Jedro

Dejstvo, da se upokojenec lahko ponovno zaposli ali prične opravljati samostojno dejavnost, pomeni, da je zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule lahko omejen tako pri svobodi izbire poklica kot pri svobodi gospodarske pobude. Če je tako določeno s pogodbo o zaposlitvi, mu je delodajalec zato dolžan plačati dogovorjeno denarno nadomestilo, seveda pod pogojem, da mu je uspelo dokazati, da bi brez upoštevanja konkurenčne klavzule dejansko začel opravljati samostojno dejavnost, oziroma, da bi se ustrezno zaposlil.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 2.246.409,60 SIT oziroma 9.374,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v izreku navedenih zneskov do plačila. Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti odmerjene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje s tem, da je sklenilo, da tožena stranka sami nosi svoje pritožbene stroške.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je delavcu, ki se je upokojil, kljub temu, da so njegovi prejemki iz pokojnine primerljivi s prejšnjo plačo, priznalo nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule. Taka odločitev je v nasprotju z določbo 39. člena ZDR, saj bi bilo z njo porušeno načelo o uravnoteženosti pravic in obveznosti med pogodbenikoma, ki sta dogovorila konkurenčno klavzulo. Sodišče ni imelo podlage za svojo odločitev niti v zakonu niti v odločbi Ustavnega sodišča. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

4. Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

7. Revident v reviziji ni navajal bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki se lahko uveljavlja kot revizijski razlog, zato revizijsko sodišče glede tega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Revizijsko sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo zmotne uporabe materialnega prava.

9. Pogodbeni stranki sta 5. 2. 1999 sklenili pogodbo o zaposlitvi in se v XI. členu dogovorili, da v primeru, če delavcu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološko znanje, poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja delodajalca (med drugim) ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima delodajalec, če bi uporaba teh znanj pomenila za delodajalca konkurenco, in sicer 24 mesecev. Če bi delavec ravnal v nasprotju s to določbo, bi bil delodajalcu odškodninsko odgovoren in bi bil dolžan delodajalcu plačati odškodnino v pavšalnem znesku 10 kratne povprečne bruto plače v zadnjem letu pred prenehanjem delovnega razmerja. Če delodajalec ne bi izdal pisnega soglasja za dovolitev ravnanj iz prvega odstavka pogodbe, pripada delavcu v času spoštovanja konkurenčne klavzule odškodnina v višini 40 % osnovne bruto plače delavca pred prenehanjem delovnega razmerja za vsak mesec prepovedi.

10. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, na katerega je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je pogodba o zaposlitvi prenehala po volji tožnika, da je tožnik zaprosil za soglasje, da prične opravljati samostojno dejavnost iz področja zavarovalne dejavnosti, da mu tožena stranka na vlogo ni odgovorila. Sodišče nadalje ugotavlja, da bi tožnik kršil XI. člen pogodbe o zaposlitvi, če bi dejavnost opravljal brez soglasja tožene stranke, kar pomeni, da bi bil on odškodninsko odgovoren toženi stranki. Ker mu je bilo s tem preprečeno opravljanje samostojne dejavnosti, mu je bila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, določene v pogodbi o zaposlitvi, povzročena škoda.

11. Ne glede na ugotovljeno po mnenju revizije tožniku ne gre pravica do odškodnine iz naslova konkurenčne klavzule, ker so njegovi prejemki po upokojitvi primerljivi njegovi prejšnji plači, poleg tega pa pomeni neupravičeno obogatitev, če se upokojenec ukvarja s poslovno dejavnostjo in poleg pokojnine prejema še nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule.

12. Revizija izhaja iz napačne predpostavke, ki jo sicer utemeljuje tudi z odločbo ustavnega sodišča, da je konkurenčna klavzula samo varovanje plače delavca oziroma da pomeni varovanje interesa delavca kot ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja.

