Jedro

Tožnik bi se tudi po upokojitvi lahko ukvarjal s poslovno dejavnostjo, ki bi pomenila konkurenco toženi stranki (imel pa je tudi eno ponudbo za sodelovanje s konkurenčno družbo, ki je ni sprejel), zaradi česar je upravičen do denarnega nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 2.246.409,60 SIT (sedaj 9.374,10 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih v izreku navedenih zneskov tečejo od dneva zapadlosti do plačila (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 1.044,33 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07). Navaja, da izpodbijana sodba temelji na nepravilni uporabi določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007) in določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 2. 1999 ter na nedokazanih trditvah o spoštovanju konkurenčne klavzule. Določbo IX. člena sklenjene pogodbe o zaposlitvi je potrebno razlagati glede na voljo pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe in ne ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Med obema strankama ni bilo sporno, da v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi, upokojitev ni temeljila na odpovedi pogodbe s strani delavca, ampak je delovno razmerje prenehalo po samem zakonu. Ob takšni volji pogodbenih strank, naknadno spremenjene določbe zakona glede prenehanja delovnega razmerja ob upokojitvi, ne morejo spremeniti dejstva, da ni nastopil primer, ki sta ga stranki predvideli s konkurenčno klavzulo. Zaradi navedenega tožnik ne more biti upravičen do nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, saj sploh ni bilo dogovora za tak primer prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Status delavca in upokojenca nista zdržljiva, zato upokojeni delavec ne more konkurirati svojemu bivšemu delodajalcu, razen če dokaže, da je v smislu določbe 178. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in spremembe) pridobil status ponovnega zavarovanca. Tožnik bi bil z izplačilom dosojene odškodnine neupravičeno obogaten, upokojenec namreč ne pridobiva dohodkov iz dela, zato ni utemeljena odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka. Sicer pa je pritožbeno sodišče v zadevi Pdp 1078/2002 že zavzelo stališče, da upokojeni delavec ne more konkurirati svojemu bivšemu delodajalcu, zaradi česar je nemoralna določba, da zaradi prepovedi konkurence prejme še posebno odškodnino. Z izvršitvijo izpodbijane sodbe bi bil tožnik obogaten, saj bi poleg pokojnine prejel še odškodnino. Tožnik ni izpolnil pogodbene obveznosti, da vsak mesec predloži dokazilo o tem, da spoštuje konkurenčno klavzulo. Tožnik bi moral delodajalcu pred izplačilom odškodnine predložiti dokazilo, da ima status delavca in da je v preteklem mesecu spoštoval konkurenčno klavzulo. Ker teh listin in dokazil s strani delavca bivši delodajalec še do vložitve pritožbe ni dobil, njegova obveznost izplačila odškodnine ni zapadla in je tožba preuranjena, neupravičeno pa tožnik zahteva tudi zamudne obresti. Stališče sodišča prve stopnje, da tožniku ni bilo potrebno predložiti teh dokazil, ker tožena stranka ni odgovorila na njegov dopis, pomeni s strani sodišča opravljeno novelacijo IX. točke pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme, da je spoštoval konkurenčno klavzulo, je pogodbeno dogovorjeno na strani delavca in ne delodajalca. Tožnik ni upravičen do izplačila odškodnine, saj tožnik niti v sodnem postopku ni dokazal spoštovanja konkurenčne klavzule na s pogodbo dogovorjen način. Dejstvo, da ni registriral podjetja, še ne pomeni, da ni opravljal pridobitne dejavnosti ves čas trajanja konkurenčne klavzule. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja vse tri pritožbene razloge, kar pomeni, da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Vendar pa tožena stranka ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno in popolno, saj je ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu. Sicer pa se vse pritožbene navedbe dejansko nanašajo na pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo in se takrat sicer postavilo na stališče, ki ga sedaj zagovarja tudi pritožba, da je pri tolmačenju pomena izrazov iz konkurenčne klavzule, potrebno upoštevati zakonodajo, ki je veljala ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Konkurenčna klavzula je bila s pogodbo o zaposlitvi dogovorjena za primer, da delavcu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi. Po takrat veljavni zakonodaji pa je zaradi izpolnitve pogojev za redno upokojitev delavcu delovno razmerje prenehalo na podlagi zakona in ne po njegovi volji ali krivdi. Vendar pa je v tej zadevi revizijsko sodišče ob odločanju o reviziji zoper takšno sodbo sodišča druge stopnje zavzelo stališče, da ni pomembno, kako so bila delovna razmerja urejena v letu 1999 in kaj je določal takrat veljavni Zakon o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), saj je tožniku delovno razmerje prenehalo 30. 12. 2003, kar pomeni, da mu zaradi starostne upokojitve ni moglo prenehati ex lege. Tožniku je delovno razmerje zato lahko prenehalo samo s pisno odpovedjo, kar pomeni, da mu je prenehalo po njegovi volji. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v celoti sledilo razlogovanju revizijskega sodišča, te razloge pa sprejema tudi pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji, zato ga je glede na določbo XI. točke pogodbe o zaposlitvi vezala konkurenčna klavzula. Ob prenehanju delovnega razmerja tožnika, le-temu zaradi upokojitve delovno razmerje ni moglo prenehati po samem zakonu, zato je bil izpolnjen osnovni pogoj za uveljavljanje konkurenčne klavzule, to je, da delavcu delovno razmerje preneha po njegovi volji ali krivdi. Zmotno je stališče tožene stranke, da upokojeni delavec ne more konkurirati bivšemu delodajalcu oziroma, da bi se to zgodilo le, če bi upokojeni delavec pridobil status ponovnega zavarovanca. Tudi upokojenec se lahko ukvarja s poslovno dejavnostjo, celo več, tožnik je izkazal, da je imel ponudbo Zavarovalnice S. d.d., in da je v ta namen tudi ustanovil družbo P. d.o.o.. Pritožba se sicer sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 1078/2002 z dne 25. 3. 2004, vendar je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 187/2004 z dne 1. 2. 2005 zavrnjeno stališče sodišča prve stopnje o ničnosti konkurenčne klavzule, ki bi veljala v primeru redne upokojitve. Sicer pa se v citiranih sodbah sodišča niso ukvarjala s primerom, ko bi upokojeni delavec bivšemu delodajalcu konkuriral kot direktor podjetja.

Ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da bi bil tožnik neupravičeno obogaten, če bi ob pokojnini prejemal še odmeno na podlagi konkurenčne klavzule. Nenazadnje bi tak ugovor veljal tudi v primeru, ko se delavec zaposli v drugi družbi in potem prejema odmeno zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, pri novem delodajalcu pa bi imel celo večjo plačo kot prej.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi tožnik kršil XI. točko pogodbe o zaposlitvi, če je brez soglasja tožene stranke pričel z opravljanjem del, zaradi katerih je toženo stranko dvakrat pisno zaprosil za izdajo soglasja. Konkurenčna klavzula je v XI. točki pogodbe o zaposlitvi opredeljena s prepovedjo, da tožnik ne sme brez pisnega soglasja tožene stranke za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološko znanje, poslovno znanje in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno ugotovilo, da bi tožnik pri svojem delu, ki ga je nameraval opravljati po upokojitvi, prav gotovo uporabljal tehnična znanja, poslovna znanja in poslovne zveze, ki si jih je pridobil pri toženi stranki. Še posebej pa je bilo tožniku prepovedano ustanavljati podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo ima delodajalec, če bi uporaba teh znanj pomenila za delodajalca konkurenco. Z aktom o ustanovitvi družbe P. d.o.o. predvidena dejavnost (pomožne dejavnosti v zavarovalništvu in pokojninskih skladih) je prav gotovo podobna dejavnost, kot tista, ki jo opravlja tožena stranka.

V skladu s tretjim odstavkom 11. točke pogodbe o zaposlitvi pripada delavcu odškodnina v višini 40 % osnovne bruto plače pred prenehanjem delovnega razmerja, če delodajalec ne izda pisnega soglasja. Tožnik je dvakrat zaprosil za pisno soglasje, tožena stranka pa mu ni niti odgovorila, zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati s pogodbo o zaposlitvi dogovorjeno odmeno zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule.

Res je, da je v tretjem odstavku 11. točke pogodbe o zaposlitvi določeno tudi, da se odškodnina izplača na podlagi predložene ustrezne listine oziroma dokaza, iz katerega bo razvidno, da konkurenčno prepoved delavec dejansko spoštuje. Vendar ta določba ne pomeni, kakor zmotno sklepa tožena stranka, da tožnikova terjatev iz naslova odškodnine sploh še ni zapadla. Zmotno je pritožbeno prepričanje, da bi tožnik kot dokaz moral predložiti dokazilo, da ima spet status zavarovanca po 179. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, saj bi tožnik konkurenčno klavzulo lahko kršil tudi z dejavnostjo družbe, katere direktor bi bil, kakor je to že razloženo zgoraj. Tožnik je odškodnino zaradi neizdaje soglasja zahteval z dopisom z dne 4. 2. 2004, kar pomeni, da so od takrat dalje vse mesečne obveznosti iz naslova odškodnine zaradi spoštovanja klavzule zapadle vsakega 15. v mesecu za spoštovanje konkurenčne klavzule v predhodnem mesecu.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik prepoved iz konkurenčne klavzule spoštoval vseh 24 mesecev, da je osnovna bruto plača tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja znašala 234.001,00 SIT, kar pomeni, da je na podlagi pogodbe o zaposlitvi tožnik upravičen do mesečne odškodnine v višini 93.600,40 SIT oziroma 390,59 EUR, kolikor znaša 40 % osnove, ki je bila dogovorjena kot merilo za odškodnino.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, kakor tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije stroške pritožbenega postopka.