Jedro

Oddelitev z ustanovitvijo nove družbe se opravi s prenosom posameznih delov premoženja družbe, ki z oddelitvijo ne preneha (prenosna družba), na novo družbo (četrti odstavek 623. člena ZGD-1). Pri tem se po določbi šestega odstavka 623. člena ZGD-1 na novo družbo prenesejo vse pravice in obveznosti v zvezi s tem premoženjem, glede katerega nova družba postane univerzalna pravna naslednica prenosne družbe. Do prenosa premoženja pride z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu (kar glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice nove družbe zgolj deklaratornega značaja).

Vpis statusnega preoblikovanja v sodni register je konstitutivnega značaja. Morebitne naknadno ugotovljene pomanjkljivosti ne vplivajo na z vpisom nastale pravne posledice – te so vsebinsko tako kompleksne in daljnosežne, da bi bilo težko vzpostaviti stanje pred vpisom, zato zakon določa, da učinki vpisa v register ostanejo v veljavi navkljub morebitnim pomanjkljivostim.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti 1.695,80 EUR stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženca, poroka dolžnice S. Š., zavezalo, da mora zato, ker je obdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Domžalah I 662/2007 z dne 29.6.2007 v 1. in 4. točki izreka v veljavi, solidarno z (1) dolžnico S. Š. na podlagi pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 1867/2007 z dne 14.9.2009 in (2) stečajnim dolžnikom T. d.o.o., na podlagi pravnomočno priznane terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani St 101/2007 nad stečajnim dolžnikom T., plačati tožeči stranki terjatev iz 1. točke sklepa o izvršbi.

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

3. Toženec sodbo pritožbenega sodišča izpodbija z revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in kršitve procesnih pravil v postopku pred obema nižjima sodiščema ter predlaga spremembo njunih sodb in zavrnitev zahtevka v celoti. Pretežni del revizijskih navedb se nanaša na grajo presoje o aktivni legitimaciji tožeče stranke, konkretno na grajo zaključka, da je tožeča stranka pravna naslednica K., Podružnice v Sloveniji. Temu zaključku revizija obširno nasprotuje in poudarja, da pravnega nasledstva ni. Nasprotuje tudi zaključku, da so bile v vpisom tožeče stranke v sodni register sanirane vse morebitne napake. Sodišči nižjih stopenj bi morali trditve o nepravilnostih obravnavati in se do njih opredeliti. Ker je bančna podružnica prenehala obstajati brez pravnega naslednika, je z njenim izbrisom iz sodnega registra prenehala pogodba o vodenju računa z dolžnico in s tem tudi akcesorna terjatev do toženca kot poroka, če ni ta prenehala že prej, s potekom časa, za katerega je bila sklenjena. Nazadnje opozarja še na materialnopravno in procesno napačno odločitev, da je k plačilu zavezan solidarno s S. Š. in stečajnim dolžnikom T. d.o.o., čeprav obveznost S. Š. sploh ni dajatvena (ničesar ji ni treba plačati, dolžna je le dopustiti poplačilo iz podarjene ji nepremičnine).

4. Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in Vrhovnemu sodišču obrazloženo predlagala, naj jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz spisa povzeto nesporno (neprerekano) in v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno relevantno dejansko stanje, je sledeče: - družba Š. d.o.o., katere direktor in edini lastnik je bil toženec M. Š., je 25. 10. 2005 s K., Podružnico za Slovenijo, sklenila kreditno pogodbo, na podlagi katere je banka družbi na račun nakazala 5.000.000 SIT limita, na podlagi aneksa št. 1 k navedeni pogodbi z dne 14. 11. 2005 pa je bil limit povišan na 10.000.000 SIT, vse za čas do 28. 10. 2006; - aneks št. 1 je kot porok za obveznost družbe Š.d.o.o. podpisal M. Š.; - na dan 28. 10. 2006, ko bi moral biti limit vrnjen, je bilo na računu družbe Š. d.o.o. negativno stanje, zaradi česar je banka pogodbo o vodenju računa 22. 12. 2006 odpovedala in od družbe in toženca (poroka) izvensodno zahtevala plačilo zneska 42.863,40 EUR; - toženec je 27. 9. 2007 brezplačno prenesel svoj poslovni delež v družbi Š., ki se je hkrati preimenovala v družbo T. d.o.o.; - ker terjatev ni bila poravnana, je bil vložen predlog za izvršbo za prej navedeni znesek, povečan za zamudne obresti, natekle do vložitve predloga; - v času sklenitve aneksa št.1(1) tožeča stranka še ni obstajala; v sodni register Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila vpisana kasneje na podlagi (neizpodbijanega) pravnomočnega sklepa; - po podatkih sodnega registra je tožeča stranka prevzela premoženje K. v Sloveniji, s Podružnico;(2) po avstrijskem pravu je tožeča stranka kot novoustanovljena banka v Sloveniji kot univerzalna pravna naslednica prevzela tisti del premoženja K., ki se je nanašalo na premoženje njene Podružnice v Sloveniji.

