Jedro

Dejstvo, da je bil tožnikov pravni položaj zaradi izbrisa otežen, samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o obstoju oziroma nastanku premoženjske škode ter o vzročni zvezi med izbrisom in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Premoženjsko prikrajšanje ni avtomatična (nujna) in domnevana posledica izgubljenega pravnega statusa zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Tudi glede nepremoženjske škode velja, da ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirana, zatrjevana in dokazana.

Skladno z določbo 252. člena ZPP bi lahko izvedenec v primeru, če bi ocenil, da ne razpolaga z vso potrebno medicinsko dokumentacijo, terjal dodatno dokumentacijo, da bi lahko izdelal izvedensko mnenje. Kot pravilno navaja pritožba, sodna praksa v primerih izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke dopušča tudi, da si medicinsko dokumentacijo (dodatno) sami vpogledajo z dovoljenjem stranke bodisi pri medicinskih ustanovah ali pa jo da na razpolago stranka sama. Takšno postopanje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dopustno in ni v nasprotju z razpravnim načelom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka razveljavi glede odločitve o zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo v znesku 20.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2017 dalje v petih enakih obrokih ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba zavrne in sodba v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 49.659,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2017 dalje in sicer v petih enakih obrokih (I. točka izreka). V preostalem delu je s sklepom postopek ustavilo (II. točka izreka).

