Jedro

Tožnik je s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi, iz katere izhaja, da je bil s sklepom nadzornega sveta imenovan za predsednika uprave tožene stranke in da je delovno razmerje s toženo stranko sklenil za čas imenovanja. Pravdni stranki sta se v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za poseben način odpovedi delovnega razmerja (oziroma pogodbe o zaposlitvi), in sicer, da ima tožena stranka v primeru, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu ZGD (268/2 ZGD-1), pravico, da tožniku nemudoma odpove delovno razmerje. Ker iz sporne odpovedi izhaja, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta zaradi hujših kršitev svojih obveznosti po členu 286/2 ZGD-1 odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke in da se mu zato na podlagi posebnega dogovora iz pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ta odpoved ni nezakonita zato, ker v njej poleg sklicevanja na odpoklic tožnika ni bilo navedenega še posebej obrazloženega razloga iz člena 286/2 ZGD-1, ki je predstavljal podlago za njegov odpoklic.

Ker je bilo v pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno, da ima družba (torej tožena stranka) pravico nemudoma odpovedati delovno razmerje tožniku ob pogojih iz tega odstavka, tožena stranka pred takšno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvesti posebnega postopka, ki je po ZDR predviden bodisi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bodisi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (omogočanja zagovora tožniku s pisnim vabilom na zagovor, ki bi moralo vsebovati tudi obrazložen razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, z datumom, uro in krajem zagovora).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijani del sodbe in izpodbijani del sklepa delno: a) spremenita v I., II., III. in IV. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne, b) razveljavita v V. in IX. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (druga, tretja in četrta alinea VI. točke izreka).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto predsednik uprave, ki jo je dne 10. 3. 2011 podala tožena stranka tožniku, nezakonita in jo razveljavilo. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnika za čas od 10. 3. 2011 do izteka veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 5. 2011 prijaviti v zavarovanje kot nezaposleno osebo pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavodu za zdravstveno zavarovanje, v roku 8 dni pod izvršbo. V III. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati sorazmerni del mesečne bruto plače za mesec marec 2011 v višini ... EUR, za mesec april in maj 2011 pa v bruto višini ... EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov izplačila od 5. v mesecu za pretekli mesec. V IV. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v višini 7.504,31 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 do plačila. V V. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku plačati odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 5. 2011 do plačila, v roku 15 dni in pod izvršbo. V prvi alinei VI. točke izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo plače za mesec marec 2011, ki presega 9.550,94 EUR, za plačilo plače za april in maj 2011, ki presega 15.690,83 EUR, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugi alinei VI. točke izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene v višini 1.408,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 do plačila. V tretji alinei VI. točke izreka je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in leto 2011, ki presega 7.504,31 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 dalje ter zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.228,89 EUR od 11. 3. 2011 do 31. 3. 