Jedro

Ker je bila tožnica v spornem obdobju že prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje, ji za nazaj ni mogoče spremeniti podlage zavarovanja v zavarovanje prejemnice delne invalidske pokojnine, kljub temu da ji je bila s sodbo za nazaj priznana pravica do delne invalidske pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravi II. točka izreka dokončne odločbe toženke z dne 20. 4. 2012 ter, da se ugodi zahtevi za spremembo lastnostni zavarovanca v pokojninskem in invalidskem zavarovanju tako, da se ugotovi, da v času od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 tožnica ni imela lastnosti zavarovanca po 11. alinei 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in da se tožnico vključi v zavarovanje kot prejemnico delne invalidske pokojnine.

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnica. V pritožbi meni, da bi morala na podlagi tega, da je invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do dela v skrajšanem delovnem času od 22. 4. 2005 dalje, že od tega dne prejemati delno invalidsko pokojnino. Toženec ji tega ni priznal zaradi tega, ker je bila III. kategorija invalidnosti ugotovljena v času, ko je bila brezposelna. S takšno odločitvijo se ni strinjala in je zato vložila tožbo v okviru katere ji je sodišče prve stopnje ugodilo, sodišče druge stopnje je njen zahtevek zavrnilo, Vrhovno sodišče RS je postopek prekinilo in začelo postopek pred Ustavnim sodiščem RS, ki je ugotovilo, da je odločitev napačna. Na tej podlagi je bilo šele konec leta 2011 s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 435/2011 odločeno, da ima pravico do delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2005 dalje. Da bi uredila svoj položaj se je z 12. 6. 2008 odločila, da si bo plačevala prostovoljno zavarovanje in je del skromnega dohodka namenila za plačilo premije, saj se ji je v pokojninsko dobo štela le zaposlitev za 4 ure. Prostovoljno zavarovanje si je plačevala do konca leta 2011, ko je prejela odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča. Menila je, da bo toženec na podlagi te sodbe sam uredil spremembo v zavarovanju. Tega ni storil in takšno zahtevo zavrača tudi sedaj. V kolikor bi ji bila pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega priznana, se prostovoljno ne bi rabila zavarovati in bi bil njen status urejen. Z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča v letu 2011 je odpadla pravna podlaga za prostovoljno zavarovanje, saj sploh niso izpolnjeni pogoji za zavarovanje po 11. alinei 34. člena in tega zavarovanja ne bi mogla skleniti, ker bi že imela zavarovanje za 8 ur in sicer bi bila zavarovana za 4 ure kot delavka po podlagi 01 in za 4 ure kot prejemnica delne invalidske pokojnine. Meni, da je sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 361/09 identična. V njej je Vrhovno sodišče opozorilo, da je pravna podlaga za zavarovanje iz naslova delovnega razmerja prva in primarna podlaga, ki ima prednost pred drugimi, na to pa se veže pravica do delne invalidske pokojnine. Tudi v tej zadevi pravno podlago predstavlja pravnomočna sodba in ima torej pravica do delne invalidske pokojnine, prednost pred drugimi statusi, kar je v skladu s 25. členom ZPIZ-1. Toženec bi moral takšno spremembo statusa po pravnomočni odločitvi sam izvesti. Pritožba opozarja še na določbo Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami) in sicer na 43. in 49. člen, po katerima bi moral ravnati toženec, ne pa da ji zavrača ureditev statusa. To izhaja tudi iz Pravilnika o ugotavljanju lastnostni zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Pravilnik; Ur. l. RS, št. 32/96), ko nalaga tožencu uvedbo postopka po uradni dolžnosti, če ugotovi, da oseba izpolnjuje pogoje na podlagi katerih bi morala biti obvezno pokojninsko zavarovana, pa ni prijavljena v zavarovanje. Meni, da ne gre prezreti tudi določbo 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami). S 1. 9. 2005 se je zaposlila in delala skladno z odločbo o ugotovljeni kategoriji invalidnosti, začela je delati polovični delovni čas saj za več ni bila zmožna. ZDR ji v tem primeru zagotavlja vse pravice iz socialnega zavarovanja, torej tudi invalidskega, kot če bi delala polni delovno čas. To ji zagotavlja tudi 188. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kar pomeni, če bi toženec ravnal prav in ji že od priznane III. kategorije invalidnosti priznal pravice na tej podlagi, bi se ji s tem polovični delovni čas štel kot polni delovni čas. Na nepravilno zatrjevanje in razlago toženca kaže tudi določba 276. člena ZPIZ-1, ki omogoča, da se zavarovancu, ki mu je bila v sodnem postopku priznana pravica, pa mu je pred tem toženec ni priznal, dajatev na tej podlagi izplača za vse nazaj, upravičen je tudi do obresti. Pri tožnici gre za bistveno enako situacijo, saj toženec ji pravice ni priznal, priznana ji je bila v sodnem postopku in sicer vse od 4. 4. 2005 dalje. Ne strinja se z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da gre za poseg v pravnomočno urejeno razmerje. Potrebno je upoštevati časovno komponento in sicer, da se je spor začel leta 2005 in se je tako po odločitvi Višjega delovnega in socialnega sodišča potrebno postaviti v ta trenutek in zadeve urediti tako, kot bi morale biti urejene že takrat. V primeru drugačne razlage gre za poseg v njene pravice, katerih varstvo zagotavlja Ustava RS. Če bi toženec menil, da gre v tem primeru za uporabo izrednih pravnih sredstev, bi jo moral na to kot prava neuko stranko opozoriti. Drugačno ravnanje je zavajanje strank z namenom doseči cilj, da se pravice, do katerih je posameznik upravičen, ne priznajo in tako s postopkovnim ravnanjem - namernim ali nenamernim – doseže, da zavarovanec ostane brez pravic oziroma te ostanejo le črka na papirju. Zahtevka kot je v izreku sklepa in odločbe toženca nikoli ni podala, menila je, da mora stanje urediti sam. Njena vloga se je nanašala na ureditev razmerja za naprej. Pravica do delne invalidske pokojnine, kot neodtuljiva pravica, bi ji morala biti priznana vse od takrat, ko zanjo izpolnjuje pogoje in je vsak poseg v to pravico v nasprotju z ustavo in zakonom. Pravica ji je bila zavrnjena zaradi neustavne zakonske ureditve. Z odpadom pravne podlage ji je zagotovljeno, da so njene pravice varovane in tako ne gre za poseg v pravnomočno odločbo, tudi v kolikor bi šlo, je potrebno upoštevati 155. člen Ustave RS, ki prepoveduje učinek za nazaj in to zaradi negativnega učinka, ne pa zaradi pozitivnega priznanja pravice in je tako v njenem in podobnih primerih sklicevanje na 155. člen Ustave RS neprimerno, kar izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 86/2004. S tem, ko se ji odreka pravica je izničena ustavna določba in vse kar ji je bilo po dolgotrajnem postopku priznano.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere se pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v sodnem postopku preizkušalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 20. 4. 2012, s katero se je zavrnila pritožba in odpravil sklep OE ... z dne 21. 2. 2012. S citiranim sklepom se je zavrgla zahteva za ugotovitev lastnostni zavarovanca iz naslova prostovoljne vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje na podlagi 11. alinee 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 za tožnico od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011. Z dokončno odločbo se je zahteva za ugotovitev lastnosti zavarovanke zavrnila. Sodišče je v okviru sodnega preizkusa njen tožbeni zahtevek, da se odpravi druga točka izreka dokončne odločbe toženke z dne 20. 4. 2012 ter, da se ugodi zahtevi za spremembo lastnostni zavarovanca v pokojninskem in invalidskem zavarovanju tako, da se ugotovi, da v času od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 tožnica ni imela lastnosti zavarovanca po 11. alinei 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1 in da se tožnico vključi v zavarovanje kot prejemnico delne invalidske pokojnine, zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je bila v obdobju od 11. 6. 2008 do 11. 1. 2012 vključena v zavarovanje po 11. alinei 1. odstavka 34. člena ZPIZ-1, kjer je določeno, da državljani Republike Slovenije, ki so dopolnili 15 let starosti in niso obvezno zavarovani se lahko prostovoljno vključijo v obvezno zavarovanje po tem zakonu, v času ko so zaposleni, s krajšim delovnim časom od polnega, vendar le za razliko do polnega delovnega časa. V času, ko je bila tožnica prostovoljno vključena v zavarovanje po že citiranem 34. členu ZPIZ-1 je vodila tudi postopek pri toženi stranki in pred sodiščem v zvezi s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine. S tem, ko je bila s sodbo opr. št. Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011 tožnici priznana pravica do delne invalidske pokojnine za čas od 4. 4. 2005 dalje, tožnica uveljavlja spremembo podlage zavarovanja, tako, da bi bila v obdobju od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 namesto vključitve v zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1 zavarovana kot prejemnica delne invalidske pokojnine.

V predmetni zadevi je spor glede tega ali in v kakšni primerih se lahko spremeni podlaga zavarovanja za nazaj. Tožnica se je sama prostovoljno vključila v obvezno zavarovanje ter vložila prijavo, kar pomeni, da je z dnem vložitve prijave v zavarovanje, pridobila lastnost zavarovanca. Iz zavarovanja se je odjavila 11. 1. 2012 po tem, ko je bilo s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011 tožnici priznana pravica do delne invalidske pokojnine za čas od 4. 4. 2005 dalje. Tožnica želi, da bi bila od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 namesto vključitve v zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1 zavarovana kot prejemnica delne invalidske pokojnine.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da ZMEPIZ v 49. členu določa, da se obstoj zavarovalnega razmerja oziroma lastnost zavarovancev ugotavlja, če: - ni vložena prijava v zavarovanje, pa je bilo vzpostavljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje; - ni vložena odjava iz zavarovanja, pa se ugotovi, da je prenehalo pravno razmerje, ki je bilo podlaga za zavarovalno razmerje; - je pristojni organ odklonil sprejem prijave v zavarovanje; - zavarovanec izpolnjuje pogoje za vključitev v zavarovanje, vendar je v zavarovanje prijavljen v nasprotju z določbami 25. člena ZPIZ-1. V zadevi ne gre za nobenega od razlogov določenih v 49. členu ZMEPIZ, da bi prišlo do spremembe podlage zavarovanja za nazaj. Sodišče prve stopnje pravilno citira judikat Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 254/2009 z dne 18. 4. 2011, v katerem je bilo zavzeto stališče, da ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe. Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pomeni pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče poseči le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in uživa varstvo v smislu določb 158. člena Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj. Tudi iz sodbe istega sodišča pod opr. št. VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008 izhaja, da je v pravno urejen status oseb mogoče posegati le ob izpolnitvi zakonskih pogojev in da tako pravno urejen status oseb uživa varstvo v smislu določb 158. člena Ustave RS, ki določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku določenim z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj. Sodišče v citiranem judikatu posebej poudarja, da ZMEPIZ v 49. členu, ki ureja ugotavljanje lastnosti zavarovanca po uradni dolžnosti, ni izrecno določil, kdaj se na tak način pridobi, izgubi ali spremeni status zavarovanca in je tako treba to vprašanje reševati glede na vse okoliščine mogočih odločitev na podlagi tega člena zakona. Če bi se bilo pri odločanju o statusu zavarovanca po 1. alinei tega člena, to je, če je bilo ugotovljeno pravno razmerje, na podlagi katerega po zakonu nastane zavarovalno razmerje, pa prijava v zavarovanje ni bila vložena, še mogoče neposredno opreti na splošno določbo 2. odstavka 45. člena ZMEPIZ, da zavarovalno razmerje nastane po zakonu takoj, ko je vzpostavljeno pravno razmerje, ki je podlaga za zavarovanje, so pri odločanju o spremembi podlage zavarovanje (4. alinea) pomembne druge okoliščine. Kot prvo bo šlo pri ugotavljanju obstoja zavarovalnega razmerja praviloma za osebo, ki dotlej ni imela statusa zavarovanca in torej ne bo šlo za poseg v posebej pravno že urejen status, temveč šele za pridobitev takega statusa. Kot drugo pa je sama pridobitev statusa zavarovanca tako z vidika fizične osebe, kot z vidika sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja (tudi glede časovnega trajanja) pomembnejša od ugotovitve zgolj spremenjene podlage za že obstoječe zavarovanje oziroma podlage statusa zavarovanca. Zato se pri odločanju o spremembi lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje v smislu določbe 4. alinee 49. člena ZMEPIZ ni mogoče sklicevati na določbo 2. odstavka 45. člena tega zakona o veljavnosti spremembe za nazaj, vse od vzpostavitve (novega) pravnega razmerja, ki je podlaga za zavarovanje, saj ta določba opredeljuje zgolj nastanek zavarovalnega razmerja, ne pa tudi ko gre za spremembo njegov podlage. Ob izpolnjenih pogojih lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene pravne podlage zavarovanja, kot pravno urejenega statusa le, za naprej z izdajo ustrezne odločbe. Podobno stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi opr. št. VIII Ips 86/2004 z dne 9. 11. 2004. Na podlagi navedenih stališč Vrhovnega sodišča RS, pritožbeno sodišče v celoti sprejema obrazložitev in pravno utemeljitev sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi ni podane pravne podlage, na podlagi katere bi se spremenila podlaga zavarovanja za nazaj, saj je bila tožnica v spornem obdobju prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje in se je iz tega zavarovanja odjavila z 11. 1. 2012. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo sodbo VIII Ips 361/09, je napačno. V citirani zadevi je Zavod za zaposlovanje po pravnomočni sodbi uvedel obnovo postopka in odločil, da se odločba z dne 10. 5. 2002 o priznanju pravice do denarnega nadomestila odpravi in je tako prenehala pravna podlaga za zavarovanje in prijavo na podlagi 22. člena ZPIZ-1 in tako v tej zadevi ni šlo za vprašanje spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej – z izdajo ustrezne odločbe, saj iz odločbe zavoda izhaja, da je pravna podlaga zavarovanja za nazaj odpadla. V tem konkretnem primeru pa status zavarovanke za nazaj ni bil odpravljen in je bila tožnica za sporno obdobje zavarovana po 34. členu ZPIZ-1. S sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 435/2011 je bilo odločeno, da se tožnica razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledice bolezni in se ji prizna pravica do dela na drugem delovnem mestu brez dela na prepihu, prahu, kjer ne bo potrebno daljše delo pred računalniškim zaslonom, s polovico polnega delovnega časa od 4. 4. 2005 dalje in s pravico do delne invalidske pokojnine. Tožencu je bilo naloženo, da s posebno odločbo odloči o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine. Tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, se pritožnici odreka pravica, ki bi morala biti priznana že v letu 2005 in da se s tem posega v njeno lastninsko pravico in s tem povzroča neenakost med zavarovanci ter da je bila na takšen način izničena ustavna določba. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa tožene stranke ni razvidno, da bi tožena stranka o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine že odločila.

Predmet citiranega judikata Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011 se je nanašal na razvrstitev tožnice v III. kategorije invalidnosti in priznanje pravice do dela na drugem delovnem mestu s polovico polnega delovnega časa in na priznanje pravice do delne invalidske pokojnine. Navedene pravice so bile tožnici tako priznane, toženec pa mora o odmeri in izplačevanju delne invalidske pokojnine odločiti s posebno odločbo, saj je bila tožnica več kot 30 let zavarovana za širši obseg pravic in izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka 66. člena, ker na dan nastanka invalidnosti še ni dopolnila 61 let in ima dopolnjeno pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20. leta starosti do nastanka invalidnosti ter tako izpolnjuje tudi pogoje iz 8. odstavka 34. člena ZPIZ-1, ker je bil pretežni del zavarovana za širši obseg pravic.

V predmetni zadevi se spor ne nanaša na vprašanje same pravice do dela na drugem delovnem mestu ali pravice do delne invalidske pokojnine temveč se spor nanaša na to, ali je možno za nazaj spremeniti lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče meni, da enako kakor sodišče prve stopnje s katerega razlagi in pravnim tolmačenjem se pritožbeno sodišče v celoti strinja, ni podane pravne podlage, saj pomeni status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pravno urejen status osebe v katerega je mogoče poseči le ob izpolnitvi zakonskih pogojev. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopkih, določenih z zakonom, ki ne more imeti učinka za nazaj. Navedeno je v predmetni zadevi odločilnega pomena.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.