Jedro

Po presoji sodišča bi posameznik z višjimi etičnimi in moralnimi standardi poskrbel za izpolnitev tudi neiztožljivih obveznosti, zlasti če te izvirajo iz njegovih namernih protipravnih dejanj, ki jih obžaluje. Za povrnitev zaupanja v to, da bo vestno in pošteno opravljal poklic odvetniškega kandidata, bi zato tožnik moral vsaj začeti odplačevati svoje dolgove, ki jih ima do RS, oziroma te poplačati v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z odločbo, št. 616/2019 z dne 5. 7. 2022 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba), je Odvetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju: toženka) zavrnila predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik dne 19. 3. 2019 vložil obravnavani predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov, pri čemer bi odvetniško kandidaturo opravljal v odvetniški pisarni A. A., odvetnika v Ljubljani. Toženka pojasnjuje, da je z odločbo, št. 616/2019 z dne 12. 5. 2020, že zavrnila predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov, in sicer iz razloga, ker ni izpolnjeval pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena v povezavi s 27. členom Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), to je pogoja, da bi bil vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, tej pa je Upravno sodišče RS s sodbo, št. III U 92/2020 z dne 1. 4. 2022, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo v ponovni postopek.

3. Uvodoma toženka ugotavlja, da je predmetni predlog tožnika glede določbo drugega odstavka 27. člena ZOdv dopusten, saj ga je tožnik vložil po poteku dveh let od pravnomočnosti prejšnje zavrnilne odločbe. Tožnikov prvi predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov z dne 26. 5. 2014 je toženka zavrnila z odločbo, št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014, saj je ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Tožbo tožnika zoper to odločbo je Upravno sodišče RS zavrnilo s sodbo, št. III U 360/2014-13 z dne 2. 10. 2015. Nov predlog za vpis v imenik odvetniških kandidatov je tožnik vložil dne 19. 3. 2019, torej po poteku dveh let od pravnomočnosti prejšnje zavrnilne odločbe.

4. Toženka nadalje ugotavlja, da tožnik izpolnjuje pogoje po 1., 2., 3., 4. in 6. točki prvega odstavka 25. člena ZOdv in da je pristanek bodočega delodajalca izkazan z izjavo odvetnika A. A. z dne 13. 3. 2019. Preverila je še, če tožnik izpolnjuje pogoj iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv. Po 50. členu ZOdv veljajo določbe, ki se nanašajo na izpolnjevanje pogoja iz 7. točke 25. člena ZOdv tako za odvetnike kot za odvetniške kandidate in se zato tudi za slednje pričakuje izpolnjevanje višjih moralnih in etičnih kriterijev od povprečnih.

5. Iz potrdil Ministrstva za pravosodje z dne 15. 3. 2019 in z dne 4. 5. 2022 je toženka ugotovila, da tožniku ni bila izrečena kazenska sankcija, potrdili Okrajnega sodišča v Sežani z dne 18. 3. 2019 in z dne 4. 5. 2022 pa izkazujeta, da zoper tožnika pri nobenem od okrožnih sodišč v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) ni vložena pravnomočna obtožnica in pri okrajnih sodiščih v RS ni izdana obsodilna sodba zaradi uradno pregonljivih kaznivih dejanj. A dejstvo, da tožnik ni bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje in da ni v kazenskem postopku, po presoji toženke ni edini kriterij za presojo vprašanja vrednosti zaupanja. Pri oceni, ali je izpolnjen ta kriterij, je toženka presojala celotno življenjsko in poslovno pot tožnika, njegovo osebnost, njegova pretekla ravnanja in obnašanje ter odnos do preteklih ravnanj.

6. Toženka v obrazložitvi izpodbijane odločbe nadalje navaja, da je bilo s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Kopru, št. Pg 495/2001 z dne 9. 5. 2006, in št. Pg 42/2004 z dne 9. 5. 2006, RS in tožniku naloženo, da nerazdelno plačata 6.802.837,00 SIT z obrestmi in 4.075.888,00 SIT z obrestmi ter pravdne stroške. Iz obrazložitve teh sodb izhaja, da je oškodovancema nastala škoda v višini carin, ki sta jih morala plačati zaradi protipravnih ravnanj tožnika, storjenih v letih 1997 ali 1998. Ker so bila ta ravnanja storjena v zvezi z delom tožnika kot carinika, je sodišče odškodnino naložilo v nerazdelno plačilo tudi RS, pri kateri je bil tožnik zaposlen, ko je škoda nastala. Terjatve po omenjenih sodbah je bila RS prisiljena plačati. Povrnitev plačanih zneskov v višini 36.908,40 EUR in 60.416,44 EUR z zamudnimi obrestmi je zatem z regresnima tožbama, vloženima v marcu 2008, zahtevala od tožnika, ker je dejanja zakrivil namenoma. Tožnik je tožbena zahtevka pripoznal. V marcu 2011 pa je predlagal začetek postopka osebnega stečaja. Stečajni postopek je bil po petletni preizkusni dobi dne 21. 4. 2016 končan z odpustom obveznosti. Terjatev RS v višini približno 135.000,00 EUR je bila priznana, a je ostala nepoplačana, ker stečajne mase ni bilo.

7. Iz odgovora Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) z dne 23. 5. 2022 je toženka nadalje ugotovila, da je tožniku dne 6. 10. 1998 prenehalo delovno razmerje pri ... ter da je bil od tedaj zaposlen le v času od 2. 6. 2014 do 29. 10. 2015 pri odvetniku B. B. iz Sežane in da ni opravljal dela v okviru drugega pravnega razmerja (npr. na podlagi pogodbe o delu in avtorske pogodbe) ali popoldanskega s.p., za katerega je obvezna prijava v evidenco zavarovanih oseb za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni. Iz odgovora Centra za socialno delo Južna Primorska z dne 10. 6. 2022 in pojasnila z dne 15. 6. 2022 je toženka ugotovila, da je tožnik od 1. 1. 2002 dalje prejemal socialno pomoč, razen v času od 1. 10. 2002 do 1. 1. 2009 ter v času od 1. 9. 2014 do 30. 4. 2016, ko pravic iz javnih sredstev ni uveljavljal. Iz odgovora Zavoda RS za zaposlovanje (v nadaljevanju: ZRSZ) toženka povzema, da je bil tožnik od 17. 12. 2001 dalje pretežni čas prijavljen v evidenci brezposelnih oseb ali pa evidenci iskalcev zaposlitve, razen v času od 26. 4. 2002 do 2. 11. 2004 in od 14. 9. 2005 do 29. 12. 2008, ko ga je obakrat odjavil zavod, ter v času zaposlitve pri odvetniku B. B., ko se je odjavil sam. Od 5. 11. 2015 dalje je tožnik vseskozi prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. Iz odgovora ZRSZ še izhaja, da se tožnik odziva na napotnice in izpolnjuje obveznosti, ki mu jih nalaga zakon in programi aktivne politike zaposlovanja.

8. Dalje toženka pojasnjuje, je izvršilni odbor Območnega zbora odvetnikov (v nadaljevanju: OZO) Koper podal pisni mnenji z dne 12. 3. 2020 in z dne 25. 5. 2022, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. V prvem in nato v ponovljenem postopku je mnenje podal tudi izvršilni odbor OZO Ljubljana, in sicer je nasprotno menil, da je tožnik vreden zaupanja. Ker tožnik ves čas živi v Sežani in je delal na območju Sežane, mnenje OZO Ljubljana po presoji toženke ni bistveno za odločanje, mnenje OZO Koper pa ima bistveno večjo dokazno težo. 9. Toženka dalje navaja, da iz sodb št. Pg 495/2001 in št. Pg 42/2004 izhaja, da je tožnik izkoristil svoj poklic oziroma delo carinika za pridobitev premoženjske koristi pri uvozih blaga z lažnimi potrditvami listin, da gre za blago v tranzitu, zaradi česar je nastala škoda špediterjema in v končni fazi njegovi delodajalki, ki je morala škodo plačati. Že sama narava in teža teh ravnanj, s katerimi je tožnik zavestno in hoteno zlorabil zaupanje države kot svoje delodajalke, sta kljub časovni oddaljenosti po presoji toženke takšni, da je iz njih moč sklepati, da tožnik ne bo pošteno in vestno opravljal dela odvetniškega kandidata. Škoda, ki jo je povzročil RS, je samo iz naslova glavnic skupaj znašala kar 97.000,00 EUR in ni bila nikoli povrnjena. Posledica tožnikovih ravnanj so bili tudi številni postopki, tako upravni, kot dolgotrajni sodni postopki, na koncu še stečajni postopek. Z njimi so bili povzročeni znatni stroški, tekli so skupaj kar 18 let do zaključka postopka osebnega stečaja v aprilu 2016. Posledice, ki jih je s svojimi ravnanji povzročil tožnik, torej niso tako časovno oddaljene.

10. Da tožnik ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica oziroma odvetniške kandidature, po presoji toženke potrjuje nesporno dejstvo, da povzročene visoke škode, tožnik kljub temu, da mu je bila naložena v plačilo s pravnomočnima sodbama, ni niti delno povrnil, ter dejstvo, da se za to niti ni trudil. Pomembno težo pri odločitvi je imela okoliščina, da tožnik odločitve v pravnomočnih sodbah ni sprejel, ampak se je, kot je navedel v prejšnjem postopku, odločil za osebni stečaj, zato da se je na edini možni način rešil "vsiljenega" dolga, glede katerega je v sodnih postopkih do konca vztrajal pri dokazovanju zmote nasprotne strani. Ta tožnikova izjava v povezavi z dejstvom, da ni odplačal niti centa dolga, izkazuje tožnikovo nespoštovanje pravnomočnih sodb in s tem pravnega reda RS, zlasti načela pravne države iz 2. člena Ustave RS. Že zato tožnik po mnenju toženke ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

11. Toženka tudi po letu 2016 v tožnikovem življenju in obnašanju ni našla okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da tožnika odlikujejo višji etični standardi, ne okoliščin, na podlagi katerih bi povrnil zaupanje v to, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic oziroma delo odvetniškega kandidata.

