Jedro

Tožnica pri svojem delu direktorice ni ravnala po predpisih in statutu tožene stranke (tožena stranka je tožnici utemeljeno očitala neupravičeno zavlačevanje postopka rednega vzdrževanja službenih vozil in postopka nujne sterilizacije inštrumentov, kot tudi, da dežurni službi ni pravočasno zagotovila novega tiskalnika, kar je oteževalo delovni proces,...), zaradi njenega nepravilnega dela pa bi lahko nastale hujše motnje v delovanju tožene stranke (javnega zavoda - zdravstvenega doma). Zato so obstajali razlogi po 3. in 4. alineji drugega odstavka 38. člena ZZ in statutu tožene stranke za razrešitev tožnica z mesta direktorice.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka zavrnilo tožničine tožbene zahtevke: 1. da se sklep sveta zavoda tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2013 v zvezi s sklepom Občinskega sveta Občine A. št. ... z dne 25. 9. 2013, na podlagi katerih je bila tožnica razrešena s funkcije direktorice tožene stranke, kot nezakonit razveljavi; 2. da je tožena stranka dolžna tožnici omogočiti nadaljnje opravljanje funkcije direktorice v roku 8 dni; 3. da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 26. 9. 2013, ki jo je tožnici izdala predsednica sveta tožene stranke iz razloga nesposobnosti, kot nezakonita razveljavi; 4. da je tožnica še nadalje v delovnem razmerju pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 4. 2013, kar ji je tožena stranka dolžna priznati in ji omogočiti opravljanje dela po tej pogodbi v roku 8 dni ter 5. da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno razmerje od vključno 11. 10. 2013 do vrnitve na delo, ji za navedeno obdobje obračunati in izplačati nadomestilo plače v višini, kot bi bila na delu, skupaj z obračunom in plačilom davkov in prispevkov, ter plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od vsakokratnega mesečnega neto nadomestila od 6. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni. Razsodilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del (I. točka izreka) in odločitev o stroških v delu, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pravočasno pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zgoraj navedeno sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da vsem tožbenim zahtevkom ugodi s stroškovno posledico oz. podredno, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v pritožbi graja zaključek sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kdo je njeno razrešitev s funkcije direktorice tožene stranke predlagal, saj sodišča ne sodijo le po zakonu, temveč tudi po Ustavi, zato bi moralo sodišče prve stopnje presojati, ali so bile tožnici z razrešitvenim postopkom kršene človekove pravice. Takšno stališče sodišča prve stopnje je nesprejemljivo tudi zato, ker iz odločbe o razrešitvi jasno izhaja, da odločitev sveta zavoda temelji ravno na sklepih zbora delavcev in njihovi nezaupnici. Neresnična je navedba v nezaupnici, da je bilo na zboru 5. 8. 2013 prisotnih več kot polovica zaposlenih, saj so neskladne izjave prič o tem, kako je bila lista prisotnih sploh sestavljena, zaslišane priče pa so se tudi izogibale vprašanju, kdo je avtor nezaupnice. Do vsega navedenega se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato je storilo bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V dokaznem postopku se je nadalje izkazalo, da je imela predsednica sveta sicer aktivno vlogo pri pripravi tožničine razrešitve, vendar predloga za njeno razrešitev ni podala v svojem imenu, zato je sodišče prve stopnje zakonitega predlagatelja »skonstruiralo«. Celoten postopek razrešitve je bila v resnici zarota zoper tožnico. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev zgradilo na pristranski obravnavi dejanskega stanja, s tem pa je kršilo tožničine pravice iz 14. (enakost pred zakonom), 22. (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave RS (pravica do sodnega varstva). Razlogi za razrešitev tudi vsebinsko niso utemeljeni, saj se je tožnica le trudila uskladiti poslovanje zavoda z njegovimi materialnimi zmožnostmi. Svet zavoda je v postopku razrešitve nekatere očitke opustil, kljub temu pa jih je upošteval kot obteževalne okoliščine, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tudi pri presoji ostalih očitkov je sodišče prve stopnje nekritično sledilo konstruktu tožene stranke, argumente tožnice pa povsem prezrlo. Obrazložitev sodišča prve stopnje glede neplačila dveh nadur za čiščenje ambulante B.B. v mesecu maju 2013 je nejasna. Slednja v zvezi s tem ni vložila nobenega zahtevka, za njeno nadurno delo v mesecu maju 2013 pa tudi ni bilo nobene pravne podlage, saj ga je tožnica odredila šele 4. 6. 2013. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnica ravnala v nasprotju z obveznostjo dobrega gospodarja, ker čiščenja ni plačala po tarifi za delo medicinske sestre. Sodišče prve stopnje je nadalje napačno zaključilo, da bi morala tožnica o odpovedi pogodbe o sodelovanju zdravniku C.C. pravočasno obvestiti strokovno vodjo, saj tožnica v zvezi z razporejanjem dežurstev ni imela nobenih pristojnosti. Odpoved stare pogodbe je bila nujna zaradi uskladitve poslovanja z ZUJF, vse aktivnosti v zvezi s tem pa je vodila strokovna služba D. in ne tožnica. Sodišče prve stopnje se je tudi izognilo vprašanju, ali je C.C. dežurstvo sploh upravičeno odklonil, saj je bil v odpovedani pogodbi določen dvomesečni odpovedni rok. Ker je strokovna vodja zagotovila nadomestnega dežurnega, tožena stranka v zvezi s tem ni utrpela nobenih negativnih posledic. Sodišče prve stopnje je nadalje neupravičeno presojalo, ali je tožnica smela izvajati ukrepe za sanacijo poslovanja, saj za to ni pristojno. Tožnica tudi ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje glede imenovanja strokovnega sveta. Iz obrazložitve sodbe sploh ne izhaja, kdaj je bila tožnica dolžna tak predlog podati in kakšne posledice so nastale oz. bi lahko nastale za toženo stranko zaradi te opustitve. Potreb za sklic strokovnega sveta v spornem obdobju ni bilo, saj so se strokovni sestanki tedensko tako ali tako odvijali (izpovedba E.E.). Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da se je tožnica o sestavi strokovnega sveta s strokovno vodjo tožene stranke dogovorila že maja 2013, njegovo imenovanje pa je imela namen predlagati na .... seji sveta zavoda, na kateri je svet že obravnaval njeno razrešitev. Svet zavoda je tudi ni pozval, naj predlaga člane strokovnega sveta. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravilno podpisala predsednica sveta zavoda, saj 20. člen ZDR-1 ureja sklepanje pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo, ne pa njene odpovedi, zato bi moral odpoved podpisati vršilec dolžnosti direktorja. Tožena stranka je kršila tudi drugi odstavek 85. člena ZDR-1, ker tožnice pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni seznanila z razlogom nesposobnosti in ji omogočila razgovora. Ker je bila njena razrešitev s funkcije direktorice neutemeljena, je nezakonita tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnice, v katerem opozarja, da je bila pritožba vložena prepozno, podrejeno pa predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba, kot tudi ne tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja pritožba, saj izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

