Jedro

Škodni dogodek, v katerem je tožnik na nakladalni rampi prekrival cerado na vozilu, ki je bilo v teku, se je pa med prekrivanjem vozilo premaknilo, izpolnjuje vse elemente prometne nesreče. Splošni pogoji namreč ne določajo, da bi se moral voznik nahajati prav v zavarovanem vozilu, temveč je treba upoštevati vsa dejstva, ki pomenijo uporabo motornega vozila oz. v zvezi z njegovo uporabo (vožnja).

Izrek

Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba v obrestnem delu tako spremeni, da zamudne obresti od nepremoženjske škode tečejo od 20.2.2008 dalje, in v stroškovnem delu tako, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 3.363,00 EUR s pripadki.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

: Tožnik se je poškodoval 17.10.2006 pri zapiranju ponjave na tovornem vozilu. Od toženke, pri kateri je bilo tovorno vozilo zavarovano tudi po pogojih AO plus po polici št. 40439303, je zahteval plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in razsodilo, da je tožena stranka kot zavarovalnica dolžna plačati tožniku 17.240,12 EUR s pripadki. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo tudi plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 2.020,30 EUR s pripadki.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo v škodnem dogodku dne 17.10.2006 za prometno nesrečo, saj tožnik v času nesreče ni bil voznik. Bil je na lestvi in ne na tovornjaku, vozilo pa je pripeljal že dopoldne na nakladalno rampo, nezgoda pa se je zgodila šele popoldne, pot pa je nameraval nadaljevati naslednji dan. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je šlo za prometno nesrečo. Tožnik ne navaja, kdo naj bi bil odgovoren za prometno nesrečo in še manj, da je odgovoren on sam. Iz njegovega zaslišanja, kot tudi iz zaslišanja priče J., pa sledi, da se tovornjak običajno premakne, ko se polnijo zračne zavore. Iz tega sledi logičen zaključek, da za nezgodo tožnik ni odgovoren in že zato ni upravičen do plačila zavarovalnine iz naslova AO plus zavarovanja. Zmoten je materialnopravni zaključek sodišča, da ni pomembno za odločitev v tej zadevi, ali je za premik vozila kriva morda tehnična okvara, če bi namreč temu bilo tako, bi bila podana izključitev kritja po splošnih pogojih, to pa je pravna domneva, ki je določena že v splošnih pogojih in bi jo moral ovreči zavarovanec, to je tožnik in ne zavarovalnica tožene stranke, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Iz obrazložitve sodišča tudi ne sledi, na podlagi katerega pravnega temelja je podana odgovornost tožene stranke. Pritožuje se tudi zoper višino dosojene zavarovalnine, saj je ta pretirana in odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih. Sodišče sploh ni upoštevalo navedb izvedenca, da ima tožnik sicer lahko težave pri igrah z žogo, nikakor pa ne pri smučanju in da problem ni v nezmožnosti ampak v strahu, da bi se ponovno poškodoval. Prav tako tožnik svoje delo poklicnega voznika opravlja še naprej, le določena dela opravlja s težavo oziroma pri tem občasno čuti bolečine. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje ni mogoče ugotoviti, zakaj je priznalo tožniku obresti od vložitve odškodninskega zahtevka, to je od 22.10.2007, kljub specificiranemu ugovoru tožene stranke v tej smeri. Tožniku se je namreč po lastnih navedbah zdravljenje zaradi odstranitve OSM podaljšalo v leto 2008 in je vso navedeno dokumentacijo vložil že po vložitvi tožbe oziroma po prvem naroku, kljub temu, da je z njo razpolagal že pred tem. Sodišče pa je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi nevšečnosti in bolečine zaradi odstranitve tega materiala. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka sodbo izpodbija iz vseh treh razlogov po 338. členu ZPP in sicer v delu, s katerim je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo nepremoženjske škode, v delu, ki se nanaša na plačilo obresti od nepremoženjske škode, pritožuje pa se tudi zoper odločitev o stroških postopka. Pri odmeri odškodnine naj bi sodišče sicer pravilno ugotovilo dejansko stanje, a napačno uporabilo določila materialnega prava, ker naj ne bi dalo ustrezne teže času trajanja in jakosti ugotovljenih bolečin. Tudi v okviru dosojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče premalo ovrednotilo ugotovitve, da je tožnik sedaj oviran pri svojem delu voznika tovornjaka, kot tudi pri domačih fizičnih delih in da je zato moral opustiti nekatere športne aktivnosti. V nasprotju z obstoječo sodno prakso je sodišče v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova skaženosti, saj je nekritično sledilo mnenju izvedenca, namesto da bi samo oblikovalo svojo oceno na podlagi videnega. Bistvo pa je, da je tožniku po poškodbi ostala brazgotina, dolga 8 do 10 cm na levi strani dlani. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, ker sodišče tožniku ni priznalo stroškov za 2., 3. in 4. pripravljalno vlogo, kljub temu, da je v 3. vlogi podal navedbe v zvezi z novo medicinsko dokumentacijo in je bila zato vloga potrebna in nikakor ne predstavlja ponavljanja predhodne vloge. V 4. pa je podal pripombe na mnenje, saj se z delom mnenja sodnega izvedenca ni strinjal. Ne strinja se tudi z odločitvijo o zamudnih obrestih za nepremoženjsko škodo, saj bi jih sodišče moralo priznati od 7.3.2007 dalje. Odločitev v tem delu je ostala tudi neobrazložena, zato je ni mogoče preizkusiti. Ko je sodišče odločalo o stroških postopka, ni upoštevalo uspeha po temelju in uspeha po višini, zato se izkaže, da je skupni uspeh v pravdi pravzaprav 78%, kar je očitno mnogo več od uspeha tožene stranke. Sodišče tožeči stranki tudi ni priznalo vseh stroškov za delo sodnega izvedenca, čeprav so bili ti v celoti potrebni. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožeči stranki prisodi vso nadaljnjo vtoževano odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 13.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2007 dalje ter zamudne obresti od 240,12 EUR od 7.3.2007 dalje ter vse zaznamovane stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede temelja odškodninskega zahtevka: Med pravdnima strankama ni sporno, da je imel tožnik pri toženi stranki sklenjeno poleg obveznega zavarovanja avtomobilske odgovornosti tudi AO plus zavarovanje po polici št. 439303, za katero se uporabljajo splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 in AO-PLUS-04/1. Med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval pri pokrivanju cerade, ko je zaradi premika tovornjaka padel z lestve, ki je bila naslonjena nanj. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna tožniku za nastalo škodo. Zavarovalnica se je namreč zavezala povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim motornim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi upravičenec. Upravičenec pa je oseba, ki se kot voznik zavarovanega motornega vozila poškoduje v prometni nesreči. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da škodni dogodek izpolnjuje vse elemente prometne nesreče, in se v celoti v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje. Ob tem le še izpostavlja, da je bilo vozilo v času škodnega dogodka v teku, da se je med prekrivanjem tovora premaknilo, zato je tožnik padel, ko je s cerado prekrival tovor na vozilu. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik pravzaprav ni bil voznik, ker naj bi vožnjo nadaljeval šele naslednji dan. Ne gre prezreti, da splošni pogoji izrecno ne določajo, da bi se voznik moral v času škodnega dogodka nahajati prav v zavarovanem motornem vozilu, ampak je potrebno upoštevati vsa dejstva, ki pomenijo uporabo motornega vozila oziroma v zvezi z njegovo uporabo (vožnja). V času škodnega dogodka je bilo vozilo v teku in se je premikalo, tožnik, ki je bil v tistem času edini voznik tega vozila, pa je pokrival tovor na vozilu in pri tem zaradi premikanja vozila padel na tla in se poškodoval. Glede na takšno dejansko stanje in ob že obrazloženem, da se je nesreča zgodila na nakladalni rampi, ni dvoma, da je tožena stranka na podlagi AO plus zavarovanja odgovorna za nastalo škodo. Dejstvo, da naj bi voznik potem, ko je naložil tovor na nakladalni rampi, do naslednjega jutra vozilo odpeljal še na parkirišče, pa na odgovornost tožene stranke ne vpliva, kot je pravilno zaključilo že sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prevzel krivdo za nastanek škodnega dogodka nase, zato ni pomemben vzrok premikanja. Če pa bi se tožena stranka želela razbremeniti svoje odgovornosti s trditvijo, da vozilo ni bilo tehnično brezhibno, bi takšno trditev morala tudi dokazati. V postopku na prvi stopnji namreč ni bila sporna okoliščina, ali je vozilo imelo veljavno prometno dovoljenje, kar pomeni opravljen tehnični pregled, na podlagi katerega je bilo nato registrirano. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki takšnega pavšalnega ugovora ni upoštevalo, in ker se je tožnik s pokrivanjem cerade na tovornjaku potem, ko so nanj naložili tovor, očitno pripravljal za pot, torej opravljal dejanje, ki je neizogibno povezano z obratovanjem vozila, vse napotuje na pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da se je poškodoval kot voznik. Ob obrazloženem je pritožba tožene stranke glede temelja tožbenega zahtevka neutemeljena.