12. Protipravna ravnanja tožnika, kot izhajajo iz sodb št. Pg 495/2001 in št. Pg 42/2004, so sestavni del tožnikovega preteklega obnašanja, na podlagi katerega je treba po mnenju toženke presojati, ali bo tožnik vestno in pošteno opravljal delo odvetniškega kandidata. Določba 27. člena ZOdv o drugem kriteriju za oceno vrednosti zaupanja (tj. da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic) ne omejuje upoštevanja preteklih ravnanj na kako časovno obdobje. Pač pa nalaga upoštevanje kakršnihkoli ravnanj, iz katerih je moč utemeljeno sklepati, da tožnik ne bo vestno in pošteno opravljal odvetniškega poklica. Po mnenju toženke je zato nepomembno, ali so tožnikova protipravna ravnanja predstavljala kazniva dejanja, ali je kazenski postopek za ta dejanja zastaral, ali je bila zanje kazenska obsodba izdana in ali je bila kazenska obsodba zanje že izbrisana. Namen določb 7. točke 25. člena in 27. člena ZOdv ni v ustvarjanju posledic preteklih ravnanj, temveč v preprečevanju nastanka novih dejanj, ki bi jih tožnik lahko storil kot odvetniški kandidat ali odvetnik. Stališče, da potek časa ni pomemben, je zavzelo tudi Upravno sodišče RS v sodbi št., III U 360/2014 z dne 2. 10. 2015. 13. Toženke niso prepričale niti tožnikove trditve, da je ves čas po prestani kazni zapora neuspešno iskal zaposlitev in da zato ni imel sredstev, s katerimi bi dolg plačal, ter da mu iz teh razlogov ni preostalo drugega kot postopek osebnega stečaja. Tem trditvam ni mogla verjeti že zaradi tožnikove navedbe v vlogi z dne 6. 11. 2014 v postopku št. I 1653/2014, kjer je navedel, da se je odločil za osebni stečaj zato, da se na edini možni način reši vsiljenega dolga. Po presoji toženke tožnik ni imel namena niti delno poravnati škode ali dolga do RS in ga tudi ni hotel. Tak sklep utemeljuje tudi okoliščina, da je že po nekaj mesecih od nastopa izvršljivosti sodb št. P 152/2008 in št. P 153/2008 predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja.

14. Po oceni toženke ne drži trditev tožnika, da naj bi ves čas po prestani kazni iskal zaposlitev. Za terjatev špediterjev je izvedel že v letih 2002 in 2004, ko je prejel tožbi v zadevah št. Pg 459/2001 in št. Pg 42/2004. Če bi bil tožnik skrben in preudaren, kar sta lastnosti, ki se pričakujeta od odvetnika in odvetniškega kandidata, bi že tedaj del zaslužkov iz poslovanja zasebne gospodarske družbe, katere direktor je bil, hranil za primer, da bo tožbama ugodeno. V evidenco brezposelnih oseb pa se je tožnik vpisal šele po prejemu regresnih tožb RS dne 29. 12. 2008. Do tega datuma šest let in tri mesece denarne socialne pomoči ni uveljavljal. V tem času je prav gotovo delal in prejemal zaslužke in bi za namen plačila dolga lahko kaj prihranil. Njegovi izpovedi, da naj bi ga v tem času preživljala mati, ni verjeti, saj bi sicer tudi v tem času izposloval denarno socialno pomoč. Če je imelo njegovo podjetje sedež v Delawaru, ki je slovel kot "davčna oaza", se po mnenju toženke ni mogoče izogniti vtisu, da je to državo v ZDA izbral prav zato, ker ta podatkov o zaslužkih podjetja, katerih lastniki oziroma družbeniki so nerezidenti, in podatkov o zaslužkih slednjih, ni sporočala pristojnim organom drugih držav.

15. Tudi od prijave v evidenco brezposelnih oseb dne 29. 12. 2008 dalje tožnik nikakor ni storil vsega, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil dohodke in dolg delno poravnal. Četudi bi res od leta 2007 vložil preko sto vlog za zaposlitev - izkazal jih je le osem, to pomeni manj kot deset vlog letno. Kot je sam izpovedal, ni niti poizkusil iskati izobrazbi ustrezne zaposlitve izven območja svoje regije oziroma dlje od Cerknice, niti ne zaposlitve za delovno mesto z več kot eno stopnjo nižjo zahtevano izobrazbo od njegove. Če bi imel primerne osebnostne moralne lastnosti, bi iskal tudi takšne zaposlitve, da bi vsaj manjši del dolga plačal. Za zaposlitev tožnika v oddaljenejšem kraju po mnenju toženke ni ovir, saj se, kot je tožnik sam navedel, ni osebnostno vezal, nima družinskih obveznosti, odvetniško kandidaturo pa bi bil pripravljen opravljati pri odvetniku v Ljubljani. Navedene okoliščine kažejo, da se tožnik noče sam preživljati z delom, da ni delaven in da noče razbremeniti države plačevanja socialne pomoči in prispevkov. Tudi opravljanje pripravništva ter pravosodnega izpita po presoji toženke niso okoliščine, ki bi jih bilo moč šteti v korist tožnika. Dejstvo, da je brezplačno opravljal pripravništvo, pa le še potrjuje, da ni iskal plačljive zaposlitve in da se ni trudil vsaj delno poplačati dolga do RS, ampak so bili zanj pomembnejši njegovi osebni interesi.

16. Sklep, da tožnik dolga do RS ni hotel niti delno poplačati in s tem vsaj v majhnem delu sanirati posledice svojih ravnanj, potrjuje tudi dejstvo, da na račun tega dolga ni prav ničesar plačal niti v času, ko je od 2. 6. 2014 do 29. 10. 2015 delal pri odvetniku B. B. Prejemal je najmanj minimalno plačo, regres za prehrano in regres za dopust. Čeprav njegova plača ni bila rubljiva in ni bilo zakonske obveznosti karkoli plačati od teh dohodkov, bi zagotovo zmogel plačati vsaj manjše simbolične zneske, saj ni imel preživninskih obveznosti do drugih oseb. S tem, ko ni plačal niti dela dolga do RS, je pokazal, da v moralnem pogledu ne dosega kriterijev, ki se zahtevajo za odvetniškega kandidata, da ni sprejel odločitev iz pravnomočnih sodb, da se ne zaveda svojih obveznosti in da nima kritičnega odnosa do svojih ravnanj.

17. Podatki v odgovoru ZZZS z dne 23. 5. 2022 izkazujejo, da tožnik ni delal na podlagi pogodb o delu ali avtorskih pogodb. Ti podatki tako ne potrjujejo tožnikove izpovedi, da naj bi nekaj mesecev v letih 2018 in 2019 delal pri odvetniku C. C. iz Sežane. Če je pri njem res delal, pa je lahko šlo le za delo na črno, kar predstavlja kršitev predpisov ter družbenih in moralnih norm. Enako velja tudi glede slabo plačanih del, za katera je navajal, da jih je opravljal. 18. V zvezi s podatki iz odgovora ZRSZ, da se tožnik odziva na napotnice zavoda in izpolnjuje obveznosti, ki mu jih nalaga zakon in programi aktivne politike zaposlovanja, toženka navaja, da to niso okoliščine, iz katerih bi bilo moč sklepati, da bo tožnik vestno in pošteno opravljal odvetniški poklic ali da so pri njem podani višji moralni in etični standardi. Izpolnjevanje teh obveznosti je po zakonu obvezno in nujno za to, da posameznik ostane vpisan v evidenci brezposelnih oseb. Slednje pa je pogoj za upravičenost do denarne socialne pomoči. 19. Iz izpovedi tožnikovega pooblaščenca toženka povzema, da sta s tožnikom zgolj znanca in da med njima ni bilo tesnejših odnosov ali stikov, na podlagi katerih bi odvetnik lahko podal verodostojno oceno, da bo tožnik, kljub ugotovljenim preteklim ravnanjem in obnašanju delo odvetniškega kandidata opravljal vestno in pošteno. Pooblaščenec ni navedel nobenega konkretnega ravnanja tožnika, okoliščine ali dogodka, na podlagi katerih bi lahko sklepali, da je tožnik zaupanja vreden, ampak je priznal, da gre le za njegov občutek. Odvetniku gre po mnenju toženke sicer verjeti, da je tožnik pred njim zaradi njegove avtoritete preiskovalca, izjavil, da obžaluje dogodek in svojo vlogo v njem. Vendar pa tožnikovo obžalovanje preteklih ravnanj ostaja zgolj na deklaratorni ravni in ni podprto z dejanji, na podlagi katerih bi bilo mogoče utemeljeno sklepati, da obžaluje svoja prejšnja ravnanja. V delu, ko je tožnik izražal obžalovanje, ni deloval prepričljivo in je ostal vtis, da dejanja iz let 1997 in 1998 obžaluje le zaradi posledic, ki so ga doletele, in ne zato, ker so bila zavržna.

20. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na vpis Č. Č. v imenik odvetnikov, pa je toženka ocenila kot nerelevantne za odločanje v tem postopku, saj o predlogu za vpis vsakega posameznega kandidata odloča v samostojnem postopku na podlagi okoliščin, ki se ugotavljajo za vsakega posameznega kandidata in vsak primer posebej. Celo če bi bile okoliščine primera podobne, ne bi bila dolžna odločiti enako.

21. Zoper odločbo toženke je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu. Predlagal je, da sodišče brez razpisa glavne obravnave izpodbijano odločbo spremeni tako, da se ga vpiše v imenik odvetniških kandidatov pri OZS od dneva izdaje sodbe. Podrejeno je predlagal, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. V vsakem primeru naj sodišče toženki naloži povrnitev njegovih stroškov tega postopka.

22. Tožnik opisuje dosedanji potek odločanja o njegovem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Navaja, da je upravni odbor toženke na seji dne 5. 7. 2022 odločitev sprejel s štirimi glasovi večine. Enajst članov je glasovalo proti njegovemu predlogu, sedem za, ostali so se vzdržali ali pa so bili odsotni. Tako kot v prejšnjem postopku in prejšnjem glasovanju je za njegov sprejem med kandidate glasovala velika večina članov upravnega odbora iz območja ljubljanskega OZO, proti njemu pa večina drugih članov upravnega odbora. Na seji je zaradi dopustov manjkalo precej članov upravnega odbora, zlasti tistih z območja OZO Ljubljana.

