izvršitev pravnomočne sodbe odločbe, ne predstavlja dejstva, ki bi lahko pomenilo podlago za ugotovitev, da ni bil podan resen in utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Ker toženi stranki že sistemiziranega delovnega mesta ni bilo potrebno ponovno sistemizirati, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko se ni spuščalo v presojo zakonitosti in pravne pravilnosti postopka ponovnega sistemiziranja tega delovnega mesta. Pri toženi stranki je bilo namreč to delovno mesto sistemizirano že koncem leta 2006 (na podlagi sklepa prejšnjega zakonitega zastopnika tožene stranke).

Neutemeljena je pritožbena navedbe tožnice o tem, da je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice dvakrat različno odločilo (v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 391/06 in v tem individualnem delovnem sporu) ob identičnem dejanskem stanju. Sodišče prve stopnje je do različnih odločitev v omenjenih individualnih delovnih sporih prišlo na podlagi različno ugotovljenega dejanskega stanja. Svojo odločitev v zadevi opr. št. Pd 391/06 je oprlo med drugim na izpovedbo prejšnjega zakonitega zastopnika tožene stranke in na ugotovitev, da je bilo delovno mesto „svetovalka direktorja“ ukinjeno le 16 dni (od 4. 12. 2006 do 20. 12. 2006, v tem času pa je bila tožnici podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dnem 7. 12. 2006), medtem ko je v tem individualnem delovnem sporu svojo odločitev oprlo med drugim na izpovedbo sedanje zakonite zastopnice tožene stranke in na ugotovitev, da s sklepom z dne 28. 5. 2007 ukinjeno delovno mesto „svetovalka direktorja“ ni bilo več ponovno sistemizirano. Že na podlagi navedenega sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je ob identičnem ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo dve različni odločitvi oziroma da tožnica v obeh individualnih delovnih sporih ni bila deležna enakega obravnavanja. Na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe ne vpliva niti dejstvo, da je tožnica istega dne, kot je prišla nazaj na delo k toženi stranki, prejela obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da tožena stranka tožnici ni dala možnosti, da bi ugotovila, če delo tožnice dejansko potrebuje. Zakonitost oziroma utemeljenost ugotovitve prenehanja potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih,... razlogov (poslovni razlog) ni neposredno odvisna od dejanske navzočnosti delavca na delovnem mestu oziroma od dejanskega opravljanja dela delavca. To pomeni, da lahko delodajalec ugotovi, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela delavca (pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi) tudi v primeru, če delavec svojega dela trenutno ne opravlja (kar je lahko posledica različnih vzrokov, ki izvirajo bodisi iz sfere delodajalca – npr. delodajalec delavcu ne more zagotavljati dela, bodisi iz sfere delavca – npr. bolniški stalež delavca).

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s pritožbeno ugotovitvijo tožnice o neresnosti tožene stranke oziroma o njenem neobičajnem ravnanju v zvezi s sistemiziranjem oziroma ukinjanjem delovnega mesta „svetovalka direktorja“ (to delovno mesto je bilo 5. 6. 2006 oziroma 7. 6. 2006 sistemizirano, 4. 12. 2006 ukinjeno, 20. 12. 2006 je bil sklep o ukinitvi delovnega mesta razveljavljen, 22. 5. 2007 je bilo to delovno mesto ponovno sistemizirano, 28. 5. 2007 pa ponovno ukinjeno), vendar pa zaradi navedenega izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove še ni nezakonita. Bistven pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je obstoj resnega in utemeljenega razloga za to odpoved, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (člen 88/2 ZDR). Na delodajalcu je dokazno breme (člen 82/1 ZDR), da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, sklenjene z delavcem, iz razlogov, ki jih primeroma navaja določba 1. alinee prvega odstavka 88. člena ZDR. Če delodajalec to dokaže, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita (ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi drugi pogoji za njeno zakonitost – 88/5 člen ZDR,...), ne glede na morebitne nelogičnosti v zvezi s sistemiziranjem določenih delovnih mest. Na utemeljenost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe ne vpliva niti dejstvo, da je tožena stranka tožnici v času po podaji te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, torej v času odpovednega roka, odrejala določena dela. Tako delavec kot delodajalec sta dolžna tudi v času odpovednega roka spoštovati svoje obveznosti iz delovnega razmerja. V času odpovednega roka pogodba o zaposlitvi še vedno velja, tako da je dolžna vsaka od pogodbenih strank tudi v tem obdobju uresničevati svoje obveznosti iz delovnega razmerja, s tem pa je upravičena tudi do pravic iz tega razmerja, ki so določene v ZDR, kolektivnih pogodbah oziroma v (odpovedani) pogodbi o zaposlitvi. Če je delodajalec v času odpovednega roka delavcu odredil določena dela, to še ne pomeni, da ni prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi razlogov, ki jih primeroma našteva 1. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR. Glede na to so nebistvene tudi pritožbene navedbe tožnice, da tožena stranka v postopku ni prerekala njenih navedb glede odrejanja dela v času odpovednega roka.

Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe prepozna, ker je rok zanjo pričel teči že 7. 12. 2006, ko je bila sprejeta prva odločitev tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnici (ki je bila predmet individualnega delovnega spora opr. št. Pd 391/06). Po stališču pritožbenega sodišča je potrebno pri presoji pravočasnosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe upoštevati tudi dejstvo, da je tožena stranka sklep o ukinitvi delovnega mesta „svetovalka direktorja“ z dne 4. 12. 2006 razveljavila 20. 12. 2006 in da je to delovno mesto obstajalo vse do 28. 5. 2007, ko je bilo s sklepom tožene stranke (A7) ponovno ukinjeno.

Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnica v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni zatrjevala nobenega od razlogov, ki jih 89. člen ZDR našteva kot neutemeljene razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedbe tožnice o tem, da naj bi imelo ravnanje tožene stranke politično ozadje glede na izvedene dokaze še ne zadostujejo za ugotovitev, da je bila tožnici dana izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe iz razloga njenega političnega prepričanja, ki je sicer neutemeljen odpovedni razlog po 8. alinei 89. člena ZDR. Na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe nima vpliva niti izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici po 6. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi tožnica v času bolniškega staleža zapustila kraj bivanja. Kot je bilo že ugotovljeno, sta dolžna delavec in delodajalec spoštovati svoje obveznosti iz delovnega razmerja (zato jima po drugi strani pripadajo tudi pravice iz tega razmerja) tudi v času odpovednega roka. Če delavec v času odpovednega roka krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (1. in 2. alinea prvega odstavka 111. člena ZDR) oziroma če je v tem času v bolniškem staležu in stori kršitev iz 6. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR, mu lahko delodajalec poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ne glede na že podano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Zaradi te, kasnejše izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se presoja glede na to, če je bila podana iz utemeljenega razloga oziroma če je bila podana v skladu s 86., 88/5 in ostalimi členi ZDR, ki opredeljujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Kljub navedenemu pa pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (člen 350/2 ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi napačne oziroma zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je vsaj preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Delodajalec poda delavcu redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na zakonit način, če jo poda v skladu z določbami ZDR. Pri podaji te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je delodajalec dolžan upoštevati tudi morebitne določbe kolektivnih pogodb (bodisi panožne bodisi podjetniške – če je ta na ravni podjetja sklenjena). Kolektivne pogodbe so avtonomni pravni vir delovnega prava, ki urejajo med drugim tudi pravice in obveznosti delavcev ter delodajalcev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi, med trajanjem delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodb o zaposlitvi (drugi odstavek 3. člena Zakona o kolektivnih pogodbah; Ur. l. RS, št. 43/2006 in nadalj.). Iz vpogleda v zgodovinski izpisek iz sodnega registra do 31. 1. 