Jedro

S pravnomočno sodbo sodišča o priznanju delne invalidske pokojnine tožnici konec leta 2011 za nazaj ni odpadla tudi pravna podlaga za prostovoljno zavarovanje za razliko do polnega delovnega časa v skladu z zadnjo alinejo prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. ZMEPIZ na podlagi pravilno vložene prijave in na tej podlagi pridobljenega statusa zavarovanca ne omogoča ponovnega ugotavljanja obstoja zavarovalnega razmerja in lastnosti zavarovanca - kot če prijava sploh ne bila vložena. Za nazaj tudi ni mogoče ugotoviti in priznati, da je bil zavarovanec, ki je sicer izpolnjeval vse pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi, ki je bila podana, prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 in iz tega razloga zahtevati spremembo podlage za zavarovanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice za odpravo 2. točke dokončne odločbe tožene stranke št. 4.131.279 z dne 20. 4. 2012, za spremembo lastnosti zavarovanke v pokojninskem in invalidskem zavarovanju tako, da se ugotovi, da tožnica v času od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 ni imela lastnosti zavarovanke po 11. alineji prvega odstavka 34. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) in da se tožnico vključi v zavarovanje kot prejemnico delne invalidske pokojnine.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da je bila tožnica v obdobju od 11. 6. 2008 do 11. 1. 2012 vključena v zavarovanje po 11. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 - tj. prostovoljno vključena v obvezno zavarovanje v času zaposlitve s krajšim delovnim časom od polnega, vendar le za razliko do polnega delovnega časa. V tem času je vodila tudi postopek v zvezi s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine, ki ji je bila priznana s sodbo sodišča druge stopnje Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011, in sicer za čas od 4. 4. 2005 dalje. Glede na to je naknadno uveljavljala spremembo podlage za zavarovanja, tako da bi bila od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 zavarovana kot prejemnica delne invalidske pokojnine. Njen zahtevek je sodišče zavrnilo, saj ni ugotovilo utemeljenih razlogov za spremembo podlage za zavarovanje za nazaj. Tožnica je s prostovoljno vključitvijo v obvezno zavarovanje pridobila lastnost zavarovanke v skladu s 13. alinejo 47. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega zavarovanja (v nadaljevanju ZMEPIZ). Sodišče se je oprlo tudi na določbo 49. člena tega zakona, pri odločitvi pa je upoštevalo tudi prakso Vrhovnega sodišča RS.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tako kot sodišče prve stopnje je navedlo, da v skladu z 49. členom ZMEPIZ ni podlage za spremembo zavarovanja za nazaj, saj tudi v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS lahko pride do spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja le za naprej, z izdajo ustrezne odločbe. Status zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja pomeni pravno urejen status osebe, v katerega je mogoče poseči le ob izpolnitvi zakonskih pogojev. Obrazložilo je tudi, da se spor ne nanaša na vprašanje pravice do dela na drugem delovnem mestu ali pravice do delne invalidske pokojnine, temveč le na možnost spremembe lastnosti zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. Navaja, da ima priznano invalidnost III. kategorije s pravico do dela s krajšim delovnim časom na podlagi odločbe tožene stranke z dne 22. 4. 2005 in bi morala že od takrat prejemati delno invalidsko pokojnino. Tožena stranka ji te pravice ni priznala, ker je bila njena invalidnost ugotovljena v času, ko je bila brezposelna. Zaradi daljšega postopka v zvezi s priznanjem pravice do delne invalidske pokojnine, ki je vključeval tudi postopek pred Ustavnim sodiščem RS, je bilo šele konec leta 2011 (s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 435/2011 z dne 22. 12. 2011) odločeno, da ima tožnica pravico do delne invalidske pokojnine od 4. 4. 2005. Izplačilo te pokojnine je odvisno od njenega statusa. Res se je tožnica v vmesnem obdobju prijavila v prostovoljno zavarovanje, to pa je bila primorana storiti zaradi stalnega zavlačevanja tožene stranke pri priznanju delne invalidske pokojnine. Del skromnega dohodka za štiriurno delo je namenila za plačilo premije za prostovoljno zavarovanje, ki si ga je plačevala do prejema navedene odločbe Višjega delovnega in socialnega sodišča. Na podlagi te odločbe je menila, da ji bo tožena stranka sama uredila spremembo zavarovanja, vendar tega ni storila in še vedno zavrača njeno zahtevo. Meni, da je z odločitvijo Višjega delovnega in socialnega sodišča konec leta 2011 odpadla pravna podlaga za njeno prostovoljno zavarovanje, saj niso bili izpolnjeni pogoji za zavarovanje po 11. alineji 34. člena ZMEPIZ in tega zavarovanja ne bi mogla skleniti, ker bi imela zavarovanje za osem ur kot delavka. V zvezi s tem sta sodišči druge in prve stopnje zmotno razlagali sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 341/2009 z dne 23. 5. 2011. Ker je odpadla pravna podlaga, bi moralo biti ugotovljeno, da v spornem obdobju ni mogla biti zavarovana. Imela je namreč pravico do delne invalidske pokojnine in je izpolnjevala tudi vse pogoje za njeno izplačevanje. Sklicuje se tudi na določbo 25. člena ZPIZ-1, po kateri se zavarovanec obvezno zavaruje po tisti podlagi, ki je v zakonu navedena pred drugimi podlagami, po katerih bi bil vključen v zavarovanje. V tej zadevi je mogoče uporabiti zadnjo alinejo 49. člena ZMEPIZ. Zavrnitev njene zahteve za spremembo lastnosti zavarovanke pomeni izvotlitev pravice do izplačila delne invalidske pokojnine, kar ni sprejemljivo. Ne gre za poseg v pravnomočno urejeno razmerje, saj je treba upoštevati, da se je tožničin spor za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine začel leta 2005 in se je zaradi večjih zapletov reševal daljše obdobje. To bi zahtevalo, da se zadeve uredijo tako, kot bi morale biti urejene že takrat. Opozarja tudi na določbo 66. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) in s tem v zvezi, da je začela delati polovični delovni čas, saj kot invalid III. kategorije z omejitvami ni bila zmožna več. ZDR ji v tem primeru zagotavlja vse pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delala polni delovni čas. Odločitev sodišča druge stopnje izpodbija tudi zato, ker v sodbi ni odgovorjeno na številne argumente, na katere je opozorila v pritožbi in je zato izpodbijana sodba pomanjkljiva. Navaja tudi, da iz senatov, ki so obravnavali njene zadeve, izhaja, da so določeni sodniki odločali na prvi in na drugi stopnji, kar „postavlja pod vprašaj zagotovitev načela nepristranskosti in pristojnosti posameznih stopenj in njihovih sodnikov, ki odločajo.“

