Jedro

Javnega razpisa in na tej podlagi sklenjene pogodbe o sofinanciranju ni mogoče opredeliti kot javne obljube nagrade po 207. členu OZ iz dveh razlogov: (1) ker posledica uspeha na javnem razpisu ni pridobitev konkretne koristi, pač pa le možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, (2) in ker pri objavi javnega razpisa ne gre za enostransko izjavo volje v smislu določb civilnega prava, pač pa za izvajanje oblastne funkcije, ki je bila tožencu podeljena v določbah ZPOP-1. Faza, ki sledi izdaji sklepa o izbiri, in sicer vabilo k ponudbi, prejem ponudbe in ob soglasju volj morebitna sklenitev pogodbe o sofinanciranju, ni več v sferi javnega prava, pač pa gre za sklenitev civilnopravne pogodbe med seboj prirejenih pogodbenih strank.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbenim zahtevkom zahteval izpolnitev pogodbe o sofinanciranju in plačilo 97.000,00 EUR ter plačilo zneska v višini 40.172,17 EUR iz naslova nastale pogodbene škode. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritrdilo argumentaciji sodišča prve stopnje in zavrnilo tožnikovo pritožbo.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo in navedel, da sta sodišči nižjih stopenj s tem, ko sta javni razpis in pogodbo o sofinanciranju opredelili kot javno obljubo nagrade, zmotno uporabili materialno pravo. Po stališču tožnika gre pri pogodbi o sofinanciranju za klasično civilnopravno pogodbo in jo je potrebno obravnavati ločeno od javnega razpisa kot javne obljube nagrade. Opozoril je, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do njegovih pravnih stališč o pravni naravi javnega razpisa in sklenjene pogodbe, ter mu očital nasprotje v razlogih (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Po stališču revizije gre sicer za neobičajno dvostransko pogodbo, vendar ne drži stališče sodišča druge stopnje, da gre za pogodbo z enostransko naklonitvijo toženke. V takšnem primeru bi dodeljena sredstva namreč štela za darilo (brez obveznosti vrnitve v primeru kršitve pogodbenih obveznosti), kar je z vidika nadzora uporabe dodeljenih sredstev iz skladov Evropske unije (v nadaljevanju EU) nesprejemljivo. Materialnopravno je zgrešeno stališče, da je rok, določen v javnem razpisu in v pogodbi o sofinanciranju, fiksen, saj sta sodišči nižjih stopenj izhajali iz zmotne opredelitve, da gre za javno obljubo nagrade in ne za pogodbo civilnega prava. Po stališču tožnika določbe o rokih pri izpolnitvi veljajo tudi za javno obljubo nagrade kot enostranski pravni posel. Zaradi napačne materialnopravne kvalifikacije tožnik ni bil zaslišan glede dejstev o dogovorih za podaljšanje roka izpolnitve in o zagotovilih toženca, da zamuda ne bo imela nobenih posledic, s čimer je sodišče kršilo pravico do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS).

4. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožencu, ki je nanjo obrazloženo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

5. Revizija je utemeljena.

6. Dejansko stanje, ugotovljeno pred sodišči nižjih stopenj, in na katero je revizijsko sodišče vezano, je naslednje (tretji odstavek 370. člena ZPP): - Toženec je v Ur. l. RS, št. 23/2008, objavil razpis za sofinanciranje nakupa nove tehnološke opreme v letu 2008 za mikro, mala in srednje velika podjetja.

- V 2. točki razpisa je bila navedena pravna podlaga razpisa, v 3. točki predmet javnega razpisa, v 4. točki pogoji za kandidiranje na javnem razpisu, v 5. točki merila za izbor upravičencev, v 6. točki višina sredstev, ki so bila na voljo, v 8. točki pa obdobje, v katerem so morala biti odobrena sredstva porabljena.

- V razpisu je bilo določeno, da se nepovratna sredstva odobrijo za upravičene stroške investicije, nastale po datumu izdaje sklepa o odobritvi sofinanciranja nakupa nove tehnološke opreme, do 15. 9. 2008. - Upravičenec (tožnik) je glede na pogoje javnega razpisa moral poslati zahtevek za sofinanciranje najkasneje do 15. 9. 2008 s priloženimi dokazili.

- Tožnik se je dne 7. 4. 2008 prijavil na razpis.

- Toženec je tožniku s sklepom št. S 08/00255 z dne 16. 6. 2008 odobril sofinanciranje v višini 50 % od vrednosti nakupa.

- Dne 22. 6. 2008 sta stranki sklenili pogodbo o sofinanciranju, št. S 08/00255. - Tožnik do dne 15. 9. 2008 ni predložil popolnega zahtevka za sofinanciranje, saj je v zahtevku sam navedel, da ne more podati izjave o zaključku investicije.

