Jedro

Med strankama ni sporno, da sodi izobraževanje oziroma usposabljanje v Šoli za častnike med osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Pravilnik v 7. členu določa, da mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanja, ostati v delovnem razmerju dvakrat toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje, če je bilo daljše od enega leta oziroma najmanj dve leti, če je bilo krajše od enega leta. Glede na ugotovitev, da tožnikovo izobraževanje v Šoli za častnike ni trajalo več kot eno leto, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bila, glede na določbo 7. člena Pravilnika, tožnikova obveznost ostati v delovnem razmerju še najmanj dve leti po zaključku izobraževanja. Pravilnik je za delavca ugodnejši, zato je treba izhajati iz pravila "in favorem laboratoris", torej razlagati obveznosti iz delovnega razmerja v korist delavca kot šibkejše stranke, poleg tega pa je treba izpostaviti, da je Pravilnik sprejela tožena stranka sama, ki je nanj vezana, dokler ga sama ne spremeni, ter se posledično ne more sklicevati na to, da je Pravilnik v nasprotju s 93. členom ZObr. V primeru, ko je določba Pravilnika kot podzakonskega akta ugodnejša za delavca, je torej treba uporabiti določbo Pravilnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da terjatev tožene stranke Republike Slovenije iz naslova vrnitve stroškov vojaškega usposabljanja v Šoli za častnike do tožeče stranke A.A., ne obstaja (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi, da je tožena stranka A.A. dolžna tožeči stranki Republiki Sloveniji plačati 13.023,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začno teči prvi dan po izteku 15-dnevnega paricijskega roka za izpolnitev obveznosti, ki tečejo od vročitve sodbe dalje (točka II izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške tega spora v znesku 1.888,62 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka (po nasprotni tožbi tožeča stranka) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek po tožbi zavrne, po nasprotni tožbi pa tožbenemu zahtevku ugodi in odloči, da je tožena stranka dolžna plačati 13.023,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti pravdne stroške, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka, kljub tožnikovi predčasni odpovedi, nima pravne podlage za zahtevek na vračilo sorazmernega dela stroškov vojaškega izobraževanja. Šlo naj bi za vračilo stroškov šolanja, ki jih ureja Pravilnik o izobraževanju, usposabljanju in izpopolnjevanju Ministrstva za obrambo (Pravilnik) in se zato v konkretnem primeru določbe Zakona o obrambi (93. člen) ne uporabljajo. Takšna razlaga je napačna ter protiustavna. Sodnik je na podlagi 125. člena Ustave RS pri svojem odločanju vezan na ustavo in zakon. Skladno z načelom zakonitosti iz 153. člena Ustave RS morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in z zakoni. Gre za hierarhijo pravnih aktov, ki so jih sodišča dolžna pri svojem odločanju dosledno upoštevati. Navaja, da pravno podlago v predmetni zadevi predstavlja drugi odstavek 93. člena Zakona o obrambi, ki določa, da lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi ministrstvu vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega vojaškega strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom 10 let. Sodišče navedenega člena ni upoštevalo in je pri tem zmotno upoštevalo zgolj obveznosti, ki jih ureja Pravilnik. Tožnik je res ostal v delovnem razmerju s toženo stranko več kot dve leti, kar je v skladu s 7. členom Pravilnika, ki v prvem odstavku 8. člena določa, da mora zaposleni povrniti ministrstvu vse stroške IUI (izobraževanja, usposabljanja in izpopolnjevanja), če šolanja ne konča v pogodbeno dogovorjenem roku, ali če prekine delovno razmerje pred koncem IUI. Tožena stranka poudarja, da obveza tožnika za vračila stroškov IUI ne izhaja iz citirane določbe Pravilnika, saj ni sporno, da je tožnik Šolo za častnike končal v pogodbeno dogovorjenem roku, prav tako tudi ne, da pogodbe o zaposlitvi ni odpovedal pred koncem Šole za častnike, pač pa po tem. Pravilnik v prvem odstavku 7. člena določa, da mora zaposleni, ki je napoten na IUI, po končanem IUI v delovnem razmerju v ministrstvu ostati dvakrat toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje, če je bilo daljše od enega leta in najmanj 2 leti, če je bilo krajše od enega leta. V skladu z drugim odstavkom 8. člena Pravilnika pa mora zaposleni, če prekine delovno razmerje pred potekom dobe, ko je skladno s prejšnjim členom tega Pravilnika še zavezan ostati v ministrstvu, povrniti sorazmerni del stroškov IUI. Tožena stranka vztraja, da za povračilo sorazmernega dela stroškov Šole za častnike obveza ne izhaja iz citiranih določb Pravilnika, pač pa iz drugega odstavka 93. člena ZObr. Šola za častnike sodi med osnovno vojaško strokovno usposabljanje iz 2. alineje prvega odstavka 37. člena Pravilnika. Iz tega jasno izhaja, da je bila tožnikova zaveza ostati 10 let v delovnem razmerju v ministrstvu, upoštevajoč 93. člen ZObr in ne samo dvakrat toliko, kolikor je trajalo izobraževanje. Pravilnik se upošteva le v tolikšni meri, kolikor ne nasprotuje določbam ZObr, oziroma v kolikor v Pravilniku niso podrobneje urejena vprašanja, ki v ZObr niso urejena. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki v nasprotju z načelom zakonitosti ni upoštevalo 93. člena ZObr. Pogodba določa, da je tožnik seznanjen z določili Zakona o obrambi in Zakona o službi v Slovenski vojski. Tožnik se je zavezal ostati v delovnem razmerju 10 let in opraviti Šolo za častnike. Iz 12. in 14. člena pogodbe tudi izhaja, da sta stranki soglašali, da lahko pripadnik pogodbo o zaposlitvi enostransko odpove pred potekom te pogodbe, skladno s predpisi, ki se uporabljajo za delavce na obrambnem področju, torej tudi v skladu z ZObr. Opozarja še, da je v bistveno podobni zadevi Pd 97/2015 sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku Republike Slovenije za povračilo stroškov vojaškega izobraževanja v navedenem delu sodba pravnomočna in bi bila nasprotna odločitev v predmetni zadevi v nasprotju z načelom enakosti.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje v sodbi opr. št. Pd 97/2015 z dne 19. 1. 2017 zavzelo nasprotno stališče glede vprašanja uporabe Pravilnika oziroma Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl.), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedena sodba, tudi v kolikor je postala pravnomočna, ni odločilna za presojo v tej zadevi. Zoper odločitev se stranki nista pritožili, zato o njej ni odločalo pritožbeno sodišče, ki zaradi navedenega ni vezano na takšno odločitev sodišča prve stopnje.

