Jedro

Odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede skaženosti in glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zloma koželjnice.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku v breme tožene stranke odškodnino iz zavarovanja AO-plus v znesku 17.240,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 10. 2007 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbama obeh strank le delno ugodilo, in sicer samo v obrestnem in stroškovnem delu. Odločilo je, da zamudne obresti od nepremoženjske škode tečejo od 20. 2. 2008 dalje.

3. Tožeča stranka je vložila predlog za dopustitev revizije, in sicer glede višine odškodnine, glede zavrnjenega zahtevka za odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in glede teka zakonskih zamudnih obresti. V predlogu trdi, da je prisojena prenizka odškodnina za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in da odločitev odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (zadeve II Ips 155/2001 in II Ips 1001/2006, kjer sta bili prisojeni odškodnini v višini 23 oziroma 24 povprečnih plač). Sklicuje se tudi na zadevo II Ips 302/98 in trdi, da bi morali sodišči prisoditi odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti, potem ko bi morali oblikovati svojo oceno na podlagi videnega, ne pa samo nekritično slediti mnenju izvedenca. Zatrjuje tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločitev pritožbenega sodišča v zvezi s tekom zamudnih obresti v nasprotju z navedbami tožene stranke in vsebino listin ter zapisnikov v spisu.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso podani pogoji iz 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje, da odločitve sodišč druge in prve stopnje odstopajo od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Prvostopenjsko sodišče je namreč prav na podlagi vizualnega ogleda, za katerega predlog navaja, da bi moral biti opravljen, ugotovilo, da zadebeljenost in deformiranost tožnikovega zapestja ter postoperativna brazgotina na prvi pogled niso vidni. Glede višine odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v tem postopku tožniku prisojena odškodnina v višini 18,4 povprečnih neto plač. V predlogu navedena zadeva II Ips 1001/2006 za primerjavo ni primerna, ker gre v navedeni zadevi za drugačno poškodbo (raztrganina rotatorne manšete). V obravnavani sporni zadevi gre za zdrobitveni zlom leve koželjnice na tipičnem mestu, ki sega v sklep. V drugi zadevi, na katero se sklicuje predlog, to je II Ips 155/2001, je za komunitivni zlom prve dlančne kosti desno z več odlomki in stisnjenjem desne roke res prisojena odškodnina v višini 23 povprečnih neto plač, vendar gre za hujšo poškodbo. Primerjava je tudi sicer možna le brez odškodnine za strah in za duševne bolečine zaradi skaženosti, ki sta bili v primerljivi zadevi prisojeni, v obravnavani zadevi pa ne. Brez navedenih dveh postavk je v primerljivi zadevi prisojena povsem primerljiva odškodnina v višini 20,3 povprečnih neto plač. Sicer pa je pregled baze NEGM pokazal, da je v sodni praksi Vrhovnega sodišča za zlom koželjnice brez hujših dodatnih poškodb prisojenih v desetih zadevah od 13 do 23 povprečnih neto plač, tako da je evidentno, da je prisojena odškodnina 18,4 povprečnih neto plač v mejah sodne prakse Vrhovnega sodišča in zatrjevano odstopanje ni podano. Glede zamudnih obresti pa Vrhovno sodišče v trditvah tožeče stranke ne ugotavlja kršitve postopka, zaradi katere bi bilo treba dopustiti revizijo.

6. Zaradi neutemeljenosti trditev o odstopu od sodne prakse je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 367. c člena ZPP predlog tožeče stranke zavrnilo.