Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSRS Sklep I Up 155/2016

ECLI:SI:VSRS:2016:I.UP.155.2016 Upravni oddelek

mednarodna zaščita priznan status subsidiarne oblike zaščite preganjanje resna škoda glavna obravnava odločanje na seji izrek odločbe o priznanju statusa
Vrhovno sodišče
7. december 2016
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika.

ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite.

Sodišče je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Hkrati pa je svojo odločitev oprlo na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (pred drugim senatom), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve. Zato je njegova obrazložitev notranje kontradiktorna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 343/2016-9 z dne 8. 4. 2016 se razveljavi in se zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v ponovljenem postopku po sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke št. 2142-303/2014/20 (1312-15) z dne 8. 1. 2015, s katero je tožena stranka ugodila njegovi prošnji (in ostalim članom njegove družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji tako, da mu je priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in zato ne ponavlja razlogov (pri tem se sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1), saj meni, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite. Poudarja le, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zato, ker je sunit (v Siriji pa je sunitsko prebivalstvo večinsko), temveč bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Pritrjuje oceni tožene stranke, da tožnik zaradi sunitske vere ni bil izpostavljen preganjanju. V prošnji se je skliceval na izjavo očeta, na glavni obravnavi pa je povedal, da nima političnega prepričanja, da se ni udeleževal političnih demonstracij in da se v Siriji počuti ogroženega zaradi državljanske vojne. Pri razlogih se je skliceval na očetovo izjavo, ta pa je na osebnem razgovoru povedal, da večjih težav ni imel in sodišče je pri njem sprejelo stališče, da je bil v zvezi z zatrjevanim preganjanjem zaradi sunitske vere deležen zgolj opazk, ki pa ne morejo predstavljati preganjanja. Tožnik sam pa ni doživel v zvezi s preganjanjem, ker je sunit, nobenega konkretnega dogodka, v tožbi je zgolj na splošno navedel, da Asadov režim sunite šteje kot svoje nasprotnike. Sodišče je zaključilo, da glede na to, da v preteklosti zaradi sunitske vere tožnikova zakonita zastopnika nista bila preganjana in ker se tožnik sklicuje na razloge preganjanja svojega očeta, tudi tožnik ne bo preganjan. Ker pa je v Siriji vojna, je bila tožniku zaradi tega priznana subsidiarna oblika zaščite. Zavrnilo pa je tudi tožbene ugovore glede izreka izpodbijane odločbe oziroma odločanja ločeno o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite kot o dveh zahtevkih.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi oziroma podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. V zvezi s priznanjem mednarodne zaščite tožniku je Vrhovno sodišče že enkrat odločalo. Izpodbijana sodba je bila izdana v izvrševanju odločbe Vrhovnega sodišča I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016, s katero je Vrhovno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo ter razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek pred drugim senatom. V sodbi je med drugim poudarilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem strank ne utemeljuje neposredne uporabe določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma prilagoditve postopka, kot ga določa ZPP, v upravnem sporu na način, ki bi presojo verodostojnosti tožnikov (v primeru, ko so vsi hkrati navzoči na obravnavi) še dodatno zmanjševal ali celo onemogočal. Pojasnilo je, da tak način izvedbe dokazov oziroma glavne obravnave lahko vpliva na možnost svobodne in resnične izjave stranke, prav tako pa tudi na procesni položaj tožene stranke, saj ji bistveno otežuje soočanje izjav strank in s tem možnost dokazovanja njihove (ne)resničnosti, pri dajanju izjave posameznega tožnika le-tej močno zmanjša dokazno vrednost, obenem pa na široko odpira tudi možnost zlorab. Zato je Vrhovno sodišče zadevo vrnilo sodišču prve stopnje pred spremenjen senat. 7. Sodišče prve stopnje je zadevo obravnavalo pred spremenjenim senatom, vendar je odločalo na seji, in torej ni opravilo glavne obravnave, na kateri bi v ponovljenem postopku izvajalo dokaze na način, ki bi omogočal soočenje izjav stranke z izjavami drugih (kot prič) in s tem ugotavljanje njihove verodostojnosti. Sodišče prve stopnje je tako očitno presodilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji, ki dopuščajo izjemo od obveznosti izvedbe glavne obravnave in da zato lahko sprejme odločitev na seji, vendar pa tega ni obrazložilo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe tako ni razvidno, na podlagi katere določbe ZUS-1 oziroma iz katerega razloga je odločalo brez glavne obravnave (zakaj je štelo, da ni potrebna, da ni potrebno ugotavljanje dejanskega stanja), čeprav so tožniki v tožbi predlagali njeno izvedbo ter poleg vrste drugih dokazov predlagali tudi svoje zaslišanje, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