2011. V četrti alinei VI. točke izreka je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od vključno junija 2008 do marca 2011 v bruto zneskih, kot to izhaja iz izreka prvostopenjske sodbe. V VII. točki izreka, ki ni pod pritožbo, je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine za materialno škodo, ki mu je nastala zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skupni višini 69.095,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila. Z delom sklepa (VIII. točka izreka), ki prav tako ni pod pritožbo, je zavrglo podredni tožbeni zahtevek (pravilno tožbo v zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom), ki se nanaša na ugotovitev, da tožena stranka ni imela utemeljenega razloga za odpoved pogodb o zaposlitvi za delovno mesto direktor, ki jo je 10. 3. 2011 tožena stranka podala tožniku, za plačilo dodatka za delovno dobo v bruto višini 67.108,99 EUR za čas od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011 ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov od tega dodatka in za plačilo odpravnine tožniku ob prenehanju delovnega razmerja v višini 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 3. 2011 do plačila. V IX. točki izreka je odločilo o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 2.331,91 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper drugo, tretjo in četrto alineo VI. točke izreka in posledično zoper odločitev o stroških postopka (IX. točka izreka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da v tem delu izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi pritožbene stroške tožnika. V pritožbi navaja, da mu pripada tudi dodatek za delovno dobo, saj je bila v 6. členu njegove pogodbe o zaposlitvi dogovorjena le njegova osnovna bruto plača. Sodišče prve stopnje je to določbo pogodbe o zaposlitvi razlagalo napačno in ob tem nepravilno upoštevalo izpovedbo priče A.A.. Dodatno delo ni pomenilo tudi dodatka za delovno dobo. Sodba v tem delu tudi nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče je dokaz z zaslišanjem priče A.A. izvajalo kljub nezatrjevanim dejstvom, zaradi ugotavljanja prave volje strank, čeprav sta stranki vztrajali na gramatikalni razlagi določb pogodbe o zaposlitvi. Besedo „dodatno in nadurno delo“ bi bilo potrebno razlagati v povezavi z 8. in 15. členom pogodbe o zaposlitvi oziroma v korist tožnika (člen 83 OZ). Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je izključilo uporabo 83. člena OZ, niti zakaj ni upoštevalo izpovedbe B.B., ki je pojasnila, da ji tedanji predsednik nadzornega sveta dr. C.C. ni dal nobenih navodil o tem, kako naj se obračunava plača. Teh navodil ni prejela niti od tožnika. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je verjelo le A.A., čeprav je ta še vedno zaposlen pri toženi stranki, torej v razmerju podrejenosti. Upoštevalo ni niti tega, da tožena stranka sploh ni zatrjevala, da nihče od direktorjev ne prejema dodatka za delovno dobo. To trditev bi tožnik lahko ovrgel, saj je kot direktor A d.o.o., kjer je bil zaposlen prej, prejemal dodatek na delovno dobo. Tožniku ta dodatek pripada na podlagi 129. člena ZDR in 61. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti, saj s pogodbo o zaposlitvi ni bil izključen. Nepravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku ne pripada odškodnina zaradi nemožnosti uporabe službenega vozila za zasebne namene. Zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku nastala tudi ta škoda (člen 293 OZ). Tožnik je dokazal obstoj škode in protipravno ravnanje tožene stranke, kar je za pogodbeno odškodnino dovolj. Za ugotovitev višine te škode je tožnik predlagal dokaze, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Tožena stranka sicer ni dostavila niti pravilnika, na katerega se je sklicevala in po katerem bi lahko tožniku kadarkoli vzela službeno vozilo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo odškodnine zaradi nemožnosti izrabe prenesenega letnega dopusta iz leta 2010, saj niti ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo uveljavljeno prakso tožene stranke o načinu prenosa dopusta. O tej poslovni praksi je verodostojno izpovedala priča B.B. Ker se sodišče prve stopnje do te izpovedbe oziroma do ustaljene poslovne prakse ni opredelilo, sodbe v tem delu niti ni mogoče preizkusiti.

