Jedro

Državljanstvo ni utemeljen razlog za razlikovanje med oškodovanci pri presoji odgovornosti RS za škodo, ki je pred njeno osamosvojitvijo na njenem ozemlju nastala vojaškim obveznikom tedaj skupne zvezne vojske in je zanjo do osamosvojitve odgovarjala federacija kot njena pravna prednica, odškodninska tožba pa je bila pred osamosvojitvijo pravilno vložena pred slovenskim sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik od sodišča zahteva, naj razsodi, da mu je toženka dolžna plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel, ko se je 30.10.1986 poškodoval med služenjem vojaškega roka v Tolminu, in sicer pri izvajanju vaje na pehotni oviri, imenovani lesena pregrada.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen in je odgovornost toženke podana.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je toženka vložila revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni oziroma sodbi nižjih sodišč razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Poudarja, da odločba Ustavnega sodišča RS z dne 12.12.2002, št. U-I-195/99, na katero se sklicuje sodišče druge stopnje, v ničemer ne vpliva na uveljavljeno sodno prakso glede vprašanja (ne)obstoja njene pasivne legitimacije v tovrstnih odškodninskih zadevah, kar je že potrdilo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi z dne 22.6.2006, opr. št. II Ips 234/2006. Republika Slovenija (v nadaljevanju: RS) za uveljavljano odškodninsko terjatev ne more odgovarjati. Podrejeno pa toženka izpodbija tudi materialnopravno presojo nižjih sodišč, da je premagovanje pehotne ovire - lesene pregrade nevarna dejavnost. Toženka opozarja, da je premagovanje lesene pregrade oblika orodne telovadbe, ki jo izvajajo tudi dijaki srednjih šol, ki niso tako spretni in izkušeni kot vojaki. Revidentka tudi dodaja, da kljub temu, da je vaja na tako imenovani tarzanki nevarnejša kot vaja na sporni pregradi, tarzanka ne pomeni nevarne stvari. Lesena pregrada je ovira, na kakršno se pogosto naleti tudi v naravnem okolju, na primer pri hoji v gorah, ko se je treba povzpeti preko strmih previsov, kar za navadne občane, ki obiskujejo gore, ne predstavlja nobene težave. Vojaki pa se sistematično urijo v premagovanju naravnih in umetnih ovir, zaradi česar jih je treba šteti za utrjene in izkušene. Njihovih sposobnosti in zmožnosti ni mogoče enačiti s povprečnimi občani, temveč s športniki, pri čemer ni zanemarljivo, da je bil tožnik pred odhodom v vojsko aktivni športnik, česar sodišči nižjih stopenj nista upoštevali. Sporna vaja za tožnika ne bi smela pomeniti posebnih težav. Sodišči prve in druge stopnje sta zaradi zmotne materialnopravne kvalifikacije premagovanja lesene pregrade kot nevarne dejavnosti sledili zakonski domnevi, uveljavljeni na abstraktni ravni, da vsa škoda, ki jo je pretrpel tožnik, izvira iz te dejavnosti, vendar tega nista konkretno utemeljili s prepričljivimi razlogi. Dejstvo, da je bila lesena pregrada mogoče vlažna, ni v nobeni vzročni zvezi s težavnostjo njenega premagovanja. Tožnik bi moral oceniti, kako naj vajo izvede, pri čemer bi se v primeru zaključka, da še ni pridobil dovolj moči in spretnosti, lahko o tem posvetoval s poveljnikom. Pavšalno prvostopenjsko stališče, da je izvajanje vojaških vaj obvezno, je pravilno samo na abstraktni ravni, konkretno pa je treba vedno pristopati k vojakom z vidika njihovih predispozicij in sposobnosti, ki so seveda različne. Če navedenega vojska ne bi upoštevala, bi to pomenilo zanikanje sleherne metodologije usposabljanja, kar pa je preveč togo stališče. Vseh teh in podobnih dejstev sodišči nista ugotavljali, ker sta izhajali iz domneve, da je škoda v vzročni zvezi z nevarno dejavnostjo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril ter predlagal, naj jo revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Pritrditi je treba revizijskim navedbam, da (je) po ustaljeni sodni praksi RS odgovarja(la) le za tisto škodo, ki je zaradi škodnega ravnanja nekdanje Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju: JLA) kot organa bivše Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju: SFRJ) nastala njenim državljanom (vojakom ali civilistom), in sicer ne glede na kraj škodnega dogodka. Odškodninsko terjatev proti RS (je) lahko po tej sodni praksi (uspešno) uveljavlja(l) oškodovanec, ki je bil državljan RS in je imel na njenem območju tudi stalno prebivališče, če je škoda izvirala iz sfere tistih dejavnosti bivše SFRJ, katerih del ali celoto je svoj čas takratna Socialistična RS prenesla na bivšo federacijo oziroma njene organe(1). Izenačenje obravnavane pravice z državljani RS pa je s sklicevanjem na 13. člen UZITUL sodna praksa zagotovila tudi tistim državljanom drugih republik nekdanje skupne države, ki so imeli na dan plebiscita (23.12.1990) prijavljeno stalno prebivališče v RS in ki so tu tudi dejansko živeli. Prav tako drži, da na to uveljavljeno sodno prakso ni v ničemer vplivala odločba Ustavnega sodišča RS z dne 12.12.2002, št. U-I-195/99. Opozoriti pa je treba na odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 15.3.2007, št. Up-1299/06, in odločbo istega sodišča z dne 21.6.2007, št. Up-1722/06, ki sta obvezni (tretji odstavek prvega člena Zakona o ustavnem sodišču; Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji - ZUstS) in imata učinke splošnega pravnega akta(2). Po stališču Ustavnega sodišča državljanstvo ni utemeljen razlog za razlikovanje med oškodovanci pri presoji odgovornosti RS za škodo, ki je pred njeno osamosvojitvijo na njenem ozemlju nastala vojaškim obveznikom tedaj skupne zvezne vojske, in je zanjo do osamosvojitve odgovarjala federacija kot njena pravna prednica, odškodninska tožba pa je bila pred osamosvojitvijo pravilno vložena pred slovenskim sodiščem. Sodna odločba, ki je (bi bila) oprta na takšno razlikovanje, (bi) krši(la) 22. člen Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS/I, št. 33/91 in naslednji - URS).