V tem individualnem sporu se presoja postopek razrešitve tožnice z delovnega mesta direktorice tožene stranke v skladu z določbami Zakona o zavodih (ZZ; Ur. l. RS, št. 12/1991 in nadalj.) in z določbami Statuta tožene stranke (priloga A 6 - v nadaljevanju Statut). Tretja alineja drugega odstavka 38. člena ZZ in tretja alineja 82. člen Statuta skladno določata, da je pristojni organ (v tem sporu je to svet tožene stranke - v nadaljevanju Svet) dolžan razrešiti direktorja, če ta pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organa zavoda ali ravna v nasprotju z njimi, po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ (enako tudi četrta alineja 82. člena Statuta) pa je direktor lahko razrešen, če s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti tako, da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede obstoja razrešitvenih razlogov pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Tožnica v pritožbi sodišču prve stopnje uvodoma očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh njenih navedb glede zarotniškega ravnanja delavcev tožene stranke, njihove nelegitimne nezaupnice in neskladja izpovedb zaslišanih prič o tem, kdo je v resnici predlagal njeno razrešitev. Med strankami ni sporno, da je Svet pred sprejemom sklepa o razrešitvi z razlogi za razrešitev tožnico seznanil in ji dal možnost, da se o njih izjavi, kot mu to nalagata tretji odstavek 38. člena ZZ in 83. člen Statuta, zato je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je bil postopek razrešitve zakonit. 32. člen ZZ in 71. člen Statuta tožene stranke namreč skladno določata le, da direktorja zavoda imenuje in razrešuje Svet s soglasjem ustanoviteljice (Občina A.), samega razrešitvenega postopka pa podrobneje ne urejata. Stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, kdo je razrešitev tožnice predlagal oz. na kakšen način se je s tem predlogom seznanil Svet, je zato pravilno, vse nasprotne pritožbene navedbe v zvezi s tem pa neutemeljene. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v tem sporu izvedlo vse relevantne dokaze, svojo dokazno oceno pa logično, natančno in prepričljivo obrazložilo. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oz. z razlogi sodbe ne strinja ali če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče prve stopnje stališčem tožnice pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi in nejasni, saj se sodišče prve stopnje v obrazložitvi ni dolžno opredeljevati do

vseh strankinih navedb

, temveč le do tistih , ki so za odločitev v zadevi bistvenega pomena. Pritožbeno zavzemanje, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je zato neutemeljeno, posledično pa so neutemeljene tudi tožničine pritožbene navedbe, da je bila iz istega razloga v tem sporu deležna neenakopravne obravnave, s čimer naj bi sodišče prve stopnje kršilo njene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije ( URS; Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami in dopolnitvami).