Zoper celotni ugodilni del in zoper odločitev o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne vse tožbene zahtevke tožnika, oziroma podredno, da jo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, odpravnina po 13. členu pogodbe o zaposlitvi pa je bila vezana na odpoklic. Ta odpravnina tožniku glede na člen 13/3 pogodbe o zaposlitvi ne pripada, zato sama odpoved pogodbe o zaposlitvi z ozirom na člen 13/3 pogodbe o zaposlitvi sploh ni pomembna. Odpravnina, ki jo tožnik vtožuje, je bila vezana na odpoklic. Nesporno je, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta odpoklican, veljavnost odpoklica pa ni stvar tega postopka. To pomeni, da sodišče prve stopnje o vprašanju odpravnine sploh ni pristojno odločati, saj se ta pravica nanaša na korporacijski akt odpoklica in ne na delovnopravno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o vtoževani odpravnini napačno oprlo na člen 13/1 pogodbe o zaposlitvi, namesto na člen 13/3 pogodbe o zaposlitvi, s tem pa je zmotno uporabilo materialno pravo. V identičnem primeru (opr. št. I Pd 965/2011) je sodišče prve stopnje glede odpravnine odločilo drugače (spor med toženo stranko in drugim članom takratne uprave). Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil odpoklic, zato toženi stranki ni bilo potrebno izkazovati še dodatnega razloga za odpoved, kar je zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Po členu 1/6 pogodbe o zaposlitvi se je lahko pogodba o zaposlitvi odpovedala nemudoma, že s samim dejstvom odpoklica. Veljaven odpoklic (v pravilnost in zakonitost tega odpoklica niti v razloge se sodišče ne more spuščati) dokazuje utemeljen razlog za odpoklic in posledično za odpoved. Dodatnih razlogov toženi stranki za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo potrebno navajati. Tožnik je imel status poslovodne osebe, določbe ZDR o obrazloženosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 86/2 ZDR) pa so namenjene varovanju delavca pred izgubo zaposlitve in možnosti učinkovitega uveljavljanja sodnega varstva. Tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora, saj so obstajale okoliščine iz člena 83/2 ZDR, prav tako pa je bilo na podlagi 72. člena ZDR prenehanje delovnega razmerja med strankama urejeno drugače (možnost takojšnje odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru odpoklica – člen 1/6 pogodbe o zaposlitvi). Tožena stranka se v zvezi z zagovorom v pritožbi sklicuje tudi na odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 474/2009 in VIII Ips 350/2009. Ker tožnik zaradi odpoklica ne bi mogel nadaljevati dela po pogodbi o zaposlitvi, bi bilo nesmiselno, da bi mu delodajalec omogočil zagovor. Sodišče prve stopnje je tožniku napačno prisodilo tudi odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2011. V postopku ni bilo ugotovljeno, da bi bilo tožniku preprečeno koriščenje letnega dopusta, tožnik pa bi ta dopust lahko koristil tudi v času od odpoklica pa do prenehanja delovnega razmerja. Pri prisojeni plači za marec, april in maj 2011 bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi člen 13/2 pogodbe o zaposlitvi in skupni prisojeni znesek odškodnine omejiti, upoštevaje člen 13/2 pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, v katerem predlaga zavrnitev njene pritožbe in potrditev ugodilnega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbah zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V zvezi z zavrnitvijo zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene, za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in za leto 2011, ki presega 7.504,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 21.228,89 EUR in za plačilo dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2008 do marca 2011 je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo. V zvezi z ugoditvijo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za prijavo tožnika v zavarovanja za obdobje od 10. 3. 2011 do 31. 5. 2011, za izplačilo sorazmernega dela plače oziroma plače za navedeno obdobje in za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v višini 7.504,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, medtem, ko je v zvezi z odločitvijo o zahtevku iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja v višini 224.290,00 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki mu jo je tožena stranka podala 10. 3. 2011, prijavo v zavarovanje od 10. 3. 2011 do 31. 5. 