2. Tožnik se zoper sodbo pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga spremembo oziroma podredno razveljavitev sodbe. Navaja, da je v celoti pravilen zaključek sodišča prve stopnje o izkazanem obstoju škodnega dejanja in odgovornosti tožene stranke zanj, izkazani pa sta tudi preostali predpostavki civilnega delikta, nastala škoda in vzročna zveza. V tem delu so nasprotni zaključki sodišča napačni, protispisni, pomanjkljivi in nezakoniti. Bistvena je ugotovitev sodišča, da je bil tožnik pred izbrisom skoraj 15 let zaposlen in je delal v RS vsaj do konca marca 1991. Nazadnje je opravljal dejavnost avtoprevozništva. Dejstvo je, da tožnik po izbrisu ni bil več redno zaposlen, z izjemo par mesecev v Bosni. Dejansko nezmožnosti pridobitve legalne zaposlitve kot posledico izbrisa je sodišče povsem ignoriralo, čeprav je to dejstvo tožnik vseskozi izpostavljal in se pri tem skliceval na judikate najvišjih instančnih sodišč. Tožnik vztraja, da je v obdobju izbrisa večino časa prebival v Republiki Sloveniji in da je ravno izbris tista okoliščina, ki mu je onemogočila legalno zaposlitev. Obrazložitev sodbe je delno sama s seboj v nasprotju. Sodišče se je ukvarjalo le z nebistvenima vprašanjema, ali je bil tožnik v trenutku izbrisa zaposlen in ali je morda že pred izbrisom zapustil Republiko Slovenijo. Da je bil tožnik na podlagi 6. člena Pravilnika o vodenju in vzdrževanju registra stalnega prebivalstva izločen v evidenco odseljenih, vendar ne odjavljenih oseb, nikakor ne omogoča zaključka, da je takrat zapustil Republiko Slovenijo. Tudi sama pridobitev begunske izkaznice tega zaključka ne omogoča, pri čemer je to zgolj formalna listina, ki ne dokazuje kraja dejanskega bivanja v obdobju izbrisa. Sodišče je nekritično in izrazito v škodo tožnika upoštevalo njegove trditve in izpoved o okoliščinah pridobitve statusa brezposelne osebe in začasni zaposlitvi v Bosni in Hercegovini. Tožnik za obdobje zaposlitve v BIH sploh ni zahteval odškodnine, hkrati pa je do teh začasnih zapustitev prišlo šele več let po samem izbrisu. Opozarja, da je sodišče prve stopnje težo in vsebino posameznih javnih listin v spisu obravnavalo neenako oziroma pristransko. Ugotavlja, da naj bi tožnik v času izbrisa vsaj od leta 2007 dalje živel v Republiki Sloveniji, vendar pa niti za to obdobje ni ugotavljalo vzročne zveze in nastanka premoženjske škode. Glede nepremoženjske škode sodišče, vsaj za obdobje po letu 2007, v bistvenem verjame tožniku, da se mu je življenje z izbrisom drastično spremenilo, vendar nato zaključuje, da njegov primer ni bil hujši in da zato ni upravičen do dodatne odškodnine. Tožbeni zahtevek je dejansko zavrnilo, ker naj bi že z upravno odločbo priznana odškodnina zadoščala za škodo, nastalo zaradi pretrpljenih duševnih bolečin tožnika v posledici izbrisa. V tem delu je glede višine nastale škode in njenega domnevnega poplačila sodba arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti. Glede bivanja toženca v Republiki Sloveniji sodišče ne navede, zakaj naj bi tu bival le od leta 2007 dalje. Nekritično in parcialno izpostavi vsebino dopisa odvetnika A. A. Sodišče tožniku priznava, da je bil deležen groženj zaposlenih v upravnih organih v zvezi z izročitvijo in uničenjem dokumentov, da je moral ilegalno prehajati mejo, da so mu morali prijatelji, znanci ter neznanci dajati hrano in mu nuditi prebivališče, kot tudi, da se mu je življenje z izbrisom znatno spremenilo oziroma poslabšalo. Kljub temu pa kontradiktorno zaključi, da tožniku ne verjame, da je kot izbrisani čutil neenakost, manjvrednost in da je bila prizadeta njegova samopodoba ter občutek lastne vrednosti. Neživljenjska in zmotna je tudi presoja sodišča glede intenzitete tožnikovega strahu, ki ga je občutil ob nelegalnem prestopanju meje. Tožniku se je zdravstveno stanje v času izbrisa močno poslabšalo, o tem je sodišču predložil zadostno zdravstveno dokumentacijo, ki dokazuje obstoj vseh zatrjevanih zdravstvenih težav in predlagal, da sodišče postavi izvedenca medicinske stroke. Sodišče je namesto postavitve izvedenca samo ocenilo, da predložena zdravstvena dokumentacija ne dokazuje in ne more dokazati, da so tožnikove nesporne zdravstvene težave posledica stresa in duševnega trpljenja, ki mu ga je povzročil izbris. Nato je zavzelo stališče, da tudi izvedenec ne bi mogel imeti na voljo več dokumentacije, kar nikakor ne drži. Tožnik je pojasnil, da sam razpolaga z obsežno zdravstveno dokumentacijo, sicer pa je pri delu sodnih izvedencev običajno, da v okviru izdelave izvedenskega mnenja pridobijo in vpogledajo v dodatno dokumentacijo. Nenazadnje pa bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika pozvati, naj tozadevno dopolni svoj pravočasno podani dokazni predlog.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo po Zakonu o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (ZPŠOIRSP)1. V upravnem postopku2 je bila tožniku priznana odškodnina za obdobje izbrisa iz registra stalnega prebivalstva od 26. 2. 1992 do 28. 5. 2009 (207 mesecev) v višini 10.350,00 EUR (po 50 EUR odškodnine za vsak zaključen mesec). Tožnik meni, da je upravičen do višjega zneska odškodnine in zahteva za premoženjsko škodo 40.009,73 EUR, za nepremoženjsko škodo 20.000,00 EUR, kar zmanjšano za odškodnino, plačano v upravnem postopku, skupaj znaša 49.659,73 EUR.

6. Po določbi prvega odstavka 11. člena ZPŠOIRSP se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ta zakon ne določa drugače. Kot je pravilno poudarilo prvostopenjsko sodišče, dejstvo, da je bila tožniku z upravno odločbo priznana denarna odškodnina, še ne pomeni, da mu je nastala v tem postopku uveljavljana škoda. Ob ugotovljenem škodnem dejanju, protipravnem ravnanju, za katerega odgovarja toženka, morata biti po stališču pravne teorije in sodne prakse3 v sodnih postopkih za uveljavljanje odškodnine po ZPŠOIRSP dokazani tudi nadaljnji predpostavki odškodninske odgovornosti, obstoj in obseg škode ter vzročna zveza med nastalo škodo in izbrisom. Glede slednjih je trditveno in dokazno breme na stranki, ki plačilo odškodnine zahteva, torej na tožniku.

