Jedro

Lastnik nepremičnine ima v skladu s pravnim pravilom paragrafa 422 ODZ pravico na svojem zemljišču odstraniti korenine sosedovega drevesa, če ga motijo (in sicer po predhodnem obvestilu lastniku drevesa, ki mu je potrebno dati na razpolago primeren rok, da dejanje opravi sam), ali pa lahko s tožbo zahteva od lastnika drevesa le dopustitev odstranitve motečih korenin. Z negatorno tožbo po 42. čl. ZTLR pa lahko lastnik nepremičnine zahteva od soseda, da odstrani korenine drevesa le takrat, kadar je do seganja korenin v zemljišče prišlo zaradi aktivnega ravnanja lastnika drevesa (npr. nove zasaditve) in pod pogojem, da je uporaba tožnikove nepremičnine prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna ali če nastane znatnejša škoda (5. čl. ZTLR).

Izrek

Pritožba tožeče stranke se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni iz svoje parcele št. 1026/3 ob meji s celotno dolžino prvotožnikove parcele 1004/1 in dela parcele 1026/1 odstraniti vse tam rastoče smreke vključno s koreninami; po širini svoje parcele št. 1026/3 in širini parcele 1005/2 ob meji s prvotožnikovo parcelo 1026/1 in po dolžini drugotožnikove parcele št. 1025 odstraniti tam rastoči gaber vključno s korenikami. Zavrnilo je tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Glede stroškovne odločbe pa je očitno prišlo v izreku sodbe do pisne pomote, ko je zapisano, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 2.700,00 SIT v 15 dneh, saj je očitno tožeča stranka dolžna te stroške povrniti toženi stranki, kot se da razbrati tudi iz obrazložitve te odločbe.

Zoper to sodbo se je tožeča stranka pritožila iz pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je sodišče svojo ugotovitev oprlo na izvedeniško mnenje izvedenca R. C., ki pa ne ugotavlja večje škode, ki nastaja tožnikoma zaradi spornih smrek in gabrov. S tem mnenjem se tožeča stranka ne strinja in je že na glavni obravnavi predlagala drugega izvedenca. Prvotožnik uveljavlja namreč odstranitev smrek zaradi škode, ki jo povzročajo korenine smrek z izčrpavanjem njegovega zemljišča. Izvedenec ravno na to okoliščino ni odgovoril in se sklicuje na večje stroške, ki bi nastali v zvezi s talnim ogledom. Prvotožnik se v zvezi s tem utemeljeno sprašuje v čem bi nastali večji stroški, saj je bil že pri ogledu tega izvedenca pripravljen vzdolž rastočih smrek s traktorjem napraviti brazdo, ki bi pokazala talni ogled korenin smrek, vendar mu tega izvedenec ni dovolil opraviti. Zato je opravil talni izkop ročno s krampom po prejemu te sodbe in ugotovilo se je, da so ob sami meji korenine debele s premerom najmanj 2 cm, te pa se kot mreža raztezajo v zemljišče prvotožnika preko 2 m in le pod površjem 2 cm. Vse dokler segajo te korenine, pa je rast trave očitno prizadeta. To v jesenskem sušnem času po opravljenih košnjah res ni bilo opazno, močno pa je izraženo v spomladanskem času bujne vegetacije. Trava je v celotni dolžini smrek in v širini 4 m mnogo nižja, redkejša kot na ostalem zemljišču. Ker so smreke posajene le 0,5 m od meje je očitno, da njihov koreninski sistem sega na tožnikovo zemljišče in zemljo izčrpava. Še slabša je situacija na severni strani, kjer ima tožena stranka tik ob meji posajena gabrova drevesa in je zemljišče drugotožnika zaradi celotne dolžine razen v dopoldanskem času v senci. Izvedenec je potrdil spremenjeno strukturo zarasti in rast mahovja. Temu pa ni vzrok le nagnjenost terena, saj na drugi strani, kjer se nasad konča mahovja ni opaziti. Drugotožnik je imel vsa leta prej na tej njivi krompir in povrtnino. Po posaditvi smrek pa to ni več uspevalo, zato je pred petimi leti posejal pšenico. V času žetve je polovica njive pšenice dozorela, preostala polovica bližje meji pa je bila še zelena. Dveh žetev opravljati ločeno ni ekonomično, zato je bil prisiljen žitarice opustiti. Sodišče pa zaključuje, da o grožnji nastanka večje škode ni govora. Škoda obema tožnikoma nesporno že vse čas nastaja, trajala pa bo tudi vnaprej. Tožnika se sklicujeta na določbo 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in sodišče je po njunem napačno uporabilo materialno pravo, saj je ta temelj obligacijsko pravne zaščite v njunem primeru podan.

