Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve oziroma niso pomembna po vsebini zadeve.

Ker revident zatrjevanih posledic ni izkazal in tudi ni pojasnil, zakaj naj bi bile posledice, ki jih zatrjuje, zanj zelo hude, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Trebnje z dne 3. 2. 2010, izdano na podlagi 104. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 2. 6. 2010. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odpravila odločbo prvostopenjskega upravnega organa (z izjemo IX. In X. točke izreka, s katerima je bilo odločeno o vpisu lastninske pravice za tam navedeni gozd, ki je bil razlaščen na zahtevo revidenta, in da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom), in odločila: da se v korist Republike Slovenije (razlastitveni upravičenec) dovoli razlastitev petih tam navedenih zemljišč; ugotovila, da je za kmetijska zemljišča pri tam navedenem zemljiškoknjižnem vložku že vknjižena lastninska pravica v korist Republike Slovenije; določila rok 2 let po dokončnosti gradbenega dovoljenja, v katerem je treba začeti gradnjo objekta, za katerega je razlastitev dovoljena; ugodila zahtevi revidenta, da razlastitvena upravičenka prevzame v svojo last tudi tam navedeni gozd, za katerega se z dnem pravnomočnosti te odločbe vknjiži lastninska pravica v korist Republike Slovenije; da bo o višini odškodnine oziroma nadomestilu za razlaščena zemljišča odločeno v sodnem postopku, da X. točka izreka prvostopenjske odločbe postana VI. točka in da stroški v pritožbenem postopku niso bili priglašeni.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Revizija zato ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se ne nanašajo na vsebino zadeve oziroma niso pomembna po vsebini zadeve. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v svojih številnih odločbah kot npr. X Ips 684/2007, X Ips 149/2009, X Ips 290/2009, X Ips 249/2010, X Ips 386/2010, X Ips 49/2011, X Ips 176/2011. 7. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz razloga odločanja o pomembnem pravnem vprašanju podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče je v več svojih odločbah (X Ips 774/2008, X Ips 776/2008, X Ips 151/2008, X Ips 238/2009, X Ips 406/2009, X Ips 414/2009, X Ips 206/2010, X Ips 278/2010) že zavzelo stališče, da revizija ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem zakonskega besedila.

8. Revident utemeljuje dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega dostavka 83. člena ZUS-1 z navedbo : »da se v konkretnem primeru obravnava pomembno pravno vprašanje in zato, ker v sodni praksi sodišča prve stopnje o pravnem vprašanju iz obravnavanega razmerja ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o taki vsebini še ni odločalo«. V nadaljevanju revizije nato navaja : »Da pričakuje, da bo Vrhovno sodišče v obravnavi revizije odločalo o tem, ali postopek razlastitve po ZUreP-1 lahko poteka, če predlagatelj zahteva razlastitev zemljišč, ki so zemljiškoknjižno že vpisana kot njegova last. Da je nujno oblikovanje stališča o tem, ali je dopustno v kontekstu ureditve ZUreP-1 nujnost postopka tolerirati, če gre za nekajletno zamudo in sklicevanje predlagatelja na razloge, ki so bili aktualni ob vložitvi predloga. In tudi o tem, ali je odvzem lastninske pravice, kot je to storjeno na podlagi sklepa Dn. št. 3315/2007 v povezavi s sodbo Upravnega sodišča z dne 29. 6. 2009 zakonska varianta odvzema nepremičnega premoženja predvidena v 69. členu Ustave RS in določilh ZUreP-1«.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal. 10. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba o razlastitvi revidentovih zemljišč. Odločba je izdana na podlagi 104. člena ZUreP-1 (nujni razlastitveni postopek) za gradnjo avtoceste na odseku ... Postopek razlastitve je bil uveden na zahtevo razlastitvenega upravičenca z odločbo, izdano dne 3. 10. 2007. V postopku na prvi stopnji je bilo o razlastitvi izdanih več prvostopenjskih odločb, ki so bile v pritožbenem oziroma sodnem postopku odpravljene. Najprej je bila izdana odločba dne 20. 11. 2007, ki je bila v pritožbenem postopku odpravljena. V ponovljenem postopku je bila nato 14. 4. 2008 izdana nova odločba, ki je bila sprovedena v zemljiški knjigi, vendar je bila kasneje ta odločba s sodbo upravnega sodišča odpravljena. V drugem ponovljenem postopku pa je bila izdana prvostopenjska odločba dne 3. 2. 2010, ki je bila z odločbo tožene stranke z dne 2. 6. 2010 spremenjena. Ti dve odločbi pa sta predmet tega upravnega spora.

11. Glede na tako procesno dejansko stanje obravnavane razlastitvene zadeve, v kontekstu tega pa je treba presojati tudi pomembnost izpostavljenih vprašanj, pa vprašanja, ki jih revident izpostavlja, niso pomembna pravna vprašanja za odločitev v tem upravnem sporu, katerega predmet sta le odločbi prvostopenjskega organa z dne 3. 2. 2010 in odločba tožene stranke z dne 2. 6. 2010. Zato vprašanja, ki se nanašajo na vodenje predhodnega postopka in na nujnost postopka ter prejšnje odločbe ter pravne posledice, ki so iz njih nastale, niso vprašanja, ki bi bila pomembna po vsebini tega spora.

12. Revident tudi ni izpostavil in konkretiziral pomembnega pravnega vprašanja, glede katerega zatrjuje neenotno sodno prakso, ni pojasnil, v čem naj bi bila ta neenotnost, in tudi ni navedel opravilnih številk odločb sodišča prve stopnje, ki bi neenotno sodno prakso izkazovale, niti teh odločb ni predložil. 13. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, na katero se sklicuje. Po tej določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora revident natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

14. Revident je zelo hude posledice utemeljil s tem, da je poseženo v gospodarsko, socialno in ekološko funkcijo njegove lastninske pravice, ker je na razlaščenih zemljiščih v formalnem smislu zaključeval aktivnosti za izvajanje ekološkega kmetovanja. Ta njegova namera pa je zaradi vplivov avtoceste propadla. Poleg tega meni, da so hude posledice tudi v tem, ker izpodbijana odločba z ignoranco zakonskih okvirov posega v njegov pravni položaj, kar utemeljuje s tem, da so mu zemljišča odvzeta brez odločbe in da je razlaščen tudi gozd, ki sploh ni uvrščen v državni lokacijski načrt. 15. S temi navedbami revident zelo hudih posledic ni izkazal. Za navedbo o ekološkem kmetovanju ni predložil nobenega dokaza. Poleg tega tudi ni konkretno navedel in izkazal okoliščin, zaradi katerih bi izguba možnosti ekološkega kmetovanja zanj pomenila zelo hude posledice. Njegovo drugačno razumevanje upravnega postopka razlastitve in nestrinjanje z odločbo pa tudi ne predstavlja zelo hudih posledic. Ker je sam zahteval, da razlastitveni upravičenec prevzame v last tudi gozd, ker je zanj izgubil gospodarski pomen, zelo hudih posledic tudi ne more utemeljevati s tem, da je bilo njegovi zahtevi ugodeno.

16. Glede na navedeno revident zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.