Jedro

V primeru, ko lastnik dobaviteljem plača stroške, ki se nanašajo na stanovanje, oddano v najem (in ne gre za etažno lastnino), se najemnik ne more sklicevati na enoletni zastaralni rok do dobavitelja. Dolg izvorno namreč ni najemnikov, temveč lastnikov. Lastnikova zahteva do najemnika, da mu povrne znesek stroškov, ki jih je plačal dobaviteljem za najeto stanovanje, lahko temelji bodisi na najemni pogodbi bodisi na neupravičeni obogatitvi, v vsakem primeru pa je zastaralni rok pet let.

Izrek

I. Pritožba tožencev se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v I. in III. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba: * v II. in IV. točki izreka delno tako spremeni, da sta toženca dolžna tožniku plačati vsak še po 720,75 EUR; * v V. točki izreka tako spremeni, da sta toženca dolžna tožniku plačati še 498,77 EUR pravdnih stroškov, nastalih pred sodiščem prve stopnje.

V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem delu II. in IV. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Toženca sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa sta dolžna v roku 15 dni povrniti 701,67 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in vsakemu tožencu naložilo plačilo 3.215 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencema je še naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi sta pritožbi pravočasno vložili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje v zvezi z zavrnilnim delom tožbenega zahtevka in posledično glede odločitve o pravdnih stroških, iz vseh pritožbenih razlogov. Zavrnjeni del zahtevka predstavlja plačilo obratovalnih stroškov, pri čemer ni utemeljena odločitev sodišča, da je ta terjatev zastarana. Navaja, da pokojni obratovalnih stroškov ni plačeval, vendar jih je zanj dobaviteljem plačeval on. Posledično je med pokojnim in tožnikom nastalo posojilno razmerje, glede katerega je sodišče napačno zaključilo, da je ta del terjatve zastaran. Sodišče bi moralo upoštevati petletni zastaralni rok, saj je tožnik ta sredstva pokojnemu posodil, in tako ni bil v vlogi dobavitelja, temveč je bil posojilodajalec. Posledica neutemeljene odločitve je tudi odločitev glede pravdnih stroškov, saj bi sodišče tožniku moralo glede na utemeljenost zahtevka priznati 100 % in ne 80 % stroškov. Predlaga ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe, podredno njegovo razveljavitev.

4. Toženca sodbo izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov ter kot bistveno navajata, da je dokazna ocena napačna in neživljenjska, izpovedba tožnika neverodostojna ter se prav tako ne strinjata s sodiščem, da je tožnik izkazal obstoj posojilne pogodbe in višino zneskov. Tožnik tudi ni izkazal temelja in višine stroškov uporabe, zato je brezpredmetno govoriti o zastaranju. Ne strinjata se z zaključkom sodišča, da je pokojni s tožnikom sklenil ustni dogovor, na podlagi katerega naj bi mu pokojni namesto plačil najemnin, stroškov in vračila posojil odprodal polovico parcele, in ne strinjata se, da naj bi tak dogovor pomenil pripoznavo dolga ter da je takšna pripoznava pretrgala zastaranje. Glede dogovora je sodišče sledilo neverodostojni izpovedbi tožnika, prav tako pa ni mogoče govoriti o vnaprejšnji pripoznavi dolga, preden ta nastane. Brez osnove je tudi, da je dolžnik dolg pripoznal vsakič, ko se je povečal. Do dogovora oziroma pogodbe o odkupu parcele ni prišlo tudi zato, ker manjka bistvena sestavina - cena. Nadalje navajata, da ne drži, da prijava terjatve v zapuščinski postopek pretrga zastaranje. Neutemeljen je tudi zaključek, da izjava tožnika sorodnikom pokojnega nima narave odpusta dolga. Tožnik ni podal navedb, da ni vedel, da je B. D. dedič ter da ni poznal sorodnikov pokojnega, ki so praznili stanovanje. Predlagata ustrezno spremembo izpodbijanega dela sodbe, podredno njegovo razveljavitev.