Vznemirjanja oziroma škodne nevarnosti ni mogoče preprečiti z drugačnimi ukrepi. Podana pa je tudi podlaga iz 5. oziroma 42. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Toženi stranki sta brez dovoljenja posadili smreke in gabrovo drevje le 0,5 m od meje. Ker sedaj veje segajo do same meje, jih tožena stranka lahko obrezuje le iz zemljišča tožnikov, kar je očitno v povezavi s sosedskim pravom. Vsakoletno dvakratno večdnevno obrezovanje z zemljišča tožnikov pogosto nepočiščeni ostanki padajo direktno na zemljišče tožnikov in s tem izčrpavajo zemljišče, povzročajo senco in s tem tudi vznemirjajo tožnika, kar vse so elementi, ki povzročajo škodo in ki bi jih sodišče moralo upoštevati. Ker dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno tožeča stranka predlaga razveljavitev te sodbe in imenovanje drugega izvedenca, ki bo strokovno opravil svojo nalogo.

Pritožba ni utemeljena.

Najprej je v zvezi s koreninami smrek, ki segajo potrditvah pritožbe že v parcelo tožnikov, treba pritožnikoma pojasniti, da lastnik nepremičnine ne more z negatorno tožbo po 42. čl. ZTRL zahtevati od lastnika drevesa odstranitev drevesa oziroma korenin. Če segajo korenine drevesa posajenega na sosednji parceli v nepremično soseda, ima le-ta, če ga korenine motijo v skladu s pravnim pravilom paragrafa 422 ODZ pravico te korenine sam odstraniti na svojem zemljišču. Lastnik nepremičnine lahko z negatorno tožbo po 42. čl. ZTLR zahteva od soseda, da odstrani korenine drevesa le takrat, kadar je do seganja korenin v zemljišče prišlo zaradi aktivnega ravnanja lastnika drevesa (na primer nove zasaditve) in pod pogojem, da je uporaba tožnikove nepremičnine prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna ali če nastane znatnejša škoda (5. čl. ZTLR), pravno mnenje občne seje VS RS objavljeno v poročilu o sodni praksi VSS 1/91 stran 15. V konkretnem primeru pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka drevesa zasadila na svoji parceli in sicer 0,5 m od meje v notranjost svoje parcele. Prepričljivo je tudi ugotovilo, da tožnikova nepremičnina zaradi zasajene žive meje ni prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna in da tudi ne nastaja znatnejša škoda (5. čl. ZTLR). Za odstranitev korenin bi bilo zato potrebno uporabiti pravno pravilo paragrafa 422 ODZ. To pomeni, da je pravica lastnika prizadete nepremičnine, to je tožnikov, da te korenine odstranijo. Ni pa to dolžnost lastnika dreves. Zato tožnika prizadete nepremičnine proti lastniku drevesa ne moreta utemeljeno naperiti dajatvenega tožbenega zahtevka na posek korenin, saj za tak zahtevek ni pravne podlage v paragrafu 422 ODZ.

To torej lahko izvršita sama (po predhodnem obvestilu lastniku drevesa, ki mu je potrebno dati na razpolago primeren rok, da dejanje opravi sam), ali pa lahko s tožbo zahtevata od lastnika drevesa le dopustitev odstranitve motečih korenin. Ker pa sta tožnika s tožbenim zahtevkom zahtevala, da tožena stranka kot lastnik drevesa poseka drevesa, ki rastejo nesporno na parceli tožene stranke in poseka korenine dreves, je sodišče prve stopnje že iz teh razlogov utemeljeno njun zahtevek zavrnilo, saj za ugoditev zahtevku, ki bi obveznost poseka korenin nalagal toženi stranki kot lastniku drevesa, ni pravne podlage. Zato tudi ni potrebno izvajanje dodatnih dokazov, to je ogleda koreninskega sistema smrek na parceli tožeče stranke, kot predlaga pritožba.

Neutemeljeno pa pritožba napada tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v tožnikovem zahtevku ni bilo podlage za odškodninsko varstvo. Po 156. čl. ZOR je obligacijsko varstvo omejeno na varstvo pred večjo škodo oziroma kadar gre za škodo, ki izvira iz dovoljene dejavnosti, na škodo, ki presega normalne meje. V konkretnem primeru pa o večji škodi ni mogoče govoriti, saj se je tako sodišče samo na ogledu prepričalo, kot tudi iz izvedeniškega mnenja povsem zanesljivo ugotovilo, da je le na ožjem pasu cca 1 m neposredno vzdolž severovzhodne meje zaznati zmanjšano vegetacijsko bujnost zaradi večjega časovnega dnevnega osenčenja. Pri tem pa izvedenec še izrecno ugotavlja, da je to tudi zaradi nagnjenosti terena. Glede na uporabo zemljišča, ko se parcela že več kot pet let obdeluje kot travnik, je zatrjevanje večje škode povsem neprepričljivo. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče v celoti neutemeljeno pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 Zakona o pravdnem postopku - ZPP).