Jedro

Ne Zakon o zavodih ne Statut zavoda (81. člen Statuta) ne določata „zakonitega predlagatelja“, ki bi edini lahko predlagal razrešitev direktorja. Odločitev o tem je avtonomna pristojnost Sveta zavoda, ki jo lahko sprejme tudi brez posebnega predloga. Kdo pa da pobudo za to, ne vpliva na zakonitost odločitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Tožnica je bila s sklepom sveta zavoda z dne 27. 8. 2013 razrešena funkcije direktorice zavoda, zaradi česar ji je bila nato iz razloga nesposobnosti odpovedana tudi pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke tožnice za razveljavitev sklepov o razrešitvi in odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za reintegracijo na mesto direktorice in zahtevke za plačilo plače od 11. 10. 2013 dalje. Ugotovilo je, da je postopek razrešitve potekal po predpisanem postopku in da so dokazani razlogi za razrešitev. Ker je z razrešitvijo prenehal razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Odpoved je podal za to pristojni organ.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi „bistvene kršitve določb postopka in napačne uporabe materialnega prava“. Navaja, da izpodbijana sodba ni odgovorila na ključne pritožbene argumente in njena obrazložitev zajema v glavnem le ponovitev stališč prvostopnega sodišča. Taka obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in pomeni kršitev ustavne pravice do poštenega sojenja. Glede postopka razrešitve se ne strinja z izhodišči sodišč, da zakon in statut ne urejata podrobno postopka razrešitve, in zato ni pomembno, kdo predlaga razrešitev in na kakšen način se s predlogom seznani pristojni organ zavoda. Ne more biti nepomembno, če je do razrešitve prišlo na zarotniški način, s prizadevanjem anonimnih akterjev, z izkrivljanjem in potvarjanjem dejstev, z očitno kršitvijo človekovega dostojanstva in posegom v človekove pravice. Sodišče je nekritično obravnavalo očitke tožnici, ki je tekom postopka opozarjala, da je bil pravi motiv oziroma razlog za gonjo proti njej v tem, da se je trudila uskladiti poslovanje z materialnimi možnostmi pri čemer je posegla v utečene načine delovanja zavoda, nenadzorovano trošenje sredstev oziroma dotedanje privilegije določenih skupin zaposlenih. S tem pa se nekateri pri toženi stranki očitno niso želeli sprijazniti in je bilo treba tožnico že po štirih mesecih dela ustaviti. Izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi ni izdal pristojni organ, ker jo je podpisala predsednica sveta zavoda. Ker je bila tožnica že razrešena s funkcije direktorice, bi lahko odpoved izdal le v.d. direktorja.

4. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da jo revizijsko sodišče zavrne kot neutemeljeno.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je v primeru, ko je že obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje natančna in izčrpna, višje sodišče pa tem razlogom pritrjuje, standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nižji od standarda, ki velja za sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbena sodba vsebuje zadostne razloge, da jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je presodilo in obrazložilo vse navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena.

8. Biti direktor ni pravica zlasti ne človekova pravica, ki bi jo zagotavljala Ustava in EKČP. Direktor javnega zavoda je poslovodni organ zavoda, ki organizira in vodi delo in poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa zavod in je odgovoren za zakonitost dela zavoda (31. člen ZZ). Pri tem pa je treba upoštevati, da namen javnih zavodov ni doseganje tržne uspešnosti ter ustvarjanje dobička (tudi z zmanjševanjem stroškov), kot pri zasebnih gospodarskih družbah, temveč gre za opravljanje dejavnosti, ki je opredeljena kot javna služba. Tožena stranka je tako javni zavod, ki ga je ustanovila Občina L. za opravljanje osnovne zdravstvene dejavnosti na primarni ravni ter druge dejavnosti v skladu s predpisi (1. in 2. člen Statuta tožene stranke). Pri odločanju o razlogih za razrešitev direktorja je zato treba izhajati predvsem iz njegove odgovornosti da zavod nemoteno in kvalitetno zagotavlja opravljanje javne službe.

9. V zvezi s postopkom razrešitve tožnica neutemeljeno oporeka odločitvi sodišča, da ni pomembno, kdo je predlagal njeno razrešitev. Revizijsko sodišče se strinja s stališčem sodišča druge stopnje v zvezi s tem (točka 9 obrazložitve) in le dodaja. Ne Zakon o zavodih ne Statut zavoda (81. člen Statuta) ne določata „zakonitega predlagatelja“, ki bi edini lahko predlagal razrešitev direktorja. Odločitev o tem je avtonomna pristojnost Sveta zavoda, ki jo lahko sprejme tudi brez posebnega predloga. Kdo pa da pobudo za to, ne vpliva na zakonitost odločitve. Bistveno je, da ima direktor pred sprejemom sklepa o razrešitvi možnost, da se izjavi z razlogi za razrešitev (83. člen Statuta). Tožnica je tako možnost imela.

10. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na domnevno nepopolno izvedeni dokazni postopek in na nestrinjanje tožnice z dokazno oceno sodišča. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča tudi ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva.

11. Po določbi drugega odstavka 38. člena ZZ in (enako 82. člen Statuta) je pristojni organ dolžan - torej mora - razrešiti direktorja, če ugotovi v zakonu navedene razloge. Svet tožene stranke je ugotovil, da obstajajo razlogi iz tretje in četrte alineje drugega odstavka 38. člena ZZ, v sodnem postopku je bila taka ugotovitev potrjena kot pravilna. Zato je presoja sodišča o tem, da je bila razrešitev tožnice z mesta direktorice, zakonita.

12. Svet zavoda je s sklepom z dne 27. 8. 2013 odločil tako o razrešitvi tožnice s funkcije direktorice kot o odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki je bila tudi sicer sklenjena le za čas opravljanja funkcije direktorice). Ker je bila odločitev o razrešitvi vezana na soglasje ustanovitelja, je razrešitev učinkovala šele z izdajo takega soglasja in je bila zato tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi možna šele takrat. Sklep o tem z dne 26. 9. 2013 pomeni zato le izvršitev odločitve, ki jo je Svet zavoda sprejel že 27. 8. 2013. Sicer pa se revizijsko sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe glede pristojnosti in postopkom za odpoved pogodbe o zaposlitvi (točki 14 in 15 obrazložitve).

13. Glede na navedeno zatrjevani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Izrek o stroških je v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1.