Jedro

Ob tožbeni trditvi, da korenine smrek, posajenih na zemljiščih tožencev, segajo na zemljišče tožnika in ga izčrpavajo, bi prišla v poštev le uporaba pravnega pravila paragrafa 422 ODZ, ki pa ne daje podlage za zahtevek na odstranitev dreves.

Stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjenja lastnikov v obravnavanem primeru ni utemeljeno, ker ni bilo niti zatrjevano, da bi bile nepremičnine tožnikov prizadete čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnin ter glede na krajevne razmere običajna, niti ni bilo ugotovljeno, da bi nastopala znatnejša škoda.

Zahtevek je neutemeljen tudi na podlagi 156. člena ZOR, saj ni ugotovljeno, da bi zaradi smrek in njihovih korenin grozila tožnikom večja škoda.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna z njune parcele ob meji s celotno dolžino prvotožnikove parcele št. 1004/1 in dela parcele št. 1026/1 odstraniti vse tam rastoče smreke, vključno s koreninami, in tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna po širini njune parcele št. 1026/3 in po širini njune parcele št. 1005/2 ob meji s prvotožnikovo parcelo št. 1026/1 in z drugotožnikovo parcelo št. 1025 odstraniti tam rastoči gaber, vključno s korenikami.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti drugostopenjski sodbi je vložila revizijo tožeča stranka.

Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se pritožbeno sodišče zmotno sklicuje na pravno pravilo paragrafa 422 ODZ, saj gre za vprašanje imisij, neutemeljenega vznemirjanja, kot tudi škode, kar ureja veljavna zakonodaja v 5. in 42. členu ZTLR ter 156. členu ZOR. Rešitev je neživljenjska in nelogična, saj ne gre za odsek ene veje, ampak za odstranitev korenin v dolžini vsega preko 200 metrov. Četudi bi tožnika imela pravico sama odstraniti korenine dreves iz svojega zemljišča, bi korenine ponovno zrasle in bi bil ves trud zaman, v kolikor se ne odstranijo tudi same smreke in gabri ob meji tožnikovih nepremičnin. Do seganja korenin dreves v zemljišče tožeče stranke je prišlo izključno zaradi ravnanja tožencev, to je posaditve smrek in gabrov blizu meje. Toženca sta priznala, da sta drevesa posadila v letu 1989, pravica tožbe po tretjem odstavku 42. člena ZTLR pa ne zastara. Dokler smreke niso bile višje, tožnikoma večja škoda ni nastajala, z rastjo smrek pa so se širile tudi korenine, ki izčrpavajo pognojeno zemljišče tožnikov. Poleg aktivnega ravnanja lastnikov dreves pa je uporaba tožnikovih nepremičnin prizadeta čez mero, ki je glede na njeno naravo in namen ter glede na krajevne razmere običajna, tožnikom pa zaradi tega nastaja škoda. Za krajevne razmere ne moremo šteti kot običajno posaditev in rast gozdnih smrek v vasi preko 2 metra višine in v opisani dolžini. Namen tožnikov je zemljišče obdelovati. Zaradi boljšega zemljišča tožnik zemljišče redno gnoji, gnojitev pa povzroča le boljšo rast smrek, ne pa same košnje. Z rastjo korenin tik pod površjem tudi strojna košnja kmalu ne bo več mogoča, saj večje korenine privzdigujejo travno rušo, zaradi tega pa se s kosilnico in strojnimi grabljami ne more več takega terena obdelovati. Normalno je uporabljati svoje zemljišče nemoteno, travne površine po potrebi preorati in spremeniti v njivo. V danem primeru pa vse to ni možno. Prepričanje sodišča, temelječe na ogledu in izvedenskem mnenju, ki ni popolno in ga tožnika zavračata, ne more biti osnova, da tožnikoma škoda ne obstaja. Tako je v danem primeru treba uporabiti tako 42. člen ZTLR kot 156. člen ZOR, kar potrjuje tudi citirano pravno mnenje, na katerega se višje sodišče sklicuje. V posledici nepravilne uporabe materialnega prava tožnikoma ni bilo mogoče dokazati resnične in dejanske škode, zaradi česar je bil tudi kršen pravdni postopek, zaradi te kršitve pa je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Tožeča stranka zato predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da se z njo ne strinja in meni, da revizija ni dovoljena.

Sodišče prve stopnje je svojo sodbo izdalo dne 30.1.1998. Ker se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99, 96/2002 in 2/2004) se je glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena ZPP postopek nadaljeval po dotedanjih predpisih, torej po določbah prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90). Glede na vrednost spornega predmeta, navedeno v tožbi, je po drugem odstavku 382. člena ZPP/77 revizija dovoljena.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so, da sta toženca na robovih njunega zemljišča posadila smreke in gabre. V času sojenja je šlo za 2,5 metra visoko smrekovo živo mejo in na drugi strani za 3 metre visoko gabrovo živo mejo, obe posajeni na zemljiščih tožencev 0,5 metra od meje z zemljišči tožnikov. Tožbeni zahtevek za odstranitev živih mej sta nižji sodišči zavrnili z utemeljitvijo, da ni podlage niti za stvarnopravno niti za obligacijskopravno varstvo.