23. Priznava, da je bil leta 2000 obsojen za kaznivo dejanje tihotapstva. A zaradi pravil o izbrisu pravnih posledic obsodbe se lahko upravičeno izreka za neobsojenega in te obsodbe ni moč uporabiti kot argument za zavrnitev njegove odvetniške kandidature. Tudi njegova obveznost povrnitve škode RS je povezana s to obsodbo oziroma iz nje izvira. Toženka v izpodbijani odločbi tako spet govori o posledicah, ki naj bi jih povzročil s kaznivim dejanjem pred 20 leti. Zaradi tega naj bi tekli številni postopki, a toženka pri tem ne posreduje podatkov, kateri naj bi bili ti številni postopki in koliko naj bi jih bilo.

24. Ob povzemanju posameznih stališč sodišča v sodbi št. III U 92/2020 trdi, da je toženka navodila Upravnega sodišča v ponovljenem postopku "obšla", saj ima izpodbijana odločba bistveno enake razloge kot prejšnja odločba. V ponovljenem postopku je toženka pridobila veliko nove dokumentacije, ki pa po njegovi oceni potrjuje le, da zadnjih dvajset let ni imel toliko dohodkov, da bi sploh lahko začel odplačevati svoj dolg. Pojasnjuje, da je po prestani kazni v letu 2001 najprej študiral na Pravni fakulteti v Mariboru, kjer je diplomiral leta 2007. Nekaj let v tem obdobju se je za silo preživljal z delom prek svojega podjetja, ki je po vstopu Slovenije v EU 2004 postopno nehalo poslovati. Nato je bil pretežno vezan na denarno pomoč matere in približno od leta 2010 dalje tudi na socialno pomoč. Leta 2011 je opravil volontersko pripravništvo na sodišču, naslednje leto pa še pravosodni izpit. Pripravništvo na sodišču je lahko dobil samo kot volonter. Ko je bil o tem zaslišan na ustni obravnavi, mu toženka v zvezi s pripravništvom ni postavljala vprašanj in materialne resnice v zvezi s tem ni hotela preverjati. Nato je bil v času od 2014 do 2015 približno eno leto zaposlen pri odvetniku B. B. v Sežani, ki ga je bil pripravljen zaposliti tudi kot odvetniškega kandidata, a je toženka že leta 2014 zavrnila njegov prvi poskus vpisa med odvetniške kandidate. Pojasnjuje, da je med zaposlitvijo pri B. B. prejemal le minimalno plačo, ki pokriva minimalne življenjske stroške in je zato tudi izvzeta iz izvršbe oz. stečaja. Od pridobitve diplome je nenehno vlagal prošnje za zaposlitev na razpisana delovna mesta pravnika, a neuspešno. Ocenjuje, da je v tem obdobju vložil med 100 in 150 prošenj. V prejšnji sodni spis je vložil le manjši del svojih prošenj oziroma tiste, ki je imel še ohranjene. To izhaja tudi iz njegove izpovedi ob zaslišanjih v prejšnjem sodnem postopku in v ponovljenem upravnem postopku, kjer je povedal, da je službo pravnika iskal po celotni Primorski in Notranjski regiji do Cerknice. Iz dopisa ZRSZ z dne 9. 6. 2022 pa izhaja, da je prijavljen kot iskalec zaposlitve, da z zavodom redno sodeluje, hodi na sestanke, se odziva na napotnice za delo in izpolnjuje vse druge zakonske obveznosti. Vse to počne v upanju, da bo končno kje dobil delo pravnika. Verjetno je razlog za njegov neuspeh pri tem prejšnja obsodba, četudi je že dolgo izbrisana, ter tudi starost, saj ima sedaj 55 let. Delo odvetnika je edina možnost dela s pravniško izobrazbo, ki mu je ostala.

25. Kot napačne in nerazumljive tožnik ocenjuje ugotovitve toženke, da nikdar ni imel namena plačati s sodbama naloženih obveznosti. Nesmiselni so očitki o izogibanju plačila teh obveznosti tudi v času pred letom 2010, saj sta obveznosti formalno nastali šele s pravnomočnostjo sodb v letih 2010 in 2011. Tudi ugotovitev toženke, da je postopek osebnega stečaja sprožil zato, da bi se izognil plačilu obveznosti, je napačna. V osebni stečaj je šel zato, ker je ocenil, da teh obveznosti nikdar ne bo mogel poplačati glede na njegove takratne dohodke. Tudi med stečajem se ni izogibal plačilu obveznosti. Razen zelo pičlih zaslužkov svojega podjetja A., Ltd v obdobju od 2002 do 2005, ni imel nobenih drugih dohodkov, pri preživljanju pa si je pomagal tudi z materino pokojnino. V taki situaciji ni mogel niti začeti z odplačevanjem svojega dolga. Odvetnik tožnika navaja, da je sam prepričan, da bi toženka v primeru, če bi tožnik plačal simboličen ali manjši del dolga, trdila, da se dela norca iz sistema in upnika.

26. V zvezi z odločitvijo toženke, da upošteva le mnenje koprskega OZO, tožnik navaja, da čeprav živi na območju OZO Koper, se še nikdar ni srečal ali imel direktnih opravkov s kom od odvetnikov koprskega OZO, ki so glasovali o njegovi (ne)primernosti za kandidata. Glasovanje na OZO Koper je potekalo po desetih minutah razgovora z njim, odvetniki pa so mu postavljali neumestna, delno pa tudi žaljiva vprašanja, npr. zakaj še vedno vztraja v postopku za sprejem med odvetniške kandidate. Mnenji OZO Koper mu kot nekakšen greh očitata nezaposlenost in odvisnost od socialnih prejemkov.

27. Tožnik nadalje poudarja, da mu v upravnem postopku ni bila predočena njegova pisna izjava z dne 6. 11. 2014. Čeprav se o njej ni mogel izjaviti, jo je toženka uporabila v izpodbijani odločbi kot ključen argument za sklepanje o njegovi neprimernosti za odvetniškega kandidata. Toženka je s tem kršila tretji odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in zagrešila bistveno procesno kršitev. Ob tem še dodaja, da gre dolžnik v osebni stečaj ravno zato, da bi se rešil svojega dolga. To je vendar osnovni namen osebnega stečaja.

28. V zvezi ugotovitvami toženke, da je pri odvetniku B. B. delal na črno, tožnik poudarja, da toženka spet "lahkotno" določene okoliščine razlaga njemu v škodo. Na delo k temu odvetniku je bil napoten s strani ZRSZ, ob tem pa dodaja, da prilaga pogodbo o delu, ki jo še hrani.

29. V nadaljevanju tožbe pooblaščenec tožnika še izpostavi, da je sam ob zaslišanju zelo natančno povedal, zakaj tožniku verjame, da je njegovo obžalovanje kaznivega dejanja zelo iskreno in globoko. Toženka pa je njegovo pričanje zmotno ocenila kot nepomemben dokaz iz razloga, ker je bil sam nekdanji preiskovalec tega dejanja in ker naj bi zato imel nad tožnikom določeno avtoriteto. V poročilu o ugotovljenem dejanskem stanju z dne 27. 6. 2022 je toženka o tej okoliščini zapisala nekoliko drugače - da kot priča ni relevanten, ker sta s tožnikom le bežna znanca, čeprav je pred tem na zaslišanju povedal, da se s tožnikom poznata že več kot 10 let. Prav tako ni jasno, od kod toženki podlaga za take "natančne" ugotovitve o vsebini in naravi tožnikovega obžalovanja. Obžalovanje je po definiciji zelo subjektivna zadeva. Tožniku je glede iskrenega obžalovanja npr. že leta 2019 verjel tudi ljubljanski OZO. Tudi iz vsebine prejšnje sodbe št. III U 92/2020 ne izhaja, da mu sodnica glede tega ni verjela. Na njegovo obžalovanje kaže tudi podatek, da nima kazenske evidence, kar pomeni, da je bilo njegovo kaznivo dejanje edini tak primer v njegovem življenju.

30. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadev št. 616/2019 in št. 1653/2014. V odgovoru na tožbo je nasprotovala celotnemu zahtevku ter vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe.

31. Toženka kot neutemeljene prereka očitke tožnika, da se ni držala navodila Upravnega sodišča iz sodbe št. III U 92/2022, saj obsodbe tožnika za kaznivo dejanje ni navedla kot razlog za zavrnitev njegovega predloga za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Zanika, da bi bila tožnikova obveznost povrniti škodo RS na podlagi regresnih zahtevkov povezana s kazensko obsodbo za kaznivo dejanje tihotapstva. Protipravna ravnanja tožnika, s katerimi je državi povzročil škodo, so bila predmet drugega kazenskega postopka, ki je bil ustavljen zaradi zastaranja.

32. Tožnik ji tudi neutemeljeno očita, da mu že od leta 2014 učinkovito preprečuje, da bi delal. Univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom ima možnosti zaposlitve tudi izven odvetništva in pravosodja. Vsak pa lahko poišče delo in redno zaposlitev tudi izven svojih poklicnih kvalifikacij.

33. Okoliščina, da tožnik ni ponovil kaznivega dejanja, s katerim je zlorabil poklic carinika, še ne izkazuje, da je sedaj zaupanja vreden. Takega kaznivega dejanja niti ni mogel ponoviti, saj je bil pretežni čas brezposeln, na škodo svojega podjetja pa ga ni imel interesa storiti.

34. Toženka meni, da je bil tožnik z vsemi podatki iz spisa št. 1653/2014 seznanjen že tekom tega postopka. V navedeni zadevi je bila vpogledana tudi tožnikova pisna izjava z dne 6. 11. 2014, ki je bila povzeta v obrazložitvi odločbe, št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014. Te izjave zato ni bila dolžna tožniku še posebej predočiti in ga pozivati, da se o njej izjavi.