5. Tožnik na pritožbo tožencev ni odgovoril, toženca pa sta na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožencev pa ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločalo tretjič. Pritožbeno sodišče (ob odsotnosti absolutno bistvenih kršitev postopka) tokrat sprejema dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, saj je prvostopenjsko sodišče napravilo logično in življenjsko dokazno oceno, ki povsem prepriča in je pritožbene navedbe ne omajejo.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik dokazal obstoj najemnega razmerja s pokojnim K. D. za stanovanje v stavbi na M., ter tudi višino najemnine in višino obratovalnih stroškov. Ugotovilo je tudi, da sta tožnik in pokojni ustno dogovorila, da bo pokojni zneske iz naslova neplačane zapadle najemnine in stroškov za tožnikovo stanovanje (v katerem je na podlagi najemnega razmerja bival pokojni) ter iz naslova posojil tožnika pokojnemu (40 EUR za nesrečo, 500 EUR za prevoz …) tožniku upošteval kot del kupnine za polovico parcele v pokojnikovi lasti, razliko pa bo tožnik doplačal. Do izpeljave dogovora zaradi smrti pokojnega ni prišlo, zato tožnik od dedičev pokojnega (tožencev) terja vračilo zneska, ki ga sestavljajo neplačane najemnine in stroški za stanovanje ter plačani zneski, ki predstavljajo razliko do polne cene polovice parcele za nakup in ki jih je tožnik že izročil pokojnemu. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo denarni znesek iz naslova najemnine in danih zneskov kupnine, med tem ko naj bi po stališču sodišča prve stopnje zastarala terjatev iz naslova obratovalnih stroškov, zato je ta del zahtevka zavrnilo. V tem delu je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, kot pravilno opozarja tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je presodilo, da za stroške stanovanja (gre za elektriko, TV in internet ter komunalo) velja enoletni zastaralni rok. To stališče bi bilo materialnopravno pravilno, če bi bil dolg pokojnikov, torej če bi bil on neposredni zavezanec proti posameznim dobaviteljem, proti katerim bi lahko uveljavljal ugovor zastaranja v enoletnem roku iz 355. člena OZ. Če bi v takem primeru zanj plačal te stroške lastnik, bi bilo najemnika treba varovati v razmerju do lastnika tako, da bi tudi proti njemu lahko ugovarjal enoletni zastaralni rok. Vendar v obravnavanem primeru zavezanec za plačilo računov v razmerju do dobaviteljev ni bil pokojni (takih trditev ni postavila nobena stranka), temveč tožnik, ki tudi ni (bil) upravnik. Prav tako ni šlo za etažno lastnino, kjer je mogoč dogovor, da dolg (primarno) preide na najemnika(1). Ker torej dolg izvorno ni bil pokojnikov, sam ugovora enoletnega zastaralnega roka do dobaviteljev ne bi imel, zato ni videti nobenega razloga, da bi ga bilo treba (z upoštevanjem tega roka) ščititi v razmerju do lastnika. Nasprotno, zaščito je treba nuditi tožniku, ki je na podlagi pravno-poslovnega dogovora s pokojnim (ki ga je uspel dokazati) upravičen do povrnitve najemnine in stroškov, ki jih je za pokojnega plačeval (plačilo stroškov je (bila) ena izmed obveznosti najemnega razmerja). Ker od zadnjega upoštevanega datuma pretrganja še ni poteklo tri (za najemnino - 351. člen OZ)(2) oziroma (za stroške – 346. člen OZ) pet let, tožnikov tožbeni zahtevek v tem delu ni zastaral. 10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pokojni svoj dolg pripoznal vsak mesec, s čimer je vsakokrat pretrgal zastaranje. Prav tako je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je sklenjen ustni dogovor med tožnikom in pokojnim o vštetju tega dolga v kupnino za polovico parcele pokojnega pomenil pripoznavo dolga, ki je pretrgala zastaranje. Ne drži navedba tožencev, da je prvostopenjsko sodišče štelo, da je bila ob tem dana vnaprejšnja pripoznava dolga, saj je ugotovilo, da je pokojni svoj dolg do tožnika pripoznal vsakič, ko je se dolg povečal, in je torej vsakokrat pripoznal do takrat nastali, obstoječi in znani mu obseg/znesek dolga. Dogovor o vštetju kupnine za nepremičnino, kot ga je opredelilo prvostopenjsko sodišče, je pomemben zgolj z vidika pripoznave dolga, saj tožnik ne terja njegove izpolnitve (tj. prodaje/nakupa parcele), zato so navedbe tožencev, da je za dogovor manjkala bistvena sestavina (cena), brezpredmetne.

