Jedro

Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da ugovor izključne lastnine ne vsebuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju. Stališče ne more biti drugačno, ko eden od zakoncev toži na ugotovitev izključne lastnine na stvari, ki spada v skupno premoženje.

Na kršitev materialnega procesnega vodstva se lahko sklicujejo le stranke, ki z določenim stališčem niso seznanjene, v tem primeru pa se je tožnik očitno zavedal, o čem lahko odloča sodišče na podlagi primarnega zahtevka. Zato sodišče tožnika ni bilo dolžno opozoriti, da tudi v zvezi s stanovanjem na T. postavi še podredni zahtevek.

Izrek

Revizija zoper odločitev o podrejenem zahtevku, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja na naslovu ..., vsak do ½, se zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je v postopku trdil, da spadata stanovanje ..., (v nadaljevanju stanovanje v T.), na katerem sta pravdni stranki vknjiženi kot lastnika vsak do ½), in stanovanje … (v nadaljevanju stanovanje v I.), kjer je vknjižena toženka kot lastnica do celote, v njegovo posebno premoženje. Stanovanji sta bili sicer kupljeni v času trajanja zakonske zveze na podlagi določb Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), vendar je bila kupnina plačana iz sredstev, ki jih je tožnik dobil pred sklenitvijo zakonske zveze kot darilo od svoje matere. Tožnikova mati je sredstva dobila iz naslova italijanske pokojnine. V zvezi s stanovanjem v I., na katerem je imela stanovanjsko pravico toženkina teta, naj bi obstajal dogovor med njim, toženko in njeno teto, da bo tožnik prispeval denar za odkup (teta naj ne bi imela denarja) in postal izključni lastnik stanovanja, toženkina teta pa bo v njem lahko brezplačno bivala. Podrejeno je tožnik vložil zahtevek na ugotovitev, da ima na stanovanju v I. solastniški delež do ½ iz naslova skupnega premoženje, saj je bilo stanovanje kupljeno v času zakonske zveze.

2. Sodišče prve stopnje je vse zahtevke zavrnilo. Sodišče je presodilo, da spada stanovanje v T. v skupno premoženje pravdnih strank, ker sta se skupaj odločili za nakup tega stanovanja. Zavzelo je stališče, da lahko določena stvar, kupljena v času zakonske zveze, spada v skupno premoženje, čeprav je bila pridobljena s posebnimi sredstvi enega od zakoncev, in sicer če je ta stvar pridobljena na podlagi skupne odločitve zakoncev. Prispevek zakonca iz posebnega premoženja se v takem primeru odrazi na višini njegovega deleža na skupnem premoženju. Ob takem materialnopravnem izhodišču navedbe tožnika, da je bila kupnina za stanovanje v celoti financirana iz njegovih sredstev, po oceni sodišča niso pravno odločujoče. V zvezi z nakupom stanovanja v T. je sodišče še ugotovilo, da bi lahko toženka glede na svoje visoke prihodke za takratne razmere v Sloveniji sama soprispevala k nakupu stanovanja, vendar je ocenilo, da je življenjsko logično, da sta pravdni stranki, ob dejstvu, da je kupnina za