Jedro

Pri jamčevanju za pravne napake zahtevek za vračilo kupnine ni odškodninski zahtevek in za njegovo uveljavljanje ne veljajo roki, ki so določeni za odškodninske terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero je tožnik od tožencev zahteval plačilo zneska 2.480.870,00 SIT. Toliko je znašala kupnina za avtomobil Mercedes 190 E, ki ga je tožnik kupil od drugega toženca, registriran pa je bil na ime prvega toženca. Avtomobil mu je dne 23.11.1993 zasegla nemška mejna policija, ker je ugotovila, da je ukraden. Nemško sodišče pa je s sklepom z dne 25.5.1994 avtomobil vrnilo lastniku. Tedaj je začel teči enoletni prekluzivni rok po prvem odstavku 515. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožnik je tožbo vložil šele 15.7.1996, ko je tožnikova pravica iz pravnih napak na prodanem avtu že ugasnila.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je ugotovljeno, da je tožnik kupil avtomobil, ki je bil prej ukraden. Če je predmet pogodbe ukradena stvar, je pogodba nična. Prodaja ukradenega avtomobila nasprotuje prisilnim predpisom in morali. Zato ima tožnik pravico zahtevati vrnitev kupnine na podlagi 104. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in ni vezan na enoletni prekluzivni rok.

Prvi toženec v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Drugi toženec na revizijo ni odgovoril. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo (390. člen Zakona o pravdnem postopku).

Ker je bil sklep prve stopnje, s katerim je bila tožba zavržena, izdan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS, št. 26/99), je revizijsko sodišče na podlagi 498. člena tega zakona uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Če prodajalec proda stvar, za katero ve, da je ukradena, je pogodba nedvomno v nasprotju z moralo. Drugače je tedaj, kadar prodajalec tega ne ve. Pogodba, ki je v nasprotju z moralo, je nična, če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega (prvi odstavek 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ukradena stvar, ki je predmet prodaje, je ne glede na dobrovernost prodajalca obremenjena s pravno napako. Če zaradi tega kdo kupcu kupljeno stvar vzame, je pogodba razdrta po samem zakonu (prvi odstavek 510. člena ZOR). V tem primeru torej zakon izrečno določa kot sankcijo razdrtje pogodbe, ne ničnost pogodbe. Posledice razdrtja pogodbe so določene v 132. členu ZOR. Po drugem odstavku tega člena ima stranka, ki je izpolnila pogodbo, pravico do vrnitve tistega, kar je dala. To ni odškodninski, temveč povračilni zahtevek. Če je pogodbeni stranki poleg tega nastala škoda, ima tudi odškodninski zahtevek. Toda zahtevek na vračilo kupnine nima pravne narave odškodninskega zahtevka. Za tak zahtevek velja določba prvega odstavka 515. člena ZOR. Kratek prekluzivni rok je določen iz enakih razlogov, zaradi katerih velja enak rok za uveljavljanje pravic pri jamčevanju za stvarne napake (500. člen ZOR). V teh primerih terja varnost pravnega prometa kratke roke.

Zahtevek za vračilo kupnine v obravnavanem primeru torej ni odškodninski zahtevek in za njegovo uveljavljanje ne veljajo roki, ki so določeni za odškodninske terjatve. Gre za povračilni zahtevek, ki ga je mogoče uveljavljati samo v enoletnem prekluzivnem roku (prvi odstavek 515. člena ZOR).

Glede na navedeno je odločitev sodišč prve in druge stopnje pravilna. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, prav tako niso podani drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka ni bilo treba odločati, ker prva tožena stranka v odgovoru na revizijo stroškov ni prijavila, tožeča stranka pa z revizijo ni uspela.