Jedro

Sodišče je mimo dejanske podlage, ki jo je uveljavljala tožeča stranka, štelo, da se vtožuje pridobitev lastninske pravice na podlagi predpisov o dedovanju. Ker je tožeča stranka ponujeno dejansko podlago sprejelo in pritožbene navedbe usmerilo nanjo, je kršitev sanirana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Prvotožena stranka sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodibjano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem F.P., umrlem 28.12.1994, ne spada polovica gospodarskega poslopja, stoječega na parceli št. 774 (pravilno 774/2) k.o., kar so toženci dolžni priznati, tožniku pa povrniti pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje. Odločilo je še, da mora tožnik prvotoženki povrniti 168.939,70 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.3.1999 dalje. Proti navedeni sodbi se je po odvetniku pritožil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - Ur. l. RS št. 19/94 - ZPP/77). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bila darilna pogodba z dne 16.4.1987 sklenjene izključno zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja za novogradnjo tožeče stranke na parcelni št. 774/6, pri čemer pa je bilo med pogodbenimi strankami popolnoma jasno, da je celotno gospodarsko poslopje izključna last tožnika. Sporazumna uporaba tega dela gospodarskega poslopja ne more vplivati na originarno pridobljeno lastninsko pravico na predmetni nepremičnini. Dogovor o delitvi citiranega gospodarskega poslopja na del z novo parcelno številko 774/6 in del, ki je ostal na parcelni št. 774/2, je bil le manever pogodbenih strank darilne pogodbe, da bi tožnik in njegova žena prišla do izdaje gradbenega dovoljenja. Nelogično je, da računi, ki jih je plačal tožnik za material, ne morejo dokazati, da je s tem povečal vrednost zapustnikovega premoženja. Gre za originalne račune tožnika in ne njegovega očeta. Prvotožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka je gradila svoj tožbeni zahtevek v tožbi na dejanski podlagi, da je nepremičnina na parcelni št. 774/2 k.o. njena last, ker jo je zgradila sama z lastnimi sredstvi v soglasju s pokojnim očetom in prvotoženko. To je narekovalo uporabo materialnopravnih pravil civilnega prava, ki so pred uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR urejala pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču. Mimo dejanske podlage, ki jo je uveljavljala tožeča stranka v tožbi, pa je sodišče prve stopnje štelo, da se vtožuje pridobitev lastninske pravice na podlagi 32. čl. Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS št. 15/76 - Ur. l. RS št. 82/94 - ZD), s čimer je prekoračilo tožbeni zahtevek (1. odst. 2. čl. ZPP/77). Ker tožeča stranka takšne bistvene kršitve procesnih določb absolutne narave v pritožbi ni uveljavljala, ampak je celo sprejela ponujeno dejansko podlago in svoje pritožbene navedbe usmerila nanjo, je prekoračitev tožbenega zahtevka s tem sanirana. Ker pa je v pritožbi vendarle še vztrajala tudi pri prvotni dejanski podlagi dejanskega zahtevka, to je pridobitvi lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču, je pritožbeno sodišče v nadaljevanju odločbo sodišča prve stopnje materialnopravno presodilo tako z vidika prvotno postavljene dejanske podlage kot s strani sodišča prve stopnje spremenjene dejanske podlage tožbenega zahtevka. Pravna pravila par. 418 Občega državljanskega zakonika - ODZ (sedaj 25. čl. ZTLR) ne poznajo avtomatične pridobitve lastninske pravice z gradnjo. Originaren način pridobitve na tuji stvari zahteva dobro vero, da gre za gradnjo na lastnem zemljišču. Ker med pravdnimi strankami ni sporno, da je tožnik vedel, da gradi na zemljišču, ki je bilo v solasti prvotoženke in pokojnega tožnikovega očeta, bi moral dokazati, da je med njim in solastnikoma obstajal sporazum o skupni gradnji. Na takšen dogovor je mogoče sklepati, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, na podlagi okoliščine, da je tožnik pri gradnji sodeloval z delom, organizacijo in nabavo materiala. Pritožbeno sodišče se zato v celoti strinja z dokazno oceno, da je darilno pogodbo z dne 16.4.1987, s katero sta prvotoženka in pokojni tožnikov oče tožniku in njegovi ženi podarila parcelno št. 774/6 - gospodarsko poslopje v izmeri 18 m2 in njivo v izmeri 210 m2, treba šteti za odplačni pravni posel, s katerim so bila priznana vlaganja tožeče stranke v sporni objekt. Ni pa izkazano, in tožeča stranka v zvezi s tem v pritožbi ni postavila nobenega novega dokaznega predloga, da bi bile njene investicije večje od obsega, priznanega z darilno pogodbo z dne 16.4.1987. Takšen zaključek potrjuje tudi dejanska uporaba spornega gospodarskega poslopja, ki so si ga pravdne stranke razdelile tako, da je tožeča stranka uporabljala del nepremičnine, ki ga je tudi sicer prejela v last na podlagi darilne pogodbe z dne 16.4.1987. Razlaga tožeče stranke o motivu za sklenitev darilne pogodbe in delitev prej enotne parcelne št. 774/2 ni prepričljiva in jo je s tehtnimi argumenti zavrnilo že sodišče prve stopnje. Enak zaključek, to je, da ni dokazano, da bi se zaradi tožnikovega prispevka vrednost zapustnikovega premoženja povečala v večjem obsegu od tistega, ki sta ga njemu in njegovi ženi priznala prvotoženka in pokojni oče, pa velja, če izhajamo iz materialnopravne podlage 32. čl. ZD. Tožbenemu zahtevku bi bilo mogoče v celoti ali delno ugoditi le pod pogojem, če bi se izkazalo, da je tožnik v gospodarsko poslopje vložil sredstva in delo v vrednosti, ki presega tisto, ki ustreza delu gospodarskega poslopja, čigar lastnik je postal na podlagi pravnega posla z dne 16.4.1987. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in dovolj popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje napravilo pravilne materialnopravne zaključke, zagrešilo pa tudi ni nobene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP). Ker prvotožena stranka ni z ničemer pripomogla k reševanju pritožbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama nosi stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 166. čl. v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).