Jedro

V primeru razveljavitve sklepa o začetku stečajnega postopka in razveljavitve predloga za začetek stečajnega postopka se pri presoji veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kasneje razveljavljenega sklepa o začetku stečajnega postopka ne morejo upoštevati določbe 103. člena ZPPSL, 7. odstavka 172. člena ZPPSL oziroma 105. člena ZDR. Zakonodajalec ni predvidel ohranitve veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja, če pride do naknadne razveljavitve sklepa o začetku stečaja in predloga za njegov začetek.

Izrek

Revizija se glede odločitve o plačilu nadur v neto znesku 1.144,12 EUR (274.178,25 SIT), regresa za letni dopust v neto znesku 774,70 EUR (185.649,80 SIT) in odškodnine za neizrabljeni dopust v znesku 3.219 EUR (771.408,00) s pripadki zavrže. V ostalem delu se reviziji delno ugodi, sklepa sodišč druge in prve stopnje se razveljavita v delu odločitve o zavrženju tožbe glede zahtevkov za plačilo odškodnine v višini 48.949,12 EUR (11,730.168,00 SIT) neto in neto plač od februarja 2005 do konca sodnega postopka pred sodiščem prve stopnje, zakonskih zamudnih obresti, davkov in prispevkov od teh prejemkov ter glede odločitve o stroških postopka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožnikovo tožbo in odločilo, da je ta dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka.

Ugotovilo je, da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 24/2005 z dne 24. 3. 2005 začel stečajni postopek nad toženo stranko, v tem postopku pa je stečajna upraviteljica tožniku dne 24. 3. 2005 odpovedala pogodbo o zaposlitvi s 15-dnevnim odpovednim rokom. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepoma III Cpg 104/2005 in 105/2005 z dne 5. 5. 2005 razveljavilo sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave, razveljavilo sklep o začetku stečajnega postopka in predlog za začetek stečajnega postopka zavrglo, ter razveljavilo opravljena dejanja na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 6. 4. 2005. Dne 1. 6. 2005 je okrožno sodišče ponovno začelo stečajni postopek nad toženo stranko. Na podlagi določbe 103. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 in nadalj.) je sodišče štelo, da so nastale pravne posledice stečajnega postopka že z dnem, ko je bil prvi sklep o začetku stečajnega postopka nabit na oglasno desko sodišča, torej s 24. 3. 2005. Ker je tožnik svoje terjatve v stečajnem postopku prijavil šele 26. 7. in 8. 8. 2005 (na podlagi stečaja, ki se je začel 1. 6. 2005), ni pa prijavil terjatev na podlagi stečaja z dne 24. 3. 2005, je presodilo, da ni izpolnil pogoja pravočasne prijave terjatev in tožbo v delu, ki se nanaša na denarne terjatve iz delovnega razmerja zavrglo. Nadalje je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi stečajnega postopka, ki se je začel 24. 3. 2005, tožnik prejel dne 30. 3. 2005, tožbo za ugotovitev nezakonitosti prenehanja pogodbe pa je vložil šele 8. 8. 2006 - torej po zakonsko določenem 30-dnevnem roku iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Zato je tudi v tem obsegu tožbo zavrglo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Med drugim je obrazložilo, da tožniku ne more biti v škodo, če odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpodbijal s tožbo pred delovnim sodiščem takoj po njenem prejemu, saj je takrat upravičeno štel, da je zanjo podana pravna podlaga. Ker pa je s kasnejšima sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2005 ta podlaga odpadla, je rok, v katerem bi moral zahtevati sodno varstvo, začel teči z dnem, ko je zvedel za to, da tožena stranka krši njegove pravice, ker mu znova ne vzpostavi delovnega razmerja. Za takšno kršitev je zvedel najkasneje 17. 6. 2005, ko je na stečajni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani naslovil pritožbo zoper ravnanje stečajne upraviteljice. Takrat je začel teči tudi 30-dnevni rok za vložitev tožbe po tretjem odstavku 204. člena ZDR, ki je pred vložitvijo tožbe z dne 8. 8. 2005 že potekel. Tudi vse ostalo, kar je tožnik zahteval, temelji na kršitvi njegove pravice v zvezi z zahtevkom, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Kot zmotno je sodišče druge stopnje štelo tudi stališče tožnika, da zaradi ničnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2005 ni bil vezan na rok iz 204. člena ZDR. Pri tem se je sodišče sklicevalo na posebno ureditev v ZDR oziroma tudi na staro prakso sodišč in stališče Vrhovnega sodišča v zvezi s 83. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90).