35. Toženka v odgovoru na tožbo dodatno navaja, da ima tožnik dolg do RS tudi po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 1185/99 z dne 27. 1. 2000, v višini 1.698.949.732,00 SIT. Pravnomočna sodba kazenskega sodišča v delu, v katerem je bilo razsojeno o tem izjemno visokem premoženjskopravnem zahtevku, z izbrisom kazenske obsodbe ni prenehala veljati in ni mogla zastarati prej kot v 10 od letih od pravnomočnosti, torej ne pred januarjem 2010. 36. V zvezi s trditvami tožnika o tem, da je bila med njim in odvetnikom C. C. sklenjena pogodba o delu, ponovno poudarja, da iz izpisov zavarovanj pri ZZZS izhaja, da tožnik na podlagi pogodb o delu ni bil prijavljen v evidenco zavarovanih oseb za primer poškodbe pri delu in poklicne bolezni, čeprav je prijava obvezna. To pa potrjuje njene ugotovitve, da tožnik ni deloven in da noče razbremeniti RS plačevanja denarne socialne pomoči. 37. Toženka še opozarja, da tožnik v zadnjem odstavku IV. točke tožbe navaja, da je bilo njegovo kaznivo dejanje (po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999) edini tak primer v njegovem življenju. Ta njegova trditev pa ni resnična, saj iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 112/2000 z dne 13. 6. 2002, izhaja, da je bil tožnik obsojen tudi v Republiki Italiji zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine pripadnikom italijanskih carinskih organov, storjenega v času od začetka 1996 do decembra 1997. To sodbo prilaga v dokaz tožnikove neresnicoljubnosti.

38. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 2. 2022 dodatno navedel, da je bilo dejanje, iz katerega izvira njegov dolg do RS, predmet ločenega kazenskega postopka, ki je bil zaradi zastaranja ustavljen. Vendar pa je to dejanje spadalo v isti historični dogodek kot kaznivo dejanja tihotapstva, za katerega je bil kazensko obsojen. Navaja, da je RS dolg po regresnih pravilih "prevalila" nanj, sam pa dolga ni mogel plačati, ker v tistem obdobju ni imel nobenih posebnih dohodkov. Med drugim tožnik potrjuje, da je po zaposlitvi pri odvetniku B. B. delal le še pri odvetniku C. C., in sicer nekaj mesecev na podlagi pogodbe o delu. Razen v teh dveh primerih ni dobil in ni mogel dobiti službe na delovnem mestu diplomiranega pravnika, čeprav je vloge pošiljal po Primorski in Notranjski regiji. Priznava, da zaposlitve na nižjih delovnih mestih ni iskal, pač pa je iskal le zaposlitve oziroma delo za mesto pravnika. Meni, da njegova želja, da bi delal kot pravnik ali odvetnik ne more biti argument za zavrnitev njegove odvetniške kandidature. V zvezi s 860.000,00 EUR dodatnega dolga do RS ni želel navesti dodatnih pojasnil, saj je Upravno sodišče zapisalo, da njegova kazenska obsodba ni predmet te zadeve. Poleg tega pa mu ta podatek v ponovljenem upravnem postopku ni bil predočen, zato se o njem ni mogel izjaviti. Toženka te sodbe ne bi smela uporabiti, če jo dobila šele po zaključku upravnega postopka. Sicer pa je kazensko sodbo pridobila že leta 2014 in je zanjo gotovo vedela oziroma bi morala vedeti pred izdajo izpodbijane odločbe. Toženka je tako storila bistveno kršitev določb upravnega postopka iz 3. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. V zvezi s tem je tožnik še navedel, da od njega ni nihče nikdar zahteval povrnitve omenjenega zneska. Država od nobenega obsojenca ni terjala povrnitve premoženjske koristi, verjetno zato, ker je sostorilcem zasegla za več kot deset tovornjakov alkoholnih pijač, ki jih je prodala na javni dražbi, zaslužek pa je zagotovo presegal vrednost utajenih carin. Poleg tega je bilo vsem podjetjem, ki so bila udeležena v tihotapljenje, naloženo plačilo carine. V zvezi z zapisom, da mu je bil dolg iz regresnih zahtevkov "vsiljen", je tožnikov pooblaščenec navedel, da je tudi sam mnenja, da je bil ta dolg glede na okoliščine, kako je nastal, ter kdo je bil v carinski zadevi oškodovan, tožniku nekako "vsiljen". Ponovno navaja, da mu toženka v ponovljenem postopku ni predočila njegove vloge s tem zapisom in se o njej ni mogel izjaviti. Prav tako ga toženka ni seznanila s sodbo, iz katere izhaja, da je bil v Republiki Italiji obsojen podkupovanja italijanskih carinskih organov, zato se tudi o tem ni mogel izjaviti. Ne drži, da toženka tega podatka ni mogla dobiti med tekom upravnega postopka brez svoje krivde. Toženka je vse sodbe pridobila že leta 2014 v postopku odločanja o njegovem prvem predlogu za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Pojasnjuje še, da je njegova obsodba v Republiki Italiji povezana z osnovno kazensko sodbo iz leta 2000 in spada v isti historični dogodek, kot vse druge kazenske in civilne sodbe, omenjene v tej zadevi.

39. Toženka je v vlogi z dne 23. 5. 2023 navedla, da tožnikov dolg do RS s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti ni ugasnil, pač pa je skladno s 409. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP) le prenehala pravica upnice sodno uveljavljati plačilo te terjatve. Opozarja na tožnikove navedbe, da izven svojega območja ni iskal zaposlitve, čeprav za takšno zaposlitev glede na njegov samski stan ni bilo ovir. Ponovno zatrjuje, da kazenskih sodb ni imela v spisu iz leta 2014. Pri izdaji izpodbijane odločbe jih ni upoštevala in ni mogla upoštevati, ker jih sodišče ni pravočasno dostavilo. Zato v zvezi z njimi ni mogla storiti očitane bistvene kršitve določb upravnega postopka.

40. Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave. Odločitev brez razpisa glavne obravnave in brez njegovega zaslišanja je tožnik predlagal v tožbi in nato še v vlogah z dne 1. 2. 2022 in 17. 3. 2023. Tudi toženka je v vlogi z dne 18. 3. 2023 izjavila, da se v tej zadevi odpoveduje glavni obravnavi in da soglaša, da sodišče odloči na podlagi pisnih dokazov. Ker sta se obe stranki izrecno pisno strinjali, da se glavna obravnava v tej zadevi ne opravi, je sodišče upoštevajoč prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) odločilo na podlagi njunih pisnih vlog in pisnih dokazov brez oprave glavne obravnave.

41. Sodišče je prebralo vse listine v upravnih spisih št. 1653/2014 in št. 616/2019, med katerimi so tudi izpodbijana odločba (A2), poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju in predlog odločitve z dne 27. 6. 2022 (A3), prepis zvočnega posnetka izpovedi A. A. in tožnika dne 21. 6. 2022 (A4), odgovor ZRSZ z dne 9. 6. 2022 na zaprosilo toženke (A5), sklep OZO Ljubljana z dne 26. 5. 2022 (A6 in A9) ter mnenje OZO Koper z dne 25. 5. 2022 (A7 in A8). Prebralo je tudi listine v sodnih spisih tega sodišča št. III U 92/2020 in št. III U 360/2014. Sodišče ni opravilo poizvedb pri Vrhovnem sodišču RS in Ustavnem sodišču, saj tožnik ni prerekal navedb toženke, da je zavrnilna odločba, št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014, postala pravnomočna in da je tožnik z nobenim pravnim sredstvom ni uspel izpodbiti. Skladno z 52. členom ZUS-11 sodišče pri odločitvi ni upoštevalo novih in nedopustnih dokaznih listin tožnika na prilogah od A11 do A14: obvestilo Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 16. 11. 2023, da na razpisu ni bil izbran nihče od prijavljenih kandidatov (A11, A12), vabilo tožniku na razgovor za delovno mesto vodje socialnovarstvenega programa pomoči na sedežu ... z dne 30. 11. 2023 in tožnikova potrditev udeležbe na razgovoru (A13), tožnikova prijava za zaposlitev pri notarki z dne 5. 12. 2023 (A14). Gre namreč za listinske dokaze, ki v času izdaje izpodbijane odločbe še niso obstajali. Sodišče pa je prebralo in pri odločitvi upoštevalo listine, ki jih je toženka v spis vložila kot nov dokaz: sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 112/2000 z dne 13. 6. 2002 (B1), sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 1185/99 z dne 27. 1. 2000 (B2) in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, s spremnim dopisom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 8. 2022 (B3). Toženka je namreč izkazala, da s temi sodbami v času izdaje izpodbijane odločbe ni razpolagala in da jih zato upravičeno ni mogla uporabiti v postopku njene izdaje (tretji odstavek 20. člena ZUS-1).2 Iz listin upravnega spisa št. 616/2019 izhaja, da je toženka v ponovljenem postopku z dopisom dne 6. 5. 2022 najprej tožnika pozvala, da ji predloži sodne odločbe, med njimi tudi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, in Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 1185/99 z dne 27. 1. 2000. Potem, ko je tožnik v dopisu z dne 6. 5. 2022 navedel, da z zahtevanimi listinami ne razpolaga, je toženka po pooblastilu tožnika za prepis teh sodb z dopisom z dne 30. 5. 2022 zaprosila Okrožno sodišče v Ljubljani. Dne 17. 6. 2022 je toženka Okrožno sodišče v Ljubljani ponovno prosila za čimprejšnji odgovor na zaprosilo z dne 30. 5. 2022, s pojasnilom, da je za dne 21. 6. 2022 razpisala ustno obravnavo. Okrožno sodišče v Ljubljani je šele dne 25. 8. 2022 (torej po izdaji izpodbijane odločbe dne 5. 7. 2022) poslalo toženki vse tri omenjene sodbe, kot izhaja iz spremnega dopisa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 25. 8. 2022. Prepisi sodb Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 112/2000 z dne 13. 6. 2002, Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 1185/99 z dne 27. 1. 2000, in Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, se ne nahajajo v nobenem od upravnih spisov št. 1653/2014 in št. 616/2019, ne v sodnih spisih št. III U 92/2020 ali št. III U 360/2014. Posledično tožnik neutemeljeno trdi, da je toženka s temi sodbami razpolagala že v postopku izdaje izpodbijane odločbe in v času pred tem. Toženka zato s temi sodbami dopustno dokazuje nova dejstva, in sicer, da je bil tožnik tudi v Republiki Italiji obsojen storitve kaznivega dejanja dajanja podkupnine pripadnikom italijanskih carinskih organov in da ima še drugo obveznost do RS, ugotovljeno s pravnomočno sodbo, za povrnitev škode v znesku do 1.698.949.732,00 SIT, solidarno z ostalimi petimi soobtoženci.

