Jedro

Za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Za priznanje statusa begunca morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila prošnji tožnika (in ostalim članom njene družine) za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in mu priznala status subsidiarne oblike zaščite. Odločila je, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za obdobje treh let, s tem da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določili uvede postopek za odvzem in prenehanje tega statusa.

2. Tožena stranka nadalje v odločbi povzema, kaj je navedeno v policijski depeši in v lastnoročni izjavi tožnika. Nadalje navaja, da je tožnik v prošnji za priznanje mednarodne zaščite glede razlogov, zakaj je zapustil izvorno državo dejal, da se v celoti sklicuje na izjavo svojega očeta A.A., ki je bil prav tako prisoten pri podaji prošnje. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Pri tem citira drugi odstavek 2. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ), ki določa, kdaj se nekomu prizna status begunca. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik skupaj s svojo družino poleg vojnih razlogov navaja tudi razloge glede sunitske narodnosti. Glede tega ugotavlja, da ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunitske narodnosti ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana. Navedeno pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit. Tožnik kot tudi ostali člani njegove družine so izrecno navedli, da se jim osebno ni popolnoma nič zgodilo, ker so sunitske narodnosti in niti eden od teh prosilcev ni navedel nobenih konkretnih dogodkov oziroma težav, ki naj bi jih dejansko imel zaradi svoje narodnosti. Prosilec mora svojo prošnjo utemeljiti individualno, torej s konkretnimi težavami, ne pa na splošno navajati težave, ki jih imajo pripadniki njegove narodnosti. Tožnik kot tudi ostali člani njegove družine niso konkretno navedli, kakšne težave naj bi dejansko imeli zaradi svoje narodnosti, niso navedli nobenih konkretnih dogodkov v povezavi s tem oziroma da bi bili zaradi tega izpostavljeni mučenju ali nečloveškemu ravnanju.

3. Pač pa je tožena stranka ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, ki predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega spopada. Tožena stranka ugotavlja, da v Sirski arabski republiki, natančneje v provinci Aleppo, od koder je tožnik, potekajo oboroženi spopadi. Stopnja samovoljnega nasilja je takšna, da predstavlja resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista. Glede na to, da gre v konkretnem primeru za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada in da na podlagi informacij o izvorni državi ni mogoče zaključiti, da bi bilo v določenih delih države manj ogroženo območje, saj se situacija spreminja iz dneva v dan, v tem primeru ni mogoče govoriti niti o obstoju notranje zaščite.