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da se sodišče druge stopnje ni izreklo o vseh pritožbenih navedbah. V pritožbi se je skliceval na napačno uporabo 103. člena ZPPSL. Nov stečaj se je začel 1. 6. 2005, to je po poteku roka za prijavo terjatev po prvem stečaju. Odločitev sodišča prve stopnje glede 103. člena ZPPSL bi vzdržala le, če bi se drugi stečaj začel v roku za prijavo terjatev po prvem stečaju. Tožnik zato ni zamudil roka za prijavo terjatev. Sodišče druge stopnje se o nepravilni uporabi materialnih predpisov v zvezi s tem ni izreklo, saj je ugotovilo le, da pravočasna ali nepravočasna prijava ni bistvena in je tožbo treba zavreči zaradi zamude prekluzivnega roka. V zvezi s tem opozarja, da pri uveljavljanju denarnih zahtevkov delavec ni vezan na prekluzivni 30-dnevni rok za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje je te zahtevke zavrglo zaradi ugotovitve, da terjatev ni pravočasno prijavil v stečajnem postopku, sodišče druge stopnje pa je prezrlo, da je v tožbi postavil več zahtevkov, za katere veljajo različni roki za uveljavljanje pred sodišči. Sodišče druge stopnje je napačno presodilo, da je rok za sodno varstvo v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi začel teči od 17. 6. 2005, saj mu takrat pogodba ni bila odpovedana in tožena stranka takrat ni storila ničesar, kar bi vplivalo na njegov delovnopravni status. Dne 17. 6. 2005 je šele začel razčiščevati svoj status, z njim pa se je dokončno seznanil 11. 7. 2005. Tožbo je vložil v roku. Tudi sicer je s tožbo uveljavljal ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2005, saj je odpadel pravni temelj za odpoved, o tem pa se sodišči druge in prve stopnje nista izrekli.

4. Revizija delno ni dovoljena. V dovoljenem delu je delno utemeljena in delno neutemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožnik izpodbija odločitev o zavrženju njegove tožbe v zvezi z večjim številom zahtevkov. Pri tem je za odločanje o nekaterih revizija dovoljena že po zakonu, za druge pa ne. Zahtevki za plačilo nadur v marcu 2005, razlike regresa za letni dopust in odškodnine za neizrabljen dopust so zahtevki na različni dejanski in pravni podlagi in jih je glede dovoljenosti revizije treba presojati ločeno (39. in 41. člen ZPP). Ker noben od teh zahtevkov ne doseže revizijskega minimuma (4.172,93 EUR), revizija glede odločitev o zavrženju tožbe o teh zahtevkih ni dovoljena (drugi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z drugim odstavkom 367. člena ZPP). Zato jo je revizijsko sodišče v skladu s 377. členom ZPP, v povezavi s 374. členom ZPP in 384. členom ZPP v tem obsegu zavrglo.

