Jedro

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v obravnavani zadevi trditvenemu in dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije ni zadostila. V reviziji drugega odstavka 83. člena niti ne omenja, niti ne navaja izrecno in tudi ne opisno, na katerem od predpisanih pogojev dovoljenost revizije temelji. Ker ji je v plačilo naloženo 6.526,79 EUR, celotna dohodnina pa odmerjena na 36.352,27 EUR, vendar tega ne izpodbija v celoti, iz tožbe izhaja, da je spornih 19.002,59 EUR, revizija ni dovoljena, saj ta ne dosega cenzusa (20.000 EUR), določenega v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Da bi bila revizija dovoljena po vrednosti, ne izhaja niti iz prvostopenjskega akta, s katerim ji je bila sicer dohodnina odmerjena v višini 36.352,27 EUR in v plačilo dodatno naloženo 6.526,79 EUR, ker revidentka ne izpodbija odmerjene dohodnine v celoti, niti ne izhaja iz revizije in tožbe, saj vrednost spornega predmeta v tožbi in reviziji ni izrecno označena, niti utemeljena oziroma je utemeljena v višini, ki ne presega 20.000,00 EUR.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za finance, Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 09-02488-0 z dne 25. 11. 2013. Z njo je upravni organ prve stopnje revidentki odmeril dohodnino za leto 2011 v znesku 36.352,27 EUR, odločil, da razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami dohodnine v skupni višini 29.825,48 EUR znaša 6.526,79 EUR, odločil je tudi o roku za plačilo, zamudnih obrestih, stroških postopka in o nesuspenzivnosti pritožbe. Tožena stranka je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnila kot neutemeljeno z odločbo, št. DT-499-01-296/2014-3 z dne 27. 6. 2014. 4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka v obravnavani reviziji izrecno ni navedla drugega odstavka 83. člena ZUS-1, prav tako ni niti opisno navedla in ne izkazala, kateri od pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 naj bi bil v obravnavani zadevi izpolnjen. V reviziji je navedla le revizijska razloga iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka v obravnavani zadevi ni zadostila niti trditvenemu niti dokaznemu bremenu glede izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po vrednosti.

6. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je namreč revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR. Ta pogoj za dovoljenost revizije se nanaša na odločanje o pravici ali obveznosti. Za izraz denarne vrednosti gre po naravi stvari pri pravici: do prejema določenega zneska (v denarju ali vrednostnih papirjih), ali pri obveznosti: plačati določen znesek.

7. Da bi bila revizija v tem primeru dovoljena po vrednosti, ne izhaja iz prvostopenjskega akta, s katerim ji je bila sicer dohodnina odmerjena v višini 36.352,27 EUR in v plačilo dodatno naloženo 6.526,79 EUR, ker revidentka ne izpodbija odmerjene dohodnine v celoti. Poleg tega vrednost spornega predmeta v tožbi in v reviziji ni izrecno označena, niti pojasnjena, le iz tožbe je razvidno, da revidentka meni, da ji je bila davčna obveznost previsoko odmerjena, in sicer za 19.002,59 EUR preveč. Iz tožbe, ne pa iz revizije, torej izhaja sporna vrednost 19.002,59 EUR, kar pa je manj, kot je cenzus (20.000,00 EUR), določen v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.