**K I. točki izreka:**

42. Tožba ni utemeljena.

43. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila ponovno prošnjo tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov.

44. Odvetniški kandidat je lahko, kdor izpolnjuje pogoje iz 1. do 4. ter 6. in 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv in ima pristanek odvetnika oziroma odvetniške družbe, pri kateri bo zaposlen (50. člen ZOdv). Odvetniški kandidat lahko začne opravljati delo v odvetniški pisarni, ko je vpisan v imenik odvetniških kandidatov, ki ga vodi zbornica (51. člen ZOdv), o vpisu pa odloča organ, določen s statutom OZS, v upravnem postopku (prvi odstavek 52. člena v zvezi z drugim odstavkom 31. člena ZOdv). Po določbi 9. točke 28. člena Statuta Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: Statut) odloča o vpisu v imenik odvetniških kandidatov upravni odbor OZS, o vpisu pa odloči z večino glasov navzočih članov (tretji odstavek 29. člena Statuta). Postopek se prične s predlogom za vpis v imenik odvetniških kandidatov, ki ga vloži kandidat, skupaj z zahtevanimi dokazili (56. člen Statuta). Upravni odbor pred odločitvijo o predlogu zahteva od izvršilnega odbora območnega zbora odvetnikov, na katerega območju tožnik živi in dela, mnenje o tem, ali je tožnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica (57. člen Statuta).

45. Toženka je obravnavni predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrnila z utemeljitvijo, da ne izpolnjuje pogoja iz 7. točke 25. člena ZOdv, torej da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po prvem odstavku 27. člena ZOdv ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje odvetniškega poklica, ali kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal odvetniškega poklica. Drugi odstavek odstavek 27. člena ZOdv določa, da če je zahteva za vpis v imenik odvetnikov zavrnjena iz razlogov po prvem odstavku 27. člena ZOdv, se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe.

46. Kriteriji za ugotavljanje nevrednosti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica so enaki tako pri odvetnikih kot pri odvetniških kandidatih, saj se tudi od njih pričakuje, da bodo spoštovali pravni red RS ter svoj poklic opravljali vestno, pošteno in dostojanstveno. Vse to zahteva, da lahko odvetniški poklic opravljajo le osebe z visoko moralno integriteto. Ustavno sodišče je poudarilo, da ima odvetništvo "kot del pravosodja" pomembno vlogo pri delovanju celotnega pravosodnega sistema, zato je pogoj vestnega in poštenega opravljanja, ki ga je določil zakonodajalec z zadevno določbo za opravljanje tega poklica, nujen. Zakonodajalec je pogoj, da mora biti odvetnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, določil zaradi varstva drugih, prav tako pomembnih ustavnih pravic (pravna pomoč zagovornika v primeru odvzema osebne svobode iz 19. člena Ustave, obramba zagovornika v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, enako varstvo pravic v postopkih iz 22. člena Ustave, pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave).3

47. Kot je razvidno iz upravnih spisov, je tožnik dne 26. 5. 2014 prvič predlagal, da ga toženka vpiše v imenik odvetniških kandidatov. Toženka je z odločbo, št. 1653/2014 z dne 25. 8. 2014, njegov predlog zavrnila, ker zaradi začetka stečajnega postopka, ki je tekel nad njim, ni izpolnjeval pogoja neomejene poslovne sposobnosti (druga alineja prvega odstavka 25. člena ZOdv). Zoper to odločbo je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, ki ji je naslovno sodišče s sodbo in sklepom, št. III U 254/2014 z dne 12. 9. 2014, ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek.

48. Z odločbo, št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014, je toženka ponovno zavrnila predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov, tokrat iz razloga, ker tožnik ni bil vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. S sodbo, št. III U 360/2014 z dne 2. 10. 2015, je naslovno sodišče zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo z dne 11. 11. 2014. Ugotovilo je, da je bil tožnik pravnomočno obsojen v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98, in da teče zoper njega stečajni postopek, v katerem je bila terjatev RS v višini 135.829,88 EUR v celoti priznana, stečajne mase in poplačila pa ni bilo. Po sklepu z dne 21. 4. 2011 se je odpust obveznosti iztekel z dnem 21. 4. 2016. Sodišče je ugotovilo, da dolg tožnika izhaja iz njegovih nezakonitih ravnanj z elementi zlorabe uradnega položaja, katere cilj je bil pridobiti osebno premoženjsko korist. Ob tem je poudarilo, da uvedba stečajnega postopka zoper odvetnika upoštevaje 59.ca člen Statuta predstavlja razlog za izbris iz imenika odvetnikov, ker se iz tega razloga utemeljeno sklepa na nevrednost zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.

49. Tožnik je dne 18. 3. 2019 toženki ponovno predlagal, da ga vpiše v imenik odvetniških kandidatov. Toženka je v postopku odločanja pridobila mnenje izvršilnega odbora OZO Ljubljana in izvršilnega odbora OZO Koper. Izvršilni odbor OZO Ljubljana je dne 5. 6. 2019 potem, ko je s tožnikom opravil tudi razgovor, izdal mnenje, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Izvršilni odbor OZO Koper pa je dne 12. 3. 2020 izdal mnenje, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Razgovora s tožnikom ni opravil. Toženka je v postopku zaslišala tožnika dne 12. 5. 2020. Po sklepu upravnega odbora je izdala odločbo, št. 616/2019 z dne 12. 5. 2020, da se predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrne iz razloga, ker ni mogoče sklepati, da bo vestno in pošteno opravljal delo odvetniškega kandidata in ni vreden zaupanja za opravljanje tega dela.

50. Naslovno sodišče je s sodbo, št. III U 92/2020 z dne 1. 4. 2022 (v nadaljevanju: sodba z dne 1. 4. 2022) tožbi ugodilo, odločbo toženke, št. 616/2019 z dne 12. 5. 2020, odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Sodišče je ugotovilo, da toženka svojih zaključkov ni pojasnila tako, da bi jih bilo mogoče preizkusiti, oziroma da je utemeljila zgolj tiste razloge, ki kažejo, da tožnik ni zaupanja vreden za opravljanje odvetniškega poklica, ni pa se opredelila do tistih, ki izkazujejo nasprotno. Toženka bi morala pojasniti tudi svoje zaključke glede dveh nasprotujočih si stališč OZO in utemeljiti, zakaj po vsebini sledi mnenju OZO Koper, ne pa mnenju OZO Ljubljana. Po ugotovitvah sodišča toženka argumentacijo, da tožnik ni vreden zaupanja, da bo odvetniški poklic opravljal vestno in pošteno, gradi na dveh točkah: da tožnik v izjavi ni označil, da je že bil obsojen za kaznivo dejanje ter da škode, ki jo je zaradi storjenega kaznivega dejanja utrpela RS, ni povrnil in niti ni poskušal povrniti, tudi zaradi postopka osebnega stečaja. Sodišče je poudarilo, da je bila obsodba tožnika za kaznivo dejanje izbrisana iz njegove kazenske evidence, zato se šteje za neobsojenega in se lahko upravičeno izreka za neobsojenega tako v sodnih kot tudi v upravnih postopkih. Obrazec, v katerem je tožnik označil, da ni bil obsojen za kaznivo dejanje, je dvoumen in dopušča več interpretacij. Toženka zato tožniku ne more očitati, da je zavestno prikrival podatke o svoji obsojenosti, saj velja za neobsojenega in se je tako v obrazcu tudi opredelil. Čeprav je toženka v odločbi z dne 12. 5. 2020 poudarila, da tožnika ne šteje za obsojeno osebo, je obrazložitvi te odločbe zavzela stališče tudi do kaznivega dejanja, za katerega je bil tožnik obsojen, ko pravi, da je šlo za izrazito nespoštovanje pravnega reda RS in da je tihotapstvo naklepno kaznivo dejanje, storjeno z namenom škodovanja RS. Toženka je s tem pri odločanju upoštevala tudi naravo kaznivega dejanja, ki ga je storil tožnik, in to štela kot enega od elementov, ki da kaže, da tožnik ni vreden zaupanja. Vendar pa bi po presoji sodišča morala obenem tudi pojasniti, zakaj v primeru odločanja ni upoštevala določb o rehabilitaciji obsojenih za kazniva dejanja in na kakšni podlagi. Sodišče je ugotovilo, da toženka tudi ni v celoti pojasnila svojega stališča, da tožnikovo ravnanje kaže, da ni imel nikoli namena poravnati dolga do RS. Opredeliti bi se morala do tožnikovega zatrjevanja, da je ves čas po prestani kazni iskal zaposlitev, da je bil pri tem neuspešen in prijavljen pri zavodu za zaposlovanje. Oseba, ki nima dohodkov, ne more poravnati obveznosti, se pa zastavlja vprašanje, ali je tožnik v resnici storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil dohodke in dolg vsaj delno poravnal. Toženka pa je navedla le, da je imel tožnik vse možnosti za poravnavo škode, ne pa tudi na kakšen način in iz kakšnih sredstev. Toženka je tudi navedla, da je tožnik namesto, da bi se potrudil za poravnavo dolga, v vlogi z dne 12. 5. 2020 celo zapisal, da je izkoristil "možnost velikodušne stečajne zakonodaje" in predlagal uvedbo stečajnega postopka. Tak zapis sicer postavlja vprašanje, ali so bile tožnikove besede, da bi želel dolg poravnati, tudi resnične, vendar pa je kljub temu treba ugotoviti, da je postopek osebnega stečaja postopek, ki je predviden z zakonom. O tem, ali je tožnik za postopek osebnega stečaja izpolnjeval pogoje, je odločilo za to pristojno sodišče, prav tako je sodišče odločilo o odpustu obveznosti, v upravnem spisu pa ni nobenega podatka, ki bi kazal, da tožnik v tem postopku ne bi sodeloval ali da bi se kako drugače izmikal obveznostim. Zgolj dejstvo, da je tožnik sprožil in nato sodeloval v postopku osebnega stečaja, po presoji sodišča ne more pomeniti, da je tožnik zavestno ravnal proti pravnemu redu RS, prav tako tudi ne, da do svojih dejanj ni samokritičen.

