Jedro

Upoštevaje širšo pogodbeno svobodo pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi delavci, med katere je kot predsednik uprave spadal tudi tožnik, je sodišče utemeljeno ugotavljalo vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi v zvezi z njenim prenehanjem in možnostmi odpovedi ter v zvezi s tožnikovim plačilom za delo. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da pomeni ugotavljanje prave vsebine pogodbe ob njeni sklenitvi v sodnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja, ne pa uporabe materialnega prava. Na dejanske ugotovitve pa so v postopku revizije vezane tako stranke, kot sodišče. Ob dejstvu, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika dne 9. 2. 2011 odpoklical kot predsednika uprave zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti in da pogodba o zaposlitvi to opredeljuje kot dodatni odpovedni razlog oziroma poseben razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnim prenehanjem delovnega razmerja ter da se je sporna odpoved na ta dejstva izrecno sklicevala, je sodišče utemeljeno presodilo, da odpoved z dne 10. 3. 2011 ni bila nezakonita.

Izrek

V zvezi z odločitvijo o zahtevku za plačilo odpravnine se revizija zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenim zahtevkom: - za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku 10. 3. 2011, - da je tožena stranka dolžna tožnika za čas od 10. 3. 2011 do 31. 5. 2011 prijaviti v socialna zavarovanja, - da je tožena stranka dolžna tožniku plačati iz naslova bruto nadomestila plače za mesec marec 2011 9.550,92 EUR, za mesec april in maj 2011 pa po 15.699,83 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečno zapadlih neto zneskov, - da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova odškodnine za neizrabljen letni dopust za leto 2011 7.504,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in - da je tožena stranka dolžna plačati tožniku iz naslova odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja 224.290,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 5. 2011 dale ter mu voditi stroške postopka.

Višji tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila plače za mesec marec, april in maj 2011, plačilo odškodnine zaradi kršitve pogodbene obveznosti zagotavljanja uporabe službenega vozila v zasebne namene, plačila višje odškodnine za neizrabljen letni dopust, plačila dodatka za delovno dobo za celotno obdobje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi od meseca junija 2008 do vključno meseca maja 2011 in podredni zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo za neutemeljeno odpoved pogodbe o zaposlitvi je sodišče zavrnilo, hkrati pa isti podredni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (tožbo v tem delu) s sklepom tudi zavrglo. Nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče utemeljilo s tem, da tožena stranka v odpovedi ni obrazložila razloga za odpoved in da tožniku pred odpovedjo ni omogočila zagovora.

2. Na pritožbi obeh strank v sporu je sodišče druge stopnje ob potrditvi zavrnilnega dela sodbo sodišča prve stopnje glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, prijave tožnika v socialna zavarovanja, plačila nadomestila plače za čas do 31. 5. 2011 in plačilo odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 2011 spremenilo tako, da je tudi te tožbene zahtevke zavrnilo, odločitev o plačilu odpravnine in povrnitvi stroškov postopka pa razveljavilo in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob ugotovitvi, da sta imela tožnik in tožena stranka v pogodbi o zaposlitvi za čas mandata tožnika na mestu predsednika uprave kot dodatni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim prenehanjem delovnega razmerja določen tudi odpoklic tožnika med mandatom iz razlogov po drugem odstavku 268. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1), da je nadzorni svet tožene stranke dne 9. 2. 2011 tožnika odpoklical s funkcije predsedniku uprave zaradi hujših kršitev obveznosti, kar je tožena stranka izrecno navedla kot razlog sporne odpovedi, je presodilo, da sporna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila nezakonita in da zagotovitev zagovora tožniku v tem primeru ni bil pogoj za zakonitost odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo in sklep sodišča druge stopnje vlaga tožnik glede odločitve o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačila odpravnine in plačila razlike plače iz naslova dodatka za delovno dobo revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V zvezi z zavrnitvijo tožbenega zahtevka iz naslova plačila dodatka za delovno dobo za celotno obdobje veljavnosti medsebojne pogodbe o zaposlitvi sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker glede tega tožbenega zahtevka ni izdalo zamudne sodbe. Navaja, da tožena stranka v odgovoru na tožbo temu tožbenemu zahtevku ni ugovarjala, temveč je to storilo šele kasneje med postopkom pred sodiščem prve stopnje. Podredno pa v zvezi z zavrnitvijo tega zahtevka navaja, da sta sodišči zmotno razlagali določbe pogodbe o zaposlitvi o tem, kaj je zajeto s pogodbeno dogovorjeno osnovno bruto plačo v letni višini 188.290,00 EUR. Glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišču očita nasprotje med ugotovitvijo, da je bilo že s pogodbo dogovorjeno, da tožena stranka ob predčasnem odpoklicu iz krivdnega razloga tožniku ni dolžna zagotoviti zagovora, kar tožena stranka ni niti zatrjevala, in vsebino odpovedi, v kateri je tožena stranka navedla, da tožniku ne bo zagotovila zagovora v smislu drugega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ker je sama žrtev kršitev. Sicer pa sodišču očita napačno uporabo določb pogodbe o zaposlitvi o dodatnem razlogu za odpoved v zvezi z 82. in 83. členom Obligacijskega zakonika (OZ) in izključitvi siceršnjih odločb ZDR o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tako glede obrazložitve odpovednega razloga, kot glede pisne obdolžitve in zagovora tožnika. Sicer pa se je tožena stranka na določbe ZDR v odpovedi tudi sama sklicevala. Hkrati je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je določbe pogodbe o zaposlitvi o odpoklicu po 250. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD) razlagalo tako, da gre za razloge po 268. členu ZGD-1. ZGD-1 je veljal že v času sklepanja medsebojne pogodbe o zaposlitvi in je v 250. členu urejal protipravno pridobivanje lastnih delnic, tako da se pogodba ne sklicuje na določbe 268. člena ZGD-1 o odpoklicu uprave. Revizija pa izpodbija tudi odločitev sodišča druge stopnje o zahtevku za plačilo odpravnine.

4. V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da tožnik neutemeljeno šele v reviziji prvič uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi neizdaje zamudne sodbe v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike plače iz naslova dodatka za delovno dobo, namesto da bi tak ugovor pravočasno podal že pred sodiščem prve stopnje. Sicer pa ugovarja tudi nesklepčnost prvotne tožbe v zvezi s tem zahtevkom. Tako v zvezi z zahtevkom za plačilo razlike plače, kot v zvezi z odločitvijo o odpovedi pogodbe o zaposlitvi navaja, da tožnik z grajo ugotovljene vsebine pogodbenih določb v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dovoljen revizijski razlog. Glede zahtevka za plačilo odpravnine pa navaja, da o tem pred sodiščem druge stopnje ni bilo pravnomočno razsojeno. Predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija delno ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Ker o tožnikovem tožbenem zahtevku za plačilo odpravnine še ni bilo pravnomočno razsojeno, glede tega tožbenega zahtevka revizija ni dovoljena. Zato jo je sodišče na podlagi 377. člena ZPP v tem delu zavrglo.

7. Na podlagi dovoljene revizije revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Pri tem je sodišče vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni izdalo zamudne sodbe, čeprav tožena stranka ni odgovorila na tožbo glede zahtevka za plačilo razlike plače iz naslova dodatka za delovno dobo, pomeni uveljavljanje kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Te kršitve tožnik v pritožbi ni uveljavljal. Na podlagi prvega odstavka 370. člena ZPP se revizija lahko vloži samo zaradi taksativno naštetih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ne pa tudi zaradi bistvenih kršitev iz prvega odstavka navedenega člena, ki jih stranka v pritožbi ni uveljavljala. Že zato sodišče revizije v tem delu ni moglo upoštevati.

9. Tožnik neutemeljeno zatrjuje nasprotje med ugotovitvijo sodišča, da mu tožena stranka že zaradi opredelitve posebnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi odpoklica s funkcije predsednika uprave ni bila dolžna zagotoviti zagovora in listino o odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri tožena stranka navaja, da tožniku ne bo omogočila zagovora v skladu z drugim odstavkom 83. člena ZDR, češ, da obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da izvede zagovor. Bistveno za odločitev je, da tako iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot iz ugotovitve sodišča izhaja, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna omogočiti zagovora. Ker glede te bistvene ugotovitve ni nasprotja, revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Na podlagi 72. člena ZDR so lahko v pogodbi o zaposlitvi s poslovodno osebo pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja urejene drugače, to je tudi izven omejitev iz 7. člena ZDR, med drugim tudi v zvezi s pogoji in omejitvami delovnega razmerja za določen čas, plačilom za delo in prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