2011, ko bi mu pogodba o zaposlitvi veljavno iztekla, izplačilo plače skupaj z dodatki za delovno dobo za to obdobje, odškodnino zaradi neuporabe službenega osebnega vozila v zasebne namene, odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2010 in 2011, dodatek za delovno dobo za obdobje od 1. 6. 2008 (ko je pričela veljati pogodba o zaposlitvi – A1) do dneva prenehanja delovnega razmerja po odpovedi pogodbe o zaposlitvi (do 10. 3. 2011), odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov. Kot podredni tožbeni zahtevek pa je vtoževal ugotovitev, da ni bilo utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vtoževal je odškodnino za materialno škodo zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dodatek na delovno dobo za obdobje od 1. 6. 2008 do 10. 3. 2011, odpravnino ob prenehanju delovnega razmerja in povrnitev pravdnih stroškov. V zvezi s tem podrednim tožbenim zahtevkom je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ta le delno izpolnjuje pogoje eventualne kumulacije (kot je opredeljena v členu 182/3 ZPP), saj so določeni zahtevki iz podrednega tožbenega zahtevka dejansko identični (ali vsebovani) že v primarnem tožbenem zahtevku (npr. razlika v plači iz naslova dodatka za delovno dobo, odpravnina ob prenehanju delovnega razmerja). Ob tej ugotovitvi je sodišče prve stopnje ta del podrednega tožbenega zahtevka zaradi litispendence zavrglo, v preostalem pa ga je zavrnilo (zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo zaradi neutemeljene odpovedi pogodbe o zaposlitvi). Pri tem pa je prezrlo, da lahko z ozirom na člen 182/3 ZPP sodišče odloči o podrednem tožbenem zahtevku šele v primeru, ko v celoti zavrne primarni tožbeni zahtevek. Z drugimi besedami to pomeni, da sodišče o podrednem tožbenem zahtevku ne more odločati, če v celoti ali pa tudi le delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku. Podredni oziroma eventualni zahtevek je namreč postavljen za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. Če sodišče kljub (delni) ugoditvi primarnemu tožbenemu zahtevku v izreku odloči še o eventualnem tožbenem zahtevku, gre za kršitev načela dispozitivnosti (tako tudi „Ude L. in drugi: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga GV Založba in Uradni list RS, Ljubljana 2005, str. 170). Ker pa se zoper ta del odločitve prvostopenjskega sodišča stranki nista pritožili, pritožbeno sodišče vanjo ni posegalo.

Tožnik je s toženo stranko dne 22. 5. 2008 sklenil pogodbo o zaposlitvi (A1, A5). Iz 1. člena te pogodbe izhaja, da je bil s sklepom nadzornega sveta z dne 7. 5. 2008 imenovan za predsednika uprave tožene stranke za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011 in da je delovno razmerje s toženo stranko sklenil za čas imenovanja (torej za obdobje od 1. 6. 2008 do 31. 5. 2011). V 5. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je bilo določeno, da lahko pred 31. 5. 2011 tožena stranka tožniku odpove delovno razmerje ob upoštevanju štirimesečnega odpovednega roka ob koncu vsakega meseca, če obstajajo odpovedni razlogi v smislu 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Za poseben način odpovedi delovnega razmerja (oziroma pogodbe o zaposlitvi) pa sta se stranki dogovorili v 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi. Ta je določal, da ima tožena stranka v primeru, če bi prišlo do odpoklica delavca iz razlogov, navedenih v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, pravico, da ob upoštevanju zgoraj navedenih odpovednih razlogov prav tako nemudoma odpove delovno razmerje. Po 7. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi so tako razlogi, navedeni v 250. členu Zakona o gospodarskih družbah, med pogodbenima strankama izrecno dogovorjeni kot dodatni odpovedni razlogi.

Glede na to, da je imel tožnik kot predsednik uprave tožene stranke status poslovodne osebe, sta se lahko pogodbeni stranki na podlagi 72. člena ZDR drugače (od sicer zakonsko določenih pravic, obveznosti in odgovornosti) dogovorili tudi glede prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Z ozirom na 6. in 7. odstavek 1. člena pogodbe o zaposlitvi sta se po ugotovitvah pritožbenega sodišča pogodbeni stranki dogovorili za takojšnjo odpoved pogodbe o zaposlitvi, če bi prišlo do odpoklica tožnika iz razlogov, ki so navedeni v 2. odstavku 250. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 in nadalj.) oziroma v identični določbi 268/2 člena Zakona o gospodarskih družbah, ki je veljal v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in nadalj.). Pogoj za zakonitost takojšne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi je torej odpoklic tožnika zaradi enega od razlogov iz 250/2 člena ZGD (oziroma 286/2 člena ZGD-1). V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka po nadzornem svetu dne 9. 