Jedro

Revizijsko sodišče je zavzelo stališče, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi oziroma obvestilu o nameravani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovima pooblaščencema.

Tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo začel stečajni postopek. S tem je huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške in svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011, za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki ni prenehalo, ampak še traja, za poziv nazaj na delo, za priznanje pravic iz delovnega razmerja, vključno z nadomestilom plače in zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 16. 8. 2011 dalje ter za plačilo razlike v plači zaradi prepovedi opravljanja dela za obdobje od 19. 7. 2011 do 16. 8. 2011 (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen zavrnilni del in zoper odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila glede prekluzije navedb v skladu s 1. in 4. odstavkom 286. člena ZPP, ki se nanašajo na to, da pooblaščenec tožene stranke ni predložil pooblastila k izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana po pooblaščencu. Na toženi stranki je bilo dokazno breme glede zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Odpovedi, ki je podana po pooblaščencu, mora biti predloženo pisno pooblastilo (odločba VDSS opr. št. Pdp 268/2011). To, da je pri odpovedi spoštovana obličnost, mora paziti sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti. Prav tako mora na podlagi 34. člena ZDSS-1 tudi po uradni dolžnosti raziskovati vsa dejstva, ki so pomembna za razsojo v posameznem individualnem delovnem sporu. V konkretnem primeru je tožnik sodišče prve stopnje le opozoril na vprašanje obličnosti odpovedi predvsem zato, ker tožena stranka ni predlagala dokazov, na podlagi katerih bi se ugotovilo, da je bila odpoved podana v predpisani obliki in da je za podajo odpovedi obstajalo pisno pooblastilo. Poleg tega se prvi narok za glavno obravnavo ni zaključil 16. 11. 2011, saj ga je sodišče prve stopnje preložilo na 20. 1. 2012. Tožnik torej z navedbami, ki jih je podal v pripravljalni vlogi dne 13. 1. 2012, ni bil prekludiran. Do drugih dokaznih predlogov iz te pripravljalne vloge se je sodišče prve stopnje vsaj opredelilo. Ker navedb glede oblike odpovedi in pooblastila za odpoved ni upoštevalo, je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Ta odpoved je bila nesporno podana po pooblaščencu tožene stranke 11. 8. 2011, sporno pa je, kdaj je tožena stranka za domnevne razloge za odpoved izvedela. S prvo očitano kršitvijo (da tožnik 13. 6. 2011 na Okrožno sodišče v Kopru ni posredoval izjave tožene stranke o prenosu navadnih terjatev na hčerinsko družbo A. d.o.o., kar bi bilo pogoj za uspešen postopek prisilne poravnave) je bila tožena stranka seznanjena že 17. 6. 2011, ko je izvedela, da izjava o vpisu in vplačilu delnic ni prispela. Sodišče prve stopnje pa je kljub temu sledilo izpovedbi nekdanjega predsednika uprave tožene stranke, da je mislil, da se je izjava izgubila. Glede na to izpovedbo je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se je tožena stranka seznanila z razlogom za odpoved šele 14. 7. 2011, ko je prejela odločitev glede pritožbe oziroma 15. 7. 2011, ko je nadzorni svet za nastalo situacijo okrivil tožnika. Direktor (nekdanji predsednik uprave) je jasno izpovedal, da je že 17. 6. 2011 ugotovil, da sporna izjava ni bila posredovana na sodišče, saj ga je o tem obvestila stečajna upraviteljica A.A.. Glede na to je potrebno zaključiti, da se je tožena stranka že tega dne seznanila z razlogom za odpoved in da je tega dne pričel teči rok za podajo odpovedi. Sodišče prve stopnje pa tega ni zaključilo, temveč je izpovedbo direktorja napačno ocenilo. Direktor namreč ni mogel misliti, da se je izjava izgubila po krivdi pošte, ampak bi eventuelno lahko mislil, da je izjava ostala nekje med tajništvom predsednika uprave in tajništvom tožene stranke. Upoštevati je treba še dejstvo, da je direktor izpovedal, da izjave sploh ni podpisal. Iz dopisa tožene stranke z dne 22. 