Jedro

Tožnik je vložil tožbo, ker tožena stranka po razveljavitvi sklepa o začetku stečajnega postopka ni znova vzpostavila delovnega razmerja (ki je prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi stečajne upraviteljice). Glede pravočasnosti je tako bistveno vprašanje, kdaj je tožnik izvedel za kršitev svojih pravic, in od tega dne dalje bi moral v tridesetdnevnem roku vložiti tožbo. Tožba vložena kasneje pa se zavrže.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo (1. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v višini 590.391,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe do plačila (2. točka izreka).

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da je sporno, kdaj in na kakšen način je bila tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi. V skladu s 87. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, 42/02) je vročitev lahko opravljena le v skladu s pravili ZPP, torej izključno osebno. Šele, če je vročitev pravilno opravljena, začnejo teči odpovedni roki iz 93. člena ZDR. Vročitve odpovedi ni mogoče dokazovati s poizvednico, temveč bi tožena stranka kot dokaz morala predložiti povratnico, s katero bi izkazala, kakšno pisanje in kdaj je bilo tožniku osebno vročeno. Nezakonita naj bi bila trditev sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil 30-dnevni rok za vložitev tožbe, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo pravilnosti postopka vročitve odpovedi in tudi ne, katerega dne je tožniku začel teči 30-dnevni rok iz 204. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da novi ZDR prenehanja delovnih razmerij pri stečajnem dolžniku ne določa več kot pravne posledice začetka stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje naj bi prav tako prezrlo, da je Višje sodišče v Ljubljani, opr. št. III Cpg 104/2005 in III Cpg 105/2005 z dne 5.5.2005 za nazaj razveljavilo sklep o začetku stečajnega postopka in zavrglo predlog za začetek stečajnega postopka. S takšno odločitvijo pa so bila razveljavljena tudi vsa dejanja, ki so bila opravljena v začetem prvem stečajnem postopku. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za ponoven stečajni postopek, pač pa je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 1.6.2005 začet popolnoma nov stečajni postopek. Edina stična točka obeh stečajnih postopkov je, da je sodišče obakrat imenovalo isto stečajno upraviteljico. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijanega sklepa navaja, da je ugotavljalo pravočasnost prijave tožnikove terjatve. O pravočasnosti prijavljenih terjatev lahko odloča le predsednik stečajnega senata, nikakor pa o tem ne more odločati delovno sodišče. S tem, ko je Višje sodišče v Ljubljani izdalo citirana sklepa, je odpadel pravni temelj, na katerem je slonela odpoved pogodbe o zaposlitvi. S sklepom višjega sodišča z dne 5.5.2005 so bila razveljavljena tudi vsa dejanja, ki so bila opravljena v prvem stečajnem postopku, saj je bil predlog za začetek tega stečajnega postopka zavržen. S tem pa sta tudi ex tunc odpadla pogoja, ki sta v 103. členu ZDR taksativno določena za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je bil seznanjen s sklepom višjega sodišča in s tem, da je predlog za začetek prvega stečajnega postopka zavržen, zato ni imel nobene osnove, da bi terjatev prijavil, čeprav rok za prijavo takrat še ni potekel. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da sklep o začetku stečajnega postopka ni bil razveljavljen, kakor zmotno navaja, temveč, da je bil predlog za začetek prvega stečajnega postopka zavržen. Tako ne gre za primer iz drugega odstavka 103. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93, 74/94, 39/97, 52/99), ko stečajni senat sprejme sklep v ponovnem postopku, pri čemer tak sklep velja za nazaj. S tem, ko je bil sklep o začetku stečajnega postopka razveljavljen in predlog za začetek stečajnega postopka zavržen, je bila stečajna upraviteljica tista oseba, ki je bila kot zakonita zastopnica tožene stranke dolžna vzpostaviti stanje za nazaj, med drugim tudi pozvati nazaj na delo delavce, ki jim je nezakonito odpovedala pogodbe o zaposlitvi. Odpoved pogodbe o zaposlitvi brez pravnega temelja je nična in je zato tudi ni potrebno izpodbijati. Tožnik je varstvo svojih pravic v skladu z 204. členom ZDR uveljavljal znotraj 30-dnevnega roka od dneva, ko je izvedel za kršitev pravice, zato tožba, ki jo je vložil 8.8.2005, v nobenem primeru ni prepozna. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. Razmerje med strankama bi sodišče prve stopnje moralo presojati ne le na podlagi določb ZPPSL, temveč tudi ob upoštevanju pravnih predpisov, ki urejajo delovna razmerja in obligacije. Sodišče prve stopnje pri tem ne bi smelo ocenjevati izpovedb strank ločeno in v nasprotju z listinskimi dokazi v spisu ter posamezne dele izpovedb trgati iz celotnega konteksta, temveč bi moralo nasprotujoče si izpovedbe razčistiti do te mere, da bi lahko nesporno ugotovilo dejstva in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Podano naj bi bilo nasprotje med izrekom izpodbijane sodbe in njeno obrazložitvijo, saj je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin in med listinami v spisu ter izpovedbami strank. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Pri tem pritožba sploh ne navaja konkretno, glede katerih listin oziroma zapisnikov naj bi bilo podano takšno nasprotje. Očitno je, da se tožnik ne strinja z dokazno oceno in pravnimi stališči sodišča prve stopnje, vendar to še ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče dokazovati s poizvednico, temveč le z vročilnico. Sicer pa datum vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti ne more biti odločilno dejstvo pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa, saj med strankama ni bilo sporno, da je bila odpoved tožniku vročena še pred razveljavitvijo prvega sklepa o začetku stečajnega postopka in zavrženjem predloga za začetek stečajnega postopka. Dejansko je to vprašanje postalo „sporno“ šele na naroku za glavno obravnavo 28.9.2006, ko je tožnik na izrecno vprašanje predsednice senata, kdaj mu je bila vročena odpoved, odgovoril, da misli, da je to bilo konec aprila 2005, tožena stranka pa je nato s pripravljalno vlogo in predloženo poizvednico dokazovala, da je bila vročitev opravljena 30.3.2005. Celo v primeru, če je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v resnici vročena šele konec aprila 2005, bi bilo tožbo potrebno zavreči. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa namreč ni odločilno, kdaj je bila tožniku vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi, temveč, kdaj je tožnik izvedel za kršitev svojih pravic, ker tožena stranka potem, ko je bil razveljavljen prvi sklep o začetku stečajnega postopka in zavržen predlog za začetek stečajnega postopka, tožniku ni znova vzpostavila delovnega razmerja. V času izdaje odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bil podan pravni in dejanski temelj zanjo, saj je bil zoper toženo stranko začet stečajni postopek, tožnikovo nadaljnje delo pa tudi ni bilo potrebno, saj družba ni mogla več zagotavljati sredstev za delo. Iz same odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bodisi stečajna upraviteljica, bodisi sodišče prve stopnje štela, da je prenehanje delovnih razmerij pri stečajnem dolžniku pravna posledica začetka stečajnega postopka, ki bi nastopila po samem zakonu, zato je takšno pritožbeno zatrjevanje protispisno. Tožniku ne more biti v škodo, da odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal s tožbo pred delovnim sodiščem takoj po njenem prejemu, saj je takrat upravičeno štel, da je zanjo podana pravna podlaga. Ker pa je kasneje s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 104/2005 in III Cpg 105/2005 z dne 5.5.2005 ta pravna podlaga odpadla, je rok, v katerem bi tožnik moral zahtevati sodno varstvo zaradi tega, ker ni več pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja, začel teči z dnevom, ko je tožnik izvedel za to, da tožena stranka krši njegove pravice, ker ni znova vzpostavila delovnega razmerja. Tega se je očitno zavedal tudi tožnik, saj je v popravljeni tožbi navajal, da je bil s kršitvijo svojih pravic seznanjen šele 11.7.2005, zaradi česar je 8.8.2005 vloženo tožbo potrebno šteti za pravočasno. Tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) namreč določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice pred pristojnim delovnim sodiščem.