2. 2011 tožnika odpoklicala s funkcije s takojšnjim učinkom zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti v skladu s členom 286/2 ZGD-1 (B6), tožniku pa je bila zaradi tega odpoklica dne 10. 3. 2011 podana tudi sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi (A4, B4). Ker iz sporne odpovedi jasno izhaja, da je bil tožnik s sklepom nadzornega sveta zaradi hujših kršitev svojih obveznosti po členu 286/2 ZGD-1 odpoklican s funkcije predsednika uprave tožene stranke in da se mu zato na podlagi 6. in 7. odstavka 1. člena pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim učinkom odpoveduje pogodba o zaposlitvi, ta odpoved ni nezakonita zato, ker v njej poleg sklicevanja na odpoklic tožnika ni bilo navedenega še posebej obrazloženega razloga iz člena 286/2 ZGD-1, ki je predstavljal podlago za njegov odpoklic. Dejstvo, da je bilo v 6. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da ima družba (torej tožena stranka) pravico nemudoma odpovedati delovno razmerje tožniku ob pogojih iz tega odstavka, utemeljuje zaključek, da tožena stranka pred takšno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni bila dolžna izvesti posebnega postopka, ki je po ZDR predviden bodisi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga bodisi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (omogočanja zagovora tožniku s pisnim vabilom na zagovor, ki bi moralo vsebovati tudi obrazložen razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožniku nameravala odpovedati pogodbo o zaposlitvi, z datumom, uro in krajem zagovora). Kot je bilo že ugotovljeno, je bil v 6. oziroma 7. odstavku 1. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjen poseben način prenehanja pogodbe o zaposlitvi, zato ni bistvenega pomena za odločitev o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti dejstvo, da je bilo v njej navedeno, da tožniku ne bo onemogočen zagovor, saj obstajajo očitne okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke, ki je sama žrtev kršitve, neupravičeno pričakovati, da zagovor izvede (člen 83/2 ZDR).

Ker z ozirom na zgornje zaključke pritožbenega sodišča izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita niti zato, ker ni posebej vsebovala enega od razlogov iz člena 286/2 ZGD-1 niti zato, ker tožniku ni bil omogočen zagovor, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in I. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je zavrnilo tudi del njegovega tožbenega zahtevka za prijavo v zavarovanja od dneva prenehanja pogodbe o zaposlitvi do 31. 5. 2011 in za obračun ter izplačilo pripadajoče plače za to obdobje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. in III. točka izreka izpodbijane sodbe), za kar vse je imelo podlago v 5. alinei 358. člena ZPP. Zahtevek tožnika za prijavo v zavarovanja ter za obračun in izplačilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas po prenehanju delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč temeljil na nezakonitosti te odpovedi, ki pa je bila, kot je bilo zgoraj ugotovljeno, zakonita.

Sodišče prve stopnje je v IV. točki izreka izpodbijane sodbe tožniku prisodilo tudi odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2011 v višini 7.504,31 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2011 dalje do plačila. Ugotovilo je, da tožnik zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi tega letnega dopusta ni mogel izrabiti. Ker odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita, tožnik do odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2011 ni upravičen. Ob tem iz spisovnih podatkov tudi ne izhaja, da bi tožnik za letni dopust za leto 2011 sploh zaprosil, oziroma da tega dopusta ne bi mogel izrabiti iz razlogov na strani tožene stranke, torej da bi mu tožena stranka na kakršenkoli način omejevala izrabo tega letnega dopusta (bodisi v času pred odpoklicem bodisi v času od odpoklica pa do prenehanja pogodbe o zaposlitvi). Glede na to je pritožbeno sodišče tudi v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in IV. točko izreka izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je tudi ta del tožnikovega tožbenega zahtevka zavrnilo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. alinea 358. člena ZPP). Ker je sodišče prve stopnje preostali del tožnikovega tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2011 zavrnilo (nad zneskom 7.504,31 EUR; tretja alinea VI. točke izreka izpodbijane sodbe), je bilo potrebno pritožbo tožnika glede navedenega zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi zavrnilni del prvostopenjske sodbe, saj je bil ta del tožnikovega tožbenega zahtevka neutemeljen že po temelju.