V tej pravdi tožnik uveljavlja povračilo nepremoženjske škode, ki jo je kot pripadnik JLA leta 1986 pretrpel med služenjem vojaškega roka v Tolminu. Povračilo takšne škode je v času obravnavanega škodnega dogodka in vložitve konkretne tožbe urejal Zakon o službi v oboroženih silah (Ur. l. SFRJ, št. 7/85 in naslednji, v nadaljevanju: ZSOS), ki je v drugem odstavku 218. člena predpisoval, da za drugo škodo, storjeno v zvezi z opravljanjem vojaške službe, odgovarja federacija, in sicer po splošnih odškodninskih predpisih(3). To (je) pomeni(lo) uporabo določb 2. oddelka II. poglavja tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednji; v nadaljevanju: ZOR). Po razpadu nekdanje SFRJ so države naslednice sicer sklenile Sporazum o vprašanjih nasledstva (Zakon o ratifikaciji tega sporazuma, Uradni list RS, št. 71/02 - MP, št. 20/02 - MSVN), vendar z njim vprašanja nasledstva tovrstnih odškodninskih obveznosti federacije niso uredile.

Revizijsko sodišče opozarja, da je RS prenesla svojo pravico do lastne obrambe na SFRJ (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 299. člena Ustave SRS, Ur. l. SRS, št. 6/74 in naslednji; ter 237., 239. in 240. člen Ustave SFRJ, Ur. l. SFRJ, št. 9/74 in naslednji), JLA pa je to preneseno pravico izvrševala tudi na ozemlju RS, zaradi česar je predstavljala na njenem ozemlju njene enote; zvezna vojska je bila tako tudi vojska tedanje Socialistične RS. Upoštevati je nadalje treba, da je bilo po 61. členu v času vložitve konkretne tožbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ, št. 4/77 in naslednji) za spore zoper federacijo iz razmerij z vojaškimi enotami izključno krajevno pristojno sodišče, na katerega območju je imelo sedež poveljstvo vojaške enote, iz razmerja s katero je izviral spor. Tožnik je tako leta 1989 moral - ne glede na svoje tedanje (republiško) državljanstvo in stalno prebivališče - tožbo vložiti pred krajevno pristojnim sodiščem v RS (Temeljno sodišče v Novi Gorici, Enota v Tolminu). Med (dolgotrajnim) sodnim postopkom je prišlo do razpada do tedaj skupne SFRJ, ki je s tem prenehala obstajati, pravdni postopek pa se je nadaljeval zoper RS kot njeno pravno naslednico. Glede vseh teh okoliščin je bil tožnik v povsem enakem položaju kot so (bili) oškodovanci, ki so utrpeli škodo zaradi škodnega ravnanja JLA na ozemlju RS kot slovenski državljani. Iz teh razlogov tožnika, kot izhaja iz omenjenih ustavnih odločb, glede pravice do povračila škode, ki jo je utrpel kot pripadnik JLA na ozemlju RS pred njeno osamosvojitvijo, ni mogoče obravnavati drugače kot državljanov RS. To pomeni, da povračilo uveljavljane škode predstavlja obveznost toženke - če so seveda izkazane vse predpostavke tako imenovanega splošnega civilnega delikta (154. in naslednji členi ZOR, katerega določila se za sporno pravno razmerje uporabljajo na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika; Ur. l. RS, št. 83/01 in naslednji - OZ).