Tožnikove pravice so bile kršene potem, ko tožena stranka na podlagi razveljavitve sklepa o začetku stečajnega postopka in zavrženja predloga za začetek stečajnega postopka, tožniku ni znova vzpostavila delovnega razmerja. Odpoved je bila namreč podana na podlagi določb 103. člena ZDR, ki določa, da stečajni upravitelj v stečajnem postopku lahko s 15-dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbo o zaposlitvi zaposlenim delavcem, katerih delo je zaradi začetka stečajnega postopka postalo nepotrebno. Tožnik je za kršitev pravice, da ga tožena stranka pozove nazaj na delo, izvedel najkasneje 17.6.2005, ko je na stečajni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani naslovil pritožbo zoper ravnanje stečajne upraviteljice (priloga B3). V tem dopisu tožnik navaja, da je na podlagi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 104/2005 in III Cpg 105/2005 zahteval, da ga stečajna upraviteljica za nazaj ponovno prijavi na Zavodu za pokojninsko ter zdravstveno zavarovanje, saj naj bi odpoved delovnega razmerja postala nična. Stečajni senat je pozval, da stečajni upraviteljici naloži, da tožniku za čas od februarja 2005 izplača pogodbeno določene plače in prispevke ter izda novo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, v katerem bi tožnik moral vložiti tožbo, začel teči najkasneje 17.6.2005 in ne šele 11.7.2005, kot navaja tožnik, zaradi česar je 8.8.2005 vložena tožba prepozna.

Vse, kar je tožnik zahteval z zavrženo tožbo, temelji na kršitvi njegove pravice, da se zaradi zavrženja prvega predloga za začetek stečajnega postopka ugotovi, da mu delovno razmerje na podlagi podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni prenehalo. Glede takšne pravice bi tožnik moral zahtevati varstvo pravic v prekluzivnem 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbo zaradi prekoračitve tega roka zavrglo. Prvi odstavek 274. člena ZPP namreč določa, da predsednik senata že ob predhodnem preizkusu tožbe izda sklep, s katerim se tožba zavrže, če ugotovi, da je bila tožba vložena prepozno, če je s posebnimi predpisi določen rok za tožbo. Ravno za tak primer gre tudi v tej zadevi, zato je sodišče prve stopnje tožbo moralo zavreči. Zmotno je stališče tožnika, da je zaradi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. III Cpg 104/2005 in III Cpg 105/2005, odpoved pogodbe o zaposlitvi postala nična, zaradi česar tožnik ni bil vezan na rok iz 204. člena ZDR. S tem v zvezi je potrebno opozoriti tudi na določbo drugega odstavka 1. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01, 40/2007), ki določa, da se za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, uporabljajo določbe OZ glede vprašanj, ki niso urejena v takem zakonu. Tak zakon je tudi ZDR. Zato se ob posebni ureditvi prekluzivnih rokov, v katerih mora delavec zahtevati sodno varstvo, ni mogoče uspešno sklicevati na OZ, češ da za uveljavljanje ničnosti ne veljajo nobeni roki. Posebni roki za sodno varstvo so bili določeni tudi v prej veljavni zakonodaji, to je v 83. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90). Glede tega vprašanja je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu VIII Ips 204/2001 z dne 18.6.2002 zavzelo stališče, da je varstvo pravic delavcev in uveljavljanje teh pravic pred sodiščem v 83. členu ZTPDR posebej urejeno tudi v razmerju do ureditve ničnosti po obligacijskih predpisih. Enako velja tudi glede ureditve sodnega varstva po 204. členu sedaj veljavnega ZDR.

Ob vsem navedenem tudi niso bistvene pritožbene navedbe glede tega, da sodišče prve stopnje ni bilo pristojno za ugotavljanje pravočasnosti prijave terjatev v stečajnem postopku in glede zmotnega sklicevanja sodišča prve stopnje na določbe 103. člena ZPPSL, saj navedeno ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, glede na to, da je tožbo bilo potrebno zavreči zaradi prekoračitve prekluzivnega roka, v katerem bi morala biti vložena.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi zatrjevani razlogi, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.