Jedro

Pravna pravila v družbeni pogodbi ne dopuščajo uporabe določb o neupravičeni obogatitvi. Ko družba preneha (tudi z izstopom enega izmed dveh družbenikov, kot v obravnavanem primeru - pride do delitve njenega premoženja, torej kakor pri delitvi skupnega premoženja.

Pravna pravila ne omogočajo, da sme družbenik izstopiti iz družbe in zahtevati vrnitev oziroma poplačilo tistega, kar je v družbo vložil. Pravila o družbi civilnega prava ne izključujejo možnosti delitve premoženja tako, da družbenik plača družbeniku, ki je izstopil, nek znesek, pri čemer pa gre še vedno za delitev premoženja, ne pa samo za (iz)plačilo tistega, kar je kakšen družbenik vložil v družbo.

Izrek

Revizija zoper sklep se zavrže. Reviziji zoper sodbo se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku 4.800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. Ugotovilo je, da sta se tožnik in toženec dogovorila (leta 1990), da bosta združila prizadevanja, delo in sredstva za ureditev prostorov mesnice in za prodajo mesa zato, da bi pridobila skupno korist. Tako sta sklenila družbeno pogodbo, kjer velja osebna vezanost družbenikov. Tožnik je odstopil od družbene pogodbe (april 1994) in s tem je družba prenehala, za kar veljajo posebna pravila. Tožnik zahteva izplačilo svojega deleža v denarju. Ker stranki ne zatrjujeta posebnih okoliščin, ki bi upravičevale civilno delitev premoženja družbe v pravdi, zahtevku za izplačilo denarne vrednosti vložka ni mogoče ugoditi. Sodišče je s sklepom zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s posebnim sklepom pa je delno zavrnilo predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot v celoti neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklepa. Tudi samo je prepričano, da je šlo za družbeno pogodbo, sicer pa tako pravila o skupnih vlaganjih kakor tudi pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno uveljavlja tožnik.

Zoper odločbo višjega sodišča je tožnik vložil revizijo iz razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, naj vrhovno sodišče napadeno sodbo in sklep tako spremeni, da bo ugodeno pritožbi in tožbenemu zahtevku. Trdi, da je postopek v tej zadevi tekel le v smeri ugotavljanja višine vlaganj, temelj pa ni bil nikoli vprašljiv. Ravnanje sodišča pomeni kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ostal izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z razlogom sodbe, odločba pa je oprta le na ugotovitve, ki niso podprte z dokazi v tem postopku. Iz trditev in opravljenega postopka sledi, da ni šlo za družbeno pogodbo. Šlo je za namen strank, da ena (toženec) vloži znanje in zveze, druga (tožnik) pa delo in sredstva, kasneje pa bi šele sklenili družbeno pogodbo in se dogovorili za skupno poslovanje. V času dogovora toženka sploh še ni obstajala. Sodišče bi moralo upoštevati pravila o skupnih vlaganjih in o neupravičeni obogatitvi. Zaradi vstopa toženke tožnik ni mogel nikoli izkoristiti tistega, kar je vložil. Oba toženca sta se obogatila na tožnikov račun, sam pa je pričakoval, da se mu bodo vložena sredstva obogatena vrnila. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi pravil o skupnem vlaganju in neupravičeni obogatitvi. Tožena stranka ni nikoli ugovarjala zahtevku po temelju. Sporna je bila le višina zahtevka.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija v delu, ki se nanaša na sklep, ni dovoljena, revizija zoper odločitev o glavni stvari pa ni utemeljena.

Iz vsebine uvodnega dela obrazložitve revizije je mogoče sklepati, da ta očita kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču prve stopnje glede izreka in obrazložitve sodbe. Pri tem ne pove, zakaj naj bi bil sodbeni izrek nerazumljiv. Ta vsebuje le odločitev, da se zavrne tožbeni zahtevek, kakršnega je postavil tožnik. Kaj naj bi bilo pri tem nerazumljivo? Izrek tudi ni v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, v kateri je pojasnjeno, da materialno pravo, ki ga je treba uporabiti za pravno razmerje, kakršnega zatrjujeta obe stranki, ne omogoča pravne sankcije, kakršno terja tožnik. Res je postopek spočetka tekel v smeri ugotoviti utemeljenost zahtevka po višini. To je bila posledica drugačnega materialnopravnega pogleda prve sodnice na spor med strankama. Ko je druga sodnica ta vidik spora drugače obravnavala, je morala zavrniti zahtevek, ker zatrjevano dejansko stanje ni omogočalo zahtevane pravne posledice - plačila določenega zneska. Odločitev sodišča, da se mora ravnati po pravu, ki ga je treba uporabiti, ne pa po tem, kam je bil usmerjen postopek, je sama ob sebi pravilna. Očitane procesne kršitve torej ni.

Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, vendar ne v celoti. Sama presoja razmerij med tožnikom in tožencem ter že opravljenih vlaganj obeh strank, da gre za družbeno pogodbo civilnega prava (pravno pravilo paragrafa 1175 Občnega državljanskega zakonika - ODZ oziroma zdaj 990. člena Obligacijskega zakonika - OZ), je pravilna. Za takšno pogodbo se praviloma ne zahteva obličnost (prvi odstavek 67. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). O sklenitvi pogodbe je mogoče sklepati celo na podlagi konkludentnih dejanj (prvi odstavek 28. člena ZOR). Pravdni stranki sta si edini, da je obstajal dogovor o skupnem vlaganju sredstev in dela z določenim pridobitnim namenom. Stranki sta tudi dejansko vložili dogovorjeno in sad tega je bilo obratovanje mesnice. Zgraditev oziroma ureditev le-te ni bila sama sebi namen. Ta je bil z njenim obratovanjem ustvarjati dobiček. Tako delno dejanske in delno materialno-pravne revizijske trditve, da je šlo le za dogovor o tem, da bo kdaj pozneje sklenjena družbena pogodba, ni mogoče sprejeti. Nastanek toženke, ki jo je ustanovil toženec kot edini ustanovitelj in družbenik, vendar ob izkazanem sporazumu s tožnikom, ne spremeni bistvene ugotovitve, da je bila družbena pogodba (že poprej) sklenjena. Sodišče pravilno ugotavlja, da toženka predstavlja del premoženja družbe tožnika in toženca. Sicer pa tožnikov pristanek na ustanovitev toženke s tožencem kot njenim direktorjem in edinim lastnikom in obratovanje mesnice več let do tožnikovega izstopa iz družbe že sama zase zanikuje trditev o tem, da sta se tožnik in toženec dogovorila, da bosta družbo ustanovila pozneje.

Pravila o neupravičeni pridobitvi, ki naj bi jih po mnenju revizije uporabili v tem sporu, so subsidiarne narave v razmerju do pravil pogodbenega prava in tako tudi do pravil družbene pogodbe civilnega prava. Zato je treba uporabiti slednja, saj tudi ta določajo, kako ravnati, če družba preneha. Pravna pravila v družbeni pogodbi torej ne dopuščajo uporabe določb o neupravičeni obogatitvi. Ko družba preneha (tudi z izstopom enega izmed dveh družbenikov, kot v obravnavanem primeru - pravno pravilo paragrafa 1212 ODZ), pride do delitve njenega premoženja, torej kakor pri delitvi skupnega premoženja (pravno pravilo paragrafa 1215 in trinajsto poglavje Zakona o nepravdnem postopku - ZNP). Pravna pravila pa ne omogočajo, kot si predstavlja tožeča stranka, da sme družbenik izstopiti iz družbe in zahtevati vrnitev oziroma poplačilo tistega, kar je v družbo vložil. Do tu je pravno stališče nižjih sodišč pravilno.

Pritrditi pa je treba reviziji v delu, v katerem opozarja, da tožena stranka ni nasprotovala rešitvi spora na način, da izplača tožencu določen znesek (in da premoženje družbe ostane njej). To je tožena stranka ponudila že v odgovoru na tožbo in takšno stališče je (kot eno izmed možnih rešitev) vzdrževala skozi ves prvostopenjski postopek (tudi smiselno ob zavrnitvi tožnikove poravnalne ponudbe). Pravila o družbi civilnega prava ne izključujejo možnosti takšne delitve premoženja (tretji odstavek 122. člena oziroma 130. člen ZNP; glej Stojan Cigoj: Kontrakti in reparacije, Ljubljana 1973, str. 328!), pri čemer pa gre še vedno za delitev premoženja (že omenjeno pravno pravilo paragrafa 1215 ODZ in trinajsto poglavje ZNP), ne pa samo za (iz)plačilo tistega, kar je kakšen družbenik vložil v družbo. Ugotoviti je torej treba obseg premoženja družbe (aktiva in pasiva), ob njenem prenehanju (tožnikovem izstopu), to oceniti, upoštevati dogovor med tožnikom in tožencem o njunih enakih deležih in o stvari - zahtevku odločiti.

Da se to omogoči ob pravilni uporabi materialnega prava, je bilo treba reviziji ugoditi in razveljaviti sodbi nižjih sodišč ter vrniti zadevo prvostopenjskemu sodišču (drugi odstavek 380. člena ZPP), da bo dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in o stvari vnovič odločilo.

Revizija ne pojasni, zakaj izpodbija tudi sklep višjega sodišča, s katerim je zavrnilo pritožbi zoper prvostopenjski sklep, s katerim je prvo sodišče zavrnilo izdajo začasne odredbe, in sklep, s katerim ni v celoti ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Res lahko stranka vloži revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje, vendar samo takšen, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). Ne sklep o začasni odredbi ne sklep o oprostitvi plačila sodnih stroškov nista takšne narave. Zato je bilo treba v tem delu revizijo zavreči (drugi odstavek 374. člena, 377. člen in četrti odstavek 384. člena ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.