Jedro

Dejstvo da sta solastnika za gradnjo gospodarskega poslopja na njunem zemljišču vedela in z njo tudi izrečno soglašala, izključujejo tako uporabo določb ZTLR (ali ODZ) o gradnji na tujem zemljišču, kot tudi uporabo 32. člena ZD.

Z dogovorom, ki so ga pogodbene stranke sicer poimenovale "darilna pogodba", je bil tožniku priznan iz naslova njegovih vlaganj delež tako na gospodarskem poslopju kot tudi na zemljišču. Pravna razmerja, ki so nastala zaradi sodelovanja pri skupni graditvi, so tedaj udeleženci skupne gradnje razrešili na sporazumen način in v okviru načela avtonomije strank, ki tudi v primerih dogovora o skupni gradnji dopušča lastno voljno oblikovanje položaja, ki je nastal z gradnjo. Tožnikova zahteva, da naj se s pogodbo z dne 16.4.1987 že oblikovani pravni položaji, ki imajo svoj temelj v sporazumu o skupni gradnji, po smrti enega od udeležencev sporazumne skupne gradnje spremenijo oziroma na novo oblikujejo, nima podlage v materialnem pravu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Zahteva prvotožene stranke za povrnitev stroškov revizijskega odgovora se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, naj se ugotovi, da 1/2 gospodarskega poslopja, ki stoji na nepremičnini parc. št.774/2, k.o..., ne spada v zapuščino po pok. F. P.. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožnik povrniti prvotoženi stranki v znesku 168.939 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.1999 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložil tožnik pravočasno revizijo in v njej uveljavljal revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek gradil na dejanski podlagi, da je gospodarsko poslopje, ki stoji na parc. št. 774/2 k.o..., njegova last, saj ga je v soglasju s pok. očetom in prvotoženo stranko zgradil z lastnimi sredstvi. Objekt je gradil v letih od 1973 do 1976, gradnja pa je bila končana v letu 1980, ko je že veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Zato bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti določbe tega zakona in ne pravnih pravil ODZ. Ugotovitev sodišča druge stopnje, da je vrednost prejetega darila ustrezala vrednosti tožnikovih vlaganj v gospodarsko poslopje, ni točna. Iz tožbenih trditev izhaja, da tožnik zahtevka, ki naj bi imel podlago v 32. členu Zakona o dedovanju (ZD), sploh ni uveljavljal. Če pa se je sodišče že sklicevalo na navedeno določbo ZD, je ni uporabilo pravilno, saj bo v primeru, če bo obveljala izpodbijana sodba, prišlo do tega, da bodo drugi zapustnikovi dediči pridobili del premoženja, ki je plod tožnikovega dela in vlaganj. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP, je tožena stranka na revizijo odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

V obširnem revizijskem odgovoru je tožena stranka revizijskim trditvam nasprotovala in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 pri odločanju v tej zadevi uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP (1977)).

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP (1977)) absolutne bistvene kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (1977) v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident izrečno in določno uveljavlja.

Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijske trditve, da je v izpodbijani pravnomočni sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo, niso utemeljene.

Že iz tožbenih trditev (in ugotovitev obeh sodišč) izhaja, da naj bi tožnik z vednostjo in s soglasjem lastnikov zemljišča sam zgradil gospodarsko poslopje na tujem zemljišču (trditve tožnika) oziroma pomagal pri izgradnji gospodarskega poslopja (trditve tožencev). Že navedene tožbene trditve, ki so potrjene z ugotovitvami sodišča, da sta solastnika za gradnjo gospodarskega poslopja na njunem zemljišču vedela in z njo tudi izrečno soglašala, izključujejo tako uporabo določb ZTLR (ali ODZ) o gradnji na tujem zemljišču, kot tudi uporabo 32. člena ZD. Pravico zahtevati izločitev dela zapuščine, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, imajo na podlagi 32. člena ZD tisti zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju. Kot tožnik sam pravilno ugotavlja v reviziji, tekom postopka trditev, da mu pripada pravica na podlagi 32. člena ZD, sploh ni postavil. Svoj zahtevek je utemeljeval s trditvami, da naj bi s svojim delom in svojimi sredstvi postavil na tujem zemljišču gospodarsko poslopje (kar ni dejanski stan iz 32. člena ZD) in, kar je tudi pomembno, da sta mu solastnika gradnjo dovolila, z njo soglašala, eden od solastnikov zemljišča (pok. oče) pa naj bi mu pri gradnji celo pomagal. Če pa je temu tako (in da je tako, izhaja tudi iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč), potem tudi tožnikovo sklicevanje na določbe ZTLR (ali ODZ) o gradnji na tujem zemljišču ne more biti utemeljeno, saj pridejo določbe ODZ in/ali ZTLR o gradnji na tujem zemljišču v poštev lahko samo takrat, kadar gre za gradnjo na tujem zemljišču brez pravne podlage, tedaj brez soglasja lastnika zemljišča. Čim pa lastnik z gradnjo soglaša in pri njej celo sodeluje, je govor lahko le o skupni graditvi, ki je poseben pravni temelj za pridobitev izvirne lastnine graditeljev po deležih prispevka. Gre tedaj za obligacijskopravno razmerje (sporazum o skupni graditvi), ki lahko pripelje do stvarnopravnih upravičenj (solastninskih deležev) na skupno zgrajeni stvari.

Iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da je tožnik pri gradnji sodeloval. Po končani gradnji gospodarskega poslopja pa je sklenil z lastnikoma zemljišča dne 16.4.1987 dogovor, ki so ga pogodbene stranke sicer poimenovale "darilna pogodba", s katerim je bil tožniku priznan iz naslova njegovih vlaganj delež tako na gospodarskem poslopju kot tudi na zemljišču. Pravna razmerja, ki so nastala zaradi sodelovanja pri skupni graditvi, so tedaj udeleženci skupne gradnje razrešili na sporazumen način in v okviru načela avtonomije strank, ki tudi v primerih dogovora o skupni gradnji dopušča lastno voljno oblikovanje položaja, ki je nastal z gradnjo. Tožnikova zahteva, da naj se s pogodbo z dne 16.4.1987 že oblikovani pravni položaji, ki imajo svoj temelj v sporazumu o skupni gradnji, po smrti enega od udeležencev sporazumne skupne gradnje (v obravnavanem primeru tožnikovega očeta, ki je bil solastnik zemljišča, na katerem se je gradilo in ki je pri gradnji tudi sodeloval) spremenijo oziroma na novo oblikujejo, nima podlage v materialnem pravu. Zato sta jo obe sodišči pravno pravilno zavrnili.

Iz navedenih razlogov tožnikova revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP (1977)).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 155. in 166. člena ZPP (1977). Tožnik, ki z revizijo ni uspel, povrnitve stroškov revizijskega postopka ni zahteval. Prvotožena stranka pa je zahtevala povrnitev stroškov revizijskega odgovora, vendar je revizijsko sodišče ocenilo, da ti stroški, ob upoštevanju vsebine revizijskega odgovora, za odločitev o reviziji niso bili potrebni. V pravdnem postopku pa je mogoče v breme nasprotne stranke naložiti le povrnitev tistih stroškov, ki so bili za pravdo potrebni (155. člen ZPP (1977)).