7. Stranki sta dne 9. 6. 2008 sklenili pogodbo o zaposlitvi (A4), tožniku pa je delovno razmerje prenehalo 6. 12. 2012. Tožnik je bil 29. 9. 2008 napoten na izobraževanje oziroma usposabljanje v Šolo za častnike, usposabljanje pa je zaključil 25. 9. 2009. Njegovo izobraževanje je trajalo manj kot eno leto. V obravnavani zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali se za dolžnost vračila (sorazmernega dela) stroškov izobraževanja uporabljajo določbe Pravilnika, ali pa 93. člen ZObr. Prvi odstavek 93. člena ZObr določa, da ima med trajanjem pogodbe o zaposlitvi pripadnik stalne sestave dolžnost, da se udeležuje dopolnilnega vojaško strokovnega usposabljanja po predpisanih programih in pravico, da opravi osnovno ali dopolnilno vojaško strokovno usposabljanje po programih, ki niso obvezni, če izpolnjuje zahtevane pogoje. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZObr pa lahko pripadnik stalne sestave pogodbo o zaposlitvi iz prvega odstavka prejšnjega člena enostransko odpove, pri čemer mora glede na čas trajanja pogodbe o zaposlitvi, ministrstvu vrniti sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja, če je pogodbo odpovedal pred iztekom desetih let. Sorazmeren del stroškov osnovnega vojaško strokovnega usposabljanja mora vrniti tudi pripadnik stalne sestave, ki predčasno enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi iz osmega odstavka prejšnjega člena. Povračila stroškov usposabljanja je pripadnik oproščen v vsakem primeru, če je moral pogodbo o zaposlitvi odpovedati zaradi zdravstvenih razlogov. Sorazmeren del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja mora vrniti tudi pripadnik stalne sestave, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za določen oziroma nedoločen čas, pa mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Sorazmerni del stroškov se pri pripadniku stalne sestave, ki je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ugotavlja kot če bi pripadnik pogodbo o zaposlitvi sklenil za določen čas desetih let. Povračila sorazmernega dela stroškov je pripadnik stalne sestave oproščen, če je v ministrstvu delal najmanj 15 let. 8. Med strankama ni sporno, da sodi izobraževanje oziroma usposabljanje v Šoli za častnike med osnovno vojaško strokovno usposabljanje. Pravilnik v 7. členu določa, da mora zaposleni, ki je napoten na izobraževanja, ostati v delovnem razmerju dvakrat toliko časa, kolikor je trajalo izobraževanje, če je bilo daljše od enega leta oziroma najmanj dve leti, če je bilo krajše od enega leta. Glede na ugotovitev, da tožnikovo izobraževanje v Šoli za častnike ni trajalo več kot eno leto, je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je bila, glede na določbo 7. člena Pravilnika, tožnikova obveznost ostati v delovnem razmerju še najmanj dve leti po zaključku izobraževanja. Pravilnik je za delavca ugodnejši, zato je treba izhajati iz pravila "in favorem laboratoris", torej razlagati obveznosti iz delovnega razmerja v korist delavca kot šibkejše stranke, poleg tega pa je treba izpostaviti, da je Pravilnik sprejela tožena stranka sama, ki je nanj vezana, dokler ga sama ne spremeni, ter se posledično ne more sklicevati na to, da je Pravilnik v nasprotju s 93. členom ZObr. V primeru, ko je določba Pravilnika kot podzakonskega akta ugodnejša za delavca, je torej treba uporabiti določbo Pravilnika. Glede na navedeno ni utemeljeno sklicevanje pritožbe, da je tožnik že s podpisom pogodbe o zaposlitvi potrdil, da je seznanjen z določbami ZObr in Zakona o Slovenski vojski.

9. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da 13. člen pogodbe o zaposlitvi določa, da bo o pravicah in obveznostih določeno s posebnimi akti. V pogodbi o zaposlitvi stranki nista opredelili pravic in dolžnosti v zvezi s šolanjem tožnika v Šoli za častnike, niti ni bila naknadno podpisana pogodba o izobraževanju oziroma aneks, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zato je glede na določbo 13. člena pogodbe o zaposlitvi sodišče prve stopnje svojo odločitev pravilno oprlo (le) na določbo 7. člena Pravilnika. Glede na obrazloženo torej ne gre za kršitev načela zakonitosti in upoštevanja podzakonskih predpisov le v primeru, ko niso v nasprotju z zakoni.

10. Pritožbeno sodišče sicer poudarja, da ni pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka delavcu ni zagotavljala dela po pogodbi o zaposlitvi, zaradi česar naj bi kršila 43. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.). Tudi če v obravnavanem primeru tožena stranka tožniku ni zagotavljala primernega števila ur letenja s helikopterjem, ki bi tožniku omogočalo podaljševanje letalskih licenc, to ne pomeni kršenja pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja, saj o tem tudi ni bilo ničesar dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi. Ne glede na navedeno pa je bistveno, da je tožena stranka v Pravilniku sama določila milejše pogoje glede dolžnosti vračila stroškov izobraževanja, kot jih določa ZObr, ter da je tožnik ostal v delovnem razmerju pri toženi stranki toliko časa, kot to določa Pravilnik v 7. ter 8. členu.

11. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

12. Do ostalih pritožbenih navedb tožene stranke se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (drugi odstavek 165. člena ZPP).

14. Odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k boljši razjasnitvi stvari v pritožbenem postopku, zato tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške te vloge.