8. Hkrati pa je sodišče svojo odločitev oprlo (tudi) na dokaz, ki je bil izveden na prejšnji glavni obravnavi (tožnikovo izjavo), v zvezi s katero so bile ugotovljene kršitve in ravno zaradi njih je bilo odločeno tudi, da naj se zadeva obravnava pred spremenjenim senatom, da bo lahko sodišče neodvisno in neobremenjeno presodilo izjave tožnikov, sprejelo dokazno oceno in odločilo o stvari. Zaradi tega je po presoji Vrhovnega sodišča obrazložitev tudi notranje kontradiktorna (tretji odstavek 75. člena ZUS-1 v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP) in zato je Vrhovno sodišče, čeprav pritožnik tega ni posebej ugovarjal, pritožbi ugodilo, na podlagi 77. člena ZUS-1 s sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

9. Pritožnik v pritožbi ugovarja tudi zmotno uporabo materialnega prava, ker naj bi sodišče svojo odločitev oprlo samo na presojo, ali je bil dejanjem preganjanja v preteklosti že izpostavljen, ni pa ugotavljalo oziroma presojalo, ali mu preganjanje grozi v bodoče. Postopek za pridobitev mednarodne zaščite po njegovem mnenju namreč temelji na ugotavljanju verjetnosti, da bi bil nekdo podvržen preganjanju ali da bi utrpel resno škodo in ta nevarnost ne predstavlja dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba podvržena temu ravnanju v bodoče. Gre za probabilistično (verjetnostno) presojanje in zato pri tem ni potrebno, da ugotovljena dejstva, informacije in okoliščine izkazujejo gotovost glede nevarnosti in utemeljenega strahu, temveč se ugotavlja verjetnost glede bodočih dogodkov.

10. V zvezi s tem Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je namen zaščite v obliki enega od statusov varstvo osebe pred bodočim preganjanem ali resno škodo v primeru vrnitve v izvorno državo (prim. 2. člen Zakona o mednarodni zaščiti, v nadaljevanju ZMZ). Za priznanje mednarodne zaščite seveda ni odločilno zgolj to, ali je bil prosilec že izpostavljen dejanjem preganjanja ali resni škodi. Vendar pa so že pretrpljeno preganjanje v smislu 26. člena ZMZ ali že povzročena resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, ali pa dejstvo, da je osebi preganjanje ali resna škoda že neposredno grozila, resen znak utemeljenega strahu pred preganjanjem ali tveganjem resne škode, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjane ali resna škoda ne bo ponovila oziroma grožnje uresničile (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-50/08, Up-2177/08 z dne 26. 3. 2009). Zato je treba vedno presojati, ali obstaja utemeljen strah prosilca, da bo v prihodnosti (ob vrnitvi v izvorno državo) izpostavljen tveganju. Vsako dejanje ali situacija, za katero se prosilec boji, da ju bo ob vrnitvi v izvorno državo doživel, pa ni preganjanje v smislu Ženevske konvencije.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilno načelno stališče sodišča prve stopnje glede razlage materialnega prava, da za utemeljeno uveljavljanje preganjanja ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju, ampak mora biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej glede na svoje okoliščine oziroma lastnosti. Za priznanje statusa begunca je ključnega pomena individualna ogroženost posameznika. Status begunca se namreč prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (drugi odstavek 2. člena ZMZ). Preganjanje oziroma lastnosti preganjanja so jasno določene v 26. členu ZMZ. Tako je določeno, da morajo biti dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti ali pa morajo predstavljati zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Dejanja preganjanja v skladu s 1A. členom Ženevske konvencije pa so predvsem: dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja, vključno z dejanji spolnega nasilja; pravni, upravni, policijski ali sodni ukrepi, ki so sami po sebi diskriminatorni ali izvedeni na diskriminatoren način; pregon ali kazen, ki je nesorazmerna ali diskriminatorna; nedostopnost sodnega varstva, ki ima za posledico nesorazmerno ali diskriminatorno kazen; pregon ali kazen zaradi zavrnitve služenja vojaškega roka v spopadu, če bi služenje vojaškega roka vključevalo kazniva dejanja ali dejanja, ki spadajo med razloge za izključitev iz prvega odstavka 5. člena tega zakona; ter dejanja, ki so povezana s spolom ali usmerjena na otroke. Prav tako so v ZMZ jasno določeni razlogi preganjanja (27. člen) in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost; pripadnost posebni družbeni skupini; ter politično prepričanje.

