Jedro

Z vpisom v sodni register so nastopili pravni učinki, tj. prehod premoženja podružnice na tožečo stranko (konstitutiven učinek vpisa v sodni register). Tudi če bi držale navedbe toženca, da je v postopku oddelitve poslovanja slovenske podružnice za prevzem v tožečo stranko prišlo do napak, to ne more izničiti učinka vpisa v sodni register, ki je v prenosu premoženja na tožečo stranko. Pravne posledice statusnega preoblikovanja, ki nastopijo z vpisom v sodni register, so namreč tako obsežne in daljnosežne, da je onemogočeno morebitno vzpostavljanje prejšnjega stanja oziroma tistega stanja, ki je obstajalo pred vpisom preoblikovanja v sodni register.

Skladno s 1013. členom OZ poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Del porokove izjave, ki njegov položaj olajšuje, pa je veljaven tudi, če je dan v ustni obliki. V skladu z zakonsko domnevo o popolnosti listine je dokazno breme na tistemu, ki ustno olajševalno zavezo zatrjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah I 662/2007 z dne 29. 6. 2007 v celoti v veljavi v 1. in 4. točki izreka, pri čemer je tožena stranka dolžna terjatev iz 1. točke izreka sklepa plačati solidarno z dolžnico S. Š. v zvezi s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1867/2007 z dne 14. 9. 2009 in stečajnim dolžnikom T., d. o. o., v zvezi s pravnomočno priznano terjatvijo tožeče stranke v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani St 101/2007 nad stečajnim dolžnikom T., d. o. o.. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.491,75 EUR z obrestmi.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče odločitev gradilo izključno na dejstvu, da je bila terjatev, h kateri se je toženec zavezal kot solidarni porok, priznana in pravnomočno ugotovljena v stečajnem postopku zoper glavnega dolžnika. Lastnih ugovorov toženca sodišče ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo. V zvezi s tem sodbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Sodišče tudi ni preverilo, ali je morda stečajni dolžnik svojo obveznost že poravnal. Opozarja, da je bilo poroštvo sklenjeno za določen čas, kar bi moralo sodišče v okviru dokaznih predlogov raziskati. Če bi sodišče upoštevalo njegovo pripravljalno vlogo in tam navedene dokaze, bi to tudi ugotovilo. V sodbi ni sledu, da bi sodišče te dokaze upoštevalo niti ni navedeno, da jih iz kakšnih razlogov ne bi upoštevalo ali da bi jih zavrnilo. Sodišče se očitno z njimi ni seznanilo. Sodba ima zato takšne pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, poleg tega je podano nasprotje med listinami in razlogi sodbe ter samimi listinami, kar predstavlja bistveno kršitev postopka. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovljeno, poraja pa se tudi dvom v nepristranskost in objektivnost sojenja. Sodišču nadalje očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke. Brez argumentirane obrazložitve je zavrnilo njegove dokazne predloge, ki bi nedvomno pripomogli k popolnejši razjasnitvi dejanskega stanja. Če bi se sodišče opredelilo do vseh navedb in dokazov, bi ugotovilo, da do pravnega nasledstva ni prišlo. Četudi bi prišlo do veljavnega prenosa premoženja podružnice na tožečo stranko, pa ta ni procesno legitimirana, saj prenosna družba kot pravna oseba ni prenehala obstajati. Sodišče bi moralo vprašanje aktivne legitimacije raziskati po uradni dolžnosti ob pravilni uporabi materialnega prava, ne pa svoje odločitve opreti zgolj na dokaze, ki jih je predložila tožeča stranka. Sodba je zato pristranska in se je ne da preizkusiti. Opozarja, da S. Š. ni stranka tega postopka, zato sodišče ne bi smelo predmetno obveznost naložiti tudi njej. Sodišče je s tem odločilo preko postavljenega zahtevka, svoje odločitve ni obrazložilo, poleg tega pa sodba II P 1867/2007 ne daje podlago za takšno odločitev. Materialno pravo je bilo zato v tem delu napačno uporabljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev postopka.

Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nanj pravilno uporabilo materialno pravo. Sodba tudi ni obremenjena s procesnimi kršitvami, ki jih uveljavlja pritožba, niti s kršitvami, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP (1)).

Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče na podlagi ugotovitve o obstoju terjatve tožeče stranke nasproti glavnemu dolžniku avtomatično sklepalo na obstoj terjatve tožeče stranke nasproti tožencu. Dejstvo, da je terjatev tožeče stranke pravnomočno ugotovljena v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, je sodišče upoštevalo le, ko je ugotavljalo, ali je glavni dolžnik obveznost iz kreditne pogodbe že poravnal. Po tem, ko je sodišče ugotovilo, da glavni dolžnik svoje obveznosti ni izpolnil (neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče tega ni ugotavljalo), je obravnavalo še ostale toženčeve ugovore in se do njih v izpodbijani sodbi opredelilo. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato je očitek absolutne bistvene kršitve postopka neutemeljen.