51. V postopku, ponovljenem na podlagi sodbe z dne 1. 4. 2022, je toženka pridobila dodatno dokumentacijo ter ponovno mnenji obeh izvršilnih odborov OZO. Izvršilni odbor OZO Ljubljana je dne 26. 5. 2022 ponovno izdal mnenje, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Izvršilni odbor OZO Koper pa je dne 25. 5. 2022, tokrat po tožnikovi predstavitvi, izdal mnenje, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Toženka je dne 16. 6. 2022 seznanila tožnika o dokazilih, ki jih je pridobila v postopku obravnave njegovega predloga. Tožnik je v e-sporočilu z dne 20. 6. 2022 navedel, da se vsebina prejete dokumentacije ujema z njegovimi dosedanjimi navedbami. Toženka je na glavni obravnavi dne 21. 6. 2022 zaslišala tožnikovega odvetnika A. A. in ponovno tožnika. Pooblaščena oseba toženke za vodenje postopka, odvetnica D. D., je dne 27. 6. 2022 izdala poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju ter predlagala, da se predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov zavrne. V vlogi z dne 5. 7. 2022 je tožnik podal odgovor na poročilo o ugotovljenem dejanskem stanu z dne 27. 7. 2022 ter prosil, da se odgovor prebere pred glasovanjem upravnega odbora. Po sklepu upravnega odbora z dne 5. 7. 2022 je toženka z izpodbijano odločbo zavrnila obravnavni predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Že iz navedb v tožbi izhaja, da je odločitev sprejela z večino navzočih članov upravnega odbora (tretji odstavek 29. člena Statuta). Za odločitev pa ni bistveno, kateri člani in iz katerega OZO so glasovali za oziroma proti tožnikovemu predlogu za vpis v imenik, kot tudi ne iz kakšnih razlogov so bili ostali člani upravnega odbora tedaj odsotni.

52. Iz povzetega poteka postopka izhaja, da je toženka z izpodbijano odločbo odločila o ponovni prošnji tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov potem, ko je njegovo prvo prošnjo za vpis z odločbo, št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014, v zvezi s sodbo tega sodišča, št. III U 360/2014 z dne 2. 10. 2015, pravnomočno zavrnila zaradi neizpolnjevanja pogoja, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Po določbi drugega odstavka 27. člena ZOdv se v takem primeru nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe. S tem ZOdv izrecno dopušča možnost vložitve ponovne prošnje za vpis v imenik odvetnikov oziroma odvetniških kandidatov, vendar ne prej kot v dveh letih od pravnomočnosti prejšnje zavrnilne odločbe. Pomen te določbe ni v uzakonitvi časovnega omejevanja presoje ravnanj kandidatov za odvetnike in odvetniške kandidate le na zadnji dve leti pred vložitvijo predloga za vpis, pač pa v tem, da se nova zahteva za vpis ne more vložiti pred potekom dveh let od pravnomočnosti zavrnilne odločbe, ker se šteje (neizpodbojna domneva), da v tem času kandidat zagotovo še ne more povrniti zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Pri tem ni mogoče a priori izključiti niti možnosti, da si posameznik zaradi določenih ravnanj v preteklosti ne bo mogel povrniti zaupanja, ki je potrebno za opravljanje odvetniškega poklica. V tem je smisel tega instituta, ki zaradi javne koristi nujno presega interes posameznika opravljati določen poklic. Ima pa pristojni organ po preteku tega časa možnost in dolžnost, da na podlagi nove vloge stranke ponovno preveri izpolnjevanje pogoja iz 7. točke prvega odstavka 25. člena ZOdv.4

53. Po presoji sodišča je za odločitev o ponovni prošnji tožnika prvenstveno pomembno njegovo obnašanje v času po izdaji odločbe, s katero je toženka zavrnila prvo prošnjo za vpis v imenik odvetniških kandidatov. Predvsem v tem obdobju bi si lahko tožnik s svojim obnašanjem in ravnanjem povrnil zaupanje, za katerega je bilo s prejšnjo zavrnilo odločbo ugotovljeno, da je porušeno. Pri oceni tega tožnikovega ravnanja pa niso popolnoma nepomembna njegova pretekla ravnanja, zaradi katerih je toženka že pravnomočno odločila, da ni vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica, saj je presoja o povrnitvi tega zaupanja pogojena tudi z naravo in težo teh dejanj ter s subjektivnim odnosom tožnika do njih in do njihovih posledic, kot to izhaja iz prej povzetega stališča Vrhovnega sodišča. Toženka je v izpodbijani odločbi presojala tudi časovno bolj oddaljena ravnanja tožnika. A po presoji sodišča že okoliščine, ki jih je ugotovila v zvezi z obnašanjem tožnika v času po zavrnitvi njegove prve prošnje za vpis v imenik odvetniških kandidatov (po 11. 11. 2014), zadostujejo za zaključek, da ni mogoče utemeljeno sklepati, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje poklica odvetniškega kandidata.

54. Tožnik neutemeljeno uveljavlja postopkovne kršitve s trditvami, da je toženka obšla stališča in napotke naslovnega sodišča iz sodbe z dne 1. 4. 2022. V izpodbijani odločbi je sledila pravnemu mnenju sodišča iz navedene sodbe tako glede uporabe materialnega prava kot tudi stališčem sodišča, ki se tičejo postopka. Izpodbijane odločbe namreč ni več oprla na dejstvo, da tožnik v prijavnem obrazcu ni označil, da je že bil obsojen za kaznivo dejanje. Prav tako se je toženka opredelila do vseh, tudi dodatno pridobljenih mnenj, obeh izvršilnih odborov OZO. Obrazložila je tudi svoje zaključke o tem, da tožnik ni imel namena poravnati dolga do RS in da bi ga lahko začel odplačevati, a se za to ni niti trudil. Ne drži, da je sodišče v sodbi z dne 1. 4. 2022 "verjelo tožniku, da obžaluje svoja dejanja", saj se do tega ni opredelilo. Toženka je tožnikov subjektivni odnos do nepoplačanih obveznosti v predhodnem postopku utemeljevala tudi z zaključkom, da je bil tožnik tisti, ki je predlagal uvedbo postopka osebnega stečaja. Ta okoliščina, kot je naslovno sodišče pojasnilo že v sodbi z dne 1. 4. 2022, ne more pomeniti, da je tožnik zavestno ravnal proti pravnemu redu RS, prav tako tudi ne, da do svojih dejanj ni samokritičen. Iz sodbe z dne 1. 4. 2022 pa ne izhaja, da tožnikovega subjektivnega odnosa ne bi bilo mogoče presojati ob upoštevanju njegovih izjav o tem, kako (še vedno) razume namen in pomen postopka osebnega stečaja. Tudi sodišče je v sodbi z dne 1. 4. 2022 navedlo, da tožnikov zapis v vlogi z dne 12. 5. 2020 "da je izkoristil možnost velikodušne stečajne zakonodaje" in predlagal uvedbo stečajnega postopka, odpira vprašanje, ali so bile resnične njegove besede, da je želel dolg poravnati.

55. Ne držijo tudi tožbeni očitki, da je toženka svojo odločitev oprla na okoliščino, da je bil tožnik pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja, kljub temu, da je bila obsodba že izbrisana iz kazenske evidence. Dolg, ki ga ima tožnik po pravnomočnih sodbah na podlagi pripoznave Okrožnega sodišča v Kopru, št. P 152/2008 z dne 6. 1. 2011, in št. P 153/2008 z dne 23. 11. 2010, ne izvira iz dejanj, za katera bi bil tožnik pravnomočno kazensko obsojen. Kazenski postopek, ki je tekel v zvezi s temi dolgovi, je bil zaradi zastaranja ustavljen, kar potrjuje tožnik sam. Sicer pa, kot pravilno poudarja toženka, ni bistveno, ali je ravnanje tožnika predstavljalo kaznivo dejanje (za katerega bi bil kazensko obsojen), pač pa za zaključek o njegovi zavržnosti zadostuje, da je z njim naklepno in iz koristoljubja drugim povzročil škodo. Iz ugotovitev toženke izhaja, da je bilo s pravnomočnima sodbama Okrožnega sodišča v Kopru, št. Pg 495/2001 z dne 9. 5. 2006, in, št. Pg 42/2004 z dne 9. 5. 2006, tožniku in RS nerazdelno naloženo, da plačata oškodovancema 6.802.837,00 SIT z obrestmi in 4.075.888,00 SIT z obrestmi ter pravdnimi stroški. Ker je obveznost po teh sodbah izpolnila le RS, je ta povrnitev plačanih zneskov uveljavljala od tožnika. Tožnik je v zadevah št. P 152/2008 in št. P 153/2008, ki sta tekli pred Okrožnim sodiščem v Kopru, tožbena zahtevka za plačilo 36.908,40 EUR ter 60.416,44 EUR z zamudnimi obrestmi pripoznal. Do nastanka teh terjatev RS je prišlo zaradi tožnikovega protipravnega in namernega ravnanja, s katerim je špediterjema in nato RS kot svoji delodajalki povzročil škodo. Tožnik je izkoristil svoj poklic carinika za pridobitev premoženjske koristi pri uvozih blaga z lažnimi potrditvami listin, da gre za blago v tranzitu, ter tako zavestno in hoteno zlorabil zaupanje svojega delodajalca. Kljub časovni oddaljenosti so ta njegova dejanja tudi po oceni sodišča še vedno pomembna pri presoji povrnitve zaupanja v tožnika, in sicer predvsem zato, ker so škodne posledice teh tožnikovih ravnanj še vedno v celoti neodpravljene.

