Jedro

Po določbi 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo SRS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Ker je Slovenija tedaj prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA, kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije oz. na organ SFRJ, so bile enote JLA, ki so delovale na območju takratne SR Slovenije, tudi njene vojaške enote (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 699/95 z dne 24.6.1997). Zato ni moč sprejeti pritožbene navedbe, da je bila JLA zgolj zvezna in ne tudi slovenska vojska. Na podlagi teh ugotovitev se zato izkaže, da je izpodbijani zaključek o odškodninski odgovornosti naše države na podlagi 1. čl. citiranega ustavnega zakona povsem pravilen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijana vmesna sodba.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v N. je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnika po temelju utemeljen in je podana odgovornost tožene stranke. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 30.10.1986 poškodoval med služenjem vojaškega roka v T., in sicer pri izvajanju vaje na pehotni oviri, imenovani lesena pregrada. Ta vaja je sestavljena iz treh elementov, naskoka, prehoda in doskoka in ko se je tožnik z nogama odrival od pregrade z namenom, da bi jo preskočil, mu je zaradi vlažnosti desk zdrsnilo tako, da se je s trebuhom "nabil" na zgornji rob pregrade. Pri tem mu je počila leva ledvica, zaradi česar jo je bilo potrebno operativno odstraniti. Ocenilo je dalje, da je navedena vaja predstavljala nevarno dejavnost v smislu 2. odst. 154. čl. ZOR in je zato podana objektivna odgovornost tožene stranke. Čeprav je tožnik vojaški rok služil kot vojak bivše JLA in je tožbeni zahtevek prvotno naslovil na SFRJ, pa je Republika Slovenija kot njena naslednica pasivno legitimirana na podlagi 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Ta določa, da prevzemajo organi Republike Slovenije izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile s prejšnjo Ustavo SRS, Ustavo SFRJ, prenesene na organe SFRJ.

Zoper vmesno sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče ni dovolj podrobno ugotovilo okoliščin, kako je nastala poškodba tožeče stranke. Obravnavano vajo je namreč bilo moč izvajati na različne načine in v nobenem primeru ne tako, kot jo je izvajala tožeča stranka. Očitno je, da tožnik ni imel dovolj moči, da bi vajo izvedel na način, kot jo je izvajal, to je frontalno, temveč bi vajo lahko izvedel na druga, lažja načina, to je diagonalno. Glede na vse možne načine prehajanja lesene pregrade, slednje v nobenem primeru ni moč šteti za nevarno stvar oz. izvedbo vaje kot nevarno, pregrada pa tudi ni nevarna v primeru izvedbe, kot jo je izvajal tožnik. Poleg tega obravnavana vaja ni izključni vzrok za nastalo škodo, saj je tožnik imel obolelo ledvico že pred nastopom vojaškega roka in ker hidronefrotična ledvica ne opravlja svoje funkcije, je bila njena odstranitev le vprašanje časa in zdrs na pregradi ne bi pogojeval tako enormnih posledic, če omenjenega bolezenskega stanja ne bi bilo. Dalje pritožnica navaja, da ni pasivno legitimirana, saj je do dogodka prišlo pred letom 1990, pri čimer na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije, tožeča stranka ni imela državljanstva Republike Slovenije, niti prebivališča na njenem območju, o čimer se je sodna praksa že izrekla (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 257/98, II Ips 456/97 in II Ips 34/97). Kraj, kjer je dogodek nastal tako ni bistven, saj je bila JLA zvezna vojska in ne slovenska vojska, ki je imela tedaj svojo vojsko, in sicer teritorialno obrambo. Sodišču druge stopnje zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz., da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka v odgovoru na tožbo opozarja, da je do padca in poškodbe prišlo zaradi vlažnih tal