Jedro

Na gostoto pozidanosti, dovoljena intezivnost izrabe prostora, ki ne sme presegati 40 % pozidane proti 60 % nepozidane površine, ne vplivajo parkirišča, otroška igrišča ipd.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožečih strank zoper lokacijsko dovoljenje št... z dne 21. 3. 2002 za adaptacijo dvostanovanjskega objekta in gradnjo dvostanovanjskega prizidka s pripadajočo komunalno, zunanjo in prometno ureditvijo na zemljišču s parc. št. 350 in 351 k.o. U, pod tam navedenimi pogoji, ki ga je Upravna enota A, Izpostava B izdala investitorki AA. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da konkretna lokacija leži v območju, ki se ureja na podlagi in v skladu z določbami Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto M1 C - D (v nadaljevanju PUP), ki obravnavano zemljišče uvršča v območje urejanja MS 1/1 C, v morfološko enoto 2A/8, kar je razvidno iz grafičnega izseka odloka, ki se nahaja v predloženemu upravnemu spisu. V 9. členu PUP je določeno, da je v morfološki enoti z oznako 2A (območje za individualno stanovanjsko gradnjo) med drugim dovoljena gradnja istovrstnih stanovanjskih objektov, nadzidave, prizidave, do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40 % pozidane nasproti 60 % nepozidane površine. Izraba gradbene parcele v konkretnem primeru znaša 30 % pozidane površine. Kakor je navedeno v izpodbijanem lokacijskem dovoljenju, izhaja pa povsem jasno tudi iz lokacijske dokumentacije, imata predmetna objekta tlorisne dimenzije 9,6 m x 9,35 m (obstoječi objekt - 90 m2), predvideni prizidek pa je ravno istih dimenzij, kar da skupno površino za oba objekta 180 m2. Predmetna parcela meri 602 m2 in zavzema zemljišči s parc. št. 350 in 351 k.o. U. Iz lista št. 7 lokacijske dokumentacije je razvidno tudi obstoječe in predvideno katastrsko stanje, navedene so katastrske kulture in izmere. Ob tem tožena stranka poudarja, da se razmerje pozidanosti ugotavlja v odnosu na gradbeno parcelo kot celoto, ne pa na vsako posamično parcelo v okviru gradbene parcele, kot tožeči stranki zmotno menita. Po mnenju tožene stranke gre tako v predmetni zadevi za posege, ki so po PUP dovoljeni. Določba 17. člena PUP zahteva, da je potrebno pri novogradnjah, nadzidavah, prizidavah, pomožnih objektih in drugih posegih v prostor vzdrževati vzpostavljeno oblikovno identiteto in homogenost območja ter se prilagajati okoliškim objektom in ureditvam. Stanovanjski prizidek k obstoječi hiši bo skladen z obstoječim objektom, saj bo njegova zrcalna slika. Tudi parkirne površine so urejene, osem parkirnih mest, za vsako stanovanje po dve parkirni mesti, kar je v skladu z 22. členom PUP. K posegu sta bili pridobljeni tudi pozitivni soglasji zdravstvene in požarne inšpekcije, investitorica pa je izkazala pravico graditi na zemljišču posega. Glede pritožbene navedbe v zvezi z osončenjem je upravni organ pridobljeno zdravstveno soglasje poslal v presojo zdravstvenemu inšpektoratu RS. Ta je dne 6. 3. 2003 pod št.... podal mnenje, iz katerega izhaja, da je glede na to, da se obstoječi objekt, ob katerem naj bi bil postavljen prizidek ter ob parcelni meji še osem parkirnih mest, nahaja severno oziroma severovzhodno od pritožnikovega, izključena vsaka možnost poslabšanja oziroma zmanjšanja osončenja na objektu tožečih strank. Izdano soglasje z dne 4. 6. 2001, št... ZIRS OE A je torej izdano ustrezno tudi glede osončenja oziroma osenčenja sosednje hiše. Tako so po mnenju tožene stranke za izdajo izpodbijanega lokacijskega dovoljenja izpolnjeni predpisani pogoji po 53. členu, 2. odstavku 54. člena in 67. členu Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (v nadaljevanju ZUN), zato je organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ko je izdal dovoljenje. Tožena stranka pa tožečima še pojasnjuje, da velikost parkirnih mest v lokacijskem dovoljenju res ni navedena, je pa razvidna iz lokacijske dokumentacije. Ureditev nepokritih parkirišč pa ne šteje za pozidanost parcele v smislu točke a 9. člena PUP.