7. Odločitev sodišč nižjih stopenj sloni na argumentaciji, da javni razpis in sklenjena pogodba o sofinanciranju predstavljata javno obljubo nagrade, da rok, do katerega bi moral tožnik vložiti popoln zahtevek za sofinanciranje, ni podaljšljiv, ter da tožnik popolnega zahtevka za sofinanciranje ni vložil v postavljenem roku.

8. Materialnopravno stališče sodišč nižjih stopenj, ki sta pravno razmerje med strankama, nastalo na podlagi javnega razpisa in sklenjene pogodbe o sofinanciranju, opredelili kot javno obljubo nagrade po prvem odstavku 207. člena Obligacijskega zakonika(1) (v nadaljevanju OZ), je napačno. Javna obljuba nagrade je na nedoločen krog oseb naslovljena javna obljuba koristi za določen uspeh. Ko je uspeh, ki mora biti dosežen, v razpisu določen v obliki opravljenega dela ali doseženega rezultata, gre za razpis nagrade. V primeru, ko razpis določa, da se bo uspeh šele ugotavljal s primerjavo rezultatov (upoštevajoč pogoje iz razpisa), gre za razpis nagradnega tekmovanja. Pri obeh oblikah gre za enostranski pravni posel, s katerim oseba z enostransko izjavo volje zase ustvari obveznost, ne ustvari pa nujno pravice za drugo osebo.(2) Bistvo javne obljube nagrade je, da udeleženec ob doseženem uspehu pridobi konkretno korist oziroma odmeno.(3) Če posledica doseženega uspeha ni pridobitev konkretne odmene, ne gre za javno obljubo nagrade.

9. Pogoje in potek razpisnega postopka v konkretnem primeru na splošno urejajo določbe od 20. člena do 34. člena Zakona o podpornem okolju za podjetništvo (v nadaljevanju ZPOP-1), ki jih je toženec kot izvajalec javnega razpisa v celoti vnesel v vsebino javnega razpisa. Po 29. členu ZPOP-1 odgovorna oseba izvajalca razpisa ali od nje pooblaščenca oseba po prejemu in oceni prejetih vlog najprej sprejme seznam prejemnikov sredstev, na podlagi katerega izda posamezne sklepe o izboru prejemnikov sredstev. Izvajalec razpisa mora nato skladno z določbo 31. člena ZPOP-1 prejemniku sredstev posredovati sklep o izboru in ga hkrati pozvati k podpisu pogodbe. Rok za podpis pogodbe znaša najmanj 8 dni od dneva prejema sklepa o izboru. Že iz samega javnega razpisa in navedenih določb ZPOP-1 torej izhaja, da posledica uspeha pri prijavi na javnem razpisu (izdaja sklepa o izboru) ni pridobitev sredstev iz naslova sofinanciranja, pač pa šele možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, ki ob izpolnitvi v pogodbi določenih pogojev daje ustrezen pravni naslov za pridobitev teh sredstev. Sklenitev takšne pogodbe sama po sebi torej še ne predstavlja konkretne koristi, zato že iz tega razloga pravnega razmerja med strankama ni mogoče opredeliti kot javno obljubo nagrade.

10. Toženec je pravna oseba javnega prava, ki jo je ustanovila Republika Slovenija za izvajanje javnih pooblastil pri spodbujanju podjetništva po določbah ZPOP-1 (prvi odstavek 15. člena ZPOP-1 v zvezi z drugim odstavkom 15. člena Zakona o državni upravi; v nadaljevanju ZDU-1). Med ta pooblastila sodi tudi izvajanje javnih razpisov za spodbujanje podjetništva, ki vključuje sestavo razpisnih pogojev, objavo razpisa, sestavo seznama prejemnikov sredstev, izdajo sklepov o izboru prejemnikov in v zaključni fazi sklenitev pogodb o sofinanciranju z upravičenci. Zoper sklep o izboru po določbi 34. člena ZPOP-1 ni pritožbe, možna pa je vložitev tožbe na upravni spor. Sestava pogojev javnega razpisa, postopek sestave seznama prejemnikov in izdaja sklepa o izboru so zato kot sestavni del izvajanja javnih pooblastil podvrženi kontroli v okviru upravnega postopka. Pri izvedbi javnega razpisa do izdaje sklepa o izboru toženec torej izvaja oblastno funkcijo, zato objava javnega razpisa sama po sebi ne more predstavljati enostranske izjave volje s pravnoposlovnimi učinki.