13. V času, ko sta pogodbena partnerja sklepala pogodbo o zaposlitvi, so zaradi odločb Ustavnega sodišča U-I-51/90 z dne 14. 5. 1992 in U-I-81/97 z dne 14. 1. 1999 bile razveljavljene razen tretjega člena odstavka vse določbe 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 – Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/94 in 2/94). Preostali odstavek pa je samo posebnemu dogovoru prepuščal dogovor o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom. Odločba Ustavnega sodišča iz leta 1992 je temeljila na stališču, da morajo pogodbena načela temeljiti na načelu ekvivalence, če gre za odplačna pogodbena razmerja, kar spada med načela pravne države. Dopuščanje pogodbene ureditve delovnega razmerja, s katero delojemalec pristane na omejitev svoje svobodne izbire vpoklica in svobode gospodarske pobude po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi dobil ustrezno materialno nadomestilo zato, po mnenju Ustavnega sodišča, ni v skladu z načeli pravne države. To pomeni, da prepoved poseganja brez odškodnine (nadomestila) velja tako za izbiro poklica, za novo zaposlitev ali za opravljanje samostojne dejavnosti. Bistvena je omejitev možnosti, ki jo določa pogodba o zaposlitvi in ta omejitev je podlaga za odškodnino, določeno v pogodbi o zaposlitvi. Čeprav sicer odločba svoje stališče obrazloži tudi z varovanjem ekonomsko in socialno šibkejšega partnerja delojemalca, to ne pomeni, da se varovanje prejšnjega pogodbenega partnerja iz delovnega razmerja ne bi podaljšalo iz delojemalca tudi na čas po upokojitvi.

14. To še posebej velja, kar revizija spregleda, ker Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 – Uradni list RS, št. 106/99 in nadalj.) v svojem 178. členu določa, kaj se zgodi, če uživalec pokojnine sklene delovno razmerje, ali začne opravljati dejavnost, na podlagi katere je zavarovan. Upokojitev sama po sebi še ni razlog za to, da se upokojenec ne bi smel ponovno zaposliti ali pričeti opravljati samostojnega poklica, vprašanje je samo ali bo v tem času tudi prejemal pokojnino ali ne in kako se mu bo to kasneje lahko priznavalo v pokojninsko zavarovanje (členi 178, 179, 180 in 181 ZPIZ-1).

15. Dejstvo, da se upokojenec lahko ponovno zaposli ali prične opravljati samostojno dejavnost pomeni, da je zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule lahko omejen tako pri svobodi izbire poklica kot pri svobodi gospodarske pobude. Zato mu je delodajalec, če je tako določeno s pogodbo o zaposlitvi, dolžan plačati dogovorjeno denarno nadomestilo, seveda pod pogojem, da mu je uspelo dokazati, da bi brez upoštevanja konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi, dejansko začel opravljati samostojno dejavnost oziroma, da bi se ustrezno zaposlil. Nobena drugačna pravna razlaga ne bi bila, glede na tolmačenja Ustavnega sodišča, v skladu z načeli pravne države. In zato je ob upoštevanju podpisane pogodbo o zaposlitvi delodajalec (tožena stranka) dolžan tožniku plačati dogovorjene zneske denarnega nadomestila, ker mu ni dal soglasja za opravljanje samostojne dejavnosti, na način in v višini, ki ga je sam določil v pogodbi o zaposlitvi, kot je to že pravilno odločilo sodišče v izpodbijani sodbi.

16. Taka odločitev ne nasprotuje določbam 39. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki sicer še ni veljal v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama, temelji pa na istih načelih pravne države, ki jih je pri svoji odločitvi zasledovalo Ustavno sodišče v letu 1992. Upoštevano pa je pri njej tudi stališče, zavzeto glede plačila odškodnine v zvezi s konkurenčno klavzulo, v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 187/2004 z dne 1. 2. 2005. 17. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo v skladu z določbo 378. člena ZPP.