Glede na ugotovljeno dejansko stanje so materialnopravni zaključki sodišč prve in druge stopnje pravilni in v sodbah podrobno obrazloženi. Revizijsko sodišče te razloge sprejema in pritrjuje presoji, da v obravnavanem primeru niti na podlagi 5. ter 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Uradni list SFRJ, št. 6/80 in 36/90) niti na podlagi 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) ni bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku. Ob tožbeni trditvi, pri kateri tožeča stranka vztraja tudi v reviziji, da korenine smrek, posajenih leta 1989 na zemljišču toženih strank, segajo na zemljišče tožnikov in ga izčrpavajo, zaradi česar nastaja škoda, je pravilno stališče nižjih sodišč, da bi prišla v poštev le uporaba pravnega pravila paragrafa 422 ODZ, ki je v okviru sosedskega prava urejal vprašanje seganja korenin (in vej) sosedovih dreves v lastnikovo nepremičnino. Ne drži revizijska trditev, da je sklicevanje na pravno pravilo par. 422 ODZ napačno oziroma neživljenjsko, saj določbe v času sojenja veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih niso urejala navedenega vprašanja sosedskega prava, zaradi česar je bilo treba uporabiti prejšnje pravo, to je pravna pravila ODZ, kar je bilo splošno sprejeto v sodni praksi (primerjaj pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Poročilo I/91, stran 15). Nenazadnje na podoben način kot pravno pravilo par. 422 ODZ urejuje vprašanje seganja korenin in vej v sosednjo nepremičnino 83. člen sedaj veljavnega Stvarnopravnega zakonika (SPZ, Uradni list RS, št. 87/2002).

Pravno pravilo par. 422 ODZ je dovoljevalo zemljiškemu lastniku izruvati korenine tujega drevesa, ki je segalo v njegovo zemljišče oziroma omogočalo tožbo z zahtevkom na dopustitev odstranitve korenin. Ni pa dalo možnosti zahtevati odstranitev na tujem zemljišču rastočih dreves. Ker je tožeča stranka zaradi širjenja korenin na zemljišče tožnikov zahtevala odstranitev dreves, vključno s koreninami, takemu tožbenemu zahtevku na podlagi pravnega pravila par. 422 ODZ ni bilo mogoče ugoditi.

Kot je bilo že navedeno, tožbenemu zahtevku ni bilo mogoče ugoditi niti po 5. in 42. členu ZTLR. Stvarnopravno varstvo zaradi vznemirjanja lastnika bi bilo mogoče samo v primeru aktivnega ravnanja lastnika drevesa, torej ob novi zasaditvi, ne pa v obravnavanem primeru, ko je bila živa meja zasajena 5 let pred vložitvijo tožbe. Poleg tega pa bi morala biti nepremičnina tožnikov prizadeta čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali pa bi morala tožeči stranki nastajati znatnejša škoda. Ugotovljeno pa ni niti eno niti drugo. V čem naj bi slabša kakovost zemljišč tožeče stranke zaradi vpliva korenin sosednjih dreves presegala krajevno običajne razmere, tožeča stranka ni niti zatrjevala, tovrstne navedbe v reviziji pa so prepozne in nedovoljene, saj pomenijo poseg v dejanske ugotovitve, ki jih na revizijski stopnji ni več mogoče spreminjati. Podobno velja za revizijske trditve o tem, da tožeča stranka ni dolžna trpeti škode, ker korenine smrek izčrpavajo pognojeno zemljišče tožnikov. Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi izvedbe dokazov prišli do dejanskih ugotovitev, da smrekova živa meja v ničemer ne ovira ročne ali strojne obdelave zemljišča tožnikov, da vsakokratno oranje pretrga in uniči morebitne korenine in da zemljišču zaradi tega ne nastaja omembe vredna škoda. Ob taki ugotovitvi je pravilna presoja, da korenine žive meje ne povzročajo znatnejše škode na zemljišču tožeče stranke. Ker torej ni pogojev za negatorno tožbo v smislu 42. člena ZTLR, je tožbeni zahtevek materialnopravno pravilno zavrnjen in je nasprotna revizijska trditev neutemeljena.

Končno je pritrditi tudi presoji o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 156. člena ZOR. Odstranitev dreves kot škodne nevarnosti, ker naj bi grozila večja škoda, je neutemeljena že zato, ker je ugotovljeno, da korenine smrek na zemljišču tožeče stranke povzročajo le majhno, komaj omembe vredno škodo. Presoja, da tožeči stranki zaradi tega ne grozi večja škoda, je pravilna, zato zaradi odsotnosti tega pogoja tožbeni zahtevek ni mogel biti utemeljen niti na 156. členu ZOR. Zaključiti je treba, da ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Nadaljnja revizijska trditev, da zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ni bilo omogočeno dokazati resnične in dejanske škode, zaradi česar je bil tudi kršen pravdni postopek, je povsem neutemeljena in zmotna. Materialno pravo ni bilo nepravilno uporabljeno, v čem pa naj bi bila tožeča stranka onemogočena pri dokazovanju resnične in dejanske škode, pa tudi ni pojasnjeno. Vprašanje dokazovanja je sicer vprašanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na revizijski stopnji ni dovoljeno obravnavati. Vprašanje dokazovanja tudi ne pomeni kršitve pravdnega postopka, ki sicer v reviziji tudi ni konkretizirana in obrazložena in je že zato neupoštevna. Dodati je le, da pomeni kršitev določb pravdnega postopka neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe Zakona o pravdnem postopku, česar pa tožeča stranka v svoji reviziji ni zatrjevala. Revizijsko sodišče, ki pri uradnem preizkusu tudi ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77, zato ugotavlja neutemeljenost revizije, kar narekuje njeno zavrnitev (393. člen ZPP/77).