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Kršitve določb postopka v zvezi s tem, da naj bi v zadevah, v katerih je bila udeležena, določeni sodniki odločali na prvi in drugi stopnji, tožnica uveljavlja le načeloma, ne da bi konkretno navedla, s čem, kdaj in do kakšne kršitve naj bi prišlo. Dejstvo, da je bil višji sodnik - svetnik, ki je odločal v tej zadevi na prvi stopnji, član senata pritožbenega sodišča v drugem sporu med tožnico in toženo stranko (Psp 435/2011), samo po sebi ne postavlja pod vprašaj zagotovitve načela nepristranosti in pristojnosti posameznih stopenj pri odločanju. Ob tem pa je treba pojasniti, da so bili zaradi reševanja zaostankov pred sodiščem prve stopnje, višji sodniki, ki sodijo v socialnih zadevah, v določenih obdobjih za del delovnega časa razporejeni na sodišče prve stopnje. Prav zato je v tej zadevi na prvi stopnji sodil kot predsednik senata višji sodnik, ki pa ni bil član senata pritožbenega sodišča. 8. Revizijsko sodišče ne ugotavlja utemeljenost revizijskih trditev o pomanjkljivi sodbi pritožbenega sodišča, saj se je to opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb, izpodbijana sodba pa je jasna in omogoča ustrezen preizkus.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. ZMEPIZ ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. V zvezi z lastnostjo zavarovanca določa, da ima takšno lastnost vsaka fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje za zavarovanje po ZPIZ-1 in je prijavljena v zavarovanje (prvi odstavek 46. člena). Prvenstveno se pridobi lastnost zavarovanca z vloženo prijavo v zavarovanje (47. člen ZMEPIZ), sicer pa zakon omogoča tudi ugotavljanje lastnosti zavarovanca, če prijava ni bila vložena v zakonitem roku (48. člen) oziroma ugotavljanje zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca (49. člen).

11. Tožnica je v času od 11. 6. 2008 do 31. 12. 2011 pridobila lastnost zavarovanke za 20 ur tedensko s prijavo v zavarovanje na podlagi zadnje alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Prijava je bila izvršena s strani tožnice, kar je v skladu s tretjim odstavkom 23. člena ZMEPIZ ter zadnjo alinejo 47. člena ZMEPIZ. Ob takšni pridobitvi lastnosti zavarovanke ni zakonske podlage za posebno ugotavljanje lastnosti zavarovanke oziroma ugotavljanje zavarovalnega razmerja, saj je to že obstajalo.

12. Tudi naknadna sprememba ugotavljanja zavarovalnega razmerja za nazaj ne pride v poštev, ne glede na dejstvo, da je tožnica šele po spornem obdobju pridobila pravnomočno sodbo sodišča, s katero ji je bila za čas od 4. 4. 2005 (torej pred začetkom spornega obdobja v tem sporu) priznana tudi pravica do delne invalidske pokojnine, odločeno pa je bilo tudi, da bo o odmeri in izplačevanju te pokojnine odločala tožena stranka s posebno odločbo, ki za sporno obdobje še ni bila izdana.

13. V zvezi s spremembo zavarovalnega razmerja oziroma lastnosti zavarovanca za nazaj sta se sodišči druge in prve stopnje pravilno oprli na določbo 49. člena ZMEPIZ ter sodno prakso, po kateri se zaradi spremembe podlage za obvezno zavarovanje (tudi prostovoljno zavarovanje po 34. členu ZPIZ-1 predstavlja prostovoljno vključitev v obvezno zavarovanje) status zavarovanca lahko spremeni le za naprej, ne pa za nazaj (glej na primer sodbe VIII Ips 265/2007, VIII Ips 66/2008, VIII Ips 80/2008, VIII Ips 283/2008, VIII Ips 209/2009, VIII Ips 254/2009, VIII Ips 164/2012 itd.).

14. Na drugačno odločitev ne vpliva sodba VIII Ips 361/2009 z dne 23. 5. 2011, saj je šlo za izjemen primer tožnika, ki je bil v spornem obdobju brezposeln, prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kjer je pridobil pravico do denarnega nadomestila in bil na tej podlagi prijavljen tudi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, naknadno pa je uspel s sodbo v delovnem sporu, s katero je bilo odločeno, da mu delovno razmerje pri takratnem delodajalcu ni prenehalo in mu je bil ta dolžan priznati tudi pravice iz delovnega razmerja za čas, ko je bil tožnik sicer predhodno prijavljen pri Zavodu za zaposlovanje in na tej podlagi tudi prijavljen v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za odločitev pa je bilo pomembno, da je Zavod za zaposlovanje po pravnomočni sodbi delovnega sodišča uvedel obnovo postopka in dokončno ter pravnomočno odpravil svojo prejšnjo odločbo o priznanju pravice do denarnega nadomestila, s tem pa je z učinkom za nazaj prenehala tudi pravna podlaga za zavarovanje in prijavo v zavarovanje na podlagi 22. člena ZPIZ-1. Revizijsko sodišče je izrecno navedlo, da se ne opredeljuje do pravilnosti in zakonitosti takšne odločitve Zavoda za zaposlovanje (saj ni bila predmet postopka), sicer pa je prav zaradi takšne odločitve za nazaj prišlo do tega, da je v celoti odpadla tudi pravna podlaga za zavarovanje. Ni šlo torej le za vprašanje spremembe statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage za zavarovanje, temveč za ugotavljanje lastnosti zavarovanca, kot če ustrezne prijave v zavarovanje ne bi bilo, to pa je možno tudi za nazaj.

15. S pravnomočno sodbo sodišča o priznanju delne invalidske pokojnine tožnici konec leta 2011 za nazaj ni odpadla tudi pravna podlaga za prostovoljno zavarovanje za razliko do polnega delovnega časa v skladu z zadnjo alinejo prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. ZMEPIZ na podlagi pravilno vložene prijave in na tej podlagi pridobljenega statusa zavarovanca ne omogoča ponovnega ugotavljanja obstoja zavarovalnega razmerja in lastnosti zavarovanca - kot če prijava sploh ne bila vložena. Za nazaj tudi ni mogoče ugotoviti in priznati, da je bil zavarovanec, ki je sicer izpolnjeval vse pogoje za vključitev v obvezno zavarovanje na podlagi, ki je bila podana, prijavljen v nasprotju z določbo 25. člena ZPIZ-1 in iz tega razloga zahtevati spremembo podlage za zavarovanje.

16. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.