Jedro

Plačilo delodajalca za dokup pokojninske dobe po določbah ZDoh-2 ni izvzeto iz obdavčitve, zato se utemeljeno obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, ki se obdavči z dohodnino. Dejstvo, da gre za plačilo prispevkov oziroma prispevkov za obvezno zavarovanje po določbah ZPIZ-1, tega ne spreminja. Ne gre namreč za obvezne prispevke, ki jih je dolžan plačati delodajalec po posebnih predpisih in s tem za prispevke, ki se po določbah 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo.

V skladu z 9. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2 se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Delodajalec pa je dolžan izplačati odpravnino v višini, ki se izračuna na podlagi drugega odstavka tega člena, kar pomeni, da se (že) razlika nad minimalno, zakonsko (z ZDR) predpisano višino odpravnine, všteje v davčno osnovo delojemalca. To pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati, da ji je bila v skladu s četrtim odstavkom 109. člena izplačana višja odpravnina od minimalne ter da bi ji morala biti zato priznana odpravnina do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji in s tem do najvišjega, še dopustnega zneska iz citirane 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 2011 v znesku 36 352,27 EUR ter ji naložil v plačilo razliko med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami v znesku 6 526,79 EUR.

Iz obrazložitve sledi, da je bila tožeči stranki odmerjena dohodnina za leto 2011 z informativnim izračunom, da je tožnica zoper informativni izračun vložila ugovor, da je davčni organ preveril navedbe tožnice v ugovoru ter da ji je na podlagi navedb v ugovoru in lastnih podatkov in ob upoštevanju določb Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) in Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) odmeril dohodnino v navedeni višini.

Drugostopni davčni organ je pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih ugotavlja, da se tožnica, enako kot v ugovoru zoper informativni izračun, ne strinja z obdavčitvijo drugih dohodkov iz delovnega razmerja, ker meni, da se ji prispevki, ki jih je plačal delodajalec - družba A. d.o.o. za dokup pokojninske dobe, ne bi smeli upoštevati kot drug prejemek iz delovnega razmerja ter da se od tega zneska ne bi smeli obračunati in plačati davki in prispevki. Po mnenju pritožbenega organa tožnica nima prav, ko trdi, da zneska doplačila za pokojninsko dobo ni prejela. Res je sicer, da ga ni prejela v denarju, vsekakor pa je bil plačan v njenem imenu za dokup zavarovalne dobe in v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje št. 14 4178420 z dne 23. 12. 2010 oziroma v skladu z 2. alineo 224. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1), po kateri je zavezanec za plačilo prispevkov za dokup zavarovalne dobe, ki tudi pridobi pravice iz dokupa, zavarovanec in torej tožnica. S plačilom prispevkov je torej delodajalec izpolnil njeno obveznost, kar pomeni, da je tožnica s strani delodajalca prejela korist (v naravi) in s tem tudi sporni dohodek, ki se všteva v osnovo za odmero dohodnine.

Pritožbeni organ zavrača tudi ugovor, po katerem plačilo prispevkov za dokup pokojninske dobe sodi med obvezne prispevke in ga je zato treba upoštevati med prispevki. Navaja, da dokupljena doba sicer predstavlja obvezne prispevke, vendar pri tem ne gre za prispevke, ki jih je dolžan plačati delojemalec in s tem za primer, ko se posameznik ne more odločiti ali želi biti zavarovan ali ne. Od zavezanca je namreč odvisno, ali se bo odločil za dokup dobe ali ne. Zato takšnega plačila prispevkov ni mogoče šteti za prispevke iz 37. člena ZDoh-2, ki bi na podlagi določb 41. člena ZDoh-2 zniževali davčno osnovo.

V zvezi z višino neobdavčenega dela odpravnine, ki ji tožnica prav tako ugovarja v pritožbi, pa drugostopni organ navaja, da je pri tem treba upoštevati 44. člen ZDoh-2, ki določa oprostitev plačila dohodnine od odpravnine (zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Pri tem ugotavlja, da je tožnica na podlagi 109. člena ZDR upravičena do odpravnine ¼ od (bruto plače) 3 840,00 EUR krat 10 (let zaposlitve), kar znaša 9 600,00 EUR. Povprečna plača v Sloveniji v času izplačila je bila 1 496,35 EUR, desetkratnik tako znaša 14 963,50 EUR, kar pomeni, da se ji (nižja) odpravnina ne všteje v druge dohodke iz delovnega razmerja. Tožnici je bila na podlagi dogovora o ureditvi medsebojnih razmerij izplačana odpravnina v višini 76 800,00 EUR, kar pomeni, da se ji kot dohodek upošteva odpravnina v višini 67 200,00 EUR. To pa je znesek, ki je bil upoštevan v izpodbijani odločbi in ki je bil torej upoštevan pri odmeri dohodnine v pravilni višini.

Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo. Tožbo vlaga zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zaradi napačnega izračuna odmerjene dohodnine.

V zvezi z odpravnino navaja, da jo je prejela v skladu s Kolektivno pogodbo dejavnosti trgovine, ki dopušča odpravnino v višini 20-kratnika plače delavca. Pri tem se sklicuje na četrti odstavek 109. člena ZDR, ki dopušča tudi višjo odpravnino, če tako določa kolektivna pogodba dejavnosti, ter meni, da je davčni organ, ki je svoj izračun oprl zgolj na drugi odstavek 109. člena, četrti odstavek prezrl ter upošteval odpravnino, ki se ne všteva v davčno osnovo, v prenizkem znesku, saj je namesto 14 963,50 EUR upošteval le 9 600,00 EUR. Zato bi bilo potrebno po tožničinem izračunu zmanjšati druge dohodke iz delovnega razmerja za 5 363,50 EUR ter davčno obremenitev za 2 199,04 EUR.

Dalje navaja, da se je v njenem primeru delodajalec ob redni odpovedi iz poslovnega razloga odločil, da skladno s 195. členom ZPIZ-1 tožnici doplača 40 984,28 EUR za manjkajočo pokojninsko dobo. V zvezi s tem je v odločbi, ki jo je izdal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, napačno navedeno, da prispevek plača zavarovanka, saj je skladno z 224. členom ZPIZ-1 zavezanec za plačilo prispevkov po 195. členu delodajalec. Tožnici tako ni mogoče pripisati dohodka za znesek, ki ga ni prejela in za katerega ni bila zavezanka za plačilo. Določbe citiranih določb ZPIZ-1 je namreč skladno z računovodskimi pravili razumeti tako, da gre pri prispevkih za stroške dela, ki jih je dolžan plačati delodajalec v primeru odpovedi pogodbe iz delovnega razmerja, in ne za prejemek zaposlenega. Zato je bilo plačilo 40 984,28 EUR napačno opredeljeno kot drug dohodek iz delovnega razmerja tožnice namesto kot drugi stroški delodajalca in zato temu ustrezno previsoko izkazana postavka drugi dohodki iz delovnega razmerja ter iz tega naslova preveč odmerjena dohodnina v višini 16 803,55 EUR. Če pa bi sodišče sledilo stališču tožene stranke, da gre za drug prejemek v naravi, je treba po mnenju tožnice znesek 40 984,28 EUR upoštevati med plačanimi prispevki in zmanjšati davčno osnovo, saj gre za plačilo obveznih prispevkov za pokojninsko zavarovanje. Končni učinek na davčno osnovo in na izračun dohodnine za leto 2011 je v obeh primerih enak. V tej zvezi se tožeča stranka sklicuje še na opredelitev prispevkov v 8. členu ZPIZ-1 in na 204. člen ZPIZ-1, kjer je določeno, da so tudi prispevki za dokup pokojninske dobe prihodek iz naslova obveznega zavarovanja.

Pri presoji dejanskega stanja pa bi bilo po mnenju tožnice treba ocenjevati tudi učinke za proračun in s tem položaj, ko bi tožeča stranka ob prenehanju delovnega razmerja namesto odhoda v pokoj uveljavljala pravice pri Zavodu za zaposlovanje. V tem primeru bi bil državni proračun na slabšem, saj bi lahko dokupila pokojninsko dobo po bistveno nižji vrednosti, prejemala pa bi tudi nadomestilo za primer brezposelnosti s strani Zavoda za zaposlovanje. Dokupa pokojninske dobe po 195. členu ZPIZ-1 zato po mnenju tožnice ni mogoče obravnavati po 15. členu ZDoh-2, ker tožnici ni bil izplačan niti dan na razpolago. Če bi ji bil dan na razpolago, bi bil nakazan na njen transakcijski račun in ne bi bilo dokupa pokojninske dobe. Pri odločanju pa je treba upoštevati več kot en zakon (ZDoh-2) ter logični razmislek o tem, da vsako plačilo delavcu še ne pomeni prejemka iz delovnega razmerja, ki se obdavči z dohodnino.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri tožbenih stališčih in predlogih.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporna, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ, obdavčitev drugih dohodkov iz delovnega razmerja (pod oznako 1109) v znesku 67 200,00 EUR. Tudi v tožbi je, enako kot v davčnem postopku, ta postavka sporna v dveh pogledih: kot dokup pokojninske dobe in (kot odpravnina) po višini.

Kolikor gre za dokup pokojninske dobe, je bilo plačilo nedvomno opravljeno za tožnico, to je za dokup njene zavarovalne dobe in torej v njeno korist, kot pravilno ugotavlja že drugostopni organ v svoji odločbi. Iz spisov tudi sledi, in temu tožnica ne ugovarja, da je bilo plačilo prispevka za dokup zavarovane dobe izvršeno v soglasju s tožnico oziroma celo po njenem nalogu in v skladu z dogovorom o ureditvi medsebojnih razmerij, ki sta ga sklenila z delodajalcem (in po katerem se del odpravnine nakaže Zavodu za pokojninsko zavarovanje za dokup pokojninske dobe) ter v skladu z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje o priznanju pravice do dokupa zavarovalne dobe, izdano na zahtevo tožnice. Zato tožnica ne more uspeti z ugovorom, da znesek, namenjen odkupu, ni bil nakazan na njen račun in da zato dohodka ni prejela. Za dohodek se namreč v skladu z določbami 15. člena ZDoh-2 šteje vsako izplačilo oziroma prejem dohodka, ne glede na obliko v kateri je izplačan oziroma prejet, pri čemer se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi, ali ji kako drugače dan na razpolago. Za dohodek iz delovnega razmerja in s tem za dohodek iz zaposlitve pa se šteje vsak dohodek, prejet na podlagi pretekle ali sedanje zaposlitve, razen tistih, ki so iz obdavčitve izrecno izvzeti. Plačilo delodajalca za dokup pokojninske dobe iz obdavčitve po določbah ZDoh-2 ni izvzeto, zato se utemeljeno obravnava kot dohodek iz delovnega razmerja, ki se obdavči z dohodnino. Tega tudi ne spreminja dejstvo, da gre za plačilo prispevkov oziroma prispevkov za obvezno zavarovanje po določbah ZPIZ-1. Ne gre namreč za obvezne prispevke, ki jih je delodajalec dolžan plačati po posebnih predpisih in s tem za prispevke, ki se po določbah 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo. Pravno relevantni za odločitev pa tudi niso učinki za proračun, ki jih tožnica opisuje v tožbi in že pred tem v davčnem postopku in ki v davčnem predpisu kot podlaga za odločitev niso zajeti.

Kolikor gre za višino odpravnine, pa iz izpodbijane odločbe in spisov kot nesporno sledi, da se tožnici v druge dohodke ni vštela odpravnina v znesku 9 600,00 EUR. Iz izpodbijane odločbe in spisov tudi sledi, da je bil navedeni znesek izračunan na podlagi drugega odstavka 109. člena ZDR in s tem tudi po presoji sodišča v skladu z 9. točko prvega odstavka 44. člena ZDoh-2, na katero se sklicuje drugostopni organ v svoji odločbi. Po tej določbi se v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja ne všteva odpravnina zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je določena kot pravica iz delovnega razmerja in izplačana pod pogoji, ki jih določa ZDR, v višini odpravnine, ki jo je delodajalec dolžan izplačati na podlagi 109. člena ZDR, vendar največ do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji. Dolžan pa je izplačati odpravnino v višini, ki se izračuna na podlagi drugega odstavka tega člena, kar pomeni, da se že razlika nad minimalno, zakonsko (z ZDR) predpisano višino odpravnine, všteje v davčno osnovo delojemalca. To pa pomeni, da tožnica ne more uspešno uveljavljati, da ji je bila v skladu s četrtim odstavkom 109. člena izplačana višja odpravnina od minimalne ter da bi ji morala biti zato priznana odpravnina do višine desetih povprečnih mesečnih plač zaposlenih v Sloveniji in s tem do najvišjega, še dopustnega zneska iz citirane 9. točke prvega odstavka 44. člena ZDoh-2. V ostalem tožnica ugovorov nima. Sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, tudi ni ugotovilo. Zato je tožbo na podlagi določb 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so ključne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, med strankama nesporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.