Jedro

Obravnavani primer je v bistvenih vidikih primerljiv s kondikcijami, ki jih ureja tretji odstavek 190. člena OZ. V praksi se ta kondikcijski zahtevek najpogosteje uporablja za vrnitev (1) izpolnitve, ki je bila opravljena z namenom bodoče sklenitve pogodbe ali bodočega obligacijskega razmerja, do katerega pa potem ne pride, ali (2) izpolnitve, opravljene v pričakovanju določenega ravnanja, ki ni iztožljivo.

Dolgoletna praksa, po kateri so se strokovni dogodki organizirali brez vnaprejšnje seznanitve Sveta zavoda, pogodbe pa so se sklepale za nazaj, je tista izjemna okoliščina, ki je v obravnavanem primeru vzpostavila podlago za tožnikovo pričakovanje, da lahko sporne storitve opravi brez predhodne naznanitve Svetu zavoda in da bodo naknadno predložene pogodbe tudi podpisane ter storitve plačane.

Sprememba sestave Sveta zavoda ne more biti razlog, da tožnik ne bi mogel upravičeno pričakovati, da bodo tudi za dela, katerih plačilo vtožuje v tem postopku, avtorske in podjemne pogodbe podpisane naknadno. Tudi dejstvo, da je sedaj praksa drugačna, ne pomeni, da prejšnja ustaljena praksa ni relevantna za utemeljenost tožnikovega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

Toženka je obogatena za sredstva, ki jih brez podlage zadržuje in so bila namenjena za plačilo tožnikove udeležbe pri različnih oblikah strokovnih dohodkov, za katera ni prejel plačila, čeprav so bila ta sredstva namenjena pokrivanju stroškov teh dogodkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh povrniti 466,65 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki v 15 dneh plačati 16.525,02 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od zneska 10.373,73 EUR od 14. 12. 2016 do plačila, od zneska 5.547,39 EUR od 21. 2. 2017 do plačila in od zneska 603,90 EUR od 11. 4. 2017 do plačila (I. točka izreka) ter ji v istem roku povrniti stroške postopka v znesku 3.919,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Uvodoma navaja, da je odločitev, ki je oprta na določila OZ o neupravičeni obogatitvi, ne samo nezakonita in napačna, temveč tudi nevarna za pravno varnost, zlasti pri poslovanju javnopravnih subjektov. Pravila o neupravičeni obogatitvi niso namenjena nadomeščanju pogodbene volje strank, kadar bi bila ta lahko ustrezno oblikovana in izjavljena. Sprejeta odločitev legitimizira samovoljna dejanja poslovodnih organov javnih zavodov, saj lahko za delo, ki ga opravijo po lastni odločitvi (brez soglasja volje javnega zavoda, katerega direktorji so), vedno prejmejo plačilo na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi in sodne prakse, ki jo tlakuje izpodbijana sodba.

Materialno pravno napačen je sklep sodišča, da je bilo ravnanje tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik) dopustno, ker se je tako postopalo v preteklosti. Tožnik bi moral, preden se je lotil organizacije dogodkov in avtorskih prispevkov zanje, s toženko doseči soglasje, katero delo naj zanjo opravi in za kakšno plačilo. Tudi morebitna nezmožnost vnaprejšnje določitve točne višine plačila za opravljeno delo ni ovira za sklepanje pogodb, saj bi bila cena storitve lahko le določljivo dogovorjena. Namero za opravljanje del je bil tožnik dolžan naznaniti toženki.

Glede na določbe Zakon o intergriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK) tožnik kot direktor javnega zavoda z deli, za katera zahteva plačilo, zaradi konflikta interesov sploh ne bi smel začeti. Komisija za preprečevanje korupcije je že 20. 2. 2009 v Načelnem mnenju številka 159 zapisala, da v primeru, ko direktor javnega zavoda, ki vodi delo in poslovanje javnega zavoda, odloči o sklenitvi odplačnega posla s samim seboj, nastopi konflikt interesov, to je nasprotje med javnim in zasebnim interesom. Tožnik bi moral zaznati konflikt interesov in v skladu z 38. členom ZIntPK zadevo poslati v odobritev predstojniku, to je Svetu zavoda Klinike X. (v nadaljevanju svet zavoda).

Zmotna je tudi presoja sodišča, da tožnik po pogodbi o zaposlitvi ni bil dolžan predhodno pridobivati soglasja za drugo pridobitno delo v času zaposlitve pri toženki. Nasprotno izhaja iz VI. člena tožnikove Pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 12. 2014. Dela so sodila v dejavnost oziroma delovno področje toženke, ki ima interes za zakonito poslovanje, to je poslovanje na podlagi ustreznih računovodskih in pravnih podlag. Tožnik je kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja s toženko. Gre za konflikt interesov, tožnikovih zasebnih (po pridobitvi finančnih sredstev) in toženkinih (po zakonitem delovanju), ki jo je v tem času kot zakoniti zastopnik zastopal tožnik in bi za njene interese moral skrbeti. V luči povedanega ni relevantno, kdaj je Svet zavoda tožnika pisno pozval k predhodnemu predlaganju pogodb za dela, ki jih namerava opraviti, tožnik bi se svoje obveznosti moral zavedati že na podlag zakona.

Glede na v 24. členu Statuta toženke opredeljene redne delovne obveznosti direktorja (med drugim organizacija in vodenje strokovnega, pedagoškega in raziskovalnega dela), bi sodišče moralo zaključiti, da za dela iz osnutkov podjemnih pogodb tožnik do posebnega plačila (poleg plače) ni upravičen. Tožnik niti za največji dogodek v organizaciji toženke ni vedel povedati, v katerem mesecu se izvaja, poleg tega pa je priča A. A. povedala, da kadar aktivno predava, gre to v sklop ur zaposlitve-izobraževanja. Sodišče se do navedb toženke glede vsebine pogodbe o zaposlitvi v povezavi s Statutom ni opredelilo. Da ni šlo za redne delovne obveznosti je zmotno sklepalo le na podlagi izvora sredstev, ki so namenjena za poplačilo obveznosti vseh izvajalcev. Sodišče je sklep, da ni šlo za redne delovne obveznosti, oprlo tudi na svoje prepričanje, da naj bi bile storitve opravljene izven delovnega časa tožnika, čeprav je tožnik izpis kartic opravljenih ur predložil samo za oktober in november 2015. S tem je izkazal le dela v zvezi z bioekvivalenčno raziskavo. Ker pa iz osnutkov predloženih pogodb izhaja, da je v teh dveh mesecih opravil tudi dela za Golniški simpozij, ERS simpozij, tečaj spirometrije in za referenčne ambulante, bi to pomenilo, da teh del ni opravil izven delovnih ur. Ker izpisa kartic opravljenih ur ni predložil za celotno relevantno obdobje, to je za 17 mesecev, je sklepati, da v preostalih mesecih ni imel evidentiranega presežka ur.

Zmotno je tudi stališče sodišča, da so domnevne tožnikove terjate do toženke zapadle, ko je tožnik na seji Sveta zavoda dne 14. 12. 2016 toženki predložil v seznanitev in podpis osnutek pogodb za dela, ki naj bi jih opravil v obdobju od septembra 2015 do januarja 2016, kar se po mnenju sodišča šteje za zahtevek za plačilo. Kvečjemu bi lahko šlo za zahtevek za sklenitev pogodbe in ne za plačilo. Poleg tega tožnik ni prerekal trditve toženke, da tožnik ne more zahtevati zakonskih zamudnih obresti od vtoževanih zneskov od 14. 12. 2016, 21. 2. 2017 in 10. 5. 2017, ker pred prejemom tožbe ni prejela zahtevka za plačilo. Predložitev osnutkov pogodb tudi ne more vzpostaviti nedobrovernosti toženke, ker so bile predložene drugi sestavi Sveta zavoda, kot je bila v obdobju, ko naj bi bila dela opravljena. Odločitev o teku obresti za znesek 5.547,39 EUR od 21. 2. 2017 dalje in od zneska 603,90 EUR od 11. 4. 2017 dalje ni obrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja glede višine domnevne obogatitve toženke in višine domnevnega prikrajšanja tožnika. Toženka je večkrat navajala, da višina zahtevka sploh ni izkazana. Sodišče pravno relevantnih dejstev ni ugotavljalo in je slepo sledilo višini, ki jo navaja tožnik, zato je dejansko stane v tem delu ostalo neugotovljeno. Sodišče je zapisalo le, da „natančni izračun za opravljeno delo, ki bi ga lahko preverilo sodišče, ni mogoč, saj je razrez napravljen na podlagi izkustev … „. Glede na to, da sodišče vseskozi kot pomembno poudarja, da so bili sporni dogodki računovodsko evidentirani kot tržna dejavnost in stroški zanje pokriti iz kotizacij, sponzorskih in donatorskih sredstev, bi na podlagi listin v spisu moralo ugotoviti, da je bil poslovni izid toženke iz tržne dejavnosti v letih 2015 do 2018 negativen (-30.958 EUR), zato do obogatitve na strani toženke ni prišlo.

Sodba je obremenjena s številnimi procesnimi kršitvami. Poleg tega, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih (o višini obogatitve in prikrajšanja in začetku teka zakonskih zamudnih obresti), je tudi sama s sabo v nasprotju, na primer, ko na 8. strani navaja, da se za organizacijo in plačilo stroškov ne uporabljajo javna sredstva, v 36. točki pa, da ni dvoma, da sponzorska sredstva s trenutkom nakazila postanejo javna sredstva, a so namenjena za plačilo dogodkov in delavnic, torej izobraževalni in strokovni dejavnosti toženke, ne pa njeni osnovni dejavnosti. Sodba vsebuje tudi več kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot na primer pri ugotovitvi, da iz obračunov v spisu izhaja, da so bila sredstva, pridobljena s kotizacijami, donatorska in sponzorska sredstva namenjena izključno pokrivanju posameznega dogodka, čeprav iz obračuna za sestanek Alergo sekcije izhaja drugače. Ker sodišče ni zaslišalo kronske priče B. B., je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnik očita bistveno kršitev določb postopka, in sicer pravil o dokaznem bremenu oziroma 212. in 215. člena ZPP.

Pritožnica nazadnje očita še pristranskost sodišča, s čimer ji je bila kršena ustavna pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije. Zdi se ji, da sodišče večkrat graja zakonita procesna postopanja toženke, s tožnikom pa sočustvuje in ga favorizira.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od očitanih procesnih kršitev. Izpodbijana sodba vsebuje vse odločilne razloge in ne vsebuje nobenih nasprotij, ki bi onemogočali njen preizkus. Tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Na posamezne očitke procesnih kršitev bo odgovorjeno v nadaljevanju.

Oris bistvenih okoliščin spora

6. Tožnik, ki je bil v relevantnem obdobju direktor toženke, je trdil, da je v obdobju od septembra 2015 do januarja 2017 za toženko opravil več del oziroma storitev1, za katera ni prejel plačila. Po ustaljeni praksi so se za opravljena dela avtorske in podjemne pogodbe z vsemi izvajalci (podjemniki in avtorji) sklepale po opravljenem delu oziroma po zaključku dogodkov, ker je bilo šele 30 dni po opravljenih storitvah znano, koliko sponzorskih sredstev in sredstev iz naslova kotizacij je bilo po poplačilu organizacijskih (materialnih) stroškov na razpolago za plačilo storitev po avtorskih in podjemnih pogodbah. Sredstva za honorarje so se delila po ključu, ki ga je določil strokovni vodja izobraževalnega dogodka. Svet zavoda je v preteklosti vedno naknadno podal soglasje k pogodbam tožnika, ki sam s sabo kot direktor toženke ni mogel sklepati pogodb. Tako je bilo tudi v mandatu prejšnjega direktorja. Na 19. seji Sveta zavoda 10. 5. 2017 pa je bil sprejet sklep, da Svet zavoda o naknadno predloženih pogodbah ne more glasovati, ker so bile v potrditev predložene brez predhodne napovedi in soglasja Sveta zavoda. Predhodno napovedovanje strokovnih dogodkov oziroma predhodno soglasje Sveta zavoda se prej nikoli ni zahtevalo. Tožnik je trdil, da so bile pogodbe sklenjene konkludentno in je primarno zahteval izpolnitev pogodb, torej uveljavljal izpolnitveni zahtevek na podlagi sklenjenih podjemnih in avtorskih pogodb. Podredno je zahtevek utemeljeval na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Za posamezne izobraževalne dogodke, raziskavo, kolokvije in specialistične izpite je toženka sredstva prejela, a tožniku opravljenega dela ni plačala, zato je za vtoževani znesek obogatena, tožnik pa prikrajšan.

7. Toženka je nasprotovala primarni podlagi zahtevka, saj pogodbe s tožnikom nikoli niso bile sklenjene, ker jih ni odobril Svet zavoda2. Trdila je tudi, da denarja za delo, ki naj bi ga opravil tožnik, ni prejela, poleg tega pa naj tožnik ne bi dokazal, da je dela res opravil, da niso spadala med njegove redne delovne obveznosti in da jih je opravil izven rednega delovnega časa. Tožnik bi moral predhodno doseči soglasje Sveta zavoda, da se dela sploh lahko opravijo, saj brez tega ne bi smel opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje toženke. S predhodnim pridobivanjem soglasja Sveta zavoda se preprečuje konflikt interesov, to je nasprotje med javnim in zasebnim interesom. Očitno si je tudi sam določil ceno storitev.

Glede pravne podlage zahtevka

8. Stališče sodišča prve stopnje, da ni mogoče šteti, da je bila pogodba (konkludentno) sklenjena že tedaj, ko je tožnik izkazal namero za opravo določenega posla, je pravilno že zato, ker tožnik namere za dela, katerih plačilo zahteva, Svetu zavoda ni predhodno naznanil. Za veljavno sklenitev naknadno predloženih pogodb bi tožnik potreboval odobritev Sveta zavoda, do katere ni prišlo. Izpolnitveni zahtevek na podlagi osnutkov pogodb zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more biti utemeljen.

9. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da pravno podlago tožbenega zahtevka predstavljajo pravila o neupravičeni obogatitvi (190. člen Obligacijskega zakonika; v nadaljevanju OZ), po kateri je, kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Predpostavke splošne kondikcije so: (1) da je bilo na škodo upnika opravljeno izpolnitveno ravnanje, (2) da je dolžnik na podlagi tega izpolnitvenega ravnanja nekaj prejel in (3) da za izpolnitev oziroma za to, da bi prejemnik nekaj obdržal, ni veljavnega pravnega temelja.3 Po presoji pritožbenega sodišča je obravnavani primer v bistvenih vidikih primerljiv s kondikcijami, ki jih ureja tretji odstavek 190. člena OZ4. V praksi se ta kondikcijski zahtevek najpogosteje uporablja za vrnitev (1) izpolnitve, ki je bila opravljena z namenom bodoče sklenitve pogodbe ali bodočega obligacijskega razmerja, do katerega pa potem ne pride, ali (2) izpolnitve, opravljene v pričakovanju določenega ravnanja, ki ni iztožljivo.5

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sklicevanje sodišča prve stopnje na preteklo prakso postopanja toženke, to je naknadno sklepanje avtorskih in podjemnih pogodb za predhodno opravljene storitve, materialno pravno zgrešeno. Ravno dolgoletna praksa, po kateri so se strokovni dogodki organizirali brez vnaprejšnje seznanitve Sveta zavoda, pogodbe pa so se sklepale za nazaj, je tista izjemna okoliščina, ki je v obravnavanem primeru vzpostavila podlago za tožnikovo pričakovanje, da lahko sporne storitve opravi brez predhodne naznanitve Svetu zavoda in da bodo naknadno predložene pogodbe tudi podpisane ter storitve plačane. Pomembno je tudi, da tožnik zahteva plačilo za organizacijo in strokovne prispevke v zvezi z dogodki, ki so bili tradicionalni (kot na primer za X simpozij, ki poteka več kot deset let ali pa za tečaje spirometrije, ki potekajo že od leta od leta 2004) in so bili izvajalci teh dogodkov za sodelovanje vedno plačani na enak način.

11. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je Svet zavoda (v novi sestavi) šele na 19. seji dne 10. 5. 2017 sprejel sklep, da se direktorja toženke (tožnika) zadolži, da v prihodnje o zadevah podjemnih in avtorskih pogodb pridobi predhodno soglasje Sveta zavoda. O odobritvi ali zavrnitvi odobritve avtorskih in podjemnih pogodb za predhodno opravljena dela sploh nikoli ni glasoval, z obrazložitvijo, da so mu bile predložene brez predhodne napovedi in soglasja. V predhodnih sestavah Sveta zavoda, tudi v obdobju, ko je bil direktor tožnikov predhodnik E. E., je bil ustaljen način, da so se pogodbe z vsemi izvajalci izobraževanj in strokovnih dogodkov, ne le z direktorjem, sklepale post festum. Razlog za takšno poslovanje je bil v tem, da morajo biti sredstva, ki so bila namenjena za dejavnost, ki ni osnovna dejavnost toženke, ločena od javnih financ, ki jih toženka dobi za izvajanje osnovne dejavnosti. Za izvajanje izobraževalnih dejavnosti je bilo in je še zdaj treba najprej pridobiti sponzorska sredstva. Ta sredstva je na podlagi sponzorskih pogodb, donacij in kotizacij prejela toženka in le ta sredstva so se lahko porabila za plačila honorarjev vsem izvajalcem posameznih strokovnih dogodkov. Ker je bilo šele po njihovem zaključku znano, kakšen je fond sredstev za izplačilo honorarjev, so se pogodbe sklenile naknadno, po opravljenem razrezu delitve sredstev, in sicer se je najprej odštelo materialne stroške, nato pa se je glede na višino preostanka sredstev določila višina honorarjev za posamezne izvajalce. To je vedno določal strokovni vodja izobraževalnega dogodka, tožnik cene storitev ni določal ne sebi ne drugim izvajalcem. Avtorske in podjemne pogodbe z izvajalci je naknadno sklepal v imenu toženke njen direktor, z direktorjem pa toženka, ki jo je v tem primeru zastopal Svet zavoda. Dokazni postopek je pokazal, da Svet zavoda v prejšnjih sestavah takšnega načina ni nikoli problematiziral, s pogodbami za direktorja se je brez kakršnekoli razprave le seznanil in jih tudi odobril. Sprememba sestave Sveta zavoda ne more biti razlog, da tožnik ne bi mogel upravičeno pričakovati, da bodo tudi za dela, katerih plačilo vtožuje v tem postopku, avtorske in podjemne pogodbe podpisane naknadno. Tudi dejstvo, da je sedaj praksa drugačna6, ne pomeni, da prejšnja ustaljena praksa ni relevantna za utemeljenost tožnikovega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi.

12. Ne gre torej za to, da bi tožnik prostovoljno in samovoljno ravnal v korist tretjega, kot to trdi pritožnica, ampak se je upravičeno zanesel na preteklo večletno ustaljeno prakso. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev pomeni, da lahko direktorji javnih zavodov za storitve, ki jih opravijo po lastni odločitvi brez predhodne odobritve sveta zavoda, vedno dobijo plačane oziroma izsilijo plačilo le teh. Izpodbijana sodba temelji na ugotovljenih izjemnih okoliščinah konkretnega primera.

13. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na 37.7 in 38. člen8 Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), Načelno mnenje št. 159 Komisije za preprečevanje korupcije (KPK)9 in VI. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi10, s čimer toženka utemeljuje tezo, da zaradi konflikta interesov tožnik z deli sploh ne bi smel začeti, vsaj ne brez odobritve Sveta zavoda. Ni se mogoče strinjati s pritožbeno navedbo, da se konflikt interesov odraža predvsem v zasebnem interesu direktorja po pridobivanju finančnih koristi zase na račun javnih sredstev, saj so bila, kot je bilo že navedeno, zbrana sredstva za izobraževalne dogodke ločena od javnih sredstev. Tudi izvajalci so bili plačani le iz fonda sponzorskih in donatorskih sredstev ter kotizacij, ki so jih sami (tudi tožnik) pridobivali za izvedbo izobraževalnih dogodkov. Morebitne finančne izgube se iz javnih sredstev niso smele pokrivati, če sponzorskih in ostalih sredstev ni bilo dovolj, so bili honorarji nižji ali pa jih sploh ni bilo. Čeprav so se tudi ta sredstva nahajala na istem računu kot javna sredstva, kot je pojasnila priča G. G. (vodja finančnega oddelka toženke), in sicer zato, ker ima javni zavod lahko le en račun, to ne pomeni, da je tožnik s strokovnim udejstvovanjem udejanjal svoj zasebni interes po pridobivanju finančnih sredstev na račun javnih sredstev. Glede pritožbene navedbe, da je sodba sama s sabo v nasprotju, ker sodišče najprej zapiše, „da se za organizacijo in plačilo stroškov ne uporabljajo javna sredstva“, nato pa, „da ni nobenega dvoma, da sponzorska sredstva s trenutkom nakazila postanejo javna sredstva, a so namenjena za plačilo dogodkov in delavnic, torej izobraževalni in strokovni dejavnosti“, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s takim zapisom sodišče prve stopnje želelo le še bolj poudariti, da so se sponzorska sredstva za izvedbo spornih dogodkov zbirala namensko in ciljno za vsak posamezen dogodek, ki je bil plačan le iz teh sredstev, nikoli pa se za to niso uporabljala sredstva, ki so bila namenjena za osnovno dejavnost toženke. Da mora biti organizacija izobraževalnih dogodkov „strogo ločena od financ, teh javnih financ, ki jih dobijo za izvajanje dejavnost za zdravljenje bolnikov“, je povedal tudi sedanji direktor toženke F. F. Zatrjevanega nasprotja v sodbi po povedanem ni, zato tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Nobenega nasprotja ni tudi med zapisom, da „je tožnik delo, katerega plačilo vtožuje, opravljal v funkciji direktorja“ in nadaljnjim „obširnim polemiziranjem, kako so bila vsa dela opravljena izven rednega delovnega časa tožnika“. Če se upošteva celoten zapis 10. točke obrazložitve11, in ne le iz konteksta iztrgan del, je povsem jasno, da je sodišče prve stopnje merilo le na to, da gre za sporna dela iz obdobja, ko je bil tožnik tudi direktor toženke.

14. Tudi Načelno mnenje KPK št. 159 za konkretni primer ni neposredno uporabljivo. Tožnik namreč ni sklenil odplačnega posla s samim seboj, ampak je opravil za toženko določena dela na podlagi preteklih dolgoletnih izkušenj upravičenega pričakovanja, da bo kasneje na podlagi pogodb, ki jih bo naknadno odobril Svet zavoda, tudi plačan iz sredstev, ki so bila namensko zbrana prav za določen dogodek in jih je prejela toženka. To pričakovanje se ni uresničilo.

15. V kakšnem smislu so (bi lahko) tožnikova predavanja na izobraževalnih dogodkih in njihova organizacija, sodelovanje pri raziskavi, izdelava izvedenskega mnenja ter sodelovanje na kolokvijih in specialističnih izpitih negativno vplivali na interese toženke, ali bili z njimi v nasprotju, pritožba ne pojasni. Glede na to, da je šlo za različne oblike tožnikovega strokovnega in organizacijskega udejstvovanja, bi morala toženka še toliko bolj konkretizirano pojasniti, v čem je konflikt interesov za vsako posamezno delo, ki ga je opravil tožnik. Gola pritožbena trditev, da iz zaslišanja prič in toženke izhaja, da je šlo za dela, ki sodijo v dejavnost oziroma delovno področje toženke, in posplošeno sklicevanje na besedilo določb ZIntPK ter načelnega mnenja KPK brez aplikacije na konkretni primer ne zadoščata. Tožnikovo sodelovanje pri izdelavi izvedenskega mnenja, ko je bila toženka kot strokovna institucija postavljena v sodnem postopku za izvedenca, tožnik pa kot strokovnjak za zahtevano področje vključen v izdelavo mnenja, terja drugačno konkretizacijo konflikta interesov kot na primer sodelovanje v bioekvivalenčni raziskavi ali pa pri organizaciji simpozijev. Enako velja za tožnikovo sodelovanje v izpitnih komisijah za specialistične izpite in kolokvije, saj iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (ki jim pritožba ne nasprotuje) izhaja, da je tožnik sodeloval v komisijah po odločbi Zdravniške zbornice, pri čemer je bil glede specializacij za pnevmologijo z zbornico že v času prejšnjega direktorja sklenjen dogovor, da se plača zbornici le 10 % računa, ostalih 90 % pa se razdeli med izpraševalce (50 %), 40 % pa se nameni za štiri kolokvije. K ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile tožnikove strokovne aktivnosti toženki le v korist, pritožbeno sodišče še dodaja, da je tožnik med drugim pojasnil, da morajo biti strokovni dogodki del delovanja klinike, da lahko obdrži naslov terciarne ustanove, kar pomeni, da dobi za obravnavo enega bolnika 20 % več sredstev kot splošna bolnišnica.

Glede prikrajšanja tožnika, obogatitve toženke in višine zahtevka

16. V pritožbenem postopku ni več sporno, da je tožnik dela, katerih plačilo zahteva, tudi opravil, ampak le še, ali je šlo za dela, ki spadajo v okvir njegovih rednih delovnih obveznosti po pogodbi o zaposlitvi12 oziroma ali jih je opravil izven rednega delovnega časa. Toženka se v pritožbi sklicuje na določbo prvega odstavka 24. člena Statuta toženke, in sicer v delu, ki kot redne delovne obveznosti direktorja med drugim določa, da predstavlja in zastopa toženko; organizira in vodi strokovno, pedagoško in raziskovalno delo ter poslovanje toženke ter izvaja strokovni nadzor (2. alineja) in usklajuje plače in nadomestila ter odobrava materialne stroške. Pritožnica se v zvezi s tem sklicuje na izpovedbi prič A. A. in E. E., ki naj bi povedali, da je tožnik le kontaktiral določene ljudi, odločil, kdo bo ekipa in da pri organizaciji dogodkov ni imel pomembnejše vloge ter trdi, da tožnik za dela iz osnutkov podjemnih pogodb do posebnega plačila (poleg plače) ni upravičen.

17. Glede na to, da dela, ki so navedena v osnutkih podjemnih pogodb13, ne predstavljajo le organizacije posameznih dogodkov, in da toženka ne med postopkom pred sodiščem prve stopnje ne sedaj v pritožbi ne pojasni konkretizirano, katera opravljena dela spadajo v tožnikovo redno delovno obveznost in predvsem zakaj, ter katera dela je opravil v okviru rednega delovnega časa (kar bi pomenilo, da do njegovega prikrajšanja ni prišlo), ta pritožbena navedba ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Poleg tega je vodja finančne službe povedala (list. št. 228), da so se podjemne pogodbe (ne pa tudi avtorske) sklepale le s tistimi, ki so imeli presežek ur. Za dela, za katera je Svetu zavoda predlagal sklenitev podjemne pogodbe, je torej mogoče dovolj zanesljivo sklepati, da so bila opravljena izven rednega delovnega časa. V nasprotnem primeru finančna služba, ki je upoštevala podatke skrbnika evidence delovnega časa, osnutkov podjemnih pogodb ne bi pripravila, kot izhaja iz izpovedbe vodje finančne službe.

18. Tudi glede ostalih (avtorskih) del, katerih plačilo se vtožuje v tem postopku (strokovni prispevki in predavanja na dogodkih), se pritožbeno sodišče strinja z oceno sodišča prve stopnje, da ni imelo nobenega razloga, da bi dvomilo, da so bila opravljena izven rednega delovnega časa. Ne drži pritožbena trditev, da je sodišče ta zaključek oprlo le na izpis kartic opravljenih ur za oktober in november 2015, ki po mnenju toženke dokazuje le delo pri opravljeni bioekvivalenčni raziskavi.14 Zmotno je tudi stališče pritožnice, da bi moral tožnik, da bi dokazal, da je dela opravil izven delovnega časa, predložiti izpis kartic opravljenih ur za celotno obdobje, to je za 17 mesecev in ne le za dva meseca. Tožnik je imel pravico to sporno dejstvo dokazovati s katerim koli primernim dokaznim sredstvom, tudi s svojim zaslišanjem in zaslišanjem prič A. A. in E. E. In ravno na te izpovedbe je sodišče prve stopnje oprlo svoj dokazni zaključek, da so se vsa dela opravila izven rednega delovnega časa (59. točka obrazložitve). Ni torej res, da je sodišče prve stopnje štelo, da izpis kartic za dva meseca dokazuje, da je tožnik vsa dela, za katera vtožuje plačilo, opravil izven rednega delovnega časa, s čimer naj bi sodišče prve stopnje po mnenju pritožnice bistveno kršilo pravila postopka, in sicer pravila o dokaznem bremenu. Pritožbena trditev, da je bil tožnik upoštevajoč izpovedbo priče A. A. lahko plačan tudi iz zaposlitve, je le z ničemer podprto predvidevanje toženke. Na pritožbeno trditev, da sta obe priči povedali, da včasih, to je preden je začel od organizacije dogodkov ostajati presežek prihodkov nad odhodki, za sodelovanje na teh dogodkih niso bili plačani, pritožbeno sodišče odgovarja, da ni le nerelevantna, ampak tudi, da je priča A. A. opisovala le, da je šlo v začetku organizacije strokovnih dogodkov za entuziazem, pri tem pa kot primer navedel organizacijo Astma šole pred 20 leti.

19. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da toženka zadržuje sredstva, do katerih bi bil sicer upravičen tožnik, zato je podano prikrajšanje na strani tožnika in obogatitev na strani toženke. Pritožbena trditev, da je bil poslovni izid toženke iz tržne dejavnosti v letih 2015-2018 negativen15, tega zaključka ne more izpodbiti. Obogatitev toženke je v tem, da je sredstva za opravljena tožnikova dela prejela in da jih ne bi, če dogodki ne bi bili organizirani, sporna dela pa opravljena. Iz izpovedbe vodje finančne službe (list. št. 234) pa izrecno izhaja, da je znesek, ki ga tožnik zahteva s predmetno tožbo, rezerviran na posebnem kontu, kar pomeni, da toženka s temi sredstvi razpolaga. Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba ne vsebuje nobene ugotovitve glede domnevno pridobljene koristi. V 61. točki obrazložitve je navedeno, da je toženka obogatena za sredstva, ki jih brez podlage zadržuje in so bila namenjena za plačilo tožnikove udeležbe pri različnih oblikah strokovnih dohodkov, za katera ni prejel plačila, čeprav so bila ta sredstva namenjena pokrivanju stroškov teh dogodkov.

20. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče po višini ugodilo zahtevku zgolj na podlagi navedb tožnika, ki je trdil, da mu nek znesek pripada, ni pa pojasnilo, zakaj bi tožniku pripadal ravno takšen znesek. V postopku je bilo temeljito razčiščeno, kako se je opravil razrez prejetih sredstev za posamezni dogodek. Vsi zaslišani so povedali enako, izračun se je napravil za vsak dogodek posebej, na podlagi opravljenih ur in siceršnjega prispevka posameznega izvajalca, upoštevajoč ostanek sredstev, ki so bila na razpolago za vsak posamezen dogodek po plačilu materialnih stroškov. Razrez sredstev je opravil strokovni vodja izobraževanja, večinoma dr. E. E. Šlo je za povsem običajen dolgoleten način določanja cene storitve in tudi glede tega je tožnik lahko utemeljeno pričakoval enako oblikovanje cene za svoje storitve. Ne gre torej za to, da bi tožnik nekaj le trdil, sodišče prve stopnje pa bi temu kljub ugovorom toženke slepo sledilo. Pritožnica očitno prezre, da je sodišče prve stopnje v točkah od 28 do 57 obrazložitve sodbe za vsak posamezen dogodek, za katerega tožnik zahteva plačilo, preverilo razdelilnik sredstev, ugotovilo, da so bila dela opravljena in da je toženka sredstva prejela. Ničesar od tega toženka konkretizirano ne izpodbija.

Glede zakonskih zamudnih obresti

21. Kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (193. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zakonske zamudne obresti prisodilo od datumov sej Sveta zavoda, na katerih je tožnik predložil posamezne pogodbe v odobritev, ker je štelo, da je najkasneje takrat toženka postala nedobroverna. Odločitev je obrazložilo v 62. točki obrazložitve, tudi glede zneskov 5.547,39 EUR in 603,90 EUR, zato je neutemeljen pritožbeni očitek kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev o teku obresti je tudi materialnopravno pravilna. Zavezanec je dolžan povrniti zamudne obresti od trenutka, ko ni več dobroveren16, to pa je lahko že v trenutku, ko bi moral oziroma mogel vedeti, da do prejetega denarnega zneska ni upravičen.17 Ni torej pomembno, ali je toženka pred prejemom tožbe prejela zahtevek za plačilo vtoževanega zneska, kot to zmotno meni pritožnica.

Glede preostalih zatrjevanih procesnih kršitev

22. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče B. B. (ki kot novi predsednik Sveta zavoda v novi sestavi ni odobril spornih pogodb), ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V 8. točki obrazložitve je navedlo obširne in prepričljive razloge, zakaj izvedba tega dokaza ni bila potrebna, pritožbeno sodišče pa se z njimi v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo tudi na očitek toženke (ki ga ponavlja sedaj v pritožbi), da je s tem favoriziralo tožnika. Tudi ostale pritožbene trditve, ki se nanašajo na domnevno favoriziranje tožnika in negativno naravnanost do toženke, so neutemeljene in na pravilnost odločitve nimajo nobenega vpliva.

23. Brez vpliva na pravilnost odločitve je tudi pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo petega odstavka 227. člena ZPP, ko je štelo, da je toženka dobila plačilo kotizacije za kolokvije, ker toženka te listine ni predložila. Kot je pojasnila priča G. G. in je ugotovilo sodišče prve stopnje v 46. točki obrazložitve, je obstajal dogovor med toženko in Zdravniško zbornico18, da toženka zbornici za specializacije iz pnevmologije ne plača celotnega računa in je sama plačnik specialističnih izpitov. Del tega dogovora je bil tudi, da se 10 % sredstev nameni za vsakega od štirih kolokvijev, kar je podrobneje obrazloženo v 15. točki obrazložitve te sodbe.

24. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP) Glede pritožbenih stroškov

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožniku pa mora povrniti potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške odgovora na pritožbo, in sicer 625 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialne stroške, kar skupaj z 22 % DDV znaša 466,65 EUR. Tožnik je priglasil tudi 100 točk za posvet s stranko in se skliceval na Obvezno razlago prve alineje 1. točke tarifne številke 39 Odvetniške tarife (sodnikov informator št. 1/2018 z dne 1. 2. 2018). Obvezne razlage odvetniške tarife, ki jo sprejme le Odvetniška zbornica brez soglasja ministra in ki ni objavljena v Uradnem listu, sodišče ni dolžno upoštevati. Po ustaljeni sodni praksi posvet, ki ga odvetnik opravi s stranko pred sestavo pritožbe kot pripravo za sestavo pritožbe ni samostojno opravilo, za katero bi bil odvetnik upravičen do plačila po prvi alineji 1. točke tar. št. 39 OT.

1 Izvedel je klinični del bioekvivalenčne raziskave z naslovom „...“; pripravil strokovni prispevek in pomagal pri organizaciji delavnice v septembru 2015; pripravil strokovni prispevek in pomagal pri organizaciji X. simpozija za zdravnike v oktobru 2015; pripravil strokovni prispevek in pomagal pri organizaciji seminarja ERS (European respiratory society) po ERS novembra 2015; pripravil strokovni prispevek in predavanje na tečaju spirometrije v obsegu 420 minut v novembru 2015; pripravil strokovni prispevek in predavanje na seminarju Referenčne ambulante v novembru 2015 ter v januarju, aprilu in oktobru 2016; sodeloval na treh različnih kolokvijih kot drugi član izpitne komisije in na enem kolokviju kot predsednik izpitne komisije; izdelal izvedensko mnenje na podlagi sklepa sodišča Ps 480/2015; v marcu 2016 sodeloval pri specialističnem izpitu C. C. kot predsednik komisije; pripravil strokovni prispevek za predavanje na sestanku Alergo sekcije v maju 2016; sodeloval na specializantskem kolokviju kot predsednik izpitne komisije; pomagal pri organizaciji X. simpozija – zdravniški del; novembra 2016 sodeloval na specialističnem izpitu D. D. kot predsednik izpitne komisije; pripravil strokovni prispevek in pomagal pri organizaciji delavnice ERS po ERS decembra 2016 ter pripravil strokovni prispevek za predavanje na Alergološki delavnici v januarju 2017. 2 Iz pogodbe o zaposlitvi in 22. člena Statuta toženke slednjo v razmerju do direktorja (tožnika) zastopa Svet zavoda oziroma njegov predsednik. 3 K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2020, str. 121. 4 „Obveznost vrnitve nastane oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.“ 5 Prav tam, str. 129. 6 Kot je povedal sedanji direktor F. F., je zdaj postopek urejen s Pravilnikom o organizaciji strokovnih dogodkov. Udeleženci dogodka še pred dogodkom dobijo v podpis pogodbe/predpogodbe, v katerih so seznanjeni z njihovo nalogo in načinom delitve sredstev. Po dogodku, ko je znano, koliko je denarja in je narejen obračun, dobijo še eno pogodbo z zneski. Ključ delitve je: 40 % v fond za izobraževanje Klinike X., 40 % v fond avtorskih pogodb za predavatelje in 20 % v fond podjemnih pogodb, vse po tem, ko so pokriti stroški dogodka. Sedanji direktor vnaprej Svetu zavoda sporoča svoje namere sodelovanja na dogodkih. 7 (1) Uradna oseba mora biti v zvezi s svojo službo ali funkcijo pozorna na vsako nasprotje interesov in se mu je dolžna izogniti. 8 (1) Uradna oseba mora takoj, ko ugotovi obstoj okoliščin nasprotja interesov, prenehati z delom v zadevi, razen če bi bilo nevarno odlašati, ter o izločitvi in okoliščinah nasprotja interesov najkasneje v roku treh delovnih dni pisno obvestiti svojega nadrejenega oziroma predstojnika.(2) Nadrejena oseba oziroma predstojnik čim prej, najkasneje pa v petih dneh od prejema obvestila iz prejšnjega odstavka obrazloženo odloči, ali se uradno osebo izloči iz postopka obravnave in odločanja o zadevi, ali oseba nadaljuje z delom. Zoper to odločitev ni pravnega sredstva. 9 Po katerem v primeru, ko direktor javnega zavoda, ki vodi delo in poslovanje javnega zavoda, odloči o sklenitvi odplačnega posla s samim seboj, nastopi konflikt interesov, to je nasprotje med javnim in zasebnim interesom. 10 Ki se glasi: „V času veljavnosti te pogodbe direktor ne sme na svoj ali tuj račun brez pisnega dovoljenja delodajalca opravljati del in sklepati poslov, ki sodijo v delovno področje ali dejavnost javnega zavoda, če bi to lahko vplivalo na interese delodajalca.“ 11 „Tožnik je v času od 15. 12. 2015 dalje opravljal delo direktorja toženke, tako da je tudi pretežni del nalog in delo po predmetnih osnutkih pogodb opravil v funkciji direktorja“. 12 Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik v relevantnem obdobju zaposlen 32 ur tedensko kot direktor in 4 ure tedensko kot zdravnik. Iz tožnikove izpovedbe izhaja, da je bil delno zaposlen tudi na Medicinski fakulteti kot učitelj ... 13 Za izvedbo kliničnega dela bioekvivalenčne raziskave naročnika H. (A 3), d. d.; za pomoč pri organizaciji delavnice (15. 9. 2015; A 5); za pomoč pri organizaciji X. simpozija za zdravnike 2015 (A7); za pomoč pri organizaciji seminarja ERS po ERS (2. 11. 2015, A9); za sodelovanje kot član komisije na štirih kolokvijih (vse v letu 2015, A 12); sodelovanje na specialističnem izpitu C. C. 1. 3. 2016 (A 15); za sodelovanje kot predsednik komisije na specializantskem kolokviju dne 21. 6. 2016 (A 18); za pomoč pri organizaciji X. simpozija – zdravniški del (A 19); za sodelovanje kot predsednik komisije na specialističnem izpitu D. D. (A 21) in za pomoč pri organizaciji delavnice ERS po ERS dne 21. 12. 2016 (A 23). 14 Kar pomeni, da del vtoževanega zneska, ki odpade na tožnikovo sodelovanje v tej raziskavi (5.142,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) ob odsotnosti trditev, da je ta raziskava spadala v redno delovno obveznost tožnika, za toženko ni (več) sporen. 15 Kar je bilo sicer v postopku sporno. 16 A. Polajnar Pavčnik, Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 53. 17 II Ips 60/2020 z dne 23. 10. 2020. 18 Ki je razviden tudi iz razreza stroškov za kolokvije na prilogi A 72.