12. Pritožnik ugovarja tudi odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi s tožbenimi ugovori glede oblikovanja izreka ter navaja, da mu je sicer znana sodna praksa v zvezi z vprašanjem odločanja o statusu begunca in statusu subsidiarne zaščite v različnih točkah izreka, kljub temu pa odločitev sodišča v zvezi s tem izpodbija kot nepravilno.

13. V zvezi s temi ugovori je Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, tudi v zadevah, v katerih je prosilce zastopala ista svetovalka za begunce, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici (za pravico do statusa begunca in pravico do statusa subsidiarne zaščite) in dva samostojna zahtevka, temveč sta to le dve obliki ene pravice, to je pravice do mednarodne zaščite. ZMZ v 2. členu določa, da v Republiki Sloveniji mednarodna zaščita pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. V prvem odstavku 7. člena ZMZ je določeno, da pristojni organ v enotnem postopku ugotavlja pogoje za priznanje, prenehanje in odvzem mednarodne zaščite, v primeru subsidiarne oblike zaščite pa tudi možnost podaljšanja, v vsakem primeru posebej. V 34. členu ZMZ je določeno, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tudi vloga oziroma prošnja za dodelitev mednarodne zaščite (tudi predpisan obrazec) je ena, in ima naslov „Prošnja za mednarodno zaščito“. V njej ni predvidno oblikovanje zahtevka glede želene oblike mednarodne zaščite, in prosilci ne vlagajo dveh vlog oziroma ene vloge z dvema zahtevkoma, temveč eno vlogo z enim zahtevkom, namreč, da se jim prizna mednarodna zaščita. Zato se v izreku odločbe, s katero se odloči o prošnji za mednarodno zaščito, ki jo je vložil prosilec, in se mednarodna zaščita prizna, odloči tako, da se prošnji za mednarodno zaščito ugodi in se ta prizna v obliki, za katero so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji. V izreku odločbe se torej ne odloči posebej o statusu begunca in tudi ne posebej o statusu subsidiarne zaščite. Glede na pojasnjeno torej ti pritožbeni ugovori niso utemeljeni.

14. Pritožnik v zvezi s tem še navaja, da vsak prosilec praviloma prosi za predvsem za status begunca, ki je bistveno drugačen in zanj bolj ugoden od statusa subsidiarne zaščite, pri tem pa ne navede v čem je ta drugačnost oziroma katere so te bistvene razlike. Tudi s subsidiarno obliko zaščite je namreč učinkovito varovana pravica iz 18. člena Ustave (prepoved mučenja) oziroma iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zvezi s tem Vrhovno sodišče zgolj opozarja na določbo drugega pododstavka drugega odstavka 46. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), ki sicer glede na to, da je bila pritožnikova prošnja za mednarodno zaščito vložena 17. 10. 2014, za to zadevo še ne velja.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo, saj je ugotovilo, da so podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek (77. člen ZUS-1).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia