Jedro

Vključenost tožnice v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča druge stopnje, da se pritožba tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 3. 2010 zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter reintegracijski in reparacijski zahtevek.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice ugodilo. Sodbo sodišča prve stopnje je delno spremenilo tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v preostalem (glede reintegracijskega ter reparacijskega zahtevka) pa sodbo razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo delno sodbo, s katero je odločilo, da je delovno razmerje med tožnico in toženo stranko trajalo do 14. 12. 2010 in da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) v višini 549,30 EUR.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo in potrdilo delno sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje, da tožnici namesto reintegracije pripada odškodnina v višini ene plače, ter odločitvijo glede trajanja delovnega razmerja. Pritožbo tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine je v skladu s tretjim odstavkom 327. člena ZPP štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

5. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo povzročilo situacijo, ki lahko pripelje do dveh nasprotujočih si odločitev, če bo v revizijskem postopku (ki teče v zadevi Pdp 690/2010) ugotovljeno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo tretjega odstavka 327. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Prav tako uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje se namreč ni opredelilo do pritožbenih navedb, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti trajanje delovnega razmerja do 16. 11. 2009, saj je bila tožnica od 17. 11. 2009 vključena v program izobraževanja, organiziranega s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Nenazadnje revizija sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, saj naj bi napačno uporabilo določbo 118. člena ZDR, na podlagi katere je razsodilo, da je delovno razmerje trajalo do dneva odločitve sodišča. Ob pravilni uporabi te določbe bi zaključilo, da je delovno razmerje trajalo do 16. 11. 2009. 6. Revizija v delu zoper odločitev sodišča druge stopnje, da se pritožba tožeče stranke šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ni dovoljena, sicer pa ni utemeljena.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 384. člena ZPP je revizija dovoljena le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. Sklep o tem, da se pritožba šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, ni tak sklep, zato je bilo treba v tem delu nedovoljeno revizijo na podlagi določbe 377. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavreči. 8. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

9. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj je sodišče druge stopnje na 4. in 5. strani izpodbijane sodbe obrazložilo zavrnitev pritožbenega ugovora glede datuma, do katerega je sodišče določilo trajanje delovnega razmerja. Sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katere je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

10. Revizija utemeljeno opozarja na to, da bi sodišče prve stopnje z odločanjem o tem zahtevku moralo počakati na odločitev Vrhovnega sodišča o reviziji zoper sodbo Pdp 690/2010. Izdaja delne sodbe ni bila smotrna, ker zahtevek za razvezo pogodbe o zaposlitvi po prvem odstavku 118. člena ZDR ni neodvisen od odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delno sodbo je mogoče izdati glede zrelih zahtevkov, torej zahtevkov, ki skupaj z vsemi vtoževanimi tvorijo skladno celoto, ne glede na odločitev o ostalih zahtevkih. Vrhovno sodišče je v zadevi VIII Ips 109/2011 reviziji tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje, s katero je le-to spremenilo prvostopenjsko sodbo in ugotovilo nezakonitost odpovedi, razveljavilo ter vrnilo zadevo temu sodišču v novo odločanje. Če bo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je bila izredna odpoved zakonita, bo prišlo do neskladja med odločitvama. Vendar pa na odločitev revizijskega sodišča, zlasti ob pomanjkanju ustreznih revizijskih in pred tem pritožbenih navedb, to ni moglo vplivati, saj je bila sodba o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ob izdaji delne sodbe pravnomočna. Če bo odločitev v ponovljenem postopku drugačna, bo imela tožena stranka možnost opisano neskladje uveljaviti z obnovo postopka po 9. točki 394. člena ZPP.

11. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

12. Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevanja delovnega razmerja, lahko po določbi prvega odstavka 118. člena ZDR na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalj do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

13. Iz sodb sodišč nižje stopnje izhaja dejanska ugotovitev, da je bila tožnica v času od 18. 11. 2009 do 31. 8. 2010 vključena v aktivnost Formalnega izobraževanja pri Ljudski univerzi v N., organizirano s strani Zavoda RS za zaposlovanje. Vrhovno sodišče se strinja s stališčem sodišč nižje stopnje, da vključenost tožnice v program aktivne politike zaposlovanja ne predstavlja pravno relevantne okoliščine pri določitvi datuma trajanja delovnega razmerja v smislu prvega odstavka 118. člena ZDR. Ker tožnica v tem obdobju ni bila v delovnem razmerju, je sodišče pravilno na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR ugotovilo, da je delovno razmerje trajalo do dneva odločitve sodišča prve stopnje, to je do 14. 12. 2010. 14. Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).