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval med služenjem vojaškega roka pri premagovanju pehotne ovire - lesene pregrade, ki je bila visoka okoli 3 metre. Ovira je bila sestavljena iz kovinskih nosilcev ter nanje pritrjenih gladkih prečnih desk. Izvajanje sporne vaje je bilo za vojake obvezno, oviro pa je bilo treba premagati čim hitreje (v teku). Tožniku je spodrsnilo, ko se je pri poskusu prehoda preko pregrade z nogama odrival od deske, ki je bila vlažna in spolzka, zaradi česar se je s telesom "nabil" na zgornji rob ovire. Tožnik je pri izvajanju vaje ravnal tako, kot je bil poučen. Na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja, je revizijsko sodišče vezano. Revizija je namreč izredno pravno sredstvo, ki je v skladu z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP), ni mogoče (utemeljeno) vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo (da vlažnost pregrade ni prepričljivo dokazana, da je bil tožnik pred oziroma ob izvedbi vaje premalo skrben) so zato neupoštevne.

Pravilna je materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da pomeni premagovanje pehotne ovire - lesene pregrade nevarno dejavnost, zaradi česar je odškodninska odgovornost toženke objektivna (drugi odstavek 154. člena in 174. člen ZOR). Revizijsko sodišče se sicer načeloma strinja s stališčem revidentke, da ima vojaško urjenje svoje posebnosti glede namena in načina izvajanja le-tega, pa tudi glede udeležencev in drugih okoliščin Kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj je zato res drugačen - višji, kot bi bil pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju(4). Vendar revidentka pri tem napačno navaja, da sodišči tega v obravnavani zadevi nista upoštevali. Sodišče prve stopnje je namreč izrecno navedlo (sodišče druge stopnje pa je njegove materialnopravne zaključke v celoti sprejelo), da sporna vaja predstavlja večjo škodno nevarnost od povprečne tudi za povprečnega vojaškega obveznika na služenju vojaškega roka. Bistveno je, da je premagovanje trimetrske lesene pregrade tudi v okviru vojaškega usposabljanja že samo po sebi nevarno glede na višino te ovire, njeno gladko podlago, sorazmerno zahteven način in čim krajši čas njenega premagovanja(5). Že ob upoštevanju teh okoliščin je treba pritrditi sklepu, da je možnost, da bi pri premagovanju sporne ovire prišlo do zdrsa oziroma padca ter posledično poškodb - tudi vojaških obveznikov, velika. V tej zadevi pa sta nižji sodišči poleg običajnih okoliščin pri premagovanju takšne ovire, ki utemeljujejo presojo o objektivni odgovornosti, ugotovili še dodatno konkretno okoliščino, ki je nevarnost nastanka škode še povečala (zaradi slabega vremena vlažne in spolzke deske, od katerih se je bilo treba odriniti). O toženkini objektivni odgovornosti zato ne more biti dvoma. Revidentkina primerjava z orodno telovadbo v srednji šoli je zaradi povsem drugačnih okoliščin pri tej dejavnosti neustrezna. Toženki velja tudi pojasniti, da se je Vrhovno sodišče že večkrat opredelilo, da predstavlja izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku (popularno imenovanem tarzanka) nevarno dejavnost(6).

Glede na revizijska izvajanja revizijsko sodišče še pripominja, da se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (domneva vzročnosti - 173. člen ZOR). Citirano določilo opredeljuje (izpodbojno) zakonito domnevo, da je bila nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost vzrok za nastalo škodo. To pomeni, da mora oškodovanec zatrjevati in dokazati dejstva, ki opredeljujejo domnevo o obstoju vzročne zveze (domnevno bazo). In če tako domnevana vzročna zveza ni bila izpodbita, se objektivno odgovorni subjekt lahko odgovornosti oprosti le, če dokaže okoliščine iz 177. člena ZOR. To pa toženki v obravnavanem primeru ni uspelo, zaradi česar je revizijsko nakazovanje na tožnikov prispevek k nastali škodi (tretji odstavek 177. člena ZOR) neutemeljeno.

Na podlagi navedenega revizijsko sodišče zaključuje, da je pritožbeno sodišče brez kršitev postopka materialnopravno pravilno odločilo, kar narekuje zavrnitev revizije proti drugostopenjski sodbi (378. člen ZPP).

Ker bo pravdni uspeh strank znan šele ob koncu postopka, je odločitev o revizijskih stroških pridržana za končno odločbo, ko bo odločeno o stroških vsega postopka.

.Op. št. (1): Primerjaj tudi 1. člen Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS/I, št. 1-6/91 in naslednji; v nadaljevanju: UZITUL) ter tretji odstavek točke I Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS/I, št. 1-4/91 in naslednji). Op. št. (2): Primerjaj sklep Ustavnega sodišča RS z dne 19.11.1998, št. U-I-403/98. Op. št. (3): Primerjaj tudi prvi odstavek 19. člena sedaj veljavnega Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in naslednji - ZObr). Op. št. (4): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča RS z dne 22.5.2003, opr. št. II Ips 455/2002. Op. št. (5): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS z dne 11.12.2003, opr. št. II Ips 21/2003. Op. št. (6): Na primer v sodbi z dne 22.3.2001, opr. št. II Ips 453/2000, in sodbi z dne 27.10.2005, opr. št. II Ips 611/2004.