2008 za toženo stranko je med drugim razvidno, da je pri toženi stranki kot subjektu vpisa v sodni register vpisana dejavnost s šifro 2211 izdajanje knjig, 2212 izdajanje časopisov, 2213 izdajanje revij in periodike, 2214 izdajanje posnetih nosilcev zvoka in 2215 drugo založništvo, kar je bilo poleg ostalih vpisov dejavnosti vpisano v sodni register skladno z Uredbo o uvedbi in uporabi standardne klasifikacije dejavnosti (Ur. l. RS, št. 54/2002). Iz vpogleda v poslovni register Slovenije, ki se vodi pri Agenciji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve je nadalje razvidno, da je glavna dejavnost tožene stranke izdajanje časopisov, ki je skladno z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Ur. l. RS, št. 69/2007 in nadalj.) opredeljena pod šifro 58.130. Ob upoštevanju navedenega je potrebno zaključiti, da je za toženo stranko kot panožna kolektivna pogodba veljala Kolektivna pogodba časopisne, informativne, založniške in knjigotrške dejavnosti (panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 43/2000 in nadalj.). Ta kolektivna pogodba velja tudi za delodajalce, ki opravljajo časopisnoinformativno, založniško in knjigotrško dejavnost, s šiframi podrazreda dejavnosti po Standardni klasifikaciji dejavnosti: DE/22.1. Založništvo (s podrobnejšo klasifikacijo) in za delavce, ki so zaposleni pri njih. Navedeno izhaja iz 2. in 3. člena panožne kolektivne pogodbe, ki opredeljujeta stvarno in osebno veljavnost te kolektivne pogodbe. 18. člen panožne kolektivne pogodbe je opredeljeval postopek določanja presežnih delavcev (kategorije delavcev, kriterije za ohranitev zaposlitve, način uporabe kriterijev). Panožna kolektivna pogodba je bila sicer sklenjena v času prej veljavne delovnopravne zakonodaje (Zakon o delovnih razmerjih, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93; Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90, ki se je uporabljal kot predpis RS). Novi ZDR obstoječe avtonomne ureditve delovnih razmerij, opredeljenih v kolektivnih pogodbah, ni razveljavil, obenem pa tudi ni preprečil možnosti uporabe kriterijev za izbiro delavcev, ki jim namerava delodajalec odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na to pritožbeno sodišče zaključuje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka ugotoviti, če je tožena stranka spoštovala določbe panožne kolektivne pogodbe glede določanja presežnih delavcev. Določbe panožne kolektivne pogodbe so za toženo stranko zavezujoči pravni vir in predstavljajo del materialnega prava, po katerem se mora tožena stranka ravnati, pravilnost uporabe materialnega prava pa pritožbeno sodišče preizkusi tudi po uradni dolžnosti. Ker v dosedanjem postopku ni bilo ugotovljeno, če je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka podala tožnici, utemeljena tudi ob upoštevanju določbe 18. člena panožne kolektivne pogodbe, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), tako da bo to lahko izvedlo postopek v nakazani smeri in nato ponovno odločilo o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka. Če bo ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe nezakonita, bo moralo pri presoji utemeljenosti preostalega dela njenega tožbenega zahtevka upoštevati tudi dejstvo, da je bila tožnici po tej odpovedi podana še izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Pritožbeno sodišče se je ob upoštevanju določbe 30. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe, saj izvedbe dokazov o odločilnih dejstvih (glede upoštevanja določbe 18. člena panožne kolektivne pogodbe pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe tožnici), na podlagi katerih se ugotavlja utemeljenost tožničinega tožbenega zahtevka, ni mogoče prepustiti sodišču druge stopnje. Od teh dejstev pa je odvisna izvedba dokaznega postopka v zvezi z reintegracijskim in reparacijskim delom tožničinega tožbenega zahtevka. Za „popravo nepravilnost“ po prvem odstavku 30. člena ZDSS-1 je po stališču pritožbenega sodišča mogoče šteti le dopolnitev oziroma preverjanje dokaznega postopka, ki je bil že izveden pred sodiščem prve stopnje oziroma popravo določenih procesnih napak, vse v skladu z načelom pospešitve postopka. Prelaganje sojenja od sodišča prve stopnje na sodišče druge stopnje pa po stališču pritožbenega postopka ni bil namen zakonodajalca pri oblikovanju določbe 30. člena ZDSS-1, saj bi bila v takšnem primeru strankam odvzeta tudi možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred drugostopenjskim sodiščem.