7. Tožnikov ugovor, da je sodišče druge stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni izreklo o vseh pritožbenih razlogih in ni navedlo vseh razlogov, zlasti v zvezi z uporabo 103. člena ZPPSL, ni utemeljen. Sodišče druge stopnje se je namreč dovolj jasno in obrazloženo postavilo na drugačno stališče kot sodišče prve stopnje – namreč, da v obravnavanem primeru ni mogoče uporabiti določbe drugega odstavka 103. člena ZPPSL. Ta določa, da v primeru, če je sklep o začetku stečajnega postopka na podlagi pritožbe razveljavljen, v ponovnem postopku pa je bil stečajni postopek znova začet, nastanejo pravne posledice stečajnega postopka z dnem, ko je bil prvi sklep nabit na oglasno desko sodišča. Te določbe ni mogoče uporabiti tudi v tem primeru. Kot je sodišče druge stopnje pravilno in dovolj jasno obrazložilo, je bil namreč s sklepoma Višjega sodišča v Ljubljani III Cpg 104/2005 in 105/2005 z dne 5. 5. 2005 razveljavljen sklep o začetku stečajnega postopka z dne 24. 3. 2005, predlog za začetek stečajnega postopka pa zavržen ter opravljena dejanja v tem postopku po sklepu z dne 6. 4. 2005 razveljavljena (glej tudi obrazložitev tega sklepa), dne 1. 6. 2005 pa se je začel nov stečajni postopek, na podlagi novega predloga za začetek tega postopka. V takem primeru ni mogoče upoštevati 103. člena ZPPSL, saj ne ureja te situacije. Prvotni sklep o stečajnem postopku je bil razveljavljen, razveljavljen pa je bil tudi predlog za začetek tega postopka. Zato se je stečaj dne 1. 6. 2005 začel znova, na podlagi novega predloga. Dovolj jasno to izhaja tudi iz sklepa o začetku stečajnega postopka z dne 1. 6. 2005 (sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani St 24/2005), ki med drugim vsebuje poziv upnikom, da prijavijo svoje terjatve v dveh mesecih od dneva, ko je bil ta oklic objavljen v uradnem listu (z dopolnitvijo, da se terjatve, ki so bile prijavljene na oklic za sklenitev prisilne poravnave in začetek stečajnega postopka z dne 24. 3. 2005, štejejo, da so prijavljene tudi v stečajnem postopku). Tudi tožena stranka oziroma zanjo stečajna upraviteljica je tožnikove terjatve, ki jih je ta prijavil 26. 7. 2005 in 8. 8. 2005, očitno obravnavala kot pravočasne. Prav zaradi posledic sklepa Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2005 je že sodišče druge stopnje tudi pravilno obrazložilo, da je odpadla pravna podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 24. 3. 2005, torej je neutemeljen revizijski očitek, da se o tem sploh ni izreklo.

8. Neutemeljen je tudi očitek, da se sodišče druge stopnje ni izreklo o tem, da je tožnik uveljavljal tudi ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2005, saj ima izpodbijani sklep o tem jasno obrazložitev (glej zadnji odstavek na 4. strani izpodbijanega sklepa).

9. Kljub pravilni razlagi določbe 103. člena ZPPSL in posledicam sklepov Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5. 5. 2005 je sodišče druge stopnje tudi pravilno ugotavljalo, ali je tožnik pravočasno vložil tožbo. Zaradi posledic razveljavitvenega sklepa z dne 5. 5. 2005 je odpadla podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2005. Tožena stranka je s tem v zvezi neutemeljeno opozarjala na določbo sedmega odstavka 172. člena ZPPSL, ki tudi ne ureja enakega primera, temveč situacijo, ko v stečajnem postopku pride do prisilne poravnave. Iz navedene določbe izhaja, da v primeru ustavitve stečajnega postopka iz petega odstavka tega člena ostanejo v veljavi odločbe o prenehanju delovnega razmerja delavcev. Ta določba bi pomenila, da je zakonodajalec le za ta primer (potrjene prisilne poravnave po začetem stečaju) predvidel, da ostanejo v veljavi odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Tega pa ni predvidel v primeru, kot je obravnavani. Sicer pa je določba sedmega odstavka 172. člena ZPPSL tudi prenehala veljati z uveljavitvijo ZDR (244. člen ZDR). Ta v 105. členu, vendar spet le za prisilno poravnavo v stečaju, določa, da imajo delavci, ki so jim bile v stečajnem postopku odpovedane pogodbe o zaposlitvi, v primeru, če je stečajni postopek ustavljen zaradi prisilne poravnave v stečaju, le prednostno pravico do zaposlitve. Ob izostanku drugih določb zakonodajalec ni predvidel ohranitve veljavnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja, če pride do naknadne razveljavitve sklepa o začetku stečaja in predloga za njegov začetek.