stanovanje znašala cca. 5.000 USD, tožnik pa je dobil od svoje matere cca. 30.000 USD, nakup stanovanja financirali s tožnikovimi sredstvi, saj sta na ta način lahko odkupili stanovanje s 60 % popustom. Ker toženka ni prerekala tožnikovih navedb glede njegovega soprispevka h kupnini za nakup stanovanja, je sodišče štelo za dokazano, da je tožnik prispeval denar za nakup stanovanja. Sodišče je zavrnilo tudi tožnikov zahtevek, da je izključni lastnik stanovanja v I. Glede na trditve tožnika, da je šlo pri nakupu tega stanovanja za njuno skupno odločitev (tožnik je namreč trdil, da sta se oba s toženko dogovorila s toženkino teto o načinu odkupa stanovanja), bi lahko po mnenju sodišča glede na prej predstavljeno materialnopravno izhodišče to stanovanje spadalo le v njuno skupno premoženje in je že iz tega razloga treba zavrniti zahtevek, da spada stanovanje v izključno last tožnika. Zavrnilo je tudi podrejeni zahtevek, da je tožnik lastnik tega stanovanja do ½ iz naslova skupnega premoženja, ker je presodilo, da spada to stanovanje v posebno premoženje toženke. Ugotovilo je, da je kot kupec stanovanja po določbah SZ nastopala toženka, ki je lahko stanovanje odkupila kot ožji družinski član, vendar je denar za nakup prispevala toženkina teta iz svojih prihrankov in izposojenih sredstev. Teta je namreč želela stanovanje nameniti samo toženki kot edini svoji dedinji (za katero je skrbela od otroštva), in sicer še v času svojega življenja, v zameno pa se je dogovorila, da bo lahko živela v stanovanju do svoje smrti.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvah, da je bila odločitev za nakup stanovanja v T. skupna, da je bilo stanovanje namenjeno družini ter da so se življenjski stroški družine v času nakupa stanovanja krili iz dohodkov toženke, je potrdilo zaključek sodišča prve stopnje, da spada to stanovanje v skupno premoženje. Po oceni sodišča druge stopnje tožniku tako ni uspelo dokazati, da je bilo stanovanje kupljeno zgolj z njegovimi sredstvi, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje. Strinjalo se je tudi z razlogi sodišča prve stopnje glede odločitve o primarnem in podrednem zahtevku glede stanovanja v I. Zavrnilo je pritožbeni očitek, da je v zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na stanovanju vsebovan tudi zahtevek, da je tožnik lastnik stanovanja do nadpolovičnega deleža. Zahtevek za višji delež bi moral biti konkretiziran, kar pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati velikost uveljavljenega deleža, česar pa ni storil. Kot neutemeljen je zavrnilo tudi očitek, da bi moralo sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika opozoriti, da zahtevek za ugotovitev lastninske pravice ne vsebuje tudi zahtevka za višji delež na skupnem premoženju. Po oceni pritožbenega sodišča bi moral tožnik v tem primeru zahtevek spremeniti in ne zgolj dopolniti svojih navedb, kar je smisel materialnega procesnega vodstva.

