Jedro

Sodišče je dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo K 230/2005 z dne 30. 6. 2008 M. P. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen dva meseca zapora, nakar mu je upoštevaje kazen dveh mesecev zapora, določene v pogojni obsodbi Okrajnega sodišča v Ljubljani II K 182/2005 z dne 17. 1. 2007, ki je ni preklicalo, določilo enotno kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Oškodovanko A. A. je sodišče s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.500 EUR napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, kolikor se nanašajo na obsodilni del sodbe in povprečnino. Z isto sodbo je sodišče M. P. iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena ZKP in odločilo, da potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika v tem delu bremenijo proračun. Višje sodišče v Kopru je s sodbo Kp 310/2008 z dne 2. 12. 2009 ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je določeno enotno kazen znižalo na tri mesece in petnajst dni zapora, sicer je pritožbo zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP, drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe in kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustave), torej iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP ter 29. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da zahteva z zatrjevanjem, da obsojenec z izročitvijo obtožnega predloga glavnemu uredniku P. ni storil kaznivega dejanja, saj je isti obtožni predlog malo prej vložil na sodišče, pa s tem ni storil kaznivega dejanja, izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Sodba vsebuje dokazno oceno o tem, da je obsojenec kopijo obtožnega predloga izročil uredniku z namenom objave. Tudi s problematiziranjem vprašanja, ali je sodišče na glavni obravnavi 12. 5. 2008 prebralo listinske dokaze, zahteva ne more uspeti, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi razvidno, da je sodišče prebralo in vpogledalo listine, pomembne za odločitev, obramba pa k temu delu obravnave ni imela pripomb.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zahteva uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe iz 29. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki naj bi jo sodišče storilo z zavrnitvijo dokaznega predloga obrambe po pribavi kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Piranu K 121/98, s čimer naj bi obsojenca onemogočilo pri dokazovanju, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Z vpogledom v navedeni spis bi se sodišče lahko prepričalo, koliko preložitev glavnih obravnav je bilo izvedenih, zaradi kakšnih razlogov, na kakšen način so obdolženci utemeljevali odsotnost z glavnih obravnav in tako ugotovilo ali je sodnica imela možnost in razloge, da bi posegla po kakšnem od v ZKP naštetih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev, med njimi tudi B. B., in ali je tako možnost, kolikor jo je imela, tudi izrabila. Kolikor bi se z vpogledom v navedeni spis izkazalo, da so obdolženci z opravičili zgolj zavlačevali kazenski postopek do njegovega zastaranja, kar jim je tudi uspelo, sodnica (oškodovanka) pa ni posegla po ukrepih za zagotovitev njihove navzočnosti na glavni obravnavi, po mnenju obrambe ni mogoče skleniti, da obsojeni M. P. ni imel utemeljenega razloga verjeti, da je oškodovanka prejela stanovanje kot podkupnino za to, da postopek glede dveh kaznivih dejanj zoper B. B. zastara. Toliko bolj ne, saj bi se oškodovanka, kolikor je pred ali med sojenjem od B. B. kupovala stanovanje, skladno z določili ZKP morala izločiti iz sojenja, pa tega ni storila. Z branjem navedenega spisa bi sodišče ugotovilo tudi, koliko časa je bil spis v „posesti“ oškodovanke, kateri je bil dodeljen v reševanje in kdaj, preden je nastopilo zastaranje, je bil spis posredovan višjemu sodišču. Enako kršitev uveljavlja vlagatelj zahteve v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga po pribavi disciplinskega spisa zoper oškodovanko.

6. V 29. členu Ustave so našteta minimalna pravna jamstva obdolženca v kazenskem postopku. Po tretji alineji te določbe je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist, kar je bistven element pravice do poštenega sojenja. Iz meril, izoblikovanih v ustavnosodni praksi, izhaja, da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. V navedenem okviru je sodišče dolžno izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in čigar obstoj ter pravno relevantnost je obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče tako ne sme zavrniti izvedbe predlaganega dokaza, ki izpolnjuje navedena merila in s katerim bi bilo mogoče po navedbah obrambe potrditi ali zanikati obstoj pravno relevantnih dejstev, to je dejstev, na katerih temelji neposredna uporaba materialnega in procesnega prava v določeni kazenski zadevi. V nejasnih situacijah mora sodišče v dvomu šteti, da je dokazni predlog v korist obdolženca. Sodišče torej ni dolžno izvesti vsakega predlaganega dokaza in ga lahko zavrne, če je očitno, da ne more biti uspešen oziroma če ugotovi, da je za odločitev dovolj podlage in da predlagani dokaz stanja stvari ne spreminja.

7. Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti ali dobremu imenu, dejanje pa je storjeno s tiskom, po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na javnem shodu. Četrti odstavek 171. člena KZ določa, da se storilec, ki dokaže resničnost svoje trditve ali če dokaže, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil ali raznašal, ne kaznuje za žaljivo obdolžitev, lahko pa se kaznuje za razžalitev (169. člen) ali za očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen). Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče že v svoji odločbi I Ips 399/2005 z dne 8. 3. 2007 zakon priznava v interesu splošne morale vsakomur govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. V takem primeru gre le za posredovanje informacije, ki sicer utegne biti žaljiva, vendar pa bo v tem primeru obdolženec lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ ali za kaznivo dejanje očitanja kaznivega dejanja z namenom zaničevanja po 173. členu KZ, če bo dejanje storil z namenom zaničevanja. Protipravnost pa bo izključena tudi v primeru, ko bo storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Dokazno breme leži torej na obdolžencu oziroma je on tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev, ali vsaj dokazovati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost, pri čemer je tudi sodišče zavezano ugotavljati materialno resnico v zvezi z obdolženčevimi ugovori, da gre za resnično trditev.

8. Če kdo za koga trdi ali raznaša, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se sme skladno z določbo petega odstavka 171. člena KZ resničnost, da je oškodovanec storil kaznivo dejanje, dokazovati le s pravnomočno sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista mogoča ali nista dovoljena. Vrhovno sodišče je v že navedeni odločbi I Ips 399/2005 z dne 8. 3. 2007 nadalje pojasnilo, da lahko storilec dokaže brez dokazov, predvidenih v petem odstavku 171. člena KZ, da je imel utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanec storil uradno pregonljivo dejanje, in ne bo kaznovan za žaljivo obdolžitev, če je dejanje storil v okoliščinah iz tretjega odstavka 169. člena KZ (žaljivo obdolžitev je izrazil v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izvrševanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, pri obrambi kakšne pravice ali pri varstvu upravičenih koristi). Če je oškodovanec uradno pregonljivo dejanje dejansko storil, storilec pa tega ni dokazal na način, predviden v petem odstavku 171. člena KZ, pa bo lahko odgovarjal za kaznivo dejanje po 173. členu KZ, vendar pa bo pri tem moral imeti zaničevalni namen. Kolikor pa oškodovanec očitanega kaznivega dejanja ni storil, pa bo storilec lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve po 169. členu KZ, če mu bo dokazan zaničevalni namen. Še posebej skrbno je potrebno navedeno presojati v primerih, ko je storilec kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po lastnih navedbah oškodovanec drugega kaznivega dejanja, ki naj bi ga storila oseba, zoper katero naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve.

9. V obravnavani zadevi se obsojenemu M. P. očita, da je v obtožnem predlogu, ki je bil objavljen v rumenem tisku trdil, da je sodnica Okrajnega sodišča v A. - A. A. storila kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic s tem, da je dopustila, da sta dva kazenska postopka, ki ju je vodila zoper B. B., T. T., I. S. in D. B. zaradi kaznivih dejanj po 224. členu KZ in po 133. členu KZ namerno, na prefinjen inteligenten način zastarala, v obrazložitvi obtožnega predloga pa še „da ji je očitano kaznivo dejanje, da je od B. B. kot darilo sprejela zase stanovanje“. Obdolženec je zoper A. A. pri Okrajnem sodišču v A. vložil obtožni predlog zaradi storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 261. členu KZ, ki naj bi ga storila s tem, da je dopustila, da sta dva kazenska postopka, ki ju je vodila zoper B. B., T. T., I. S. in D. B. zaradi kaznivih dejanj po prvem odstavku 224. člena KZ in po prvem odstavku 133. člena KZ namerno, na prefinjen inteligenten način zastarala. Navedeni obtožni predlog je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Novi Gorici z dne 117/2005 z dne 22. 9. 2005 zavržen. Utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega je obramba med drugim želela dokazovati s pribavo celotnega spisa Okrajnega sodišča v Piranu K 121/98, iz katerega naj bi bila razvidna dejstva, povezana z vodenjem kazenskega postopka zoper obdolženega B. B., in sicer kakšne ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti je izvedla A. A., ki je vodila predmetni kazenski postopek, ter s pribavo disciplinskih spisov zoper C. C. in A. A., iz katerih naj bi bile razvidne okoliščine v zvezi s plombo, trganjem listin iz spisa in dejstvo, da A. A. kot predsednica sodišča, kljub temu, da je vedela za ta dogodek, ni reagirala.

10. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe po pridobitvi celotnega spisa K 121/98, saj je ocenilo, da njegova izvedba ne bi vplivala na odločitev v tej zadevi, ker ne bi dokazoval, da je A. A. kot podkupnino prejela stanovanje, niti ne bi mogel vplivati na ugotovitev o tem, da naj bi imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v to, da je A. A. prejela za podkupnino stanovanje. Pri tem je pojasnilo, da tudi večkratne preložitve obravnav in zastaranje ne morejo predstavljati utemeljenega razloga za to, da je obtoženec mislil, da je A. A. dobila stanovanje. Enako velja tudi glede postopkov zoper C. C., saj se v teh postopkih ni obravnavalo dajanje podkupnine. Sodišče druge stopnje je presodilo, da ni podana kršitev obdolženčeve pravice do obrambe in glede spisa K 121/98 Okrajnega sodišča v Piranu dodalo, da je očitno, da ta dokaz ne more biti uspešen tudi zato, ker iz prebranih sodb K 121/98 z dne 4. 2. 2004 Okrajnega sodišča v Piranu in Višjega sodišča v Kopru Kp 195/2004 z dne 25. 8. 2004 ter izpovedbe oškodovanke izhaja, da je slednja sprejela meritorno odločitev in da je do zastaranj pregona v navedeni zadevi prišlo, ko so zadevo obravnavali drugi sodniki. Nadalje je ocenilo, da utemeljitev tega dokaznega predloga na glavni obravnavi, da „bi se z vpogledom v ta spis ugotovila dejstva, povezana s postopkom zoper B. B.“ in „kakšne ukrepe je za zagotovitev navzočnosti sprejela sodnica A. A.“, pa tudi upoštevaje pritožbene navedbe, ne izkazuje verjetnosti, da bi izvedba tega dokaza sama po sebi, sploh pa ne v zvezi z ostalimi izvedenimi dokazi, privedla do ugotovitve, da je imel obtoženi utemeljen razlog verjeti v resničnosti tistega, kar je inkriminiranega zatrjeval. V zvezi z dokaznim predlogom za pribavo disciplinskega spisa pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da niti v dokaznem postopku, niti v pritožbi obramba ni določno navedla, čemu ta dokaz in kako naj bi domnevno razvidne okoliščine trganja listin iz spisa oziroma vedenje za ta dogodek ter domnevno nereagiranje nanj izkazovale zatrjevano v obtožnem predlogu ali da je obtoženi imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je trdil in raznašal o oškodovanki.

11. Predlagani dokazi so po oceni Vrhovnega sodišča nedvomno takšni, da bi lahko vplivali na presojo sodišča, ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti, da je oškodovanka A. A., ki je vodila kazenski postopek v zadevi Okrajnega sodišča v Piranu K 121/98 zoper več obdolžencev, med drugim tudi zoper obdolženega B. B., zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ, ki naj bi bili storjeni na škodo obsojenega M. P., namerno dopustila, da sta navedena kazenska postopka zastarala, kar je obsojenec trdil v objavljenem obtožnem predlogu. Kot je razvidno iz sodbe Okrajnega sodišča v Piranu K 121/98 z dne 4. 2. 2004, ki jo je sodišče prebralo na glavni obravnavani v obravnavani zadevi, je sodišče z navedeno sodbo obdolžene B. B., T. T., I. S. in D. B. iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storili kaznivo dejanje po prvem odstavku 224. člena KZ; z isto sodbo pa je zoper obdolženega B. B. iz razloga po 4. točki 357. člena ZKP zavrnilo obtožbo, da naj bi storil kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena KZ. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 224. člena KZ zastaralo šele v teku pritožbenega postopka, vendar ne gre prezreti, da je bila sodba sodišča prve stopnje izdana 4. 2. 2004; absolutno zastaranje pa je, upoštevaje čas storitve očitanega kaznivega dejanja, to je 23. 3. 1998, nastopilo 23. 3. 2004. Zato gre pritrditi zahtevi, da bi bilo šele po vpogledu v celoten kazenski spis Okrajnega sodišča v Piranu K 121/98 moč ugotoviti, kakšno je bilo postopanje oškodovanke v zvezi z zagotovitvijo navzočnosti obdolžencev na glavni obravnavi in na podlagi teh ugotovitev presoditi obsojenčeve trditve, da je imel utemeljen razlog, da je verjel v resničnost zatrjevanega. Enako velja glede dokaznega predloga za pribavo disciplinskih spisov, iz katerih naj bi bile potrditvah obrambe razvidne okoliščine v zvezi s plombo, trganjem listin iz spisa in dejstvo, da A. A., kljub temu, da je vedela za ta dogodek, ni reagirala. Kolikor bi predlagani dokazi potrjevali zatrjevanja obrambe, da oškodovanka kljub izpolnjenim pogojem ni odredila v ZKP predvidenih ukrepov za zagotovitev navzočnosti obdolžencev na glavni obravnavi in da je navedeno imelo za posledico zastaranje navedenih kazenskih postopkov, kot tudi njeno nereagiranje tokrat v vlogi predsednice sodišča, ko je izvedela, da je sodnica C. C. iztrgala določeno listino iz spisa, ni moč pritrditi sodiščema prve in druge stopnje, da izvedba predlaganih dokazov ne bi utegnila pripeljati do drugačne odločitve.

12. Glede na navedeno je zaključevanje sodišča o tem, da obsojenec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost zatrjevanih dejstev, predvsem dejstva, da je oškodovanka A. A. dopustila, da sta dva kazenska postopka, ki ju je vodila zoper B. B. in ostale obdolžence zaradi kaznivih dejanj po 224. členu KZ in po 133. členu KZ namerno, na prefinjen inteligenten način zastarala, zgolj na podlagi prebrane sodbe Okrajnega sodišča v Piranu K 121/98 z dne 4. 2. 2004 in sodbe Višjega sodišča v Kopru Kp 195/2004 z dne 25. 8. 2004 ter izpovedbe oškodovanke, da je prvo dejanje zastaralo že preden je dobila zadevo v reševanje, navedbe obsojenca o pridobitvi stanovanja od B. B. pa označila za laži in klevete, preuranjen.

C.

13. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči s takšnim ravnanjem obsojencu kršili pravico do obrambe oziroma je podana kršitev iz 3. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi z drugim odstavkom 371. člena in četrtim odstavkom 329. člena ZKP. Predlagani dokazi so namreč pravno relevantni, saj bi utegnili, kolikor bi bilo z njimi dokazano to, kar obsojenec zatrjuje, pripeljati do drugačne odločitve. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani sodbi v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče predlagane dokaze izvesti in na podlagi njih oceniti, ali je imel obdolženec utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega. Kolikor bo obdolženec uspel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tistega, kar je trdil, bo v zvezi s temi očitki lahko odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, razen če mu bo uspelo dokazati, da je storil to kaznivo dejanje pri obrambi kakšne pravice (tretji odstavek 169. člena KZ). Kolikor pa bo sodišče ugotovilo, da obdolženec ni imel utemeljenega razloga verjeti v resničnost svojih trditev, pa bo izdalo sodbo, s katero ga bo ponovno spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

15. Glede na to, da je Vrhovno sodišče zadevo razveljavilo zaradi kršitve pravice do obrambe, utemeljenosti ostalih zatrjevanih kršitev ni presojalo.