6. 2011, ki ga je direktor podpisal in ga poslal na Okrožno sodišče v Kopru, v vednost pa tudi stečajni upraviteljici, izhaja, da je tožena stranka vedela, da posreduje le glasovnico za potrditev prisilne poravnave, ne pa tudi izjave o konverziji terjatev. Tako je ravnala, ker je menila, da glasovnica zadostuje, kar potrjuje tudi zahteva tožene stranke za odpravo procesne napake oziroma pojasnilo, podredna vloga za vrnitev v prejšnje stanje z dne 29. 6. 2011 ter pritožba in urgenca za prioritetno odločitev zaradi grozečega nastanka nepopravljive škode z dne 7. 7. 2011. Tožniku je bil onemogočen tudi zagovor, saj se tega zagovora ni mogel udeležiti zaradi bolezni in ker ni imel na voljo potrebne dokumentacije. Tožnik je toženo stranko pravočasno obvestil, da se zagovora zaradi bolezni in ker nima na voljo listin ne more udeležiti. Na takšen predlog pa je tožena stranka odgovorila z novo obdolžitvijo in ponovnim vabilom na zagovor. Tožena stranka je s tem tožniku kršila pravico do obrambe (tako tudi opr. št. Pdp 623/2011). V zvezi s tem, če se je tožnik zagovora zaradi zdravstvenih težav lahko udeležil, bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, kar pa ni storilo. S tem je dejansko stanje ostalo nepopolno in zmotno ugotovljeno, tožniku pa so bila kršena pravila postopka in odvzeta pravica do pravnega sredstva. V zvezi s prvo očitano kršitvijo iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik ves čas postopka navajal, da je pravočasno pripravil sporno izjavo o konverziji in jo skupaj z glasovnico dostavil v tajništvo predsednika uprave (B.B.). Od tam bi bilo treba posredovati obe listini v podpis direktorju, nato pa ju preko tajništva tožene stranke (C.C.) poslati na sodišče. Sodišče prve stopnje pa temu ni sledilo, temveč je zmotno zaključilo, da tožnik ni pripravil izjave in glasovnice, temveč je to storila C.C.. B.B. naj bi nato glasovnico posredovala v podpis direktorju tožene stranke, ki se naj ne bi zavedal, da mora podpisati še izjavo o konverziji. Takšen zaključek sodišča prve stopnje pa temelji na zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Sodišče ni dokazno ocenilo nasprotujočih si navedb tožene stranke in nelogičnosti posameznih izpovedb prič (C.C., B.B., D.D.). Priče so bile pri izpovedbi pristranske, kar bi moralo sodišče prve stopnje ustrezno ovrednotiti. Nelogična je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni pravočasno pripravil izjave o konverziji ter da C.C., B.B. in direktor D.D. niso vedeli, da mora biti za uspešno potrjeno prisilno poravnavo predložena tudi izjava o konverziji, temveč naj bi to izvedeli šele po klicu stečajne upraviteljice. V obrazložitvi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč izrecno navedeno, da je tajnica predsednika uprave B.B. direktorja vprašala, ali je bila na sodišče posredovana celotna dokumentacija, vključno z izjavo delodajalca o prenosu delnic na hčerinsko družbo A. d.o.o.. Zaslišana kot priča je B.B. potrdila, da je direktorju v podpis predložila le glasovnico. Direktor je bil pri podpisu glasovnice še posebej pozoren, zato je nelogično, zakaj ob klicu svoje tajnice dne 13. 6. 2011, ko ga je izrecno povprašala, če je bila na sodišče posredovana sporna izjava o konverziji, ni takoj odvrnil, da on take izjave ni podpisal. Če direktor sporne izjave ni podpisal, potem je jasno, da izjava ni mogla biti posredovana na sodišče. Nelogično je tudi postopanje C.C., ki naj bi pripravila zgolj glasovnico, čeprav naj bi vedela, da se običajno posredujeta tako glasovnica kot izjava o konverziji. Tudi C.C. bi toženo stranko lahko opozorila, da je bila posredovana le glasovnica. Navedena oseba je bila udeležena tudi v komunikaciji med tožnikom in E.E., direktorico hčerinske družbe tožene stranke, bila je seznanjena, da je tožnik E.E. povedal, da mora sodišču posredovati obe listini. Za odpošiljanje sporne pošte je bila prav tako zadolžena C.C.. Na podlagi dokaznega postopka je bilo ugotovljeno, da tožnik sploh ni bil zadolžen za odpošiljanje pošte, temveč je bila to naloga C.C.. To pomeni, da bi se tožniku lahko očitalo le, da ni preveril, če je bila sporna izjava odposlana. Tega pa od njega ni bilo mogoče pričakovati, ker je bilo tako s strani C.C. in B.B. zagotovljeno, da bo vsa dokumentacija pravočasno odposlana. Tožnik ni imel razloga za dvom v resničnost njunih izjav. Tožnik še dodaja, da ni jasno, zakaj tožena stranka sodišču prve stopnje ni predložila elektronskega sporočila tožnika C.C., v katerem naj bi navedel, da naj izpolni zgolj glasovnico. Takšno sporočilo namreč ne obstaja, temveč si ga je tožena stranka izmislila za potrebe tega postopka. C.C. je prepričala, da je krivo pričala. Če bi tožnik imel dostop do dokumentacije, bi to dokazal, enako kot bi dokazal, da so navedbe tožene stranke neresnične. Tožnik se je sicer zavedal, da mora biti izjava o konverziji posredovana na sodišče (to izhaja iz številne dokumentacije, ki se nahaja na portalu Ajpes in v spisu Okrožnega sodišča v Kopru). Očitno je, da tožena stranka ni bila zainteresirana, da v omenjenem postopku pride do potrditve prisilne poravnave. Nesporno je, da tožniku sklep uprave z dne 5. 1. 2011 ni bil vročen. S tem sklepom ni bilo možno spreminjati obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi tako, da se je tožnika zadolžilo za pripravo listin in za njihovo odpošiljanje. Tožnik sploh ni kršil pogodbenih ali drugih obveznostih iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati še stečajno upraviteljico A.A., ki bi izpovedala o motivu tožene stranke za pričetek stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o.. Navedena priča bi izpovedala tudi, da je tožnik vedno vestno izpolnjeval obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnik še dodaja, da je skrajno neobičajno, da je C.C. poročala nadzornemu svetu, kaj se je zgodilo, in ne tožnik, ki je bil zadolžen za prisilno poravnavo. Očitno je C.C. nadzorni svet poskušala prepričati o krivdi tožnika. 19. 7. 2011 so bili tožniku odvzeti prenosni računalnik, službena kartica, mobilni telefon, gesla in podobno, kar je nesporno. Tožnik je izpovedal, da je znal do službene pošte dostopati le preko prenosnega računalnika, ne pa preko drugega računalnika. Za to dostopanje bi bil potreben poseben program, ki bi ga tožniku naložili strokovnjaki tožene stranke. Tožena stranka pa ni navedla niti, da bi tožnik tak program imel, tako da bi bila postavitev sodnega izvedenca računalniške stroke povsem nepotrebna. Prav tako sploh ni mogoče ugotoviti, če je tožnik pošto izbrisal, saj tožena stranka ne navaja, s katerega IP naslova naj bi to storil. Teoretično bi to pošto lahko izbrisal vsakdo, ki bi imel dostop do gesel. Vsa gesla pa so bila v spornem obdobju v posesti tožene stranke, ki poleg tega niti ne zanika, da ima fotokopije sporočil na strežniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene od bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o pritožbi tožnika zoper sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Pd 424/2011 z dne 7. 3. 2012 enkrat že odločalo. Pritožbo tožnika zoper navedeno sodbo je s sodbo opr. št. Pdp 416/2012 z dne 28. junija 2012 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe prvostopenjskega sodišča, poleg tega pa je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožnik vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče RS ugodilo in s sklepom opr. št. VIII Ips 184/2012 z dne 5. februar 2013 sodbo pritožbenega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških revizijskega postopka pa pridržalo za končno odločbo.

S pritožbeno trditvijo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo pravila glede prekluzije navedb v skladu s členom 286/1 ZPP in 286/4 ZPP, tožnik smiselno uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 286/1 ZPP in 286/4 ZPP. Glede tega je potrebno ugotoviti, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče prve stopnje zaradi prekluzije ni upoštevalo tožnikovih trditev o nezakonitosti odpovedi, ker naj bi jo pooblaščeni odvetnik podal brez potrebnega pooblastila oziroma ker pooblastilo ni bilo priloženo odpovedi. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik trditve v zvezi s pisno obliko odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pisnim pooblastilom, s katerim delodajalec drugo osebo pooblašča za izvedbo postopka in v zvezi s tem, da izredni odpovedi pisno pooblastilo ni bilo priloženo, prvič podal v svoji drugi pripravljalni vlogi z dne 13. 1. 2012, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto dne 16. 1. 2012 (oziroma tudi s tretjo pripravljalno vlogo z dne 21. 2. 2012). Pripravljalna vloga z dne 13. 1. 2012 je bila vložena v spis po zaključenem prvem naroku za glavno obravnavo, ki je bil opravljen dne 16. 11. 2011, pri čemer tožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti na prvem naroku za glavno obravnavo (člen 286/1 ZPP, člen 286/4 ZPP). To pa pomeni, da je bil tožnik z navajanjem teh dejstev prekludiran, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na to sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi z določbama člena 286/1 ZPP in 286/4 ZPP, ko je zaključilo, da ne bo upoštevalo tožnikovih navedb o nezakonitosti odpovedi iz razloga, ker naj ji ne bi bilo priloženo pisno pooblastilo oziroma ker naj bi jo podal odvetnik brez potrebnega pooblastila. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da se prvi narok za glavno obravnavo ni končal 16. 11. 2011. Iz zapisnika tega naroka izhaja, da je sodišče prve stopnje glavno obravnavo preložilo na dan 20. 1. 2012 zaradi zaslišanja tožnika, večjega števila prič in zaradi izvedbe nekaterih drugih dokazov. Ker tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 20. 1. 2012 ne izhaja, da bi šlo za nadaljevanje prvega naroka za glavno obravnavo (ZPP sicer „nadaljevanje“ prvega naroka na drugem naroku za glavno obravnavo niti ne predvideva), je povsem neutemeljena tudi pritožbena navedba tožnika, da je bil prvi narok za glavno obravnavo opravljen šele 20. 1. 2012. V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje kljub temu upoštevalo nekatere tožnikove navedbe in dokazne predloge iz njegove pripravljalne vloge z dne 13. 1. 2012, pa je potrebno ugotoviti, da je z omenjenimi navedbami in dokaznimi predlogi tožnik odgovarjal na navedbe in dokazne predloge tožene stranke iz njene pripravljalne vloge z dne 1. 12. 2011 (ki jo je tožena stranka vložila v spis v postavljenem 15 dnevnem roku v zvezi s prvo pripravljalno vlogo tožnika in sklepom sodišča prve stopnje s prvega naroka za glavno obravnavo z dne 16. 11. 2011). Glede teh navedb in dokaznih predlogov (za razliko od navedb in dokaznih predlogov v zvezi s priloženim pisnim pooblastilom izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma pisno obliko odpovedi) tožnik ni bil prekludiran. Upoštevaje obrazložitev in pojasnila iz sklepa Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 184/2012 z dne 5. 2. 2013 je pritožbeno sodišče pri ponovnem obravnavanju pritožbe tožnika zaključilo, da se z ozirom na prepozne trditve (in dokazne predloge) tožnika ne more niti po uradni dolžnosti opredeljevati do zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vidika spornega pisnega pooblastila. Tudi obseg presoje materialnopravne pravilnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in posledično materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje) je povezan s trditveno podlago strank (ki pa je podvržena prekluzijskim omejitvam). Glede na dejstvo, da je tožnik kot prilogo k tožbi vložil v spis izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011 (A10), iz katere jasno izhaja, da jo je izdala tožena stranka po pooblastilu odvetniške družbe, da se na njej nahaja žig in podpis odvetnika, je ob izostanku pravočasnega navajanja kakršnihkoli dejstev o spornosti tega pooblastila neutemeljen pritožbeni očitek tožnika o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru pravilne uporabe materialnega prava ugotavljati, če je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana na podlagi pisnega pooblastila (ki ga je sicer tožena stranka vložila v spis – list. št. 60). Glede na navedeno se do tega vprašanja ne opredeljuje niti pritožbeno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ne bi bila nezakonita niti v primeru, če ji ne bi bilo priloženo pisno pooblastilo pooblaščenca. V zvezi s tem se je sicer tožnik skliceval na odločitev pritožbenega sodišča v sodbi opr. št. Pdp 268/2011, ki pa je bila v postopku pred Vrhovnim sodiščem RS razveljavljena s sklepom opr. št. VIII Ips 162/2011 z dne 1. 10. 2012. V citiranem sklepu je Vrhovno sodišče RS navedlo, da pooblaščenec delodajalca delavcu ni dolžan predložiti pooblastila že ob podaji odpovedi, saj se lahko obstoj pooblastilnega razmerja, v katerem je bila izražena prava volja delodajalca, dokaže tudi v postopku pred sodiščem. Vrhovno sodišče RS je v tej zadevi še navedlo, da za odločitev torej ni pomembno, ali je toženec dokazal, da je izpodbijani odpovedi priložil pooblastilo, temveč dejanski obstoj pooblastilnega razmerja med tožencem in njegovim pooblaščencem. Pritožbeno sodišče ob tem še dodaja, da ni pravilno stališče tožnika (ki ga je razbrati iz njegove pritožbe), da je potrebno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je sicer sestavljena v pisni obliki, pa ji pisno pooblastilo ni bilo priloženo (oziroma je bila ta izredna odpoved podana brez pisnega pooblastila) šteti kot odpoved, ki ni sestavljena v pisni obliki. Vprašanje pisnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (člen 86/1 ZDR) namreč nima povezave z vprašanjem pisnosti pooblastila, ki ga omenja člen 18/3 ZDR.

Napačna je ugotovitev tožnika, da je tožena stranka s sklepom uprave z dne 5. 1. 2011 (B1) spreminjala tožnikove obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je le v okviru opisa njegovih del in nalog direktorja za finance in računovodstvo (priloga pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 1. 2009 – A1) naložila nalogo, povezano s prisilno poravnavo v odvisni družbi. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je med tožnikove delovne naloge spadala tudi priprava glasovnice in izjave o konverziji terjatev v postopku prisilne poravnave na družbo A. d.o.o.. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik nalogo, ki mu je bila naložena s sklepom uprave z dne 5. 1. 2011, tudi dejansko opravljal. Tudi v primeru, če ta sklep tožniku ne bi bil vročen (tožena stranka je navajala, da je bil ta sklep vročen tožniku po elektronski pošti), to ni bistveno. Odločilno je, da je bil tožnik s svojo nalogo seznanjen in da jo je dejansko opravljal. Za presojo pravilnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je nadalje bistvena tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnik zavedal, da mora pripraviti že omenjeni dve listini (glasovnico, izjavo o konverziji terjatev), kar sta izpovedala tako tožnik kot priča E.E..

Skladno s členom 110/1 ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če upoštevaje vse okoliščine in interese pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. ZDR posamezne razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi opredeljuje v 1. odstavku 111. člena. V primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, v tem individualnem delovnem sporu je to tožena stranka (člen 82/2 ZDR). Člen 110/2 ZDR določa, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi poda najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Pred podajo izredne odpovedi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni (člen 83/2 ZDR). V pisnem vabilu na zagovor (člen 83/3 ZDR) mora delodajalec navesti obrazložen razlog, zaradi katerega namerava podati odpoved, datum, uro in kraj zagovora. Vabilo mora vročiti delavcu po 87. členu ZDR.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vse te zahteve tožena stranka upoštevala in izpolnila. Tožniku je 19. 7. 2011 podala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor (A2), ki je bil razpisan za dan 25. 7. 2011. Istega dne je bil tožniku vročen tudi sklep o prepovedi opravljanja dela z zahtevo po vračilu službenih predmetov (A3). Tožnik se zagovora ni udeležil, temveč je svojo odsotnost z obvestilom 23. 7. 2011 (A6) opravičil zaradi bolezni, hkrati pa je predlagal, naj se mu omogoči dostop do podatkov in poslovne dokumentacije, da bi lahko pripravil svoj zagovor. Predlagal je preložitev zagovora. S tožnikovega obvestila ne izhaja, da je tožnik predlagal, da se zagovor preloži zato, ker na voljo nima podatkov in poslovne dokumentacije, kot to navaja v pritožbi. Tožena stranka na tožnikovo obvestilo ni odgovorila, mu je pa 2. 8. 2011 poslala pisno obdolžitev z vabilom na zagovor v zvezi z dodatnimi očitanimi kršitvami (A8), pri čemer je bil zagovor razpisan na dan 10. 8. 2011. Tudi tega zagovora se tožnik ni udeležil, temveč je ponovno predlagal preložitev zagovora na dan po zaključku bolniškega staleža (obvestilo z dne 9. 8. 2011 – A9). Dne 30. 7. 2011 je tožnik toženi stranki poslal tudi potrdilo o začasni zadržanosti od dela za obdobje od 21. 7. 2011 do 31. 7. 2011 (A7) v katerem pa je navedeno le, da je tožnik v bolniškem staležu za polni delovni čas, ne pa, da se ne bi mogel udeležiti zagovora pred odpovedjo.

Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do tožnikovih trditev glede tega, da mu tožena stranka zagovora ni omogočila. Zagovor je pravica delavca, ki jo lahko izkoristi ali ne, delodajalec pa mu je dolžan zagovor omogočiti. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka storila vse, kar je potrebno, da bi tožniku zagovor omogočila. Vročila mu je pisno obdolžitev in vabilo na zagovor, upoštevala je zakonsko določbo, da mora imeti delavec najmanj tri delovne dni, da se na zagovor pripravi. Tožena stranka pa ni bila dolžna zagovora prelagati na kasnejši datum, saj bi lahko preložitev zagovora glede na kratke prekluzivne roke za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preprečila možnost zakonite odpovedi. V konkretnem primeru bi bila odpoved nezakonita zaradi izostanka zagovora le v primeru, če bi tožnik pred toženo stranko izkazal, da so njegove zdravstvene težave takšne, da mu udeležbo na zagovoru preprečujejo. Za takšen primer je šlo tudi v zadevi, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi (Pdp 623/2011).

Tožnik se v pritožbi v zvezi s pravico do zagovora neutemeljeno sklicuje tudi na pravico do pritožbe (načelo kontradiktornosti – 5. člen ZPP), z obrazložitvijo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o tem, da bi bilo potrebno njegov zagovor preložiti, ker tožnik ni imel dostopa do listin, ki bi jih uporabil za svojo obrambo. Tega razloga tožnik za preložitev zagovora ni navajal niti v svojih obvestilih za toženo stranko niti v sodnem postopku. Glede razlogov za izostanek z zagovora se je skliceval na bolniški stalež in v zvezi s tem predložil ustrezne dokaze, iz katerih pa ne izhaja, da se iz zdravstvenih razlogov zagovora ne bi mogel udeležiti. Tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča tožniku zato pravica do zagovora ni bila kršena.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku podana v roku 30 dni od takrat, ko se je tožena stranka celovito seznanila z zadevo (to je bilo 15. 7. 2011, ko je po prejemu odločbe sodišča z dne 14. 7. 2011, s katero je bila zavrnjena pritožba zoper sklep o ustavitvi postopka prisilne poravnave in začetku stečajnega postopka, na seji nadzornega sveta ugotavljala, kje je prišlo do napake in kdo je zanjo odgovoren). Glede na to je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011 podala pravočasno. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik vprašanje pravočasnosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prvič izpostavil šele v pritožbi. Glede na to, da iz njegovih pritožbenih navedb ne izhaja, da tega ni mogel brez svoje krivde storiti že prej, pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb niti ne bi smelo upoštevati.

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei, 2. alinei in 8. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je bilo tako očitano, da na Okrožno sodišče v Kopru ni posredoval izjave o konverziji terjatev, kar je privedlo do začetka stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o., da je v času, ko je bil zaradi bolezni začasno odsoten od dela, izbrisal elektronsko pošto in da v istem času ni upošteval pravil bolniškega staleža, temveč je odšel na dopust. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka dokazala prvo očitano kršitev, ki je takšne narave, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Po oceni prvostopenjskega sodišča je že ta kršitev zadoščala za ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 8. 2011 zakonita. S takšno ugotovitvijo soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede na to za odločitev o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka ni odločilno, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da očitek o zlorabi bolniškega staleža ni utemeljen in da kršitve v zvezi z izbrisom elektronske pošte ne bo presojalo. Glede na to, da so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ti dve kršitvi, nebistvene za odločitev, se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (člen 360/1 ZPP). Glede prve očitane kršitve je odločilnega pomena le to, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov (vpogled v stečajni spis družbe A. d.o.o., izpovedba prič B.B., C.C., E.E., nekdanjega predsednika uprave – direktorja D.D., do katerih se je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi opredelilo), ugotovilo, da je zgoraj omenjeni očitek v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljen, torej da tožnik, čeprav je bil za to zadolžen, iz hude malomarnosti ni pravočasno pripravil izjave o konverziji terjatev, da bi bila ta posredovana na sodišče, zaradi česar se je nad družbo A. d.o.o. začel stečajni postopek. Ob upoštevanju navedenega se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do nebistvenih pritožbenih navedb tožnika, ki se nanašajo na prvo očitano kršitev v zvezi s tem, kdo je pošiljal pošto, kdo je vedel, kaj je treba poslati na sodišče, kaj je direktor podpisal, kaj je spraševal o vsebini listin, … .

Po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo izpovedbam zgoraj navedenih prič, saj so bile njihove izpovedbe skladne med seboj (kot tudi s predloženo listinsko dokumentacijo), vse so bile pred zaslišanjem opomnjene na dolžnost govorjenja resnice, da ne smejo ničesar zamolčati, prav tako pa so bile opozorjene na posledice krive izpovedbe (člen 238/2 ZPP). Tožnik je le v zvezi s pričo C.C. v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 11. 2011 navajal, da je pristranska, medtem ko verodostojnosti ostalih prič ni oporekal. Glede na to so tudi pritožbene navedbe, da so te priče povezane s toženo stranko in kot takšne neverodostojne, kot novote neupoštevne. Nebistvene so tudi pritožbene navedbe tožnika, da je tožena stranka različno navajala o tem, kdo je direktorju dostavil glasovnico v podpis oziroma kdo jo je pripravil. Odločilnega pomena je le to, da je bil tožnik že na podlagi pogodbe o zaposlitvi (kot tudi po sklepu uprave z dne 5. 1. 2011) zadolžen za pripravo listin v zvezi s prisilno poravnavo družbe A. d.o.o. in da te svoje obveznosti ni izpolnil. V kolikor je tožnik menil, da so v izpovedbah prič podana nasprotja, bi lahko skladno s členom 239/3 ZPP predlagal njihovo soočenje, česar pa ni storil. Ob upoštevanju navedenega pritožbene navedbe, ki jih podaja s tem v zvezi, na pravilnost ugotovitve dejanskega stanja s strani sodišča prve stopnje ne morejo odločilno vplivati. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati stečajno upraviteljico družbe A. d.o.o.. Zaslišanje navedene priče niti ni bilo potrebno, saj se je o dejstvih, o katerih bi ta priča izpovedala, sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi vpogleda v spis v stečajni zadevi Okrožnega sodišča v Kopru opr. št. St 1857/2010. Za izpovedbo o dejstvu, da je tožnik vedno pravilno in popolno izpolnjeval svoje naloge, pa ta priča o postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni bila predlagana. Razen tega tožnik niti ni pravočasno grajal odločitve sodišča prve stopnje o tem, da navedene priče ne zasliši. Prvi odstavek 286.b člena ZPP namreč določa, da mora stranka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da tožnik v pritožbi neutemeljeno prelaga odgovornost za posledico, ki je nastala, ker izjava o konverziji terjatev ni bila pravočasno posredovana na sodišče (začetek stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o.), na nekdanjega predsednika uprave tožene stranke in na administratorko C.C.. Direktor je namreč izpovedal, da se z dokumentacijo, potrebno za potrditev prisilne poravnave, ni ukvarjal, na podlagi česar pritožbeno sodišče zaključuje, da je zaupal v delo tožnika, ki se ne more za svoje nepravilno ravnanje sklicevati na nadrejenega delavca. Glede na to, da je C.C. opravljala le delo administratorke in je bila vezana na navodila tožnika, po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča ni bila zadolžena za vodenje postopka prisilne poravnave v družbi A. d.o.o. (zato je bil zadolžen tožnik). Ker je bila dolžnost tožnika, da zagotovi in preveri, katere dokumente je potrebno izpolniti in poslati na sodišče in ker C.C. ni odločala o tem, ji ni mogoče naložiti odgovornosti zato, da na sodišče ni bila poslana vsa potrebna dokumentacija. Ob upoštevanju navedenega pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje (in njegovo obrazložitvijo) o tem, da se je napaka s sporno dokumentacijo pripetila zaradi tožnikove hude malomarnosti, kar pomeni, da je tožnik s tem, ko na Okrožno sodišče v Kopru ni posredoval izjave o konverziji terjatev, kar je prevedlo do začetka stečajnega postopka nad družbo A. d.o.o., iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. To pa je zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Nebistvena je tudi pritožbena navedba tožnika, da naj bi družba A.B. d.o.o., enako kot tožena stranka, na sodišče poslala le glasovnico, ne pa tudi izjave o konverziji terjatev. Navedeno namreč ne spremeni dejstva, da je zaradi ravnanja tožnika prišlo do stečaja hčerinske družbe A. d.o.o.. Za to kršitev, ki je nedvomno hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita in ustrezna sankcija.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških in stroških revizijskega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik v tem sporu ni uspel, sam krije stroške postopka v zvezi z vloženimi pravnimi sredstvi.