4. Tožnik v tožbi navaja, da odločbo izpodbija le v delu, v katerem je odločeno, da ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Uveljavlja kršitev drugega odstavka 207. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker je tožena stranka odločila samo o priznanju subsidiarne zaščite, ni pa v izreku odločbe odločila o zahtevku za priznanje statusa begunca. Čeprav je tožniku stališče vrhovnega sodišča v zvezi s tem vprašanjem znano, vseeno vztraja, da mu je z izrekom onemogočeno učinkovito sodno varstvo pravice do mednarodne zaščite. V nadaljevanju svoje stališče podrobneje pojasnjuje. Nadalje navaja, da je tožena stranka oprla svojo odločitev zgolj na presojo, ali je bil tožnik izpostavljen dejanjem preganjanja v preteklosti, ni pa ugotavljala, ali tožniku takšno preganjanje grozi v bodoče. Sklicuje se na poročilo UNHCR iz oktobra 2014, kjer je navedeno, da ni potrebno, da bi bil posameznik individualno izločen kot tarča preganjanja bodisi v preteklosti bodisi da ta nevarnost obstoji za prihodnost. Sirci so lahko podvrženi preganjanju iz razloga, ker se jim pripisuje določeno politično prepričanje glede na to, kdo je nadziral njihovo soseščino oziroma kraj, kjer so včasih bivali. Iz poročila UNHCR z dne 22. 10. 2013 izhaja, da predstavljajo rizično skupino tisti, za katere se šteje, da so nasprotniki sirske vlade, tisti, za katere se šteje, da pripadajo opozicijski vojaški skupini oziroma upornikom, medicinsko osebje ter pripadniki verskih skupin, med katerimi so posebej našteti tudi suniti. Tožena stranka ni preverjala, ali tožniku v primeru vrnitve v Siriji grozi preganjanje zaradi njegove sunitske veroizpovedi oziroma zaradi dejstva, da ga uporniki smatrajo kot zaveznika sirske oblasti. Asadov režim pripada Alawitom, ki so sekta šiitov, te pa sunite štejejo kot svoje nasprotnike. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo samo odloči, da se mu prizna status begunca, podrejeno pa, da naj se odpravi v delu, v katerem mu ni bil priznan status begunca in jo v tem delu vrne toženi stranki v ponovno odločanje z napotkom, da mora v izreku odločiti tudi o priznanju statusa begunca.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je odločala v enotnem postopku, pri čemer se najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele če ti niso izpolnjeni, pogoje za izpolnjevanje subsidiarne zaščite. Pri tem se sklicuje na stališče tako upravnega kot vrhovnega sodišča, da ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah in ne gre torej za dve pravici. Tožnik utemeljenega strahu pred preganjanjem ni izkazal, saj ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin v smislu 26. in 27. člena ZMZ. Če dejanje, ki se mu je zgodilo oziroma s katerim se mu grozi, ni preganjanje v smislu ZMZ, ni dejanske podlage za ugotavljanje utemeljenega strahu pred preganjanjem. Tožeča stranka ni navedla nobenih osebnih okoliščin, ki bi morebiti lahko bile povezane s sunitsko pripadnostjo, ampak le splošne razmere. Tožeča stranka je posplošeno navajala, kakšen je položaj sunitov in se ni konkretno opredelila, zakaj konkretno naj bi bila preganjana zaradi sunitske pripadnosti. Iz poročila UNHCR, na katerega se sklicuje tožeča stranka, izhaja, da naj bi bili v Siriji preganjani pripadniki vseh verskih skupnosti, kar je preveč posplošeno, da bi se lahko štelo za relevantno. Če bi se to upoštevalo, bi se prav vsakemu prebivalcu Sirije moralo priznati status begunca, saj naj bi bile ogrožene vse verske skupine. Uveljavljanje preganjanja zaradi sunitske pripadnosti mora biti individualno in konkretno izkazano. Prosilec za mednarodno zaščito mora sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek. Razen tega je bilo k tožbi priloženih tudi več informacij o izvorni državi, ki skladno z 52. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) predstavljajo tožbeno novoto. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Prvostopenjsko sodišče je po opravljeni glavni obravnavi s sodbo opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter tako tožniku kot ostalim članom njegove družine ugodilo prošnji za mednarodno zaščito tako, da jim je priznalo status begunca. Odločilo je, da sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Sodba se sicer nanaša tako na tožnika kot na vse ostale člane njene družine, saj je sodišče sprva odločalo v enotnem postopku. Tako za tožnika kot za ostale člane njegove družine je v sodbi navedeno, da izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca, saj bi bili ob morebitni vrnitvi v Sirijo, če bi bili legitimirani ter ob upoštevanju dejstva, da so suniti, označeni kot politični nasprotniki režima, po drugi strani pa bi jih uporniki, ker je bil tožnikov oče zaposlen v državni bolnici, označili kot pripadnike režima. V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da strani v sporu v Siriji izvajajo vojne zločine ter množične kršitve človekovih pravic, vključno z zločini proti človeštvu. Tožnik je preganjan s strani šiitov, ker gre za versko nestrpnost - vojno med šiiti in suniti.