56. Tožnik ne izpodbija ugotovitev toženke, da je terjatev RS iz omenjenih sodb na podlagi pripoznave ostala v celoti nepoplačana. Do kakršnegakoli poplačila ni prišlo niti v postopku osebnega stečaja nad tožnikom. Ta je bil po predlogu tožnika začet 21. 4. 2011, terjatev RS v višini 135.829,88 EUR pa je bila priznana v celoti. A ker stečajne mase ni bilo, tudi poplačila ni bilo. Stroške stečajnega postopka je na podlagi odločbe, št. Bpp 169/11 z dne 28. 3. 2011, kril proračun Okrožnega sodišča v Kopru. Stečajni postopek je bil po izteku petletne preizkusne dobe končan z odpustom obveznosti dne 21. 4. 2016. 57. Kot utemeljeno opozarja že toženka, okoliščina, da je bila terjatev RS, ki jo ima ta do tožnika, temu v stečajnem postopku odpuščena, ne pomeni, da je prenehala obstajati, pač pa je prenehala le pravica upnice sodno uveljavljati plačilo terjatve, za katero je učinkoval odpust (prvi odstavek 409. člena ZFPPIPP). Odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja namreč ne pomeni pravice dolžnika v običajnem civilnopravnem pomenu, pač pa gre za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi.5

58. Toženka pa je v tej zadevi izkazala obstoj še drugega dolga tožnika do RS. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da toženka sodbe kazenskega sodišča v tem upravnem sporu prilaga za dokazovanje okoliščin, ki ne pomenijo obsodbe tožnika za kaznivo dejanje s to sodbo, pač pa z njimi dokazuje druge okoliščine - obstoj dodatnega tožnikovega dolga do RS ter okoliščino, da je bil tožnik za kaznivo dejanje obsojen tudi v drugem kazenskem postopku v Republiki Italiji. Ker je toženka sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, št. I Kp 1185/99 z dne 27. 1. 2000, ter sodbo Vrhovnega sodišča, št. I Ips 112/2000 z dne 13. 6. 2002, kot nov dopusten dokaz predložila šele v tem upravnem sporu, se tožnik, kot sam poudarja, o teh sodbah in o novih okoliščinah, ki jih toženka z njimi dokazuje, ni mogel izjaviti že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Vendar pa je sodišče tožniku skladno z 21. členom ZUS-1 omogočilo, da se o njih izjavi v tem upravnem sporu. Sodišče je omenjene sodbe kazenskega sodišča kot tudi vse vloge z navedbami toženke o njih vročilo tožniku, ta pa je nanje pisno odgovoril (ustni glavni obravnavi se je pisno odpovedal). Iz teh sodb izhaja, kar zatrjuje toženka, da je bilo šestim obsojenim, med njimi tožniku, naloženo tudi solidarno plačilo odškodnine za škodo, nastalo RS, do zneska 1.698.949.732,00 SIT (po navedbah toženke po menjalnem tečaju v juliju 1999 to znese 860.000,00 EUR, po izračunu sodišča pa 8.728.439,54 EUR). Ta del sodbe kazenskega sodišča ne predstavlja obsodbe, ki se po prvem odstavku 82. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) izbriše iz kazenske evidence.6 Predstavlja odločitev o premoženjskopravnem zahtevku oškodovanca, o katerem kazensko sodišče odloči v adhezijskem postopku, ki kot pridruženi postopek pomeni pritegnitev pravde v kazenski postopek.7 Zato toženka pravilno poudarja, da sodba kazenskega sodišča delu, v katerem je bilo razsojeno o tem premoženjskopravnem zahtevku RS, z izbrisom kazenske obsodbe tožnika ni prenehala veljati.

59. Iz navedb tožnika izhaja, da državi tudi dolga iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. I K 545/98 z dne 9. 7. 1999, ni niti delno poplačal. Nasprotnega ni izkazal s pavšalnimi in dokazno povsem nepodprtimi navedbami, da je RS zasegla in prodala za več kot deset tovornjakov alkoholnih pijač ter da je bilo podjetjem, udeleženim v tihotapljenje, naloženo plačilo carine. Sledeč tožnikovim neprerekanim navedbam, da ni nihče zahteval od njega poplačila te s pravnomočno sodbo ugotovljene terjatve, tudi sodišče ugotavlja, da je ta terjatev že v letu 2010 zastarala, kar izhaja tudi iz navedb toženke. Vendar tudi zastarana obveznost ni obveznost, ki je prenehala, pač pa še naprej obstaja kot naturalna oziroma naravna obveznost.8 Z zastaranjem obveznosti preneha le upnikova pravica, da zahteva izpolnitev te obveznosti (prvi odstavek 335. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), dolžnik pa lahko obveznost izpolni kljub zastaranju. V tem primeru ne more zahtevati vrnitev plačanega, saj po 192. členu OZ ni mogoče zahtevati nazaj tistega, kar je bilo dano ali storjeno, da bi bila izpolnjena kakšna naravna obveznost ali kakšna moralna dolžnost. Sodišče zastaranje upošteva le, če se dolžnik nanj sklicuje (tretji odstavek 335. člena OZ). Zastarano obveznost pa je mogoče tudi pripoznati in se s tem odpovedati zastaranju (341. člen OZ).

60. Iz navedenega izhaja, da gre tako v primeru zastarane obveznosti, kot v primeru obveznosti, ki je bila odpuščena v postopku osebnega stečaja, za obstoječe in še zavezujoče obveznosti, pri čemer je njihova izpolnitev prepuščena zgolj volji dolžnika. Ravno v teh primerih zato pride v ospredje odnos dolžnika do dolga in njegova moralna drža. Plačilo dolga v primeru njegove neiztožljivosti s strani upnika namreč ne more biti več posledica dolžnikovega strahu, da bo njegovo plačilo s strani upnika prisilno uveljavljeno.

61. Po presoji sodišča bi posameznik z višjimi etičnimi in moralnimi standardi poskrbel za izpolnitev tudi neiztožljivih obveznosti, zlasti če te izvirajo iz njegovih namernih protipravnih dejanj, ki jih obžaluje. Za povrnitev zaupanja v to, da bo vestno in pošteno opravljal poklic odvetniškega kandidata, bi zato tožnik moral vsaj začeti odplačevati svoje dolgove, ki jih ima do RS, oziroma te poplačati v skladu s svojimi finančnimi zmožnostmi. Nikakor to ne bi pomenilo, da se s tem "dela norca iz sistema in upnika," kot navaja v tožbi.

62. Sodišče dalje sprejema prepričljive zaključke toženke, da bi tožnik ne le moral, pač pa tudi mogel odplačati vsaj manjši del dolga, a da se za to ni trudil. Naslovno sodišče je že v sodbi z dne 1. 4. 2022 izpostavilo odprto vprašanje, ali je tožnik v resnici storil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi pridobil dohodke in dolg vsaj delno poravnal. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je bil tožnik zaposlen le v času preizkusne dobe med postopkom osebnega stečaja, in sicer od 2. 6. 2014 do 29. 10. 2015 pri odvetniku B. B. Tedaj je bil pod nadzorom stečajnega sodišča, zato je o obveznostih in možnostih poplačila priznane terjatve RS odločalo stečajno sodišče. Od 30. 10. 2015 pa je tožnik ves čas nezaposlen, prijavljen v evidenci brezposelnih oseb pri ZRSZ ter prejema vsakomesečno socialno pomoč. Tožnik sam priznava, da je po pridobitvi diplome iskal zaposlitve le za delovna mesta pravnika in še to le na območju Primorske in Notranjske, najdlje do Cerknice. Od posameznika z višjimi moralnimi standardi, ki želi poplačati dolgove, nastale z obžalovanimi dejanji, pa se pričakuje da išče in sprejme tudi zaposlitve za druge vrste del, ne le za želena pravniška dela, kot tudi zaposlitve na delovnih mestih, za katera se zahteva več kot ena stopnja nižja izobrazba. Toženka tožniku utemeljeno očita, da bi glede na to, da ni osebnostno vezan in da nima družinskih oziroma preživninskih obveznosti, zlasti pa glede na to, da želi odvetniško kandidaturo opravljati pri odvetniku v Ljubljani, zaposlitev moral iskati tudi v le nekoliko bolj oddaljenem glavnem mestu. Lahko bi se tudi samozaposlil,9 a da se je za to trudil in si prizadeval, tožnik ni navajal. Na drugi strani ne gre prezreti, da je tožnik, kot sam navaja, nekaj mesecev v letu 2018 in 2019 (torej v času ko je prejemal tudi socialno pomoč) delal pri odvetniku C. C. Ob odsotnosti navedb tožnika o višini njegovih prejemkov v tem času, so neprepričljiva in neizkazana njegova zatrjevanja, da ni imel zadostnih dohodkov za to, da bi lahko vsaj začel odplačevati dolg do RS.

63. Toženka v izpodbijani odločbi še ugotavlja, da tožnik v času, ko naj bi delal pri odvetniku C. C., ni bil prijavljen v obvezna zavarovanja pri ZZZS in da ni delal po pogodbi o zaposlitvi ali pogodbi o delu. Tožnik sam potrjuje, da je v obdobju po prenehanju zaposlitve pri B. B. delal le še pri odvetniku C. C., da je bil k njemu napoten s strani ZRSZ in da prilaga pogodbo o delu. Tožnik te pogodbe sodišču ni predložil, kar pa za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno. Ne glede na to, ali je tožnik delal pri odvetniku C. C. na podlagi sklenjene pogodbe o delu ali na kakšni drugi pravni podlagi, pa med strankama ni sporno, da v tem času ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja. S tem je podan ključen element dela na črno,10 kot ga opredeljuje Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (v nadaljevanju: ZPDZC-1). Ta v drugi alineji prvega odstavka 5. člena prepoveduje zaposlovanje na črno, za kar se šteje, če delodajalec omogoči delo posamezniku, s katerim ni sklenil pogodbe civilnega prava, na podlagi katere se lahko opravlja delo, oziroma ki ga ni prijavil v obvezna socialna zavarovanja. Zaposlovanje na črno ni prepovedano le delodajalcu, pač pa se tudi od delavca, zlasti tistega z nadpovprečnimi etičnimi standardi, pričakuje, da tovrstnega zaposlovanja ne bo dopuščal.11 Tožnik ni podal nobenih navedb ne dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da sam dela na črno ni sprejemal in dopuščal ter da je odpravil ali vsaj poskušal odpraviti s tem nastale posledice. Vsled tega, da tožnik ni bil prijavljen v obvezna zavarovanja, od njegovih prejemkov niso bile plačane javne dajatve (prispevki za socialno varnost). Kot pravilno poudarja toženka, je delo na črno po osmi alineji prvega odstavka 129. člena Zakona o urejanju trga dela (ZUTD) razlog za izpis iz evidence brezposlenih oseb, po četrti alineji 3. točke drugega odstavka 28. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre) pa predstavlja tudi izključitveni razlog za priznanje pravice do denarne socialne pomoči.12