11. Upoštevaje navedene opredelitve širše pogodbene svobode pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi s poslovodnimi delavci, med katere je kot predsednik uprave spadal tudi tožnik, je sodišče utemeljeno ugotavljalo vsebino tožnikove pogodbe o zaposlitvi v zvezi z njenim prenehanjem in možnostmi odpovedi ter v zvezi s tožnikovim plačilom za delo. Tožena stranka v odgovoru na revizijo v zvezi s tem utemeljeno opozarja, da pomeni ugotavljanje prave vsebine pogodbe ob njeni sklenitvi v sodnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja, ne pa uporabe materialnega prava. Na dejanske ugotovitve pa so v postopku revizije vezane tako stranke, kot sodišče. 12. Obe nižji sodišči sta ugotovili, da sta se stranki v sporu ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 5. 2008 v okviru določb 72. člena ZDR posebej dogovorili za možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi s takojšnjim prenehanjem delovnega razmerja, če bo tožnik v času mandata odpoklican iz razlogov po bivšem 250. členu ZGD, ki so v identični vsebini sedaj opredeljeni v drugem odstavku 268. člena ZGD-1 in da gre v tem primeru za dodatni odpovedni razlog (šesti in sedmi odstavek 1. člena pogodbe). Hkrati sta ugotovili, da so v znesku 188.290,00 EUR letne bruto plače oziroma ustrezni dvanajstini mesečne bruto plače zajeta vsa izplačila za delo iz naslova plače, razen posebej dogovorjene nagrade v maksimalnem letnem znesku 72.000,00 EUR. Za taki ugotovitvi je sodišče na podlagi izvedenih dokazov navedlo tudi ustrezne razloge (med drugim je sodišče ugotovilo, da tožnik vse do tega spora posebnega plačila iz naslova dodatka na delovno dobo ni prejemal in ni uveljavljal). Zato tožnik v tej zvezi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb 82. in 83. člena OZ, saj je sodišče do navedenih dejanskih ugotovitev prišlo v okviru določb o razlagi pogodb, oziroma ni šlo za nejasna določila pogodbe, katerih dejanskega pomena sodišče ne bi moglo ugotoviti.

13. Ob dejstvu, da je nadzorni svet tožene stranke tožnika dne 9. 2. 2011 odpoklical kot predsednika uprave zaradi hujših kršitev njegovih obveznosti in da pogodba o zaposlitvi to opredeljuje kot dodatni odpovedni razlog oziroma poseben razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi s takojšnim prenehanjem delovnega razmerja ter da se je sporna odpoved na ta dejstva izrecno sklicevala, je sodišče utemeljeno presodilo, da odpoved z dne 10. 3. 2011 ni bila nezakonita. Dejstvo odpoklica in razlogov zanj v postopku odpovedi ni moglo biti vprašljivo, prav tako pa sam odpoklic s funkcije predsednika uprave ni mogel biti predmet sodnega spora o odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato tudi poseben zagovor v postopku odpovedi ne bi bil smiseln, saj na sam razlog za odpoved tožnik z zagovorom sploh ne bi mogel več vplivati. Zato je sodišče utemeljeno presodilo, da glede na ugotovljen predhodni odpoklic in opredelitev posebnega odpovednega razloga v zvezi s tem v pogodbi o zaposlitvi zato, ker tožena stranka tožniku ni zagotovila zagovora, odpoved ni bila nezakonita. V bistvu ima taka presoja podlago tudi v drugem odstavku 83. člena ZDR, ki dopušča, da delodajalec v postopku odpovedi delavcu ne omogoči zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca zagotovitev zagovora neupravičeno pričakovati (1).

14. Glede na povedano sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je tožnikova tožbena zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za plačilo razlike plače iz naslova dodatka za delovno dobo zavrnilo.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo v sicer njenem dovoljenem obsegu kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Izrek o stroških odgovora na revizijo temelji na določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške, ne glede na izid postopka.

Op. št. (1): Že v sklepu VIII Ips 474/2009 z dne 7. 3. 2011 je sodišče ugotovilo, da je od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, če na razlog odpovedi (razrešitev oziroma odpoklic s funkcije poslovodje d. o. o.) zagovor ne more več vplivati.