in orodja in kolikor pritožnica navaja, da bi vajo lahko tožnik izvedel na drug način, to okoliščino izpostavlja šele v pritožbi. Kar zadeva oslabelost ledvice, se ta okoliščina nanaša na vprašanje poškodbe, ki pa ni predmet razsojanja v vmesni sodbi, sicer pa tudi ni moč trditi, da ledvica pred poškodbo ni opravljala svoje funkcije, niti njena oslabelost ni vplivala na potek zdravljenja. Po mnenju tožeče stranke pasivna legitimacija toženke ni vprašljiva, saj je bila tožba vložena pred razpadom SFRJ, pa tudi sicer je Ustavno sodišče v odločbi U-I 195/99 odločilo, da se določbe o prekinitvi pravdnega postopka oz. o odlogu izvršbe po uradni dolžnosti v 15.č in 15.d čl. Zakona o skladu RS za sukcesijo, kolikor se nanašajo na odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju RS, razveljavijo. Ta odločba pa je bila časovno izdana po izdaji odločb Vrhovnega sodišča, na katere se tožena stranka sklicuje v pritožbi. Zato sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in ji naloži v plačilo nadaljnje pravdne stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno razsodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen. Med strankama ni sporno, da se je tožnik poškodoval pri izvedbi vaje na leseni pregradi in to v trenutku druge faze, ko se je bilo potrebno "prevaliti" čez pregrado. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe se je tožnik tedaj z nogama odrival od deske, ki je bila v sestavi prepreke, vendar ker je bila deska vlažna, mu je zdrsnilo in je s trebuhom zadel v zgornji rob pregrade. Do zdrsa in poškodbe je torej prišlo zaradi vlažne pregrade in ne tožnikove telesne nezmožnosti, da bi se z rokama zavihtel preko pregrade. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da bi moral tožnik že pred izvedbo vaje oceniti, na kakšen način jo bo izvedel. Kot je namreč tožnik pojasnil na glavni obravnavi, mu je bilo tako teoretično kot praktično pokazano, na kakšen način mora vajo izvesti, kar pomeni, da jo je izvajal tako, kot je bil poučen. Sicer pa trditve o možnosti enostavnejše izvedbe vaje na pregradi predstavljajo nova dejstva, katera tožena stranka po tistem, ko je bil tožnik na glavni obravnavi zaslišan, ni zatrjevala (pripravljalna vloga z dne 4.7.2005) in zato te novote v smislu 1. odst. 337. čl. ZPP, niso upoštevne.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema izpodbijani zaključek in njegovo obrazložitev, da predstavlja izvedba vaje na leseni pregradi nevarno dejavnost v smislu 2. odst. 154. čl. ZOR. Dejstvo je, da je bila lesena pregrada, na kateri se je vaja izvajala, visoka okoli 3 m, pri čimer jo je moral izvajalec premagati tako, da se je ne glede na način izvedbe, zavihtel preko nje in v takem položaju bil najmanj na višini lesene ograde. Ker je kakršenkoli način izvedbe te vaje zahteval določeno spretnost izvajalca, je s tem razumljivo bila povečana tudi možnost padca in poškodbe. Iz podatkov spisa ter zaslišanja tožnika pa ne izhaja, da je bilo za varnost pri preskoku pregrade kakorkoli preskrbljeno. Kolikor se dalje upošteva še okoliščino, da je bila lesena pregrada na tistih delih, kjer je tožnik zdrsnil, mokra in spolzka, je tovrstno premagovanje ovire tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavljalo dejanje s povečano nevarnostjo (podobni primer je bil obravnavan tudi v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 8.10.1998 opr. št. II Ips 388/97). Zato nasprotna pritožbena izvajanja ne morejo biti uspešna. Kolikor se pa pritožnik sklicuje na bolezensko stanje tožnikove odstranjene ledvice, pa ta okoliščina za presojo pravilnosti izpodbijane vmesne sodbe ni upoštevna, saj sodišče o škodi in njeni višini ni odločalo. Med strankama ni sporno, da se je tožnik pri izvedbi vaje poškodoval, koliko naj bi bolezensko stanje kasneje odstranjene ledvice vplivalo na obseg škode, pa bo predmet nadaljnjega postopka.