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je utemeljena pritožba tožene stranke tudi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o vtoževani odpravnini, saj je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe določbe 13. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku vsaj preuranjeno prisodilo vtoževano odpravnino v znesku 224.290,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pri odločanju o tem delu tožbenega zahtevka tožnika se je sodišče prve stopnje sklicevalo na prvi odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki je določal, da ima tožnik v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi izteka mandata, torej z 31. 5. 2011, ali zaradi utemeljenega odpoklica s strani nadzornega sveta pred iztekom mandata, pravico do odpravnine v višini letne bruto plače iz 1. točke 6. člena in 50 % iz 2. točke 6. člena te pogodbe. Izjemo od te sicer splošne določbe o tožnikovi pravici do odpravnine pa predstavlja določba tretjega in četrtega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi (pa tudi petega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi, ki sicer v konkretnem primeru ne pride v poštev). Tretji odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi tako izrecno določa, da pravica do odpravnine ne obstoji, če je delavec odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti ali če odloži svoj mandat brez pomembnega razloga in brez soglasja nadzornega sveta. Četrti odstavek 13. člena pogodbe o zaposlitvi pa primeroma opredeljuje, katere so grobe kršitve obveznosti. V konkretnem primeru je pogoj za pridobitev pravice do odpravnine iz prvega odstavka 13. člena pogodbe o zaposlitvi dejstvo, da tožnik ni bil odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti. Ker sodišče prve stopnje obstoja tega pogoja ni ugotavljalo, je ostalo dejansko stanje glede navedenega nepopolno ugotovljeno. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugoditi in odločitev sodišča prve stopnje o vtoževani odpravnini razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, če je bil tožnik odpoklican zato, ker je grobo kršil svoje obveznosti in v odvisnosti od te ugotovitve odločiti še o vtoževani odpravnini (člen 355 ZPP). Ker sodišče prve stopnje teh zgoraj opisanih dejstev sploh ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, tudi ob upoštevanju tega, da bi se dejansko stanje v zvezi z morebitno grobo kršitvijo obveznosti tožnika prvič ugotavljalo šele na pritožbenem sodišču. Zoper tako ugotovljeno dejansko stanje pa stranki ne bi imeli možnosti vložiti pravnega sredstva (člen 370/3 ZPP). Pritožbeno sodišče ob tem sicer dodaja, da je neutemeljen pritožbeni ugovor tožene stranke, da sodišče sploh ni pristojno za odločanje o tej odpravnini. Ker je odpravnina v zvezi z razrešitvijo tožnika s funkcije predsednika uprave urejena v pogodbi o zaposlitvi, se ta tožnikova pravica šteje za pravico iz delovnega razmerja (tako tudi sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII R 1/2009 z dne 17. 3. 2009, sklep opr. št. VIII R 22/2009 z dne 15. 12. 2009, …). Pravilna je sicer ugotovitev tožene stranke, da delovno sodišče ni pristojno za odločanje o zakonitosti odpoklica. Ker pa je pravica do odpravnine, dogovorjena v 13. členu pogodbe o zaposlitvi, odvisna od tega, če je bil tožnik odpoklican zaradi grobih kršitev obveznosti, bo moralo sodišče prve stopnje kljub zgoraj navedenemu ugotavljati, iz kakšnega razloga je bil tožnik odpoklican in če je ta razlog dejansko obstajal. Ugotavljanje tega dejstva pa ne bo pomenilo presojanje zakonitosti odpoklica, temveč le ugotavljanje pogodbeno dogovorjenega pogoja, katerega obstoj bi tožniku onemogočil pridobiti pravico do odpravnine. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da ocenjuje, da tudi morebitni dosedanji ugovori prekluzije ne morejo odločilno vplivati na ugotavljanje tega dejstva, saj glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni mogla vedeti, da bo potrebno v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka ugotavljati obstoj razloga za tožnikov odpoklic.

Sodišče prve stopnje pa je pravilno zavrnilo del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe osebnega vozila za zasebne namene, na plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010 (in tudi za leto 2011 v višini, ki je presegala 7.504,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kar je bilo pojasnjeno že zgoraj), na zakonske zamudne obresti od zneska 21.228,89 EUR ter na plačilo razlike v plači iz naslova dodatka za delovno dobo za obdobje od junija 2008 do marca 2011. Tožnik do odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe službenega osebnega vozila v zasebne namene ni upravičen že zato, ker mu je bila pogodba o zaposlitvi zakonito odpovedana, kar pomeni, da ni podanega protipravnega ravnanja tožene stranke kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Razen tega pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo (in to svojo ugotovitev tudi ustrezno obrazložilo v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) da tožnik vtoževane škode niti ni izkazal. Tožnik prav tako ni upravičen do odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2010, posledično pa tudi ne do vtoževanih zakonskih zamudnih obresti iz skupnega zneska odškodnine za neizkoriščen letni dopust za leto 2010 in 2011, saj tožena stranka sploh ni prišla v zamudo s plačilom teh zneskov. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik za prenos letnega dopusta iz leta 2010 v leto 2011 pridobiti soglasje nadzornega sveta, ki pa ga ni pridobil. Četrti odstavek 7. člena pogodbe o zaposlitvi je namreč določal, da lahko delavec v primeru, če iz objektivnih razlogov v tekočem letu ne more izrabiti letnega dopusta, ki mu pripada, ta dopust prenese v naslednje leto v soglasju z družbo ali pa se z družbo dogovori za ustrezno plačilo kot nadomestilo za neizrabljen dopust. Ker tega soglasja tožnik s strani nadzornega sveta, ki je bil tudi po stališču pritožbenega sodišča (glede na 7. člen pogodbe o zaposlitvi) pristojen bodisi za podajo soglasja k prenosu letnega dopusta, bodisi za dogovor o ustreznem plačilu kot nadomestilu za neizrabljen letni dopust, ni dobil, ni upravičen do vtoževane odškodnine iz tega naslova. V zvezi s pritožbenim očitkom, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni upoštevalo ustaljene prakse pri toženi stranki v zvezi s prenašanjem neizrabljenega letnega dopusta v naslednje leto, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka oprlo na določbe pogodbe o zaposlitvi. Opredelilo se je tudi do izpovedb tožnika ter prič, ki so bile v zvezi s tem zaslišane, vendar pa je kot podlago za utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka vzelo pogodbene določbe in ne ustaljeno prakso, ki naj bi se pri toženi stranki izvajala v zvezi s prenosom letnega dopusta. Praksa, ki je v preteklosti odstopala od v pogodbi o zaposlitvi dogovorjenega načina prenosa letnega dopusta, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne more nuditi podlage za drugačno odločitev o tem delu tožnikovega tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka tožnika, ki se je nanašal na obračun ter izplačilo dodatka na delovno dobo za obdobje od junija 2008 do vključno marca 2011 (kot je bilo že ugotovljeno, tožnik pritožbe v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka iz tega naslova za obdobje od marca 2011 do maja 2011 niti ni vložil – v tem delu je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen v prvi alinei VI. točke izreka izpodbijane sodbe). Tožnik se je za svojo plačo s toženo stranko dogovoril v 6. členu pogodbe o zaposlitvi. Po citirani določbi je bila njegova letna osnovna plača dogovorjena v bruto znesku … EUR, pri čemer mu bo sorazmerni del plače (1/12) izplačan vsak mesec. Poleg tega je imel tožnik dogovorjeno tudi maksimalno nagrado v letnem bruto znesku največ 72.000,00 EUR, ki se mu izplača enkrat letno, v roku 60 dni po potrditvi revidiranih letnih računovodskih izkazov banke za preteklo leto. V citirani določbi so bili določeni tudi kriteriji za izplačilo te nagrade, dogovorjeno pa je bilo tudi (člen 6/3 pogodbe o zaposlitvi), da je v tej bruto plači in maksimalni nagradi zajeto celotno dodatno in nadurno delo delavca in da zato iz teh naslovov nima pravice do posebnega plačila. 