10. Glede na to se zastavlja vprašanje, kdaj je tožnik zvedel za to, da tožena stranka noče ponovno vzpostaviti njegovega delovnega razmerja oziroma mu krši pravice v zvezi s tem. Po tretjem odstavku 204. člena ZDR lahko namreč delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca le v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

11. Dejstvo, da je tožnik zvedel za kršitev te pravice oziroma da je zvedel, da tožena stranka noče znova vzpostaviti njegovega delovnega razmerja, predstavlja dejansko ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer iz dopisa, ki ga je tožnik dne 17. 6. 2005 naslovil na Okrožno sodišče v Ljubljani, izhaja, da je že pred tem od stečajne upraviteljice zahteval, da ga ponovno prijavi v zavarovanje. To pomeni, da so mu bila dejstva v zvezi z zavračanjem njegove prijave oziroma vzpostavitve delovnega razmerja za nazaj znana najkasneje takrat. Glede na to je tožnik prepozno vložil tožbo v zvezi z zahtevki za ugotovitev, da mu delovno razmerje dne 14. 4. 2005 ni prenehalo in mu traja do dneva sprejema odločitve sodišča v skladu s 118. členom ZDR, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 3. 2005 nična, da mu pripada odškodnina po 118. členu ZDR - v višini kot jo je zahteval, in da mu je tožena stranka dolžna vpisati delovno dobo od 14. 4. 2005 do odločitve sodišča oziroma podrejeno do dneva vročitve in poteka odpovednega roka na podlagi nove odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem tudi zahtevek za ugotovitev ničnosti odpovedi pogodbe z dne 24. 3. 2005, tako kot je pravilno obrazložilo že sodišče druge stopnje, ne pomeni, da ga delavec lahko postavi kadarkoli, kot to določajo splošni predpisi, temveč ga je dolžan postaviti v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo glede odločitve o zavrženju tožbe v zvezi s temi zahtevki.

13. Pač pa revizija utemeljeno opozarja na to, da spor glede ostalih zahtevkov ni v neposredni zvezi z zahtevki za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, vsaj ne v smislu, da bi imelo zavrženje tožbe glede teh zahtevkov avtomatsko za posledico tudi zavrženje tožbe v ostalem delu. Za uveljavljanje denarnih zahtevkov namreč ZDR ne določa prekluzivnega 30-dnevnega roka, razlika pa je tudi v tem, da je te terjatve – tiste, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka, delavec dolžan prijaviti tudi stečajnemu senatu – kar je tožnik tudi storil. Revizija torej utemeljeno uveljavlja zmotno presojo sodišča o tem, da se zavrže tudi tožba v zvezi z denarnimi zahtevki tožnika (razen nadur, regresa in odškodnine za neizrabljeni dopust, ki je tožnik tudi sicer ni prijavil stečajnemu senatu – in glede katerih revizija ni dovoljena, ter glede odškodnine namesto reintegracije) že zaradi tega, ker se kot prepozna zavrže tožnikova tožba zaradi ugotovitve nezakonite odpovedi in tega, da mu delovno razmerje ni prenehalo. Pri tem je nepravilno uporabilo določbi tretjega in četrtega odstavka 204. člena ZDR v zvezi z 274. členom ZPP.

14. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 379. člena ZPP v tem delu reviziji ugodilo in izpodbijani sklep ter sklep sodišča prve stopnje razveljavilo. Razveljavitev v tem obsegu je delno tudi posledica tega, da je v dosedanjem postopku ostalo nejasno in nerazčiščeno, katere terjatve in v katerih zneskih je tožnik točno prijavil stečajnemu senatu, katere od teh in v katerih zneskih so bile že priznane in katere prerekane v primerjavi s terjatvami (iz naslova plače še pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi in iz naslova odškodnine po 6. členu pogodbe o zaposlitvi), ki jih uveljavlja v tem sporu.

15. Glede na navedeno bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku najprej razčistiti, katere terjatve iz naslova plač in odškodnine po pogodbi o zaposlitvi in v kakšni višini je tožnik prijavil v stečajni postopek (upoštevajoč tudi dejstvo, da je dolžan prijaviti le terjatve, ki so zapadle pred začetkom stečajnega postopka), v katerih zneskih so mu bile priznane in katere kljub priznanju še uveljavlja. Glede tistih terjatev, ki so bile že priznane v stečajnem postopku, bo sodišče v nadaljnjem postopku seveda moralo ugotoviti, da je odpadel pravni interes za njihovo ponovno uveljavljanje v tem sporu.

16. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).