Tožeči stranki v tožbi navajata, da je zaključek tožene stranke glede pozidanosti parcele napačen in da se ga niti ne da preizkusiti. Iz gradbenega dovoljenja namreč izhaja, da bo imel novozgrajeni objekt tlorisne dimenzije 9,60 m x 9,35 m, ob obstoječem objektu 90 m2, in tako pride do pozidave 180 m2 na obeh parcelah. Ker sta obe parceli izmer 602 m2, je tako izračunana pozidava 30 % napram 70 % napačna glede na zemljiškoknjižno stanje. Stavbišče na parc. 350 meri 97 m2 in 12 m2, to je skupaj 109 m2. Pri tem je urejeno in pozidano tudi dvorišče 115 m2. Na parceli št. 351 pa stoji gospodarsko poslopje v izmeri 19 m2. Tako je ob izdaji odločbe že pozidanega na obeh parcelah 21,26 % z dodatno pozidavo 90 m2, brez upoštevanja osmih parkirnih mest, ki prav tako pomenijo pozidavo, pa to že presega 40 %. Zaključek tožene stranke glede pozidave 30 % proti 70 % je tako napačen. Glede osončenja nepremičnine tožečih strank je po mnenju tožečih strank ugotovitev tožene stranke napačna. Dejansko ne gre za osončenje parcele ampak za osončenje stanovanjske hiše tožečih strank na naslovu E ulica 16 v A, ki ima že sedaj zaradi neposredne bližine objekta investitorjev slabše pogoje v kletnih prostorih in v prvem nadstropju. V primeru nadzidave in dozidave pa bo sonca bistveno manj, saj gre za objekt, ki se objektu tožečih strank približa in še dodatno zviša, kar ima za posledico, da ne bo sonca. Ugotovitve zdravstvenega inšpektorata tožečima strankama niso bile posredovane in iz tega razloga tudi nista imeli možnosti pripraviti kakršnih koli pripomb. Dejstvo pa je, da si objekta tožečih strank niso ogledali in iz tega razloga ugotovitve niso pravilne. Po mnenju tožečih strank je iz navedenih razlogov odločba tožene stranke nepravilna, zaključkov ni mogoče preveriti, ugotovitve pa so tudi v nasprotju z zemljiškoknjižnim stanjem, zato sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi ter zadevo vrne v ponoven postopek.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Sodišče je na podlagi 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo vročilo tudi investitorju kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo, vendar na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V tem upravnem sporu gre za izdajo lokacijskega dovoljenja, ki se izda na podlagi 2. odstavka 54. člena ZUN (Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS, št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 44/97 in 9/01) za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, ki se urejajo s prostorskimi ureditvenimi pogoji in za objekte, naprave ali druge posege v prostor na območjih, kjer je sicer v skladu z 49. členom ZUN graditev prepovedana v skladu s pogoji, ki jih določa lokacijska dokumentacija. Ta pa se med drugim pripravi na podlagi določb o prostorskih ureditvenih pogojih (55. člen ZUN).

Med strankami ni sporno, da konkretna lokacija leži v območju, ki ga ureja PUP (Uradni list SRS, št. 3/88 in Uradni list RS, št. 2/91, 56/92, 40/97 in 63/99), ki obravnavano zemljišče uvršča v območje urejanja MS 1/1 C, v morfološko enoto 2A/8. Sporno pa je med strankami, ali predvideni poseg zadosti pogoju iz 9. člena PUP, ki določa, da je dovoljena dopolnilna gradnja istovrstnih stanovanjskih objektov, nadzidave in pozidave do intenzivnosti izrabe, ki ne presega razmerja 40 % pozidane nasproti 60 % nepozidane površine. Stranke navajajo, da parceli skupaj merita 602 m2, soglasne so tudi glede izmer obstoječega objekta (90 m2) ter novozgrajenega (90 m2), ki skupaj zavzemata površino 180 m2. Tožeči stranki v tožbi navajata, da je na parceli št. 351 še gospodarsko poslopje v izmeri 19 m2. Glede tega objekta sodišče ugotavlja na podlagi predložene dokumentacije, ki je v sodnem spisu in jo je predložila tožena stranka, da je v spornem lokacijskem dovoljenju izrecno navedeno, da se odstrani (točka II. B Prometna ureditev in dostopi). Enako izhaja tudi iz lokacijske dokumentacije, saj je v načrtu predvidene rabe površin (list 6) navedeno, da se "drvarnica" odstrani. Drugi objekti na parceli niso predvideni. Parkirišča pa ne predstavljajo pozidanosti zemljišča v smislu 9. člena PUP, kot to zmotno menita tožeči stranki. Parkirišče namreč ne povečuje gostote pozidanosti oziroma ne vpliva nanjo, tako kot ne povečujejo gostote pozidanosti urejeni dostopi, dvorišča, otroška igrišča ipd. Po presoji sodišča je tako ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je v spornem dovoljenju zadoščeno pogoju iz 9. člena PUP glede razmerja pozidanosti, pravilna, saj intenzivnost izrabe prostora ne presega razmerja 40 % pozidane nasproti 60 % nepozidane površine.