7. Tožnik zahtevek za povrnitev premoženjske škode v tožbi in nadaljnjih vlogah utemeljuje s sledečimi navedbami: v Sloveniji se je stalno naselil v letu 1978 in bil v obdobju od 5. 7. 1978 do 11. 8. 1986, z nekaj prekinitvami, redno zaposlen pri različnih delodajalcih. Od 12. 2. 1987 naprej pa je vsaj do 25. 3. 1991 opravljal obrtno dejavnost avtoprevoznika z lastnim avtobusom. Po izbrisu si zaradi neurejenega statusa ni mogel urediti potrebnih formalnosti, da bi podaljšal veljavnost obrtnega dovoljenja, podaljšal vozniško dovoljenje in registriral svoj avtobus. S tem mu je bilo onemogočeno opravljanje njegovega poklica avtoprevoznika, prav tako pa ni mogel v RS pridobiti druge zaposlitve niti urediti statusa brezposelne osebe in pridobiti nadomestila za brezposelnost oziroma socialno denarno pomoč. Tožnik zato zahteva, da mu toženka za obdobje izbrisa (razen za obdobje 18 mesecev v letih 2005, 2006 in 2007, ko je bil zaposlen v BIH), plača izgubljeni zaslužek v višini vsakokratnega valoriziranega mesečnega zneska denarne socialne pomoči, ker naj bi najmanj tak znesek predstavljal minimalni zaslužek, ki bi ga ustvaril, če ne bi prišlo do izbrisa iz registra prebivalstva.

8. Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost dejanskega zaključka sodbe, da tožnik ni dokazal, da naj bi v imenovanem obdobju zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva ostal brez zaposlitve in da zato ni opravljal obrtne dejavnosti avtoprevozništva v Republiki Sloveniji. Dejstvo, da je bil tožnikov pravni položaj zaradi izbrisa otežen, samo po sebi ne zadostuje za dokazni zaključek o obstoju oziroma nastanku premoženjske škode ter o vzročni zvezi med izbrisom in zatrjevanim premoženjskim prikrajšanjem. Premoženjsko prikrajšanje ni avtomatična (nujna) in domnevana posledica izgubljenega pravnega statusa zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva4. Vrhovno sodišče RS je v odločbi II Ips 170/2016 poudarilo, da izgubljen dohodek predstavlja razliko med tistimi prihodki, ki bi jih tožnik ustvaril, če škodnega dogodka ne bi bilo, in o katerih sklepamo na podlagi podatkov iz preteklosti (torej iz tega, koliko je zaslužil pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva), ter tistimi, ki jih je kljub izbrisu pridobil na kakršenkoli način, tudi z delom na črno.

9. V konkretnem primeru je tožnik sicer trdil in po ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi dokazal, da je bil pred izbrisom, s krajšimi prekinitvami, v Republiki Slovenji zaposlen od 5. 7. 1978 in da je nazadnje opravljal dejavnost avtoprevozništva - prevoz potnikov z avtobusom. Vendar je hkrati ugotovilo tudi, da je obrtno dejavnost opustil že 25. 3. 1991, to je skoraj leto dni pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva, od takrat tudi ni imel več sklenjenega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji. Tudi nadaljnje ugotovitve potrjujejo navedbe tožene stranke, da je pritožnik že pred izbrisom zapustil Republiko Slovenijo ter nato pretežno obdobje izbrisa (do leta 2007) bival domnevno v Bosni in Hercegovini, kjer je bil tudi določeno obdobje zaposlen. Tožnik je namreč 7. 5. 1992 v Republiki Srbiji pridobil begunsko izkaznico, iz katere izhaja, da je tam pridobil status begunca, ker je pobegnil iz Bosne in Hercegovine, kjer je imel takrat stalno prebivališče. Tudi po presoji pritožbenega sodišča razlogi za pridobitev begunske izkaznice, ki jih navaja tožnik, nimajo razumne podlage. Na bivanje v Bosni in Hercegovini kaže tudi dejstvo, da je bil tožnik od 22. 3. 1996 do 29. 9. 2000 tam prijavljen kot brezposelna oseba, iz delovne knjižice pa so razvidne začasne zaposlitve po nekaj mesecev v letih 2005, 2006 in 2007. Nenazadnje pa tudi izpovedba tožnika ni prepričljiva in še bolj potrjuje zaključek, da med izbrisom in zatrjevano premoženjsko škodo (izgubo zaslužka) ni vzročne zveze. Dodatno temu pa po prepričanju pritožbenega sodišča tudi ne zadostujejo zgolj splošne trditve tožnika, da brez urejenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji ni imel možnosti pridobiti dokumente, legalno zaposlitev in socialne transferje. Tožnik bi moral, v kolikor vztraja, da je v obdobju izbrisa večino časa prebival v Republiki Sloveniji, ki naj bi predstavljala središče njegovih življenjskih interesov, navesti vsaj nekaj o tem, kako je iskal zaposlitev in kje jo je iskal ter bil zavrnjen, ko mu je formalno prenehal status avtoprevoznika. Na pomanjkljivo trditveno in dokazno podlago glede obstoja vzročne zveze in škode je namreč večkrat v postopku opozarjala že toženka.

10. Zavrniti je treba pritožbeni očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da naj bi bila obrazložitev sodbe prazna, arbitrarna in nezmožna preizkusa ter sama s seboj v nasprotju. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Tudi ugotovitev sodišča, da je tožnik med izbrisom izkazal bivanje v Sloveniji le v zadnjem obdobju od leta 2007 do 28. 5. 2009, pred tem pa je v Slovenijo le občasno prihajal iz Bosne (49. točka obrazložitve), ni v nasprotju z razlogi sodbe, ki se nanašajo na presojo tožnikovega zahtevka o premoženjski škodi (30-42 točka obrazložitve), iz katerih izhaja, da tožnikova nezaposlenost in neopravljanje obrtne dejavnosti v Sloveniji ni posledica izbrisa, saj je že pred tem prenehal opravljati obrtno dejavnost in zaposlitve v Sloveniji očitno ni niti iskal. Med škodnim ravnanjem toženke in zatrjevano tožnikovo premoženjsko škodo (izgubo zaslužka) tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vzročne zveze.

11. Tožnik je zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v zahtevanem znesku 20.000,00 EUR utemeljeval s sledečimi navedbami: da se mu je z izbrisom življenje drastično spremenilo, saj je izgubil prej urejeni status, da ni več mogel registrirati svojega avtobusa, niti podaljšati osebnih dokumentov, da ni več mogel legalno prebivati v Republiki Sloveniji, da je moral ilegalno prehajati mejo z Republiko Hrvaško, da ni mogel dobiti zaposlitve in s tem sredstev za življenje, da so bili njegovi odnosi z družino omejeni, grozilo mu je uničenje dokumentov, izgon iz Republike Slovenije, njegovo zdravstveno stanje pa se je močno poslabšalo. Sodišče prve stopnje je delno sledilo trditvam tožnika in ugotovilo, da si je kljub temu, da že pred izbrisom ni več živel v Republiki Sloveniji, želel urediti ustrezen status, za kar je pooblastil odvetnika in mu verjelo, da je bil pri urejanju osebnih dokumentov na uradih s strani zaposlenih deležen tudi groženj. Ni pa sledilo trditvam tožnika o strahu za svoje življenje ob ilegalnem prestopanju meje, o izogibanju ljudem, o oteženih stikih z družino, pa tudi o poslabšanju zdravstvenega stanja.

12. Tudi glede nepremoženjske škode velja, da ni avtomatična niti domnevana posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Biti mora konkretizirana, zatrjevana in dokazana. Tožnik je glede zatrjevanega poslabšanja zdravstvenega stanja podal zadostno trditveno podlago. Navajal je, da se mu je zaradi hudega strahu in stresa, ki ga je moral prenašati v obdobju izbrisa, drastično poslabšalo zdravstveno stanje. Dobil je sladkorno bolezen, povišan holesterol, zamašene vene, kasneje je zaradi tega doživel miokardni infarkt ter imel operacijo na srcu. V dokaz navedenih zdravstvenih težav je sodišču predložil zdravstveno dokumentacijo ter predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Izrecno pa je poudaril, da so bile zdravstvene težave dolgoletne, da so posledica trpljenja zaradi izbrisa ter da razpolaga še z dodatno obširno zdravstveno dokumentacijo o tem (fascikel različnih zdravstvenih izvidov), ki bi po nepotrebnem obremenjevala predmetni spis, da pa bo lahko zdravstveno dokumentacijo pregledal izvedenec5. Sodišče prve stopnje je sicer pritrdilo tožniku, da lahko na vprašanje, kaj je vzrok poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja (ali so njegove zdravstvene težave res posledice stresa, strahu in duševnih bolečin, povzročenih z izbrisom), odgovoril le izvedenec ustrezne medicinske stroke. Nato pa je dokazni predlog tožnika za izvedbo tega dokaza zavrnilo, ker je samo ocenilo, da predložena medicinska dokumentacija tega (vzročne zveze) ne dokazuje, tožnik pa da druge medicinske dokumentacije ni predložil. V tem delu je tožnikova pritožba utemeljena. Pravilno opozarja na tožnikove navedbe, da razpolaga z obsežno (dodatno) zdravstveno dokumentacijo, ki se nahaja pri njem ter da je pri delu sodnih izvedencev (še posebno medicinske stroke) običajno, da izvedenec v okviru izdelave izvedeniškega mnenja pridobi in vpogleda v dodatno dokumentacijo, ki se ne nahaja v spisu, pa jo potrebuje za izdelavo izvedenskega mnenja. Pravilno pritožnik tudi navaja, da bi ga glede na takšne njegove navedbe nenazadnje tudi sodišče lahko oziroma moralo pozvati, da predloži dodatno zdravstveno dokumentacijo, če je ocenilo, da bi se ta morala nahajati v spisu. Pritožba zato v zvezi s tem utemeljeno uveljavlja kršitev načela kontradiktornosti in enakopravnega obravnavanja strank v postopku (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Skladno z določbo 252. člena ZPP pa bi tudi izvedenec lahko v primeru, če bi ocenil, da ne razpolaga z vso potrebno medicinsko dokumentacijo, terjal dodatno dokumentacijo, da bi lahko izdelal izvedensko mnenje. Kot pravilno navaja pritožba, sodna praksa v primerih izvedenskih mnenj izvedencev medicinske stroke dopušča tudi, da si medicinsko dokumentacijo (dodatno) sami vpogledajo z dovoljenjem stranke bodisi pri medicinskih ustanovah ali pa jo da na razpolago stranka sama. Takšno postopanje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča dopustno in ni v nasprotju z razpravnim načelom.

13. Ker sodišče prve stopnje ni navedlo upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki bi ugotavljal vse okoliščine glede trditev o poslabšanju zdravstvenega stanja tožnika in vzročni zvezi med tem ter izbrisom, je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi v delu, v katerem tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo nepremoženjske škode ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odpravi zgoraj navedeno kršitev (354. člen ZPP). V delu, v katerem pritožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo premoženjske škode, pa je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Vrnitev zadeve v obravnavanje prvostopenjskemu sodišču po oceni pritožbenega sodišča ne bo povzročila hujše kršitve pravic strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Glede na naravo kršitve je pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, ne da bi pri tem kršilo ustavne pravice strank do pritožbe, poleg tega pa bi bila drugačna odločitev v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka.

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 99/2013, s spremembami. 2 Odločba RS, Upravne enote Ljubljana, št. 492-1962/2014-5 z dne 7. 1. 2015. 3 VS RS II Ips 130/2016, II Ips 255/2016, II Ips 170/2016. 4 VSL II Cp 1062/2020. 5 Navedbe v pripravljalnih vlogah tožnika z dne 5. 4. 2019 in z dne 4. 9. 2019.