72. člen ZDR dopušča, da se s pogodbo o zaposlitvi s poslovodno osebo drugače uredijo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja tudi v zvezi s plačilom za delo. Sodišče prve stopnje je z ozirom na izpovedbo priče A.A., direktorja kadrovske službe pri toženi stranki, zaključilo, da je bil v kumulativnem znesku letno dogovorjene bruto plače, kot izhaja iz 6. člena pogodbe o zaposlitvi, vključen tudi dodatek za delovno dobo. Tej izpovedbi navedene priče je verjelo tudi sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče pa glede na preostale izvedene dokaze nima utemeljenih razlogov, da bi dvomilo v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s tem delom tožnikovega tožbenega zahtevka. Iz izpovedbe priče D.D. ne izhaja, da bi tožniku poleg dogovorjene osnovne bruto letne plače pripadal še dodatek na delovno dobo. Tožnik je v svoji izpovedbi pojasnil, da se ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi glede dodatka za delovno dobo niso pogovarjali. Menil je sicer, da mu pripada, vendar pa kljub mesečnim plačilnim listom, ki jih je prejemal (in iz katerih jasno izhaja, da mu dodatek za delovno dobo ni bil posebej niti obračunan niti izplačan – A6) o svoji plači ni več razmišljal in je to plačo štel tako, kot je bila dogovorjena. Že na podlagi njegove izpovedbe je torej mogoče zaključiti, da je prejemal takšno plačo, kot je bila dogovorjena. Na takšno ugotovitev ne vpliva niti izpovedba priče B.B., da za izračun plače ni prejela navodil niti od predsednika nadzornega sveta niti od tožnika. Ob upoštevanju navedenega so nebistvene pritožbene navedbe tožnika, da mu ta dodatek pripada na podlagi določb ZDR in kolektivne pogodbe dejavnosti (8. in 15. člen pogodbe o zaposlitvi) oziroma da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo pojem dodatno delo. Glede na visok znesek mesečne bruto plače, ki je tožniku z ozirom na 1. točko prvega odstavka 6. člena pogodbe o zaposlitvi tožniku pripadal in ki je znašal ... EUR (po 2. točki citirane določbe je poleg tega tožniku pripadala še maksimalna nagrada kot del bruto letne plače – ob upoštevanju določenih kriterijev, izhajajočih iz te določbe), se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta se tožnik in tožena stranka v 6. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorila za kompleten znesek letne bruto plače, do katerega je bil tožnik upravičen (torej za plačo, vključno z dodatkom za delovno dobo), kar je potrdila tudi priča A.A.. Tej ugotovitvi pritrjuje tudi dejstvo, da je po zadnjem znanem podatku o višini izhodiščne plače za IX. tarifni razred po Tarifni prilogi kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 81/2004 in nadaljnji), ki se je uporabljala do 31. 12. 2010 (Ur. l. RS, št. 50/2010), ta izhodiščna plača znašala 1.377,29 EUR (za januar 2009), kar pomeni, da je znašala dogovorjena plača tožnika več kot enajstkratnik izhodiščne plače za najbolj zahtevna dela po omenjeni panožni kolektivni pogodbi.

Na podlagi zgoraj navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika, ki se je nanašala na odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z odškodnino za neizrabljen letni dopust za leto 2010, v zvezi z odškodnino za nemožnost uporabe službenega vozila v zasebne namene, kot tudi v zvezi z dodatkom za delovno dobo za obdobje od junija 2008 do marca 2011, vse z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo in v tem delu potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča (353. člen ZPP), saj glede navedenega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Odločitev o pravdnih stroških temelji na določbi 4. odstavka 165. člena ZPP. Ko bo sodišče prve stopnje odločalo še o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vtoževano odpravnino, bo moralo odločiti o pravdnih stroških tega postopka, vključno s pritožbenimi stroški. Četrti odstavek 165. člena namreč določa, da lahko pritožbeno sodišče pridrži odločitev o pravdnih stroških v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo tudi v primeru, če le delno razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo.