Jedro

Dodatek za poseben razpored kot vrsta dodatka za posebne delovne pogoje je po podjetniški kolektivni pogodbi predviden le v primeru, če tak način opravljanja dela ni predviden s pogodbo o zaposlitvi. To pomeni, da tožnica, ki je bila članica simfoničnega orkestra in je delo skladno s pogodbo o zaposlitvi redno opravljala v posebnem razporedu v obliki skupnih vaj, individualnih vaj in koncertov, do navedenega dodatka ni upravičena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: - 1. točka izreka izpodbijane sodbe v ugodilnem delu spremeni tako, da se v tem delu spremenjena na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna obračunati tožnici nadomestilo za uporabo instrumenta za leto 1999 v bruto znesku 20.176,00 SIT (sedaj 84,19 EUR) ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, za leto 2000 pa v bruto znesku 22.084,00 SIT (sedaj 92,15 EUR) ter ji po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Kar tožnica iz tega naslova zahteva več, se zavrne," - 2. točka izreka izpodbijane sodbe v ugodilnem delu spremeni tako, da se zahtevek tožnice za plačilo 3.533,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 16. v mesecu za pretekli mesec, s pričetkom s 16.3.2000 do plačila, zavrne, - 4. točka izreka izpodbijane sodbe pa tako, da se v tem delu glasi: "Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.304,94 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Tožnica krije sama svoje stroške postopka." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 336,87 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Revizija se dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača 176,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila in znesek 3.533,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 16. v mesecu in sicer od 16.3.2000 do 16.4.2003 do plačila. Zavrnilo je zahtevek za plačilo 1,88 EUR "z ustreznimi obrestmi", zahtevek za plačilo 1.272,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega mesečnega zneska od vsakega 16. v mesecu in sicer od 16.10.1998 do 16.2.2002 do plačila, zahtevek za plačilo 9,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.7.2002 do plačila in zahtevek za plačilo nadur v letih 2000, 2001 in 2002 v znesku 625,93 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 2.503,38 EUR. Postopek glede zahtevka za plačilo 17.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za plačilo 10% dodatka na deljen delovni čas je s sklepom ustavilo.

Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici najemnino za glasbeni instrument za leto 1999 in 2000 ter dodatek za posebni razpored v višini 10%. Kot pravni temelj za posebni razpored sodišče navaja 2. alinejo 2. odstavka 116. člena Kolektivne pogodbe tožene stranke, ki se ne nanaša na dodatek za posebni razpored, pač pa na dodatek za deljen delovni čas. Iz razlogov izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče prve stopnje ne loči med posebnim razporedom in deljenim delovnim časom, čeprav pojma KP obravnava ločeno. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnica v resnici delala po posebnem razporedu. Ker ni napravilo ločnice med navedenima pojmoma, ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katere se ne da preizkusiti. Zmotno je uporabilo nadalje določbi 116. in 46. člena KP. Dodatek za posebni razpored je izjema in ne pripada delavcu, če je predviden v skladu s 46. členom KP, ki ga je sodišče prve stopnje povsem spregledalo. Določba 116. člena KP iz kroga upravičencev do dodatka za posebni razpored izključuje kategorije delavcev, katerih delovni čas je urejen v 46. členu. Delovni čas ureja Pravilnik o delovnem času delavcev v umetniških ansamblih OE Glasbena produkcija. Za tožnico je opredeljen tako, da mora tedensko opraviti 5 terminov, kar ustreza vrednosti 8 ur. Dejansko en termin vsebuje 4 ure efektivnega dela, 4 ure pa dela na domu. Če ima delavec koncert, se šteje, da je opravil ta dan cel termin, pa čeprav efektivno delo traja le 1 ali 2 uri. Vse opisano izhaja iz listin in izpovedi prič. Takega razporeda ni mogoče opredeliti za poseben razpored. Kakšna je bila tožničina obveznost, jasno izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Glede najemnine za instrument pritožba navaja, da Pravilnik o najemnini in nadomestilih materialnih stroškov za instrumente določa najemnino v odvisnosti od vrednosti instrumenta. Sodišče prve stopnje je vrednost instrumenta napačno določilo, razlogov za to pa ni navedlo, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. tožnica ni povedala, kakšna je vrednost njenega instrumenta, zato je zahtevek nesklepčen in bi ga moralo sodišče zavrniti. Namesto tega je določilo vrednost za leto 1999 v višini 5000 DEM, v letu 2000 pa nad to vrednostjo, kar je povsem nelogično. Kakšna je dejanska vrednost instrumenta, bi morala tožnica dokazati. Nadalje je sodišče štelo, da so pripadajoči zneski v neto vrednosti, čeprav pred letom 2001, ko je začel veljati nov pravilnik, ni bilo nikoli zapisano, da gre za neto zneske. Ker gre za terjatev iz delovnega razmerja, ki se je plačevala skupaj s plačo, bi moralo sodišče šteti, da gre za bruto zneske, ki nosijo enako usodo, kot plača. Tožena stranka je namreč tudi od najemnine odvajala davke in prispevke. Tožena stranka nasprotuje tudi odmeri stroškov, saj tožnica ni v celoti uspela z zahtevkom. Zato predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo zahtevka, podredno pa razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnica v obširnem odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno citiralo najprej 1. alinejo 2. odstavka 116. člena KP, na koncu pa očitno pomotoma 2. alinejo, kar pa ni bistveno ob ugotovitvi, da je vsebinska odločitev o priznanju dodatka za poseben razpored pravilna. Vrednost instrumenta nikoli ni bila sporna, ocenil jo je za potrebe pravde strokovnjak in tožena stranka višini ni ugovarjala. Zato ni bilo razloga, da bi tožnica dejstvo, za katerega je menila, da ni sporno, še posebej dokazovala. Tožnici pripada celoten znesek, ki je v neto vrednosti. Glede dodatka za poseben razpored pa navaja, da je jasno, da je tožnica delala po posebnem razporedu, kar izhaja iz njene pogodbe o zaposlitvi in da to dejstvo ni bilo upoštevano pri vrednotenju dela, torej ne obseženo količniku, saj je delovni čas v opisu delovnega mesta označen kot "normalen", kar pa vsekakor ni bil. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe.

Pritožba je v pretežnem delu utemeljena.

Pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti - glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007) in glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka. Pritožba očitek zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno označuje kot bistveno kršitev. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti. Pravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Delno pa je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo nadomestilo za uporabo instrumenta (violine) za leti 1999 in 2000. Kot pravno podlago je uporabilo Kolektivno pogodbo tožene stranke (podjetniško KP), Pravilnik o najemnini in nadomestilih materialnih stroškov za instrumente in Pravilnik o povračilu stroškov delavcem v zvezi z delom. Glede na vrednost instrumenta (od te je odvisna višina nadomestila oziroma najemnine) je za leto 1999 tožnici prisodilo 84,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila, za leto 2000 pa 92,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila.

Glede določitve vrednosti instrumenta pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni pravilno ugotovljena. Vrednost violine je ugotovil strokovnjak prof. V.D. in na podlagi te ocenitve je tožnica tudi oblikovala zahtevek. Tožena stranka pravilnosti določitve vrednosti instrumenta ni ugovarjala, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za pravilno. V odvisnosti od tako ugotovljene vrednosti je pravilno odločilo, da je tožnica upravičena do nadomestila v višini 84,19 EUR za leto 1999 in v višini 92,15 EUR za leto 2000. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da predstavljata prisojena zneska bruto nadomestilo. V tem delu je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo. V Pravilniku o najemnini in nadomestilih materialnih stroškov, ki je veljal v letih 1999 in 2000 ni podlage za stališče, da prisojeni znesek v celoti pripada tožnici kot neto nadomestilo. Po 5. členu Pravilnika se najemnino za uporabo instrumenta plača dvakrat letno na podlagi lestvice in seznama upravičencev, pri čemer je višina izplačila izražena v DEM, izplača pa se v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila. Iz te določbe ni mogoče sklepati, da akontacija dohodnine ob plačilu tolarske protivrednosti v višini 500,00 ali 600,00 DEM (odvisno od vrednosti instrumenta) bremeni toženo stranko. Ta jo je bila dolžna obračunati v skladu s 1. odstavkom 114. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 18/96 - 108/99). O tem vprašanju je pritožbeno sodišče že v letu 2006 zavzelo stališče v identičnih zadevah in sicer v zadevi opr. št. Pdp 306/2005 z dne 17.3.2006 (v zvezi s sodbo in sklepom DSS Lj opr. št. IV Pd 337/2003 z dne 17.11.2004) in v zadevi opr. št. Pdp 767/2005 z dne 3.3.2006 (v zvezi s sodbo in sklepom DSS Lj opr. št. IV Pd 352/2003 z dne 19.1.2005). Zneske, ki so tožnici dosojeni, je zato treba šteti za bruto najemnino, od katere je treba odvesti akontacijo dohodnine, tožnici pa izplačati neto zneske s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tudi o teh je sodišče prve stopnje napačno odločilo, kar ugotavlja pritožbeno sodišče ob preizkusu pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Najprej je potrebno opozoriti na očitno pisno pomoto v izreku glede zamudnih obresti od najemnine za leto 2000. Te ne tečejo že od 1.1.2000, ampak šele od 1.1.2001, kar je v obrazložitvi sodbe pravilno zapisano. Ni pa sodišče prve stopnje upoštevalo določbe 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004), po kateri obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Z odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 2.3.2006 (Ur. l. RS, št. 28/2006) je bil namreč razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002, uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89), čeprav so že dosegle ali presegle glavnico. Določba 376. člena je na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje veljala in to za vse obresti, ki so do tega datuma že dosegle glavnico. Terjatev, ki je zapadla v plačilo 1.1.2000 je dosegla glavnico že 8.3.2003, terjatev, ki je zapadla v plačilo 1.1.2001 pa je dosegla glavnico 10.8.2004. Tožnici zamudne obresti od prisojenih neto zneskov ne pripadajo do plačila, ampak le do dneva, ko so dosegle glavnico. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, da je tožnici prisodilo pravico do obračuna najemnine za instrument za leto 1999 v bruto znesku 20.176,00 SIT (sedaj 84,19 EUR) ter po odvodu akontacije dohodnine do plačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico, za leto 2000 pa v bruto znesku 22.084,00 SIT (sedaj 92,15 EUR) ter po odvodu akontacije dohodnine do plačila neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2001 do dneva, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico. Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo.

Tudi glede dodatka na poseben razpored je pritožba utemeljena. Tožnica je prvotno vtoževala dodatek na deljen delovni čas, glede katerega je tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče v identičnih zadevah že odločilo, da članom ... orkestra ... glede na naravo njihovega dela ne pripada. Nato je zahtevek opredelila kot dodatek na poseben razpored. Sodišče prve stopnje ji je dodatek za čas od februarja 2000 do marca 2003 prisodilo, ker je ugotovilo, da je tožnica delala po posebnem razporedu in da to ni upoštevano v osnovnem vrednotenju delovnega mesta.

Pritožbeno sodišče se z argumentacijo sodišča prve stopnje ne strinja. Kot izhaja iz izpovedi V.U., na katero sodišče prve stopnje opira svojo določitev, prejemajo glasbeniki, med katerimi je tudi sama, plačo za "normalno delo". Po njenem mnenju poseben razpored dela članov simfoničnega orkestra ni upoštevan pri osnovni plači, ker v njej ni zajet noben dodatek. Ta razlaga pa je po oceni pritožbenega sodišča zmotna. Logično je, da dodatki za posebne delovne pogoje v osnovni plači niso zajeti, saj delavcem po 116. členu podjetniške KP pripadajo le za tisti čas, ko pod posebnimi pogoji, naštetimi v tej določbi (poseben razpored, deljen delovni čas, nočno delo itd.) dejansko delajo. Prav iz take opredelitve dodatkov v 116. členu podjetniške KP izhaja, da se dodatek za poseben razpored izplača delavcu izjemoma, ko pride do takega razporeda zaradi različnih okoliščin, ne pa v primeru, ko je "poseben razpored" pravilo glede na specifiko delovnega mesta. V spornem primeru je članstvo v ... orkestru delo, ki že samo po sebi terja poseben razpored v obliki skupnih vaj (4 ure), individualnih vaj doma (4 ure) oziroma (namesto individualnih vaj) v obliki koncertov. Kot je poudarilo pritožbeno sodišče že v identičnih zadevah glede deljenega delovnega časa (npr. v zadevi opr. št. Pdp1435/2004 z dne 13.1.2005), razpored dela, kakršen je določen za člane simfoničnega orkestra v bistvu predstavlja prerazporeditev delovnega časa, ki je nujno potrebna zaradi narave dela. Podjetniška KP v 2. točki 116. člena določa, da delavcem za delo v delovnem času, ki je manj ugoden, pripada dodatek tako za posebni razpored (1. alineja), kot za deljen delovni čas (2. alineja). Vendar pa v nadaljevanju določa tudi, da dodatek za poseben razpored oziroma delo v deljenem delovnem času delavcu pripada le v primeru, da tak razpored delovnega časa ni predviden v skladu s 46. členom v individualni pogodbi. Tudi iz te določbe torej izhaja sklep, da je dodatek za poseben razpored (in deljen delovni čas) predviden le v primeru, ko tak delovni čas za posamezno delovno mesto ni vnaprej predviden s pogodbo o zaposlitvi. Poseben razpored kot pravilo je v tožničini pogodbi o zaposlitvi predviden (3. člen), določa pa se z organizacijskim predpisom delodajalca. Tak delovni čas je opredeljen kot "normalen", kar je mogoče razumeti kot ustaljen, specifično razporejen osemurni delavnik. Da je poseben razpored pri glasbenikih v orkestrih pravilo, izhaja tudi iz i. točke 46. člena Podjetniške KP, ki določa, da se delovni čas glasbenikov v orkestrih ... opredeli kot efektivni delovni čas 20 ur v petih delovnih dneh v tednu ter kot čas priprave na delo, 20 ur na teden. Kot efektivni čas glasbenikov se šteje čas, porabljen za snemanje, vaje in koncerte. Tudi to govori v prid stališču, da specifika tega delovnega časa terja le njegovo prerazporeditev. Pritožba ima zato prav, da predstavlja dodatek za poseben razpored po 1. alineji 2. točke 116. člena podjetniške KP izjemo. V tožničinem primeru pa je poseben razpored pravilo, ki je posledica narave tožničinega dela. Le, če bi izjemoma nastopila situacija, ko bi bil vpeljan poseben razpored, drugačen od razporeda, ki je določen za delo v ... orkestru v organizacijskih predpisih delodajalca in mimo citirane določbe 46. člena podjetniške KP, bi bila tožnica do dodatka upravičena. Ker pa taka izjemna situacija ni izkazana, do dodatka ni upravičena.

Sodišče prve stopnje je v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo v 2. točki izreka spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo 3.533,11 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v celoti zavrnilo.

Tožnica je uspela v deležu 4 %, zato je upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov postopka. Tožena stranka pa je uspela v deležu 96 % in je tudi upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov postopka.

Za pravdo so bili potrebni naslednji stroški: za odgovor na tožbo 200 točk, za pripravljalno vlogo z dne 24.6.2004 150 točk, za pristop na prvi narok 200 točk, za dve pripravljalni vlogi (po spremembi vrednosti spornega predmeta) po 300 točk, za pristop na sedem narokov po 200 točk, za odsotnost iz pisarne osemkrat po 60 točk, za trajanje narokov 950 točk, kar znaša skupaj 3.980 točk oziroma 1.826,82 EUR, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 2.228,72 EUR. Kilometrina znaša 148,47 EUR (sedemkrat po 4.340,00 SIT in enkrat 21,70 EUR), taksa za odgovor na tožbo pa 23,79 EUR. Priznani stroški znašajo 2.400,98 EUR. Glede na 96%-ni uspeh v pravdi je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v znesku 2.304,94 EUR.

Tožena stranka je s pritožbo uspela glede zneska 3.533,11 EUR, zato ji je tožnica dolžna povrniti stroške za pritožbo v višini 375 točk, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV, kar znaša 209,99 EUR. Taksa za pritožbo znaša 1600 taksnih točk oziroma 126,88 EUR.

V tem individualnem delovnem sporu gre za zahtevek zaradi plačila nadomestila za uporabo instrumenta in za plačilo dodatka za posebni razpored, ki po vrednosti spornega predmeta ne dosegata 4.172,93 EUR (revizijski prag). Zato revizija po določbi 1. in 2. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) ni dovoljena. Lahko pa jo sodišče dopusti, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da gre v tem primeru za pomembno pravno vprašanje, od katerega je odvisna rešitev več istovrstnih sporov, zato je revizijo dopustilo.