Po oceni pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna tudi glede vprašanja pasivne legitimacije tožene stranke. Kot je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje, je tožnik obravnavano škodo utrpel kot vojak bivše JLA med služenjem vojaškega roka v T. in tožbo v letu 1989 tudi vložil zoper nekdanjo SFRJ. Ta je bila po 2. odst. 218. čl. Zakona o službi v oboroženih silah tudi odškodninsko odgovorna za škodo v zvezi z opravljanjem vojaške službe. Po določbi 1. čl. Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo SRS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Ker je Slovenija tedaj prenesla svojo pravico do varovanja in branjenja neodvisnosti, suverenosti in teritorialne neokrnjenosti tudi na JLA, kot skupno federalno oboroženo silo vseh narodov in narodnosti takratne federacije oz. na organ SFRJ, so bile enote JLA, ki so delovale na območju takratne SR Slovenije, tudi njene vojaške enote (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 699/95 z dne 24.6.1997). Zato ni moč sprejeti pritožbene navedbe, da je bila JLA zgolj zvezna in ne tudi slovenska vojska. Na podlagi teh ugotovitev se zato izkaže, da je izpodbijani zaključek o odškodninski odgovornosti naše države na podlagi 1. čl. citiranega ustavnega zakona povsem pravilen.

Res je, kot opozarja pritožba, da je sodna praksa v tovrstnih primerih (škoda nastala med služenjem JLA v Sloveniji, tožnik pa je državljan bivših drugih republik SFRJ) pasivno legitimacijo Republike Slovenije priznavala tedaj, če je imel tožnik na dan plebiscita (23.12.1990) v naši državi prijavljeno stalno prebivališče in je pri nas tudi dejansko živel. Kot je razvidno iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS z dne 7.10.1998 opr. št. II Ips 257/98, na katerega se pritožnik sklicuje, pa je bilo takšno stališče sprejeto tudi na podlagi dejstva, da je Republika Slovenija v letu 1993 sprejela Zakon o skladu Republike Slovenije za sukcesijo, s katerim je ustanovila Sklad za uveljavljanje pravic in obveznosti v postopku sukcesije zaradi uveljavljanja terjatev in poravnavanja obveznosti Republike Slovenije ter pravnih in fizičnih oseb z njenega območja v postopku delitve premoženja, pravic in obveznosti SFRJ. S spremembo tega zakona v letu 1997 pa je bilo v členu 15č določeno, da sodišče uradoma prekine pravdni postopek oz. izvršbo odloži, če teče pravdni ali izvršilni postopek zoper osebe, ki imajo sedež ali stalno bivališče v RS, tožeča stranka ali upnik pa ima sedež ali bivališče v RS ali v eni od republik bivše SFRJ ali v drugi državi in je terjatev pridobila s pravnim poslom ali na podlagi pravnomočne sodne odločbe. Po čl. 15d sodišče ravna enako tudi v primerih, če je tožbeni zahtevek posredno ali neposredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije ali s pravnimi razmerji iz naslova statusne odgovornosti do subjektov nekdanje SFRJ. Vendar pa tožeča stranka v odgovoru na pritožbo utemeljeno opozarja na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-195/99 z dne 12.12.2002, ki je razveljavilo določbe o prekinitvi pravdnega postopka oz. o odlogu izvršbe po uradni dolžnosti v 15.č in 15.d čl. Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo, kolikor se nanašajo na odškodninske zahtevke posameznikov zaradi škode, nastale pri služenju vojaškega roka v Jugoslovanski ljudski armadi nekdanje SFRJ na ozemlju Republike Slovenije. Ugotovilo je, da so določbe o prekinitvi postopka ob tem, da bo poseben zakon izdan šele po tistem, ko bodo urejene terjatve in obveznosti iz nasledstva Republike Slovenije do nekdanje SFRJ v neskladju z določbo 23. čl. Ustave (pravico do sodnega varstva) in je zato z navedeno ustavno odločbo prekinjene postopke postavilo v položaj, ko prekinitve ni več. Ta odločba torej opravičuje drugačno pravno razlago odgovornosti Republike Slovenije od dosedanje sodne prakse, ki je pasivno legitimacijo v tovrstnih primerih utemeljevala z materialnopravno določbo (kasneje razveljavljenega) 15.d čl. Zakona o skladu Republike Slovenije za sukcesijo. Ker je torej glede na vse povedano izpodbijana odločitev povsem pravilna, je sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano vmesno sodbo (čl. 353 ZPP).