Ugotovitve o teh dejanskih okoliščinah, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo v podlago svoje sodbe, v pritožbenem postopku niso bile ovržene ali spremenjene. Revizijsko sodišče je po določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) nanje vezano.

7. Revident s ciljem izpodbiti aktivno legitimacijo tožeče stranke graja presojo, da je tožeča stranka univerzalna pravna naslednica avstrijske banke, s katero je bila sklenjena pogodba o poroštvu (aneks št. 1). V zvezi s tem uveljavlja, da je vpis statusne spremembe iz zadnje alineje prejšnje točke v sodni register ničen, da bi moralo registrsko sodišče preveriti pravilnost statusnih sprememb pred registracijo in ni bilo mogoče pričakovati, da bodo to storili (in izpodbijali sklep registrskega sodišča) komitenti avstrijske banke (tudi ne toženec), ki so pogodbe sklepali z njo. Kot materialnopravno zmotno ocenjuje presojo sodišč prve in druge stopnje o konstitutivnosti vpisa statusne spremembe v sodni register, zaradi česar naj bi bile morebitne pomanjkljivosti v postopku statusnih sprememb z vpisom sanirane, ugotavljanje pomanjkljivosti v tej pravdi pa izključeno. Za pravno nasledstvo bi šlo po revizijskih trditvah le, če bi bilo podjetje (podružnica avstrijske banke v Sloveniji) prenešeno na tožečo stranko neposredno, pa ni bilo (vmes je bilo prenešeno na druge pravne osebe), in če bi imeli obe družbi dovoljenje za opravljanje bančne dejavnosti, saj je bil predmet prenosa podjem bančne podružnice, v konkretnem primeru pa družbe, ki so v vmesnem času obsegale podjetje slovenske podružnice, takega dovoljenja niso imele. Procesno napačno je sodišče prve stopnje brez argumentov zavrnilo vrsto dokazov o zatrjevanih pomanjkljivostih. Tako imenovani stvarni prevzem, katerega ničnost zatrjuje revident, je bil v sodni register vpisan 6. 12. 2006, podružnica avstrijske banke pa je bila iz njega izbrisana že 10. 10. 2006 in ni jasno, kdo je v tem času upravljal s sredstvi na računih komitentov; povsem možno je, da v tem času izvršena plačila niso bila nikjer evidentirana.

8. Izpodbijana sodba iz presoje, da je tožeča stranka univerzalna pravna naslednica K., ki je nastala z oddelitvijo poslovanja slovenske podružnice za prevzem v tožečo stranko, črpa zaključek, da so na tožečo stranko prešle vse obveznosti in terjatve podružnice, torej tudi terjatev podružnice, h katere plačilu se je kot porok zavezal toženec.

9. Oddelitev z ustanovitvijo nove družbe se opravi s prenosom posameznih delov premoženja družbe, ki z oddelitvijo ne preneha (prenosna družba), na novo družbo (četrti odstavek 623. člena Zakona o gospodarskih družbah, v nadaljevanju ZGD-1). Pri tem se po določbi šestega odstavka 623. člena ZGD-1 na novo družbo prenesejo vse pravice in obveznosti v zvezi s tem premoženjem, glede katerega nova družba postane univerzalna pravna naslednica prenosne družbe. Do prenosa premoženja pride z vpisom delitve v register (1. točka drugega odstavka 635. člena ZGD-1), torej po samem zakonu (kar glede prenosa lastninske pravice na nepremičninah pomeni, da je vknjižba lastninske pravice nove družbe zgolj deklaratornega značaja).(3)