Pritožba tudi glede razlogov za razrešitev tožnice neutemeljeno uveljavlja, da (razlogi) niso obstajali. Sodišče prve stopnje je v izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo, kateri razlogi za razrešitev tožnice, navedeni v sklepu o razrešitvi (priloga A 3), so bili utemeljeni in je v 10., 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe to obširno obrazložilo. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožnica upravičeno izvajala ukrepe za sanacijo poslovanja tožene stranke, čeprav za to ni bilo pristojno, ni utemeljen, saj sodišče prve stopnje tožnici ni očitalo, da je posegla v organizacijo dela in racionalizacijo poslovanja tožene stranke, temveč, da je to racionalizacijo izvajala v nasprotju z zakonom oz. Statutom.

Glede očitka v zvezi z neplačilom dveh nadur za čiščenje ambulante partonažni sestri B.B. je bilo v postopku na prvi stopnji kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica 4. 6. 2013 podpisala odredbo B.B. za štiri nadure v mesecu maju 2013 (priloga B 11), računovodski službi tožene stranke pa nato odredila izplačilo zgolj dveh. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je tožnica z opisanim ravnanjem ravnala v nasprotju s svojo obveznostjo iz drugega odstavka V. člena pogodbe o zaposlitvi (priloga A 2), da bo funkcijo direktorice opravljala vestno in pošteno ter s skrbnostjo dobrega gospodarja. Dejstvo, da B.B. ni vložila zahteve za odpravo kršitve pravice iz delovnega razmerja v smislu 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002), ni pomembno, saj B.B. v tem sporu ne vtožuje plačila preostalih dveh nadur, temveč je predmet obravnave presoja pravilnosti poslovanja tožnice kot direktorice tožene stranke. Zmotna je tudi pritožbena navedba tožnice, da za opravljeno delo ni bilo pravne podlage, saj je tožnica zaslišana kot stranka sama priznala, da je B.B. za mesec maj 2013 odredila štiri nadure, dejstvo, da ji je to nadurno delo odredila šele 4. 6. 2013 (torej za nazaj), pa tožnice ne odvezuje dolžnosti, da dejansko opravljene nadure (kar potrjuje evidenca delovnega časa za maj 2013 v prilogi B 11) delavki tudi izplača. Tudi glede zapleta z dežurstvi v mesecu juliju 2013 pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da direktor v skladu z drugim odstavkom 31. člena ZZ in prvim odstavkom 71. člena Statuta organizira in vodi delo ter poslovanje tožene stranke, tožnica pa se te odgovornosti ne more razbremeniti z izgovorom, da je vse aktivnosti v zvezi z odpovedjo starih in ponudbo novih pogodb zdravnikom vodila strokovna služba D., ona pa je pripravljene pogodbe le podpisala, ne da bi jih prebrala (izpovedba tožnice). V postopku na prvi stopnji je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnica kot direktorica tožene stranke podpisala dopis zdravniku C.C. o odpovedi pogodbe o sodelovanju (dopis z dne 26. 6. 2013 - priloga B 9) s ponudbo nove. Pritožbeno sodišče sicer pritrjuje tožnici, da razporejanje dežurstev ni bila njena naloga, vendar pa je bila kot odgovorna za organiziranje in vodenje dela tožene stranke tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dolžna opozoriti strokovno vodjo E.E. (ki je bila zadolžena za dežurstva), da je zdravniku C.C. z dnem 31. 5. 2013 odpovedala pogodbo o sodelovanju in mu v podpis ponudila sklenitev podjemne pogodbe, katere pa ta še ni podpisal. Strokovna vodja bi v tem primeru pri razporejanju dežurstev v mesecu juliju 2013 lahko upoštevala možnost, da C.C. nove pogodbe morda ne bo podpisal in za ta primer pravočasno zagotovila nadomestnega dežurnega. Dejstvo, da bi bilo že leta 2012 zaradi uveljavitve Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF; Ur. l. RS, št. 40/12 in nadalj.) treba vsa pogodbena razmerja z zdravniki samostojnimi podjetniki urediti na novo, tožnice te njene dolžnosti ne odvezuje, saj kljub temu, da dotedanje pogodbe z zdravniki samostojnimi podjetniki že od leta 2012 dalje niso bile skladne z veljavno zakonodajo, strokovni vodji ni mogoče očitati, da bi morala vsak mesec preverjati, ali je tožnica to uredila in s katerimi zdravniki ter s katerim datumom je pogodbe o sodelovanju odpovedala. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem še pojasnjuje, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni presojalo, ali je C.C. dežurstvo odpovedal upravičeno, saj bi ga v (stari) pogodbi o sodelovanju (priloga B 27) dvomesečni odpovedni rok zavezoval le v primeru, če bi pogodbo odpovedal on, ne pa tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica kršila statutarne določbe, ker po nastopu funkcije direktorice Svetu ni predlagala imenovanja strokovnega sveta, čeprav je bila to njena dolžnost na podlagi 15. točke drugega odstavka 72. člena in četrtega odstavka 87. člena Statuta. Statut sicer res ne določa roka, v katerem bi tožnica tak predlog morala podati, vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je imela tožnica od nastopa svojega mandata (1. 4. 2013) do konstitutivne seje Sveta (3. 7. 2013) dovolj časa, da bi tak predlog podala. Če bi pritožbeno sodišče sledilo pritožbenemu zavzemanju, da Statut tožnici ne nalaga roka za izpolnitev te obveznosti, ji te opustitve ne bi bilo mogoče očitati, četudi imenovanja strokovnega sveta ne bi predlagala do izteka mandata. Strokovni svet v zdravstvenem zavodu je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomemben strokovni organ, ki mora biti imenovan v čim krajšem času po izvolitvi direktorja. Dejstvo, da se je tožnica že v mesecu maju 2013 s strokovno vodjo dogovarjala o tem, koga bo predlagala za člana strokovnega sveta, ne pomeni, da je svojo statutarno obveznost izpolnila, saj bi njihovo imenovanje morala predlagati Svetu, česar pa nesporno ni storila (izpovedba tožnice). Tožnica v pritožbi odgovornost za to opustitev neutemeljeno prelaga na Svet, saj je bila ona odgovorna za zakonito poslovanje tožene stranke, Svet pa je na spoštovanje določb Statuta ni bil dolžan opozarjati. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da je strokovni svet javnega zavoda organ, ki v skladu z določbami ZZ in Statuta mora biti oblikovan, zato je brezpredmetno pritožbeno zatrjevanje, da iz izpovedb zaslišanih prič izhaja, da njegovo oblikovanje sploh ni bilo potrebno.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z izčrpno obrazložitvijo prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka utemeljeno očitala tožnici neupravičeno zavlačevanje postopka rednega vzdrževanja službenih vozil in postopka nujne sterilizacije inštrumentov, kot tudi, da dežurni službi ni pravočasno zagotovila novega tiskalnika, kar je oteževalo delovni proces. Tožnica v pritožbi te zaključke graja le pavšalno, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje popolna, logična in podprta z življenjskimi argumenti, zato se v izogib ponavljanju nanjo v celoti sklicuje (četrti, šesti in sedmi odstavek 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe).

Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, ker je ni odpovedal pristojni organ tožene stranke. Pristojnosti Sveta ureja 36. člen Statuta, ki v 12. alineji določa, da je Svet pristojen tudi za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z direktorjem tožene stranke (enako določa tudi 79. člen Statuta). Ker je pogodbo o zaposlitvi tožnice z dne 1. 4. 2013 kot zastopnica tožene stranke sklenila (nekdanja) predsednica Sveta F.F., dr. med. (priloga A 2), je bila predsednica Sveta (G.G., dr. med., ki je Svetu predsedovala v času tožničine razrešitve) po prepričanju pritožbenega sodišča pristojna tudi za podpis njene odpovedi (priloga A 5).

Pritožbena navedba, da bi morala tožena stranka tožnico pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti v skladu z drugim odstavkom 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) predhodno seznaniti z razlogom nesposobnosti in ji omogočiti zagovor, prav tako ni utemeljena. Ni sporno, da je bila tožnica z razlogi za razrešitev seznanjena in je imela možnost, da se o njih izjavi, saj to potrjujeta odpravek sklepa seje Sveta z dne 13. 8. 2013 (priloga B 16) in tožničin pisni odgovor na zahtevo za razrešitev z dne 20. 8. 2013 (priloga A 1), o razlogih za razrešitev pa se je imela možnost tudi ustno izjaviti na seji Sveta dne 27. 8. 2013 (priloga B 19). Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 izključno posledica dejstva, da tožnica zaradi razrešitve s funkcije direktorice ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje dela, ji tožena stranka (ponovnega) zagovora pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po prepričanju pritožbenega sodišča ni bila dolžna omogočiti.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem sporu niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP) in ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.

Do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo pa ni upravičena niti tožena stranka, saj gre v tej zadevi za spor o prenehanju delovnega razmerja. Za tovrstne spore peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.) določa, da delodajalec ne glede na izid postopka krije svoje stroške postopka, razen če delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabi procesne pravice.