11. Pripoznava dolga je torej pretrgala zastaranje, zato so neutemeljene navedbe tožencev, da je znesek iz naslova najemnin, nastalih pred 10. 1. 2009, zastaral. Četudi sodišče prve stopnje zadnjega pretrganja ne bi upoštevalo od trenutka, ko je tožnik svojo terjatev uveljavljal v zapuščinskem postopku (17. 5. 2010), tožnikov tožbeni zahtevek od zadnjega upoštevanega pretrganja (novembra 2009(3)) zaradi pripoznave s strani pokojnega ni zastaral. Upoštevaje zadnje pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga je tožnik tožbo vložil znotraj triletnega zastaralnega roka, zato je ugovor zastaranja v vsakem primeru neutemeljen.

12. Toženca nasprotujeta zaključku sodišča, da tožnikova izjava sorodnikom pokojnega nima narave odpusta dolga. Pritožbeno sodišče poudarja, da mora biti volja za odpust dolga nedvoumno izjavljena, podana mora biti izjava med upnikom in dolžnikom, zato tudi, če so nekatere priče laično razumele, da tožnik ne bo ničesar več zahteval, to ne vodi v zaključek, da je bil dan odpust dolga. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da to, kar je tožnik izjavil, v danih okoliščinah ni imelo narave odpusta dolga. Sodišče prve stopnje ob tem tudi ni prekoračilo trditvene podlage. Natančnejša razčlenitev v sodbi in širši opis posameznih besed je plod dokazne ocene, pri čemer sodišče prve stopnje ni ugotavljalo ničesar, česar tožnik ne bi trdil. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča, da tožnik še ni vedel, da je toženec B. D. dedič, logično izhaja iz dejstva, da zapuščinska obravnava še ni bila razpisana, tožnik pa je na naroku izpovedal, katerih ljudi ni poznal in da zato ni želel razlagati o dolgu (list. št. 149).

13. Tožnik je v tožbi po mesecih in vrsti specificiral posamezne stroške(4). Skupaj znašajo ti 1.441,50 EUR. Toženca sta pravočasno (286. člen ZPP) navedla le, da je ta del zahtevka zastaral (kar ne drži, kot je bilo obrazloženo zgoraj) in da tožnik ni izkazal, kako jih je izračunal ter da jih je poravnal sam, kar je pravno neodločilen ugovor, saj ne gre za razmerje lastnik/najemnik do dobavitelja, temveč za pravno-poslovno zavezo pokojnega do tožnika, da bo (poleg najemnine) plačeval stroške za stanovanje, višino pa je tožnik izkazal z računi, ki jih je predložil tožbi (priloge A 5 do A 18) in ki jim toženca sploh nista konkretizirano nasprotovala.

14. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno(5) ugodilo in izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu delno tako spremenilo, da sta dolžna toženca poleg že prisojenega zneska (vsak 3.215 EUR) plačati še polovico 1.441,50 EUR oziroma vsak še 720,75 EUR (358. člen ZPP). V preostalem je tožnikova pritožba, pritožba tožencev pa v celoti neutemeljena, zato ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev je terjala tudi poseg v pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje. Ker je tožnik uspel praktično v celoti, sta mu toženca dolžna povrniti vse stroške, ki mu jih je v 18. točki izpodbijane sodbe odmerilo sodišče prve stopnje (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče prisoja še razliko: 498,77 EUR.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP. Toženca s pritožbo (in z odgovorom na tožnikovo pritožbo) nista uspela, zato sama krijeta svoje pritožbene stroške. Tožnik je s pritožbo uspel v pretežnem delu, zato sta mu toženca dolžna povrniti 353,60 EUR za sestavo pritožbe, povišanje zaradi zastopanja dveh strank 66,30 EUR, materialne stroške v višini 20 EUR, 96,77 EUR za DDV in 165 EUR sodne takse, skupaj 701,67 EUR.

Op. št. (1): Glej 24. člen SZ-1. Primerjaj tudi odločbi VS RS II Ips 80/2014 s 26. 11. 2014 in III Ips 23/2014 z 2. 9. 2014. Op. št. (2): Na ta rok je pritožbeno sodišče opozorilo že v razveljavitvenem sklepu I Cp 2770/2013 s 26. 2. 2014 (7. točka).

Op. št. (3): Glej ugotovitev na 6. strani izpodbijane sodbe.

Op. št. (4): Glej list. št. 2 v spisu.

Op. št. (5): Razlika med izračunom stroškov in vtoževanim zneskom je 1.644 EUR (v pritožbi tožnika navedeni sporni del zahtevka v pritožbi), zato v zavrnilnem delu očitno niso zgolj stroški, vendar pritožnik konkretiziranih trditev glede preostalega zavrnilnega dela ne poda.