64. Opisano ravnanje tožnika potrjuje navedbe toženke, da razlog za to, da tožnik dolgov državi ni niti delno poplačal, ni v tem, da ne bi zmogel poplačati niti centa, pač pa v tem, da sam meni, da dolga ni dolžan poplačati. Takšen subjektivni odnos pa potrjujejo tudi še nekatere izjave tožnika. Drži, da je toženka v izpodbijani odločbi presojo o tem, da tožnik ni imel namena niti delno poravnati dolga državi, oprla tudi na izjavo tožnika, zapisano v vlogi z dne 6. 11. 2014 v postopku št. 1653/2014, v kateri je tožnik navedel, da se je odločil za osebni stečaj, da se na edini možni način reši "vsiljenega" dolga. Na to izjavo je toženka oprla že odločbo, št. 1653/2014 z dne 11. 11. 2014, s katero je pravnomočno zavrnila prvi predlog tožnika za vpis v imenik odvetniških kandidatov iz razloga, ker je ocenila, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje poklica odvetniškega kandidata. V tej zadevi je pa ključna presoja, ali je tožnik v nadaljnjem obdobju povrnil to zaupanje in spremenil svoj odnos do storjenih dejanj in z njimi nastalih obveznosti. O tem ni mogoče več sklepati na podlagi izjave tožnika z dne 6. 11. 2014. Ker ta izjava po presoji sodišča ne predstavlja bistvene okoliščine za odločitev v tej zadevi, so nepomembni očitki tožnika o procesnih kršitvah, ki naj bi jih v zvezi s to izjavo storila toženka.

65. Sodišče ugotavlja, da je tožnikov osebni odnos do njegovih dejanj in dolgov tudi po zavrnitvi njegove prve prošnje za vpis v imenik odvetniških kandidatov ostal še nadalje nespremenjen. Navedeno potrjujejo njegove kasnejše izjave - npr. dopis, poslan OZO Koper dne 12. 5. 2020 po elektronski pošti, v katerem je tožnik med drugim navedel, da se je odločil sprožiti stečajni postopek glede na relativno velikodušno stečajno zakonodajo, sicer bi ta dolg ostal večno izvršljiv in bi ga bremenil do konca življenja. Iz mnenja OZO Koper z dne 25. 5. 2022 izhaja, da je tožnik na osebni predstaviti med drugim povedal, da odpuščenega dolga ni poplačal, kar je po njegovi presoji popolnoma legitimno glede na tek stečajnega postopka. Odnos do svojih obveznosti tožnik razkriva tudi v odgovoru na tožbo, ko navaja, da gre dolžnik v osebni stečaj ravno zato, da bi se rešil svojega dolga in da je to vendar osnovni namen osebnega stečaja13 ter v vlogi z dne 1. 2. 2022, v kateri njegov odvetnik (ki v tem postopku podaja navedbe v imenu tožnika) ponovno navaja, da je bil dolg glede na okoliščine, kako je nastal, ter kdo je bil v carinski zadevi oškodovan, tožniku nekako "vsiljen." Tudi v vlogi z dne 1. 2. 2022 navaja, da je RS dolg po regresnih pravilih "prevalila" nanj. Ob navedenem po oceni sodišča ni prepričljiva niti zadnja izpoved tožnika na obravnavi pri toženki dne 21. 6. 2022, da obžaluje dejanja, in da moralnega dolga, ki ga še ima, ne more izpolniti.

66. Toženka je prepričljivo utemeljila, da niti izpoved odvetnika A. A. ne potrjuje, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje poklica odvetniškega kandidata. Ob tem, da ni navedel nobene objektivne in konkretne okoliščine, ki bi potrjevala tožnikove višje etične standarde, tudi po presoji sodišča njegovo subjektivno mnenje ne zadostuje. Po mnenju toženke ima mnenje OZO Koper bistveno večjo dokazno težo kot mnenje OZO Ljubljana, ker tožnik vseskozi živi v Sežani in je delal na območju Sežane. Po presoji sodišča je toženka, ki na mnenja OZO sicer ni vezana, utemeljeno sledila temu mnenju, a iz drugega razloga - ker podobno kot toženka in sodišče v tej zadevi, ugotavlja in upošteva nekatere okoliščine, ki potrjujejo, da tožnik ni vreden zaupanja za opravljanje poklica odvetniškega kandidata. V mnenju z dne 25. 5. 2022 namreč tudi OZO Koper ugotavlja, da tožnik ne zavzema kritične poze do lastnega preteklega dela in sedanjega ravnanja, da se ne čuti dolžan povrniti dolgov državi in da ni storil nič, da bi se zaposlil. 67. Nazadnje sodišče sprejema še oceno toženke, da tožnik ni resnicoljuben. Zgolj zato, ker je v tožbi sam omenil izbrisano obsodbo za kaznivo dejanje, se tudi sodišče opredeljuje do njegove tožbene navedbe "da je bilo njegovo kaznivo dejanje edini tak primer v njegovem življenju". Iz sodbe Vrhovnega sodišča, št. RS I Ips 112/2000 z dne 13. 6. 2002, izhaja, da je bil tožnik tudi v Republiki Italiji na sodišču v Trstu s sodbo, št. N 749/99 R.G N.R. z dne 29. 3. 1999, obsojen zaradi kaznivega dejanja dajanja podkupnine pripadnikom italijanskih carinskih organov, storjenega v času od začetka 1996 do decembra 1997. Kot že navedeno, se je tožnik do teh novih in dopustnih navedb ter dokaza toženke imel možnost izjaviti v tem upravnem sporu, zato toženki v zvezi s tem neutemeljeno očita procesno kršitev. Pavšalne trditve tožnika, da vse kazenske in civilne sodbe, omenjene v tej zadevi, spadajo v "isti historični dogodek", pa le dodatno izkazujejo tožnikov podcenjujoč in nekritičen odnos do storjenih dejanj.

68. Glede na vse navedeno tudi sodišče zaključuje, da tožnik ni uspel povrniti zaupanja v to, da je vreden opravljanja poklica odvetniškega kandidata, saj niti v času po zavrnitvi njegove prve prošnje za vpis v imenik odvetniških kandidatov, v njegovem življenju in obnašanju ni najti okoliščin, na podlagi katerih bi bilo moč sklepati, da ga odlikujejo višji etični standardi in visoka moralna integriteta, oziroma okoliščin, s katerimi bi si povrnil zaupanje, da bo pošteno in vestno opravljal odvetniški poklic. Tudi subjektivnega odnosa do svojih ravnanj in odprave njihovih posledic tožnik ni spremenil. Kot pravilno poudarja toženka, ravnanje, ki mu zagotavlja vpis v evidenci brezposelnih oseb pri ZRSZ in pravico do prejemanja socialne pomoči, še ne izkazuje, da ga odlikujejo višji etični standardi. Na presojo o pravilnosti izpodbijane odločitve tudi ne more vplivati postopanje toženke pri odločanju o predlogu drugega kandidata za vpis v imenik odvetnikov. Prav tako ne okoliščina, da naj bi bilo delo odvetnika edina možnost, ki je tožniku še ostala. Kot že obrazloženo, ima tožnik tudi druge možnosti zaposlitve. Poleg tega pa niti v primeru, ko bi bila zaposlitev tožnika kot odvetniškega kandidata njegova edina zaposlitvena možnost, to še ne bi potrjevalo, da je tožnik vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica. Kot je naslovno sodišče poudarilo že v sodbi z dne 1. 4. 2022, se od odvetnika oziroma odvetniškega kandidata zahtevajo višji etični standardi in strog preizkus njegove osebnostne primernosti za opravljanje odvetniškega poklica, saj odvetništvo ni prosta gospodarska dejavnost. 69. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče zaključuje, da tožnikova tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, pri čemer se sklicuje tudi na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), kolikor v tej sodbi ni navedeno drugače. **K II. točki izreka:**

70. Izrek o stroških tožnika (toženka stroškov postopka ni uveljavljala) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Ta določa, da lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. 2 Po tej določbi stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. 3 Prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-371/98-43 z dne 24. 5. 2001. 4 Tako sklep Vrhovnega sodišča, št. X Ips 36/2016 z dne 17. 1. 2018. 5 Prim. odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019. 6 Podobno velja za stroške kazenskega postopka. V sodbi, št. I Ips 147/2005 z dne 20. 4. 2006, je Vrhovno sodišče navedlo, da z odločbo o izbrisu obsodbe iz kazenske evidence prenehajo tudi vse njene pravne posledice, vendar pa to niso stroški kazenskega postopka. Odločitev sodišča v obsodilni sodbi, da mora obsojenec plačati stroške kazenskega postopka, je sestavina sodbe in ne njena pravna posledica. 7 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, št. I Ips 34265/2019 z dne 12. 5. 2023. 8 Prim. sklep Vrhovnega sodišča, št. II Ips 50/2023 z dne 19. 7. 2023, in sodbo Vrhovnega sodišča, št. III Ips 21/2022 z dne 15. 2. 2023. 9 Tudi za opravljanje del pravnika. Prim. sodbo Upravnega sodišča, št. II U 505/2019 z dne 6. 4. 2023. 10 Prim. sodbo Upravnega sodišča, št. II U 21/2020-21 z dne 21. 03. 2023. 11 Po četrtem odstavku 5. člena ZPDZC-1 lahko oseba, ki je zaposlena na črno, kadarkoli med zaposlitvijo pri pristojnem nadzornem organu vloži prijavo zoper delodajalca zaradi zaposlitve na črno. 12 Prim. sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, št. Psp 219/2021 z dne 22. 12. 2021, in št. Psp 106/2021 z dne 13.10.2021. 13 ZFPPIPP namen postopka osebnega stečaja opredeljuje drugače, saj v prvem odstavku 382. člena določa, da se postopek osebnega stečaja vodi, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih.