Jedro

Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je treba kot podlago za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnite sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Pravilnik namreč sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja. Pravilnik določa obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.

Izrek

I. Postopek, ki je bil v tem individualnem delovnem sporu prekinjen, se nadaljuje.

II. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev tožene stranke Republike Slovenije iz naslova vrnitve stroškov vojaškega usposabljanja v Šoli za častnike do tožeče stranke A. S. ne obstaja (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, na podlagi katerega naj bi bil toženec A. S. dolžan tožeči stranki Republiki Sloveniji plačati 13.023,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), toženi stranki Republiki Sloveniji pa je naložilo, da je dolžna tožniku A. S. povrniti njegove pravdne stroške v znesku 1.888,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da je tožnik usposabljanje uspešno in pravočasno opravil in da je pri toženi stranki ostal v delovnem razmerju v obdobju, ki ga določa 7. člen Pravilnika o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju v Ministrstvu za obrambo (v nadaljevanju Pravilnik). Ker v konkretnem primeru vračilo stroškov šolanja v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi ni bilo podrobneje opredeljeno, je sodišče prve stopnje štelo, da se v zvezi s povrnitvijo teh stroškov uporablja Pravilnik in ne določbe Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.; ZObr).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba tožnikovo obveznost vračila stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja presojati glede na določbo Pravilnika, ki je za tožnika ugodnejši od 93. člena ZObr, in zato ker je Pravilnik sprejela tožena stranka, zaradi česar je nanj vezana.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 45/2018 z dne 24. 4. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je toženec po nasprotni tožbi glede na določbi 93. člena Zakona o obrambi in 7. člena Pravilnika dolžan vrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja.

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo, v kateri navaja, da določba 7. člena Pravilnika ni pravna podlaga za povračilo sorazmernega dela stroškov šole za častnike, ki sodi med osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Pravna podlaga za povračilo sorazmernega dela teh stroškov je namreč drugi odstavek 93. člena ZObr, po katerem je bil tožnik dolžan ostati pri toženi stranki v delovnem razmerju 10 let in ne samo dvakrat toliko, kolikor traja izobraževanje. Ker sta določbi 7. in 8. člena Pravilnika v nasprotju z zakonom, ju ni mogoče uporabiti in sicer ne glede na to, da je ta Pravilnik sprejela tožena stranka. Pravilnik se uporablja za druge vrste izobraževanj, ne pa za osnovno vojaško strokovno usposabljanje, ki ga ureja drugi odstavek 93. člena ZObr.

5. Tožnik je podal odgovor na revizijo, v katerem prereka revizijske navedbe in predlaga Vrhovnemu sodišču, da revizijo kot neutemeljeno zavrne.

6. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII Ips 148/2018 z dne 19. 2. 2019 revizijski postopek prekinilo, ker je na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Ta določa, da mora pripadnik stalne sestave, ki enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi pred iztekom 10 let, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja. Vrhovno sodišče je menilo, da je ta določba v neskladju s 14. (enakost pred zakonom) in 49. (svoboda dela) členom Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91I in nadalj.; Ustava RS) v zvezi z 2. členom Ustave RS.

7. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-82/2017-14 z dne 9. 4. 2020 (Ur. l. RS, št. 63/2020) odločilo, da drugi odstavek 93. člena ZObr ni v neskladju z Ustavo RS. Presodilo je, da izpodbijana ureditev ne sega na področje, ki ga varuje pravica do proste izbire zaposlitve iz drugega odstavka 49. člena Ustave RS, zato z njo ni v neskladju. Ta določba ZObr tudi ni v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave RS, saj je osnovno vojaško strokovno usposabljanje predpisano kot obvezen pogoj za poklicno opravljanje vojaške službe, česar pa ni mogoče trditi za ostale oblike izobraževanja, glede katerih je dolžnost povrnitve stroškov izobraževanja urejena v četrtem odstavku 101. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZJU) oziroma v tretjem odstavku 57. člena Zakona o službi v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nadalj.; ZSSlov). Presodilo je, da ne gre za primerljive položaje, ki bi jih bilo treba urejati enako.

8. S sprejemom odločitve Ustavnega sodišča o zahtevi za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 93. člena ZObr je prenehal razlog za prekinitev tega postopka, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP) sprejelo sklep o nadaljevanju tega postopka.

9. Revizija je utemeljena.

10. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člen ZPP).

11. Za odločanje v tem sporu so bistvene naslednje dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano: – tožnik je 9. 6. 2008 sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas 10 let od 9. 6. 2008 do 8. 6. 2018 za dolžnost častnika s pogojem, da v roku dveh let od dneva sklenitve te pogodbe uspešno konča temeljno vojaško strokovno usposabljanje in šolo za častnike; - 29. 9. 2008 je bil napoten na izobraževanje v šolo za častnike, usposabljanje pa je uspešno zaključil prej kot v enem letu, to je 25. 9. 2009; - tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 6. 12. 2012 na njegov predlog; - tožena stranka je tožniku 14. 11. 2012 izdala obvestilo o prenehanju delovnega razmerja z odpovednim rokom; - v tem obvestilu ga je med drugim opozorila, da je skladno z drugim odstavkom 93. člena ZObr in 12. členom pogodbe o zaposlitvi1 dolžan vrniti sorazmeren del stroškov šole za častnike v višini 15.712,70 EUR.

12. Sodišči druge in prve stopnje sta zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je treba kot podlago za presojo utemeljenosti zahtevka za povrnitev sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja uporabiti določbo 7. člena Pravilnika in ne določbe drugega odstavka 93. člena ZObr. Pravilnik namreč sploh ne določa, koliko časa mora pripadnik stalne sestave ostati v delovnem razmerju, da mu ni treba povrniti sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja. Pravilnik določa obveznost povrnitve sorazmernega dela stroškov le glede drugih oblik izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja, glede osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja pa je to vprašanje v celoti urejeno v drugem odstavku 93. člena ZObr.

13. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZObr lahko pripadnik stalne sestave enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka 92. člena ZObr, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi Ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom 10 let. Prvi odstavek 92. člena ZObr med drugim določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z Ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske, in sicer kot kandidat za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do 10 let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje.

14. Prvi odstavek 7. člena Pravilnika določa, da mora zaposleni, ki je napoten na IUI (izobraževanje, usposabljanje in izpopolnjevanje), po končanem IUI ostati v delovnem razmerju v ministrstvu dvakrat toliko časa, kot je trajalo izobraževanje, če je bilo daljše od enega leta, in najmanj dve leti, če je bilo krajše od enega leta.

15. Sodišči druge in prve stopnje sta pri zaključku, da je tožnikova obveznost vrnitve sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja prenehala na podlagi določb Pravilnika, zmotno izhajali iz predpostavke, da je tudi osnovno vojaško strokovno usposabljanje na šoli za častnike, ki se ga je udeležil tožnik, treba obravnavati kot eno od oblik IUI, o kateri govori Pravilnik. Iz 1. člena Pravilnika namreč jasno izhaja, da gre pri IUI in vojaškem izobraževanju in usposabljanju (VIU) za dva ločena pojma, ki ju Pravilnik ureja v različnem obsegu. Iz prvega odstavka 1. člena Pravilnika izhaja, da ta ureja pravice in obveznosti zaposlenih na Ministrstvu za obrambo na področju IUI, iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da ureja oblike in izvedbe IUI, organiziranje, načrtovanje, poročanje, ... ter določa temeljne programe VIU ter pogoje in merila za napotitev na različne oblike IUI. 37. člen Pravilnika opredeljuje, kaj predstavlja VIU, v to vrsto izobraževanja in usposabljanja pa spadajo med drugim tudi programi osnovnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja za podčastnike in častnike za pridobivanje ter izpopolnjevanje vojaške izobrazbe.

16. Prvi odstavek 7. člena Pravilnika tako določa le to, koliko časa po končanem usposabljanju mora ostati v delovnem razmerju zaposleni, ki je bil napoten na IUI, ne pa tudi, koliko časa mora ostati v delovnem razmerju zaposleni, ki je bil napoten na VIU. Tudi 8. člen Pravilnika, ki opredeljuje pogoje za povrnitev stroškov IUI, ne določa, kako je s povrnitvijo stroškov v primeru VIU. To je tudi razumljivo, saj je obveznost vračila sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja že urejena v 93. členu ZObr.

17. Glede na navedeno je zmotno stališče sodišč, da tožnik ni dolžan povrniti sorazmernega dela stroškov izobraževanja na podlagi določb Pravilnika, ker je to izobraževanje uspešno zaključil, v delovnem razmerju pri toženi stranki pa je ostal več kot dve leti po zaključku izobraževanja. Kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, se določba 7. člena Pravilnika ne nanaša na osnovno vojaško strokovno usposabljanje, katerega se je udeleževal tožnik, temveč na druge oblike izobraževanja oziroma usposabljanja. Za osnovno vojaško strokovno usposabljanje velja določba drugega odstavka 93. člena ZObr, na podlagi katere je tožnik dolžan povrniti sorazmerni del teh stroškov, ker je pogodbo o zaposlitvi odpovedal pred iztekom 10 let. 18. Glede na navedeno je imela tožena stranka v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr podlago za to, da je od tožnika z nasprotno tožbo vtoževala povrnitev sorazmernega dela stroškov tega usposabljanja (to je tudi odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje).

19. Ker določbi 7. in 8. člena Pravilnika za primer osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja nista veljali, niso pravilni zaključki sodišč, da je ta Pravilnik ugodnejši od določbe drugega odstavka 93. člena ZObr.

20. Prav tako ne držijo navedbe tožnika, da velja drugi odstavek 93. člena ZObr le za neobvezne programe izobraževanja oziroma usposabljanja, saj citirana določba izrecno govori o osnovnem vojaško strokovnem usposabljanju. Drugi odstavek 4. člena pogodbe o zaposlitvi ureja posledice primera, če ne pride do uspešnega zaključka usposabljanja, drugi odstavek 93. člena ZObr pa ureja posledice, če pride do prenehanja delovnega razmerja na zahtevo pripadnika pred potekom 10 let in po uspešno zaključenem usposabljanju. To pomeni, da drugi odstavek 4. člena pogodbe o zaposlitvi in drugi odstavek 93. člena ZObr urejata različni pravni situaciji. Ker daje pravno podlago za vrnitev sorazmernega dela stroškov izobraževanja osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja drugi odstavek 93. člena ZObr, tudi ni bistveno, da tožnik te svoje obveznosti ni sprejel s pogodbo o zaposlitvi, niti to, da o tej njegovi obveznosti ni bil izdan individualni akt. 21. Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno ugotovili, da je podlaga za vračilo sorazmernega dela stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja v določbah Pravilnika in ne v določbi drugega odstavka 93. člena ZObr, se nista ukvarjali z višino tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, čeprav je toženec po nasprotni tožbi zahtevku nasprotoval tudi po višini.

22. Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku se bo sodišče moralo opredeliti še do višine tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe, nato pa bo lahko ponovno odločilo o zahtevku iz tožbe in nasprotne tožbe.

23. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je vrhovno sodišče odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

24. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 V 12. členu pogodbe o zaposlitvi sta pogodbeni stranki soglašali, da lahko pripadnik pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove pred potekom te pogodbe, skladno s predpisi, ki se uporabljajo za delavce na obrambnem področju, pri čemer velja za pripadnika omejitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi skladno s 64. členom ZSSloV.