Skladno s 1013. členom OZ (2) poroštvena pogodba zavezuje poroka le, če da poroštveno izjavo pisno. Del porokove izjave, ki njegov položaj olajšuje, pa je veljaven tudi, če je dan v ustni obliki (tretji odstavek 56. člena OZ). V skladu z zakonsko domnevo o popolnosti listine je dokazno breme na tistemu, ki ustno olajševalno zavezo zatrjuje (prvi odstavek 56. člena OZ). Toženec je trdil, da je bilo s tožečo stranko ustno dogovorjeno, da bo poroštvo trajalo šest mesecev in da bo po poteku tega roka prenehalo. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno in zaključke prvostopenjskega sodišča, da toženec obstoja takšnega dogovora ni dokazal (6. točka obrazložitve). Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katere dokaze je upoštevalo oziroma da toženčevih dokazov ni upoštevalo, ni utemeljen. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo sprejelo jasen dokazni sklep in v sodbi pojasnilo, da je v dokaznem postopku prebralo tudi listine, ki jih je predložil toženec. Sodišče je tiste dokaze, ki so za odločitev bistvenega pomena ocenilo, in se do njih opredelilo. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo prvostopenjskega sodišča, da toženec z izjemo svoje izpovedbe ni predložil drugih dokazov, ki bi potrjevali ustni dogovor o časovni omejitvi poroštvene zaveze. Tudi v pritožbi izpostavljeni dokazi (dokumentacija o pogojih bančnega poslovanja glavnega dolžnika pri prejšnji banki in dopis glavnega dolžnika tožeči stranki o zahtevanih pogojih poslovanja), takšnega dogovora neposredno ne potrjujejo. Če sodišče ni navedlo naziva vsakega od navedenih listinskih dokazov, še ne pomeni, da se z njim ni seznanilo in ga upoštevalo, na kar meri pritožba. Sodbo je kljub temu mogoče preizkusiti, zato tudi ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato se kot neutemeljen izkaže tudi pritožbeni očitek pristranskosti ter zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Očitek protispisnosti pa ni opredeljen, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti.

Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvam izpodbijane sodbe, da je podana aktivna legitimacija tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka prevzela premoženje K. S. A., ki se je nanašalo na podružnico v Sloveniji, ki je z glavnim dolžnikom sklenila kreditno pogodbo, h kateri je kot solidarni porok pristopil toženec. Bistvena je ugotovitev izpodbijane sodbe, da je bil prevzem premoženja vpisan v sodni register, kar izhaja iz priloženega izpiska iz sodnega registra. Z vpisom v sodni register so nastopili pravni učinki, to je prehod premoženja podružnice na tožečo stranko (konstitutiven učinek vpisa v sodni register). Toženec zato s trditvami, ki jih ponavlja v pritožbi, da do prenosa premoženja ni prišlo, ne more uspeti. Tudi če bi držale njegove navedbe, da je v postopku oddelitve poslovanja slovenske podružnice za prevzem v tožečo stranko prišlo do napak, to ne more izničiti učinka vpisa v sodni register, ki je v prenosu premoženja na tožečo stranko. Pravne posledice statusnega preoblikovanja, ki nastopijo z vpisom v sodni register, so namreč tako obsežne in daljnosežne, da je onemogočeno morebitno vzpostavljanje prejšnjega stanja oziroma tistega stanja, ki je obstajalo pred vpisom preoblikovanja v sodni register (3). Po vpisu statusnega preoblikovanja zato ni dopustno vzpostavljanje stanja, ki je obstajalo pred vpisom (4). V slovenskem pravu je tako izrecno določeno, da ostanejo pravni učinki izbranega statusnega preoblikovanja kljub morebitnim pomanjkljivostim v veljavi (635. člen ZGD-1) (5). Pomanjkljivosti se razumejo široko in zadevajo tudi primere, ko manjkajo potrebna soglasja (6), kar toženec očita konkretnemu postopku preoblikovanja. Ob navedenem se izkažejo trditve (in z njimi v zvezi predlagani dokazi), s katerimi toženec v tej pravdi načenja vprašanje aktivne legitimacije tožeče stranke, za neupoštevne. Tožeča stranka je torej prevzela premoženje, ki se je nanašalo na slovensko podružnico K. S. A., vključno s terjatvijo, ki je predmet tega postopka. Z materialnim pravnim nasledstvom pa je nanjo prešla tudi procesna legitimacija za vodenje te pravde, ne glede na to, ali prenosna družba še obstaja ali ne.

Sodišče prve stopnje je predmetno obveznost naložilo tožencu v plačilo solidarno z dolžnikoma, ki sicer v postopku nista sodelovala. Da je takšen izrek dopusten, se je že izreklo Vrhovno sodišče RS (7). Poleg tega je tako naložena obveznost za toženca blažja (kar toženec priznava sam v pritožbi), zato toženec za izpodbijane tega dela izreka sodbe nima pravnega interesa (8). Neutemeljeno pa pritožba očita sodišču, da sodba v tem delu ni obrazložena (7. točka obrazložitve).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Toženec, ki s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi glede zavrnitve pritožbe.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(2) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)

(3) Tako tudi dr. Saša Prelič, Uveljavljanje ničnosti združitve in delitve po vpisu v sodni register, PP, 2005, št. 42, str. 6. (4) Ibidem.

(5) Tako določa tudi avstrijsko pravo v 14. členu Zakona o cepitvi kapitalskih družb (SpaltG).

(6) Saša Prelič, str. 6. (7) Sodba III Ips 12/1998 z dne 14. 2. 2002. (8) Podobno sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 367/2001 z dne 14. 2. 2002.