10. Okoliščino, da premoženje slovenske podružnice avstrijske banke prevzame tožeča stranka, je sodišče prve stopnje ugotovilo iz sodnega registra. Zavzelo je materialnopravno pravilno stališče, ki mu pritrjuje tudi izpodbijana sodba, namreč da je vpis statusnega preoblikovanja v sodni register konstitutivnega značaja.(4) Morebitne naknadno ugotovljene pomanjkljivosti ne vplivajo na z vpisom nastale pravne posledice – te so vsebinsko tako kompleksne in daljnosežne, da bi bilo težko vzpostaviti stanje pred vpisom, zato zakon določa, da učinki vpisa v register ostanejo v veljavi navkljub morebitnim pomanjkljivostim. ZGD-1 namreč v tretjem odstavku 635. člena določa, da po vpisu delitve v register morebitne pomanjkljivosti delitve ne vplivajo na pravne posledice delitve iz prejšnjega odstavka.(5) To pomeni, da je dogovorjeni del premoženja avstrijske banke kot prenosne družbe, torej premoženje njene slovenske podružnice, prešel na tožečo stranko kot oddeljeno družbo ne glede na morebitne pomanjkljivosti (vmesne prenose na druge pravne osebe, ki morda res niso imela soglasja za opravljanje bančnih poslov). Ker je tako, je neutemeljen revizijski očitek, da bi moralo registrsko sodišče pred vpisom statusne spremembe v sodni register preveriti njeno pravilnost oziroma da je vpis zaradi napak ničen. Zato pravdnemu sodišču prve stopnje (ki je to pojasnilo v 7. točki obrazložitve in dokaznih predlogov ni zavrnilo »brez kakršnekoli argumentacije«) dokazov, ki bi potrjevali toženčeve trditve o pomanjkljivostih, ni bilo treba izvajati. Iz revizijske trditve, da je pritožbeno sodišče »takšno odločitev brez argumentiranih pojasnil potrdilo, čeprav je napačno«, ni razvidno, ali toženec uveljavlja procesno kršitev in katero ali zmotno ugotovitev dejanskega stanja; prvo je neutemeljeno, ker je treba procesne kršitve uveljavljati jasno in konkretizirano ter v konkretnem primeru ta standard ni dosežen, drugo pa je nedovoljeno, ker dejanske ugotovitve ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP).

11. Neutemeljen je tudi revidentov nadaljnji revizijski argument, da je mogoče ničnost sklepa, ki je podlaga za vpis statusne spremembe v sodni register, uveljavljati tudi potem, ko je vpis že izvršen, kar naj bi bilo poudarjeno tudi v strokovnem članku,(6) na katerega se je v razlogih svoje sodbe sklicevalo sodišče prve stopnje. Kot pravilno opozarja tožeča stranka v odgovoru na revizijo, avtor dopušča možnost, da se po vpisu statusne spremembe v sodni register uveljavlja ničnost sklepa o soglasju za združitev ali delitev, vendar s tožbo z dajatvenim in ne ugotovitvenim zahtevkom (na primer kot predhodno vprašanje v odškodninski pravdi).

12. Prav tako je zmotna revizijska teza, da tudi, če je tožeča stranka univerzalna pravna naslednica avstrijske banke, nanjo (na tožečo stranko) ni prešlo procesno nasledstvo, ker naj bi bila predpostavka za prehod procesnega nasledstva prenehanje pravne osebnosti prenosne družbe (torej avstrijske banke), kar pa se v konkretnem primeru ni zgodilo. Na tožečo stranko je nesporno prešlo materialno nasledstvo glede premoženja, ki ga je imela slovenska podružnica avstrijske banke. V sklop tega premoženja spada tudi terjatev, h kateri je kot porok pristopil toženec. Če je upravičena sprejeti izpolnitev – kar zagotovo je, potem ni razloga, da izostale izpolnitve ne bi mogla uveljavljati s tožbo. Izpodbijana sodba v nasprotju z revizijskimi trditvami vsebuje razloge o tem, zato je tudi očitek procesne kršitve neutemeljen.

13. Revidentova skrb, da so bila morda v času od izbrisa podružnice avstrijske banke iz registra do vpisa tožeče stranke (oziroma vpisa prevzema premoženja) v register plačane, pa ne evidentirane posamezne obveznosti komitentov prejšnje podružnice, je odveč. Najprej zato, ker ne trdi, da bi sam v tem času terjatev, k plačilu katere se je zavezal kot porok, plačal v celoti ali delno, pa tega tožeča stranka ne bi upoštevala. Poleg tega pa tudi zato, ker zakon za take primere vsebuje mehanizem za varstvo dolžnikov: v četrtem odstavku 635. člena ZGD-1 je določeno, da dokler dolžnik prenosne družbe ni obveščen, kateri od družb, ki so udeležene pri delitvi, je dodeljena terjatev do tega dolžnika, jo lahko veljavno izpolni katerikoli od njih.

14. Revident uveljavlja, da je s prenehanjem slovenske podružnice avstrijske banke brez pravnega nasledstva prenehala pogodba o vodenju računa glavnega dolžnika pri tej podružnici, zato je prenehala obveznost glavnega dolžnika, s tem pa tudi njej akcesorna obveznost toženca.