Glede višine odškodnine: Pritožbi ne izpodbijata dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede prestanih telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skaženosti, ampak sodišču pri odmeri višine odškodnine očitata predvsem zmotno uporabo materialnega prava. Tako tožeča stranka tudi v pritožbi vztraja, da je upravičena do celotne vtoževane odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, enako tudi za zmanjšanje življenjskih aktivnosti ter da je upravičena tudi do odškodnine iz naslova skaženosti in da sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovljena dejstva ni dovolj ovrednotilo. Nasprotno pa glede odmere višine odškodnine iz naslova telesnih bolečin, nevšečnosti med zdravljenjem in zmanjšanja življenjskih aktivnosti meni tožena stranka, da je iz teh dveh naslovov dosojena previsoka odškodnina.

Tožnik je utrpel zdrobitveni zlom leve koželnice na tipičnem mestu, ki sega v sklep. Potreben je bil operativni poseg, da so ulomke uravnali in jih učvrstili s posebno ploščico ter vijaki. Hospitaliziran je bil pet dni, opravil je več pregledov pri zdravniku in fizioterapiji. V bolniškem staležu je bil skoraj štiri mesece, v času zdravljenja je imel hude telesne bolečine 10 dni, 4 tedne srednje stopnje ter lahke okoli dva meseca. Občasno jih doživlja še danes. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje se pokaže odmera odškodnine za tožnikove telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 7.500,00 EUR kot materialnopravno pravilna.

Enako velja tudi glede tožniku prisojene odškodnine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti v znesku 3.500,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo, da so tožniku zaradi utrpele poškodbe ostale trajne posledice, in sicer lažje deformacije levega zapestja, zaradi prikrajšave koželnice za približno pol centimetra, funkcionalna posledica pa je okoli za 1/3 zavrta gibljivost v zapestnem sklepu in za okoli 1/3 zavrt obrat podlahti navzven, tudi groba moč roke je oslabljena. Vse to tožnika ovira pri opravilih, ki zahtevajo normalno gibljivost zapestja in moč rok. Ne gre prezreti, da je tožnik poklicni voznik tovornjaka in da zato predvsem pri daljših vožnjah občasno trpi bolečine v zapestju. Oviran je pri fizičnih delih, kot je odpiranje in zapiranje strani, nameščanje ponjave na tovornjaku, pomoč pri nalaganju in razlaganju tovora, sicer pa opravlja tudi vsa fizična dela pri hiši ter je rekreativno omejen pri dejavnostih, kjer je potrebno uporabljati moč in spretnost rok. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje vse ugotovljene elemente, ki so pomembni za odmero odškodnine iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pravilno ovrednotilo in ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih gmotnih škod tožniku dosodilo pravično odškodnino.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožeča stranka ni upravičena do posebne odškodnine iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi skaženosti. Pri odločanju o utemeljenosti odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je pri tožniku kot posledica poškodbe ostalo nekoliko zadebeljeno zapestje leve roke (za 1 cm večje od zdravega) ter da je na notranji strani zapestja vidna 8 cm dolga pokončna brazgotina. Ugotovilo je, da na prvi pogled to ni vidno, saj se nahaja na notranji strani roke in po barvi kože bistveno ne odstopa od okolice. Tudi glede na to, da je oškodovanec moški, star nekaj čez 40 let in da iz njegove izpovedbe ne sledi, da bi takšne spremembe vplivale na njegovo psihično ravnotežje, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.

