Jedro

Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v utemeljitev uveljavljanega tožbenega zahtevka, so sodišču prve stopnje narekovala uporabo pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta stranki sklenili družbeno pogodbo. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da v času dogovora med tožnikom in prvim tožencem drugotožena stranka še ni obstajala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper to toženko pravilna. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, namreč ne omogočajo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen na katerikoli od drugih možnih materialnopravnih podlag. Uporabo materialnega prava narekujejo dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje, takoimenovana dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tej osnovi sodišče presoja ali je zahtevek utemeljen po katerikoli od možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, na podlagi katerega bi bilo mogoče uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je namreč od obeh tožencev zahteval povračilo tolarske protivrednosti 60.000 DEM, kolikor naj bi bil vreden njegov vložek v delu in denarnih sredstvih v skupen projekt - mesni butik. Dejstva, da je tožnik v mesnico vlagal tako dela in sredstva, med strankama niso sporna, ampak le, ali obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi imel tožnik pravico zoper katerega od tožencev ali od obeh uveljaviti zahtevek na povračilo vloženega. Tudi pravila o skupnih vlaganjih niti pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, seveda ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklepa sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožniku znesek 4.800.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Zavrnjen je bil tudi zahtevek na povračilo pravdnih stroškov. Obenem s sodbo je sodišče prve stopnje izdalo še sklep, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se prvemu tožencu prepove odtujitev in obremenitev stanovanja, garsonjere v 4. nadstropju na ... v ... in da se o prepovedi odtujitve in obremenitve obvesti Davčno upravo Slovenije, Davčni urad ..., Izpostava ... Z dne 7.6.2001 izdanim slepom pa je sodišče prve stopnje oprostilo tožečo stranko plačila sodnih taks in to od vložitve predloga za oprostitev plačila sodnih taks, to je od 28.5.2001 dalje.

Zoper povzete odločitve se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavlja vse v Zakonu o pravdnem postopku predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe in sklepa o začasni odredbi tako, da se tožbenemu zahtevku oz. predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi oz. izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločitev. V pritožbi zoper sklep o taksni oprostitvi pa predlaga njegovo spremembo tako, da se tožeča stranka oprosti vsaj še plačila stroškov pritožbenega postopka.

V obrazložitvi pritožb tožeča stranka navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno štelo, da je bila med strankami sklenjena družbena pogodba in pri tem enačilo obe toženi stranki, čeprav drugotožene stranke v času dogovora tožnika in prvega toženca o skupnih vlaganjih še ni bilo. Pogodba bi bila lahko le akt o ustanovitvi družbe drugotoženke. Lokal sta izdelala tožnik in prvotoženec, v njem pa je poslovala drugotoženka, ki je imela dobiček. Sodišče prve stopnje je torej napačno ugotovilo dejansko stanje in je zato zmotno uporabilo materialno pravo. Določila o družbeni ali societitni pogodbi ne pridejo v poštev. Tožeča stranka zahteva le povračilo vložka v lokal. Sodišče je ugotovilo družbeno pogodbo, ki jo nobena od strank ne zatrjuje. Tožbeni zahtevek bo treba reševati ob upoštevanju pravil o skupnih vlaganjih ter o neupravičeni obogatitvi tožene stranke, ne pa kot posledico sklenjene družbene pogodbe. Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi začasne odredbe.

V pritožbi zoper odločitev glede taksne oprostitve pa tožeča stranka navaja, da je slabo premoženjsko stanje tožnika izkazano že za tri mesece pred vložitvijo pritožbe. Pritožba še ni bila rešena, z njo niso nastali nikakršni stroški. Tožnik ni sposoben plačati tako visoke takse brez škode za osnovno preživetje njega in njegove družine.

Pritožbi sta bili poslani nasprotni stranki, ki pa odgovora nanju ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sta izrek sodbe in izrek o zavrnitvi predlagane začasne odredbe nerazumljiva in da nasprotujeta samemu sebi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljnjem besedilu ZPP). Nasprotno, izpodbijani odločbi, enako velja tudi za sklep o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks, vsebujejo vse potrebne razloge o odločilnih dejstvih, razlogi so jasni, usklajeni, temeljijo na izvedenih dokazih in vsekakor omogočajo preizkus sprejete odločitve. Podana pa tudi ni katera od drugih v določbi 2. odstavka 339. člena ZPP naštetih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, paziti tudi po uradni dolžnosti. Pravilno pa je bilo uporabljeno tudi materialno pravo ter pravilno in popolno ugotovljena vsa dejstva, ki so odločilnega pomena. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v utemeljitev uveljavljanega tožbenega zahtevka so sodišču prve stopnje narekovala uporabo pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta stranki sklenili družbeno pogodbo. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da v času dogovora med tožnikom in prvim tožencem drugotožena stranka še ni obstajala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper to toženko pravilna. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, namreč ne omogočajo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen na katerikoli od drugih možnih materialnopravnih podlagah. Uporabo materialnega prava narekujejo dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje, takoimenovana dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tej osnovi sodišče presoja ali je zahtevek utemeljen po katerikoli od možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, na podlagi katerega bi bilo mogoče uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je namreč od obeh tožencev zahteval povračilo tolarske protivrednosti 60.000 DEM, kolikor naj bi bil vreden njegov vložek v delu in denarnih sredstvih v skupen projekt - mesni butik. Dejstva, da je tožnik v mesnico vlagal tako dela in sredstva, med strankama niso sporna, ampak le, ali obstaja pravna podlaga na osnovi katere bi imel tožnik pravico zoper katerega od tožencev ali od obeh uveljaviti zahtevek na povračilo vloženega. Tudi pravila o skupnih vlaganjih niti pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, seveda ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe.

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe, ne le zaradi razlogov, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, ampak tudi ob upoštevanju namena začasne odredbe, ki je v zavarovanju kasnejše morebitne prisilne izterjave denarnega zahtevka. S tem, ko je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in je odločitev o tem z odločitvijo pritožbenega sodišča postala pravnomočna je odpadla tudi osnovna predpostavka za ugoditev predlogu za izdajo začasne odredbe (1. odst. 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju).

Pravilna je tudi odločitev o predlagani oprostitvi plačila sodnih taks. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno navedlo, odločitev temelji na določbi 14. člena Zakona o sodnih taksah (ZST) v zvezi z njegovim 4. členom. Taksna obveznost za pritožbo namreč nastane z dnem vložitve pritožbe. V obravnavani zadevi je bila pritožba zoper sodbo vložena 26.4.2001 in tega dne je za tožečo stranko po zakonu nastopila obveznost, da sodno takso za pritožbo plača. Ker obenem s pritožbo ni bil podan tudi predlog za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče prve stopnje ni imelo potrebne pravne podlage, da bi tožečo stranko plačila takse za pritožbo oprostilo. Glede na vsebino določbe 14. člena ZST za odločitev ni pomembno ali so na dan vložitve pritožbe že obstajali razlogi za taksno oprostitev in tudi ne, da o njej pritožbeno sodišče še ni odločalo.

Pokaže se torej, da pritožbi zoper sodbo in oba sklepa nista utemeljeni. Pritožbeno sodišče ju je zato, na podlagi 353. člena ZPP, zavrnilo in sodbo in sklepa potrdilo. Ker sta bili pritožbi zavrnjeni, bo morala tožeča stranka sama nositi z njo nastale ji stroške. Odločitev o tem temelji na določbi 1. odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Izrek je zajet v odločitvi o zavrnitvi pritožb.