15. Navedeno ne drži. Da K., Podružnica v Sloveniji, ni prenehala brez pravnega naslednika, je že bilo pojasnjeno. Glavni dolžnik (družba Š.) bi moral kredit vrniti do 28. 10. 2006. Tedaj je bila terjatev veljavna in je zapadla. Ker je ni izpolnil glavni dolžnik, obveznost izpolnitve zadene poroka – toženca (1012. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Kreditna terjatev ni nastala s pogodbo o vodenju računa pri K., Podružnici v Sloveniji, pač pa s kreditno pogodbo (oziroma v delu, ki se tiče toženca, z aneksom št. 1 h kreditni pogodbi). Prenos poslovanja s prejšnje banke na tožečo stranko sam po sebi ni imel za posledico prenehanja pogodbe o vodenju računa, kot meni revident. Revizijske trditve, da naj bi dolžnost plačila dolgovanega zneska prenehala s prenehanjem pogodbe o vodenju računa zaradi poteka časa, za katerega je bila ta pogodba sklenjena,(7) pa so ostale nekonkretizirane.

16. Nazadnje toženec uveljavlja še kršitev procesnih pravil in zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje, da mora tožeči stranki prisojeni znesek plačati solidarno s S. Š. in družbo T. Trdi, da obveznost, ki jo je S. Š. naložila sodba II P 1867/2007 z dne 14. 9. 2009 Okrožnega sodišča v Ljubljani, to je dopustiti izvršbo na svojo nepremičnino, ni dajatvena, zato ne more biti solidarna z toženčevo dajatveno obveznostjo. Sodba v delu, ki se nanaša na obveznost S. Š. ni obrazložena, pa tudi sodba, izdana v tej zadevi ji ni bila vročena in se ni mogla braniti, pač pa jo mora v lastno škodo braniti toženec.

17. Toženec je spregledal, da je bil primarni razlog, zaradi katerega iz razlogov iz prejšnje točke obrazložitve ni uspel v pritožbenem postopku, v presoji sodišča druge stopnje, da za izpodbijanje odločitve, da je njegova obveznost solidarna z obveznostjo S. Š. in družbe T., nima pravnega interesa. Te presoje v reviziji ne izpodbija. Z navedbo, da mora S. Š. braniti v svojo škodo, jo, nasprotno, potrjuje. Zato niti v tem delu ne more uspeti.

18. Revizija je po obrazloženem neutemeljena, zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (387. člen ZPP).

19. Ker z revizijo ni uspel, je dolžan toženec skladno z načelom uspeha tožeči stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je Vrhovno sodišče odmerilo skladno z Zakonom o odvetniški tarifi.

Op. št. (1): Toženec je porok le za obveznosti po tem aneksu, ne pa tudi po osnovni pogodbi.

Op. št. (2): Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani Srg 2006/13608. Op. št. (3): Glej sodbo III Ips 127/2011 z dne 17.7.2012. Op. št. (4): Glej Prelič, S., Veliki komentar ZDD-1, 3. knjiga, GV založba, Ljubljana 2007, stran 764. Op. št. (5): Drugi odstavek 635. Člena ZGD-1: Z vpisom delitve v register nastanejo naslednje pravne posledice:

1. premoženje prenosne družbe skupaj z obveznostmi preide na nove družbe v skladu z delitvenim načrtom; 2. pri razdelitvi prenosna družba preneha. Pri oddelitvi začnejo veljati spremembe statuta prenosne družbe, ki so predvidene v delitvenem načrtu. Na to okoliščino je treba pri vpisu posebej opozoriti; 3. imetniki deležev prenosne družbe postanejo imetniki deležev novih družb v skladu z delitvenim načrtom. Hkrati preidejo pravice tretjih na deležih prenosne družbe na deleže novih družb, ki se zagotovijo zaradi delitve, in na pravice do morebitnih denarnih doplačil. Op. št. (6): Prelič, S., Uveljavljanje ničnosti združitve in delitve po vpisu v sodni register, Pravna praksa 4/2005. Op. št. (7): Kreditna pogodba z aneksom je sicer po določbi 14. člena pogodbe sestavni del med istima strankama sklenjene pogodbe o vodenju transakcijskega računa in za vse, kar ni z njo drugače dogovorjeno, veljajo določila pogodbe o vodenju transakcijskega računa; njena veljavnost je vezana na veljavnost pogodbe o vodenju transakcijskega računa in z odpovedjo slednje velja za odpovedano tudi kreditna pogodba. Za vse, kar ni drugače določeno v kreditni pogodbi, se uporabljajo določbe Zakona o bančništvu, OZ in drugih v Republiki Sloveniji veljavnih predpisov.