Glede teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode: Glede teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena meni, da sodišče ne bi smelo priznati zamudnih obresti že od vložitve odškodninskega zahtevka 22.10.2007 dalje, saj je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi odstranitev vijakov in ploščic, ki je zdravljenje podaljšalo v leto 2008 in da je tožnik toženi stranki to medicinsko dokumentacijo predložil po vložitvi tožbe in celo po prvem naroku za glavno obravnavo. Nasprotno pa tožeča stranka meni, da je upravičena do plačila zamudnih obresti od 7.3.2007 dalje.

V zvezi z začetkom teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode je potrebno uvodoma ugotoviti, da je pritožba tožeče stranke v tem delu popolnoma neutemeljena, saj iz tožbenega zahtevka sledi, da je zamudne obresti od nepremoženjske škode zahtevala od 22.10.2007 dalje in da je bilo torej njenemu tožbenemu zahtevku v tem delu v celoti ugodeno. Utemeljena pa je pritožba tožene stranke, ko opozarja, da je prejela zahtevek tožeče stranke 8.10.2007, ki ga je nato poslala v dopolnitev toženi stranki. Dopolnitev pa je prejela šele 6.2.2008 in se je torej 14-dnevni rok iztekel šele 20.2.2008, za kar vse predlaga tudi ustrezne dokaze. Zato je sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da tožeči stranki pripadajo zamudne obresti od nepremoženjske škode od 20.2.2008 dalje.

Glede stroškov postopka: Zmotno je stališče pritožbe, da bi moralo sodišče stroške, ki so nastali z delom sodnega izvedenca, obravnavati drugače kot ostale stroške postopka, saj ZPP za kaj takšnega ne daje podlage, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, ki je tudi o teh stroških postopka odločilo glede na dosežen uspeh v pravdi. Pritožba tožeče stranke pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožeča stranka na prvi stopnji po temelju uspela s 100% in po višini z 56%, tako da celoten uspeh v pravdi tožeče stranke znaša 78%. Povsem neutemeljeno tožeči stranki tudi niso priznani stroški za tri pripravljalne vloge, saj je ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za ponavljanje predhodnih navedb, protispisna. Zato je višje sodišče tožeči stranki poleg že priznanih stroškov v višini 3.735,76 EUR priznalo še nadaljnjih 642,06 EUR (600 točk – druga pripravljalna vloga + dvakrat 400 točk – tretja in četrta pripravljalna vloga). Glede na skupen uspeh v pravdi 78% je tako tožeča stranka upravičena do 3.415,00 EUR. Ker so stroški tožene stranke znašali 163,00 EUR in je glede na 32% uspeh v pravdi upravičena do 52,00 EUR, po opravljenem pobotu tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 3.363,00 EUR.

Glede na vse navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče na podlagi določila 353. člena ZPP pritožbo v neutemeljenem delu zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Ker sta pravdni stranki v pritožbenem postopku uspeli le s stransko terjatvijo, tožena stranka glede dela teka zamudnih obresti, tožeča stranka pa glede odmere stroškov postopka, vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama (154. člen ZPP).