Tožeči stranki v tožbi ugovarjata tudi osončenje oziroma osenčenje svoje nepremičnine, ter navajata, da so ugotovitve tožene stranke glede tega napačne. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je ta ugovor, ki sta ga tožeči stranki navajali že tudi v pritožbi, tožena stranka pravilno zavrnila ter svojo odločitev tudi pravilno obrazložila. Iz upravnih spisov, ki jih je sodišču predložila tožena stranka, izhaja, da je bilo k posegu najprej pridobljeno soglasje Zdravstvenega inšpektorata RS, Območne enote A, št... z dne 4. 6. 2001, iz katerega je razvidno, da je bilo soglasje dano po pregledu dokumentacije in po ogledu na kraju samem dne 4. 6. 2001, ko je bilo ugotovljeno, da so upoštevani potrebni sanitarno - tehnični predpisi ter ekološko - zdravstvene norme in da ni zadržkov za izdajo soglasja k spornemu lokacijskemu dovoljenju. Glede na pritožbene navedbe tožečih strank je bilo zaprošeno še za dopolnitev soglasja. V zaprosilu je bilo navedeno, naj se posebna pozornost nameni osončenju, glede na navedbe soseda, da ima težave z očmi in visoko dioptrijo in da bo osončenje po njegovem močno poslabšano tako na vrtu kot v hiši. Na to zaprosilo je Zdravstveni inšpektorat RS, Območna enota A podal odgovor, v katerem navaja, da so pri izdaji soglasja z dne 4. 6. 2001 upoštevali tudi vplive predvidenega prizidka na osončenje in osvetlitev bivalnih prostorov v obstoječih sosednjih stanovanjskih objektih. Ker višina predvidenega prizidka ne presega medfasadnega odmika med objektom, zgrajenim na zemljišču parc. št. 346 in 347 k.o. U in glede na orientacijo objektov v prostoru, ugotavljajo, da bodo s predvideno pozidavo zagotovljeni minimalni časi osončenja bivalnih prostorov. V kolikor pa se mejaši s tem ne strinjajo, imajo po določilih 2. odstavka 189. člena Zakona o splošnem upravnem postopku možnost svoje trditve dokazati z izvedencem. Tožbeni ugovor tožečih strank, da z izdanim soglasjem nista bili seznanjeni in zato nista mogli zoper soglasje ugovarjati, pa je po presoji sodišča neutemeljen. Tožeči stranki sta imeli ves čas postopka možnost vpogledati v upravne spise ter se seznaniti z njihovo vsebino. Svoje mnenje pa je podala tudi Glavna zdravstvena inšpektorica RS, št... z dne 6. 3. 2003, ki je bilo izdano po preučitvi spisa in po opravljenem ogledu na kraju samem. Iz mnenja izhaja, da je izdano soglasje z dne 4. 6. 2001 ustrezno tudi glede osončenja oziroma osenčenja sosedove hiše, sicer pa se mnenje glasi: "Glede na to, da se obstoječi objekt, ob katerem naj bi bil postavljen sporni prizidek ter ob parcelni meji še osem parkirnih mest nahaja severno oziroma severovzhodno od pritožnikovega, je izključena vsaka možnost poslabšanja oziroma zmanjšanja osončenja na pritožnikovem objektu. Na severni zemeljski polobli zaradi navidezne poti sonca namreč sence padajo od juga proti severu in ne obratno, zatorej ni mogoče pričakovati povečanja zasenčenja pritožnikovega stanovanjskega objekta, lociranega južno od nasprotovane gradnje nameravanega novega prizidka k stanovanjski hiši S ulica 17 v A." Očitno je torej zmotna tožbena trditev tožečih strank, da ogled glede osončenja ni bil opravljen. Po presoji sodišča pa je tudi mnenje dovolj obrazloženo in glede tega sodišče nima pomislekov, da ne bi bili upoštevani zdravstveni pogoji, ki jih tudi v javnem interesu varujejo za to pristojni organi.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je s sodbo tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (1. odstavek 59. člena ZUS).