Jedro

Če sodišče prve stopnje ugotovi, da so podani pogoji za izdajo delne sodbe, mora v izreku takšne delne sodbe odločiti tudi o tem, o katerih tožbenih zahtevkih oziroma o katerem delu tožbenega zahtevka bo odločilo s končno sodbo. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo (v izreku delne sodbe je za poznejšo sodbo pridržalo le odločitev o stroških postopka), je tožnica utemeljeno predlagala izdajo dopolnilne sodbe.

Vključenost tožnice v program izobraževanja, ki ga je organiziral Zavod RS za zaposlovanje, nima nobenega vpliva na to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici trajanje delovnega razmerja zaključiti pred datumom odločitve o sodni razvezi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana delna sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Pritožba tožeče stranke v zvezi z zavrnitvijo dela tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane delne sodbe ugotovilo, da je pogodba o zaposlitvi tožnice pri toženi stranki prenehala veljati 14. 12. 2010, ne pa 3. 8. 2009 in da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo tudi za čas 3. 8. 2009 do 14. 12. 2010. V drugem odstavku izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 549,30 EUR v roku 8 dni. V tretjem odstavku izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji delovno razmerje pri toženi stranki še traja in da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. V četrtem odstavku izreka je odločitev o stroških postopka pridržalo za poznejšo sodbo.

V zvezi z navedeno delno sodbo je tožnica podala predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zoper odločitev sodišča prve stopnje pa je vložila tudi pritožbo. V predlogu za izdajo dopolnilne sodbe navaja, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku tožnice, ki se je nanašal na izplačilo pripadajočih plač. V pritožbi zoper navedeno delno sodbo, ki jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov, navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini odškodnine po 118. členu ZDR napačno uporabilo materialno pravo ter napačno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo okoliščin, ki vplivajo na višino odškodnine, do katere je upravičena tožnica. Tožnica ima zaključeno osnovno šolo ter naknadno končan 1. letnik trgovske šole, zaradi česar nedvomno spada med težje zaposljive osebe, še posebej v obdobju trenutne gospodarske krize. Sodišče prve stopnje je tožnico štelo kot nezainteresirano iskalko zaposlitve, ki do kakršnega koli dela nima interesa. Pri tem je prišlo samo s seboj v nasprotje, saj je ugotovilo, da je bila tožnica od 18. 11. 2009 do 31. 8. 2010 vključena v aktivno formalno izobraževanje, kar priča o tožničini volji in želji po pridobitvi izobrazbe za čim hitrejšo novo zaposlitev. Tožnica po poklicu še ni trgovka (zaključila je 1. letnik izobraževanja), poklic trgovke na trgu dela pa ni iskan, kot to zatrjuje sodišče. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede socialnega statusa tožnice, ki ima dva mladoletna otroka, živi pa v najetem stanovanju, o čemer je v spis predložila tudi najemno pogodbo. Celotna tožničina družina je tako odvisna od moževe plače, česar pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Prijava v evidenco brezposelnih oseb je v izključni volji tožnice, prav tako pa 118. člen ZDR ne predpisuje nikakršnih pogojev za izplačilo odškodnine, ki bi jih tožnica morala izpolnjevati. Tožnica se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških, saj bi moralo sodišče prve stopnje o stroških odločiti z izpodbijano sodbo.

Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper njen ugodilni del) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da ugotovi, da je delovno razmerje tožnice pri toženi stranki trajalo največ do 16. 11. 2009. Ker je tožnica huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, zakonita, zato bi moralo tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehati 3. 8. 2009. Podredno pa izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine po 118. členu ZDR in meni, da je ta previsoko odmerjena. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožnica ne želi biti vključena v evidenco brezposelnih oseb, da ni več vključena v formalno izobraževanje, kar pomeni, da odklanja pomoč Zavoda pri iskanju zaposlitve. Dejstvo, da je tožničina družina v decembru 2010 kupila nov avto, kaže na to, da ima tožnica redne dohodke, ki pa jih ni razkrila sodišču. Zato tožnica do odškodnine ni upravičena oziroma ji je ta previsoko odmerjena, zlasti ob upoštevanju dejstva, da je sodišče prve stopnje priznalo tožnici delovno razmerje za čas od 3. 8. 2009 do 14. 12. 2010. Pritožbi nista utemeljeni, pri čemer se pritožba tožnice v zvezi z zavrnitvijo dela tožničinega tožbenega zahtevka za izplačilo višje odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je v tem individualnem delovnem sporu sodišče prve stopnje že odločalo in tožničin tožbeni zahtevek s sodbo opr. št. Pd 141/2009 z dne 24. 3. 2010 (v katerem je zahtevala ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo) zavrnilo. Pritožbi tožnice zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče ugodilo in s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 690/2010 izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, v preostalem pa jo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločitev. To pomeni, da je bilo v tem postopku že pravnomočno ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici 14. 8. 2009 nezakonita. Na podlagi te izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 3. 8. 2009. Ker sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane delne sodbe ni odločilo o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo plače za čas od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki (od 3. 8. 2009) pa do dneva, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki (do 14. 12. 2010) in o priznanju vseh pravic iz delovnega razmerja za navedeno obdobje, je tožnica v zvezi s tem na podlagi prvega odstavka 325. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) utemeljeno predlagala izdajo dopolnilne sodbe. V primeru, če sodišče ugotovi, da so podani pogoji za izdajo delne sodbe po 314. členu ZPP, mora v izreku takšne delne sodbe odločiti tudi o tem, o katerih tožbenih zahtevkih oziroma o katerem delu tožbenega zahtevka bo odločilo s končno sodbo. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo (v izreku delne sodbe je za poznejšo sodbo pridržalo le odločitev o stroških postopka), je tožnica utemeljeno predlagala izdajo dopolnilne sodbe.

Pritožbeno sodišče ob tem nadalje ugotavlja, da je potrebno tudi del tožničine pritožbe, ki se nanaša na zavrnitev dela njenega tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine po 118. členu ZDR šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Tožnica se v svoji pritožbi pritožuje zoper zavrnitev dela njenega tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine (iz zapisnika o poravnalnem in prvem naroku za glavno obravnavno z dne 24. 3. 2010 je razvidno, da je tožnica vztrajala pri reintegraciji, podredno pa je v primeru razveze pogodbe zahtevala odškodnino v višini 18 plač tožnice, t.j. v znesku 9.624,00 EUR). Iz izreka izpodbijane delne sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 549,30 EUR v 8 dneh, ni pa odločilo o preostalem delu njenega tožbenega zahtevka (o delu vtoževane odškodnine v znesku 9.074,70 EUR). Iz tega razloga je sodišče pritožbo tožnice v tem delu na podlagi 325. člena ZPP štelo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe (kar je bilo tudi v konkretnem primeru) predlaga pravdnemu sodišču, naj sodbo dopolni, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali če ni odločilo o delu zahtevka.

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče presojalo utemeljenost tožničine pritožbe le v zvezi z odločitvijo o stroških postopka, ki jo je sodišče prve stopnje v četrtem odstavku izreka izpodbijane delne sodbe pridržalo za poznejšo sodbo. V tem delu je pritožba tožnice neutemeljena, saj se je sodišče prve stopnje pri odločanju o stroških postopka utemeljeno oprlo na 164. člen ZPP, ki določa, da lahko sodišče v delni sodbi ali vmesni sodbi izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo četrtega odstavka 163. člena ZPP, ki določa, da o zahtevi za povrnitev stroškov odloči sodišče v sodbi ali v sklepu, s katerim se konča postopek pred njim.

Ker je iz tožničine pritožbe razvidno, da se pritožuje zoper celoten zavrnilni del (torej tudi zoper tretji odstavek izreka), pri čemer je tožničina pritožba v tem delu povsem pavšalna in neobrazložena, je pritožbeno sodišče pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji delovno razmerje še traja pri toženi stranki in da jo je dolžna tožena stranka pozvati nazaj na delo, preizkusilo le v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1., 2. , 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zvezi z zavrnitvijo zgoraj omenjenega dela tožničinega tožbenega zahtevka ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje v tem delu pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je namreč o tem delu tožničinega tožbenega zahtevka odločilo upoštevaje določbo 118. člena ZDR. Ob ugotovitvi, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, je glede na okoliščine primera in interes obeh pogodbenih strank utemeljeno zaključilo, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče, zato je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za ugotovitev trajanje delovnega razmerja za obdobje po 14. 12. 2010 (dan odločitve sodišča prve stopnje) in del njenega tožbenega zahtevka za vrnitev na delo k toženi stranki po 14. 12. 2010. Glede na to, da je bilo v tem individualnem delovnem sporu že pravnomočno ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 14. 12. 2010, nezakonita, so irelevantne pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je tožena stranka tožnici zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe tožene stranke o tem, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da odškodnina po 118. členu ZDR ne predstavlja odškodnine za izgubo zaslužka oziroma drugo premoženjsko škodo, temveč gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo, ker se delavec ne vrne na delo k delodajalcu in si mora poiskati drugo zaposlitev. To pomeni, da za odškodnino po 118. členu ZDR ne pridejo v poštev splošna pravila civilnega prava, temveč je potrebno prvenstveno izhajati iz narave te odškodnine. Ta odškodnina pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje (tako tudi npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 198/2009 z dne 21. 12. 2010, …). Ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah, ki naj bi pogojevale višino prisojene odškodnine (tožničina starost, delovna doba, poklic, socialno stanje, …) utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine po 118. členu ZDR najmanj v višini ene tožničine plače (kot jo je sodišče prve stopnje v izpodbijani delni sodbi prisodilo tožnici). Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da bi moralo tožnici delovno razmerje pri toženi stranki trajati le do 16. 11. 2009, ker je Zavod RS za zaposlovanje tožnici 16. 11. 2009 plačal stroške izobraževanja za program prodajalec in ji plačeval nadomestila življenjskih stroškov (6,00 EUR na dan dejanske prisotnosti v programu ter dodatek za prevoz). Vključenost tožnice v program izobraževanja, ki ga je organiziral Zavod RS za zaposlovanje, po stališču pritožbenega sodišča nima nobenega vpliva na to, da bi sodišče prve stopnje moralo tožnici trajanje delovnega razmerja zaključiti pred datumom odločitve o sodni razvezi. Vključenost tožnice v programe izobraževanja ne more predstavljati relevantne okoliščine, ki bi vplivala na odločitev sodišča prve stopnje, da ji pogodbo o zaposlitvi razveže pred datumom odločanja o sodni razvezi.

Ker niso bili podani niti s pritožbama uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice (ki se je nanašala na odločitev o pravdnih stroških) in pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano delno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Ker stranki s pritožbama nista uspeli, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.