7. Zoper navedeno sodbo prvostopenjskega sodišča se je pritožila tožena stranka. Vrhovno sodišče je njeni pritožbi ugodilo ter s sodbo št. I Up 136/2015 z dne 27. 1. 2016 sodbo upravnega sodišča razveljavilo ter vrnilo zadevo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek pred drugim senatom. Pri tem je vrhovno sodišče zavzelo stališče, da prvostopenjsko sodišče ne bi smelo obravnavati tožb vseh tožnikov združeno oziroma bi jih moralo razdružiti in samostojno obravnavati tožbo oziroma tožbene zahtevke za vsakega tožnika posebej, ločeno od drugih, ne glede na to, ali je tožena stranka o njihovih prošnjah za mednarodno zaščito odločila z eno odločbo, saj uveljavljajo in utemeljujejo svoje prošnje za mednarodno zaščito na različnih dejanskih in pravnih podlagah. Pri skupni obravnavi in s tem stalni navzočnosti vseh tožnikov pri dajanju izjave posameznega tožnika, le tej močno zmanjšajo dokazno vrednost. Vrhovno sodišče je dalo prvostopenjskemu sodišču navodilo, da je potrebno tožbe obravnavati ločeno. Nadalje je vrhovno sodišče še opozorilo na to, da pravila o prekluziji glede navajanja tožbenih novot (52. člen ZUS-1) ne dajejo podlage za to, da bi moralo sodišče prve stopnje na podlagi vložene tožbe samo po uradni dolžnosti ugotavljati dejstva, ki niso bila niti del trditvene podlage tožnika, navedene v tožbi, oziroma po uradni dolžnosti ugotavljati tista dejstva, glede katerih je tožnik v upravnem sporu prekludiran, ker niso bila del trditvene podlage v postopku izdaje upravnega akta. Izvedba glavne obravnave ne izključuje pravil o nedovoljenih tožbenih novotah. Dejansko stanje se ob ustrezni izvedbi dokazov ugotovi ob izdaji odločbe, ko se na tako ugotovljeno dejansko stanje uporabi materialno pravo.

8. Po prejemu in vročitvi sodbe vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče s sklepom opr. št. I U 166/2016-30 z dne 22. 2. 2016 v skladu z navodili sodbe vrhovnega sodišča spis v navedeni zadevi razdružilo tako, da je od izdaje navedenega sklepa naprej doslej skupno tožbo vseh tožnikov zoper odločbo obravnavalo tako, da je tožbo vsakega tožnika zoper izpodbijano odločbo obravnavalo posebej, v ločenem postopku. O tožbi tožnika B.B. je odločilo na seji dne 8. 4. 2016 pred spremenjenim senatom.

9. Sodišče je v ponovljenem postopku ugotovilo, da tožba ni utemeljena.

10. ZMZ v prvem odstavku 2. člena določa, da mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, pač pa izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne zaščite iz razlogov, kot so navedeni v odločbi. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena ZUS-1 ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da za priznanje statusa begunca ne zadostuje zgolj hipotetična možnost, da bi bil nekdo podvržen preganjanju zgolj zato, ker je sunit ob predpostavki, da je v Siriji ravno sunitsko prebivalstvo večinsko, ampak bi morala biti nevarnost preganjanja individualno in konkretno izkazana, kar pomeni, da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je morebiti že zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, člani tožnikove družine, pri čemer se tožnik sklicuje na izjavo svojega očeta, pa tega niso izkazali.

11. Sodišče se ne strinja s tožbenimi navedbami o kršitvah 207. člena ZUP. S tem v zvezi je že v prvotni sodbi opr. št. I U 179/2015-19 z dne 17. 4. 2015 zavzelo stališče, in v tej sodbi se temu stališču pridružuje, da tožena stranka ni kršila pravil postopka iz 207. člena ZUP, po katerem se z odločbo odloči o vseh zahtevkih stranke. V zvezi s tem je sodišče že v prejšnji sodbi opozorilo na določbo 34. člena ZMZ, ki nosi naslov Enotni postopek mednarodne zaščite in določa, da pristojni organ ugotavlja pogoje za priznanje mednarodne zaščite v enotnem postopku, pri čemer najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Zaradi tega je tožena stranka pravilno vodila enoten postopek za priznanje mednarodne zaščite in ji ni bilo potrebno posebej zavrniti prošnje za priznanje statusa begunca, saj tudi prošnja za priznanje mednarodne zaščite ne vsebuje ločenih zahtevkov za priznanje statusa begunca in priznanje subsidiarne zaščite. Zaradi takega izreka ni onemogočena tožba le zoper tisti del odločbe, s katerim se tožnik ne strinja. Že v navedeni sodbi je upravno sodišče opozorilo tudi na enako stališče vrhovnega sodišča (sodba opr. št. I Up 402/2012 z dne 13. 12. 2012).

12. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik zaradi sunitske vere ni bil izpostavljena preganjanju. Tožnik se je v prošnji za priznanje mednarodne zaščite skliceval na izjavo očeta. Na glavni obravnavi pa je tožnik povedal, da nima političnega prepričanja, da se ni udeleževal političnih demonstracij in da se v Siriji počuti ogroženega zaradi državljanske vojne. Tožnik se je torej pri razlogih za priznanje mednarodne zaščite v svoji prošnji skliceval na razloge njegovega očeta. V zvezi z njegovim očetom pa je sodišče v sodbi št. I U 166/2016 z dne 8. 4. 2016 že zavzelo stališče, da njegov oče ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Po 26. členu ZMZ morajo biti namreč dejanja preganjanja dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, tožnikov oče pa je na osebnem razgovoru rekel, da večjih težav ni imel. Nevarnost preganjanja mora biti individualno in konkretno izkazana, če ni, potem ni razloga za strah tožnika, da bi mu takšno preganjanje grozilo v bodoče. Sodišče je že pri tožnikovem očetu zavzelo stališče, da je bil le-ta v zvezi z zatrjevanim preganjanjem kot pripadnik sunitske vere deležen zgolj opazk, ki pa ne morejo predstavljati preganjanja v smislu definicije iz 26. člena ZMZ.

13. Sodišče se ne strinja s stališčem, da za priznanje statusa begunca ni potrebna individualna izpostavljenost posameznika. Če bi se izhajalo iz tega stališča, potem bi bilo potrebno prav vsem, ki so sunitske vere in se sklicujejo na to, da so suniti preganjani s strani šiitov, priznati status begunca. V poročilu UNHCR iz 22. 10. 2013, ki je bilo predloženo v upravnem postopku, res izhaja, da je treba posebno pozornost nameniti vsakemu preteklemu preganjanju, ki so mu prosilci za azil lahko bili podvrženi, pri čemer so posebej našteti člani skoraj vseh verskih skupin (suniti, Alawiti, šiiti, kristjani, izmailci, Druzi). Vendar pa sodišče meni, da mora biti preganjanje zaradi pripadnosti sunitski veri individualno in konkretno izkazano in da mora prosilec za mednarodno zaščito sam navesti konkretne okoliščine, ki bi realno in individualno utemeljevale njegov strah pred preganjanjem oziroma navesti konkreten dogodek, ki se mu je zgodil prav zaradi tega, ker je sunit, na kar je tožena stranka pravilno opozorila v odgovoru na tožbo. Torej je za priznanje statusa begunca ključnega pomena individualna ogroženost posameznika. Tožnik pa ni doživel v zvezi s preganjanjem, ker je sunit, nobenega konkretnega dogodka. V tožbi je zgolj na splošno navedeno, da Asadov režim sunite šteje kot svoje nasprotnike, ni pa konkretno navedeno, kako je bil tožnik preganjan zaradi tega. Sodišče je tudi pri njegovem očetu ugotovilo, da razen zbadljivk ni bil deležen drugega preganjanja. Tožena stranka je preverjala, ali sta bila zakonita zastopnika tožnika preganjana zaradi sunitske vere in so jima bila v zvezi s tem postavljena določena vprašanja. Glede na to, da v preteklosti zaradi tega zakonita zastopnika nista bila preganjana, pa je mogoče sklepati, da tudi v primeru vrnitve iz tega razloga ne bosta preganjana, ker pa se tožnik sklicuje v prošnji za azil na razloge preganjanja svojega očeta, sodišče šteje, da tudi tožnik ne bo preganjan. Ker pa je v Siriji vojna, je bila tožniku zaradi tega bila priznana subsidiarna oblika zaščite.

14. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.