11. Javnega razpisa in na tej podlagi sklenjene pogodbe o sofinanciranju torej ni mogoče opredeliti kot javne obljube nagrade po 207. členu OZ iz dveh razlogov: 1.) ker posledica uspeha na javnem razpisu ni pridobitev konkretne koristi, pač pa le možnost sklenitve pogodbe o sofinanciranju, 2.) in ker pri objavi javnega razpisa ne gre za enostransko izjavo volje v smislu določb civilnega prava, pač pa za izvajanje oblastne funkcije, ki je bila tožencu podeljena v določbah ZPOP-1. Upravni postopek na podlagi javnega razpisa, ki ob izpolnitvi razpisnih kriterijev lahko vodi do sklepa o izboru, je zato potrebno ločiti od kasnejše sklenitve pogodbe o sofinanciranju. Pristop sodišč nižjih stopenj, ki sta javni razpis, postopek izbire na javnem razpisu in posledično sklenitev pogodbe o sofinanciranju, obravnavali kot enoten pravni posel, je zato materialnopravno zgrešen.

12. Čeprav je toženec pravna oseba javnega prava, lahko s sklepanjem pravnih poslov vstopa tudi v civilnopravna razmerja. Toženčev položaj ima lahko torej tako javnopravno (upravno) kot tudi zasebnopravno (pogodbeno) razsežnost. Poziv tožniku k podpisu pogodbe (31. člen ZPOP-1), ki sledi izdaji sklepa o izboru, s stališča civilnega prava predstavlja poseben način zbiranja ponudb, in sicer vabilo k ponudbi z zavezo, da bo pogodba sklenjena s tistim, ki bo podal ponudbo z vsebino, ki bo skladna s pogoji iz sklepa o izboru.(4) Ne gre torej za vabilo k dajanju ponudb iz tretjega odstavka 22. člena OZ, ki toženca kot predlagatelja ob prejemu ustrezne ponudbe ne bi zavezovalo k sklenitvi pogodbe. Faza, ki sledi izdaji sklepa o izbiri, in sicer vabilo k ponudbi, prejem ponudbe in ob soglasju volj morebitna sklenitev pogodbe o sofinanciranju, torej ni več v sferi javnega prava, pač pa gre za sklenitev civilnopravne pogodbe med seboj prirejenih pogodbenih strank. Argument, da ne gre za civilnopravno pogodbo, ker ni izpolnjen pogoj enakovrednosti vzajemnih dajatev iz 8. člena OZ, ni pravilen. V konkretnem primeru gre za pogodbo, ki je bila sklenjena med pravno osebo javnega prava in fizično osebo. Njena sklenitev je bila v javnem interesu (spodbujanje podjetništva iz 1. člena ZPOP-1), njena vsebina pa v pretežni meri odraža javni interes (pogodba je bila lahko sklenjena zgolj z vsebino, ki ustreza pogojem javnega razpisa). Po sodni praksi gre v takšnem primeru za t.i. upravno pogodbo, ki je slovensko pravo posebej ne ureja, zato se v celoti uporabljajo določbe OZ, ki sicer urejajo pogodbena razmerja.(5)

13. Zaradi napačne materialnopravne kvalifikacije pravnega razmerja sta sodišči nižjih stopenj vprašanje, ali je rok za vložitev popolnega zahtevka za sofinanciranje fiksen, zmotno oprli na določbo 211. člena OZ, ki določa, da obveznost tistega, ki je dal javno obljubo nagrade, preneha z iztekom roka. Ker sta stranki sklenili pogodbo civilnega prava, je presojo pravne narave roka izpolnitve (ali je rok za izpolnitev bistvena sestavina pogodbe ali ne) in pravnih posledic zamude za prenehanje pogodbe, potrebno opreti na določbi 104. člena OZ in 105. člena OZ, v zvezi s tem pa sodišči nižjih stopenj kljub postavljenim trditvam tožnika in predlaganim dokazom nista ponudili nobenih dejanskih ugotovitev. Odločitev o zahtevku iz naslova nastale pogodbene škode (drugi odstavek 239. člena OZ) je odvisna od vprašanja, ali je toženka kršila sklenjeno pogodbo o sofinanciranju. Odgovor sodišč nižjih stopenj je bil zaradi zmotne uporabe materialnega prava nikalen, zato dejstev v zvezi s tem zahtevkom prav tako nista ugotavljali.

14. Ker je bilo dejansko stanje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovljeno, je sodišče reviziji ugodilo, v celoti razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Z javnim razpisom dana obljuba nagrade tistemu, ki opravi določeno dejanje, doseže kakšen uspeh ali se znajde v določenem položaju, ali obljuba, dana pod kakšnim drugim pogojem, veže tistega, ki jo je dal, da jo mora izpolniti (prvi odstavek 207. člena OZ).

Op. št. (2): Plavšak, N.: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 70 in naslednje.

Op. št. (3): Sodba VSRS II Ips 650/2008, Sodba III Ips 29/2002. Op. št. (4): Sodba VSRS II Ips 650/2008, III Ips 31/2012. Op. št. (5): Sodba VSRS III Ips 31/2012 (11. točka obrazložitve), III Ips 83/2002.