4. Revizijo zoper odločitev sodišča druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka vlaga tožeča stranka. Glede na ugotovitev sodišč, da je bilo stanovanje v T. kupljeno z denarnimi sredstvi tožnikove matere iz italijanske pokojnine, bi po mnenju tožeče stranke to stanovanje moralo spadati v njeno posebno premoženje. Izhodišče sodišč, da pri presoji, v katero premoženje spadata sporni stanovanji, vir financiranja stanovanja ne more biti pravno odločilna okoliščina, je tako po mnenju tožeče stranke zmotno. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je spregledalo tožnikove navedbe glede časa nakupa stanovanja v T. in sklenitve zakonske zveze, iz katerih izhaja, da pravdni stranki v tem času nista mogli ustvariti sredstev za nakup stanovanja. Sodišče druge stopnje se prav tako ni opredelilo do pritožbenih navedb, da odločbe II Ips 176/2011, na katero se je v obrazložitvi sklicevalo sodišče prve stopnje, v tej zadevi ni mogoče uporabiti. Materialnopravno zmotno je tudi stališče sodišč, da je tožnik postavil le zahtevek na temelju izključne lastnine. V zahtevku, da je lastnik stanovanja do celote, je po oceni tožnika vsebovan tudi zahtevek, da je lastnik stanovanja do višine npr. 90 % ali manj. Tožnik je namreč več čas zatrjeval, da so bila sporna stanovanja kupljena v času zakonske zveze. Tožnik ni postavil zahtevka tako, da bi zahteval ugotovitev sodišča, da stanovanje v T. spada v njegovo posebno premoženje, temveč je zahteval ugotovitev, da je on sam lastnik tega stanovanja do celote. Zahtevek, da je stanovanje njegova izključna lastnina, pa ni isto kot zahtevek, da spada stanovanje v njegov posebno premoženje, saj lahko ugotavljanje višjega deleža na skupnem premoženju v določenih primerih pripelje do zaključka, da je delež na skupnem premoženju 100 %. Tožnik je postavil svoj zahtevek tako, kot da zahteva 100 % delež na skupnem premoženju. Višino deleža mora z ugovorom natančno opredeliti le toženi zakonec. V tem primeru pa je situacija drugačna, saj tožnik toži. Zato bi lahko sodišče ugotavljalo njegov delež na skupnem premoženju, ki je višji od 50 %. Tožnik je sicer v tožbi zatrjeval, da gre za njegovo posebno premoženje, vendar sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožnika. Sodišče bi tako moralo upoštevati njegove navedbe v okviru 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in ugotavljati, kolikšen je delež tožnika na skupnem premoženju. Ker sodišče druge stopnje te kršitve ni odpravilo, je kršilo določbe pravdnega postopka. Če je sodišče ocenilo, da so navedbe tožnika nezadostne, bi moralo uporabiti določbo 285. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) o materialnem procesnem vodstvu. Tožnik je za pravno naziranje sodišča prve stopnje, da njegov zahtevek ne vključuje zahtevka za višji delež na skupnem premoženju, temveč le zahtevek, da spada stanovanje v njegovo posebno premoženje, izvedel šele s prejemom sodbe. Sodišče bi tožnika moralo opozoriti, da njegov zahtevek ne vsebuje tudi zahtevka za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju. V zvezi s tem je zmotno stališče pritožbenega sodišča, da bi moral tožnik, v kolikor bi sodišče postopalo po 285. členu ZPP, svoj zahtevek spremeniti in ne zgolj dopolniti navedb, kar je smisel materialnega procesnega vodstva. Ker toženka namerno ni predložila listin o stanju na svojem računu, bi moralo sodišče po presoji tožnika uporabiti peti odstavek 227. člena ZPP in šteti, da se je plača toženke hranila na njenem osebnem računu. To pa pomeni, da so zmotne ugotovitve sodišča, da je družina v času nakupa stanovanja živela od dohodkov toženke. Tožnik je v zvezi s tem sodišču tudi predlagal, da naredi poizvedbe pri njeni banki. Ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je kršilo prvi odstavek 339. člena ZPP. Sodišče je prav tako zmotno zavrnilo podrejeni zahtevek, da je tožnik solastnik stanovanja do ½. Če je sodišče v zvezi s prvim stanovanjem kot odločilno okoliščino štelo, da stanovanje spada v skupno premoženje, ker je bilo kupljeno v času zakonske zveze, bi moralo sodišče enak kriterij uporabiti tudi glede drugega stanovanja. Tudi drugo stanovanje je bilo namreč kupljeno v času zakonske zveze, prav tako pa je bilo ugotovljeno, da je tožnik razpolagal z zadostnimi sredstvi za nakup stanovanja. Tožnik opozarja tudi na nasprotje v razlogih obrazložitve, saj je sodišče hkrati zaključilo, da je toženka dokazala, da je njena teta sama kupila stanovanje, po drugi strani pa, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o nakupu stanovanja oziroma da bo to stanovanje skupno premoženje. S tem je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po mnenju tožnika tudi sicer ni logično, da bi kupnino za drugo stanovanje dala toženkina teta, če je pogodbo sklenila toženka. Če bi teta želela sama izkoristiti ugodnosti „Jazbinškovega“ zakona, bi sama sklenila pogodbo, toženki pa bi stanovanje nato podarila. Sodišče druge stopnje se ni opredelilo do pritožbenih trditev, da M. M. ni bila dolžna preživljati toženke in da tako med njima ni obstajala dolžnost preživljanja. Zato toženka ni mogla spadati v krog upravičencev do odkupa stanovanja po SZ, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Podatki, da je toženka hči M. M., so bili tako lažni.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija zoper odločitev o podrednem zahtevku ni dovoljena, sicer je revizija neutemeljena.

Glede dovoljenosti revizije

7. Izredna pravna sredstva so dovoljena, kadar so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji. Po 367. členu ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, kadar vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Kadar predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, pravica do revizije pa je odvisna od vrednosti spornega predmeta, mora tožeča stranka po drugem odstavku 180. člena ZPP že v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če tega ne stori in če tudi kasneje v okoliščinah, ki jih določa zakon, ne pride do ocene vrednosti spornega predmeta (45. člen ZPP v zvezi s 108. členom ZPP), pravdni stranki nimata pravice do revizije.

8. Tožnik je glede stanovanja v T. postavil le zahtevek iz naslova izključne lastninske pravice, glede stanovanja v I. pa je poleg zahtevka za ugotovitev lastninske pravice podrejeno (če bi sodišče presodilo, da spada to stanovanje v skupno premoženje) postavil še zahtevek iz naslova skupnega premoženja, in sicer, da znaša njegov delež na tem stanovanju ½. Tožnik je navedel le eno vrednost spornega predmeta. Navedba ene vrednosti spornega predmeta zadošča za oba zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na dveh stanovanjih, saj je glede na revizijske razloge mogoče uporabiti peti odstavek 367. člena ZPP. Revizija namreč načenja vprašanja, ki se nanašajo na zavrnitev obeh zahtevkov. Glede podrejenega zahtevka pa bi moral tožnik navesti posebno vrednost spornega predmeta, saj glede tega zahtevka ni mogoče uporabiti petega odstavka 367. člena ZPP. Ker v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpeljati postopka po 108. členu ZPP, je revizijsko sodišče revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o podrednem zahtevku, zavrglo (377. člen ZPP).

Glede neutemeljenosti revizije

9. Zmotno je stališče tožnika, da spada stanovanje v I. v njegovo posebno premoženje. Sodišči sta v zvezi s tem stanovanjem ugotovili, da je teta toženki omogočila, da kot ožji družinski član odkupi stanovanje po določbah SZ ter da je denar za nakup tega stanovanja prispevala toženkina teta iz svojih prihrankov in izposojenih sredstev. Na podlagi takih ugotovitev je po presoji revizijskega sodišča pravilen zaključek sodišč, da spada to stanovanje v posebno premoženje toženke. Sredstev, ki jih je teta namenila toženki za nakup stanovanja, tudi ni mogoče šteti kot darilo, dano obema pravdnima strankama, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da je teta želela stanovanje nameniti samo toženki kot edini svoji dedinji (za katero je skrbela od otroštva), in sicer še v času svojega življenja, v zameno pa se je s toženko dogovorila, da bo lahko živela v stanovanju do svoje smrti. Neutemeljen je tudi očitek tožnika, da je pri odločitvi glede tega stanovanja podano nasprotje v razlogih sodbe, in sicer, da naj bi sodišče hkrati ugotovilo, da je v zvezi s tem stanovanjem obstajal tudi dogovor med tožnikom, toženko in njeno teto. Kot je tožniku že pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, je prvostopenjsko sodišče le pojasnilo, da tudi v primeru, če bi se trditve tožnika (da je šlo pri pridobitvi tega stanovanja za dogovor med njim, toženko in njeno teto) izkazale za resnične, zahtevek, da spada stanovanje v njegovo posebno premoženje, ne bi mogel biti utemeljen. Ni pa prvostopenjsko sodišče zapisalo, da je taksen dogovor obstajal. 10. Tožnik nadalje meni, da spada stanovanje v T. v njegovo posebno premoženje, saj je bilo v celoti financirano iz njegovih posebnih sredstev. Po oceni tožnika je namreč materialnopravno zmotno izhodišče, da lahko določena stvar spada v skupno premoženje, čeprav je bila pridobljena s posebnimi sredstvi enega od zakoncev, in sicer, ko je stvar pridobljena na podlagi skupne odločitve zakoncev.

11. Po presoji revizijskega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna tudi odločitev sodišč glede stanovanja v T. V zvezi s tem stanovanjem je sodišče druge stopnje namreč ugotovilo (prim. 5. točko obrazložitve), da tožniku ni uspelo dokazati, da bi bilo to stanovanje financirano izključno iz njegovih sredstev. Sodišče druge stopnje je s to ugotovitvijo sicer nedovoljeno spremenilo ugotovljeno dejansko stanje pred sodiščem prve stopnje,(1) s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka, vendar te kršitve tožnik v reviziji ne uveljavlja. Na ugotovitev sodišča druge stopnje, da tožnik ni dokazal, da je bilo sporno stanovanje v celoti financirano iz njegovih sredstev, je torej revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob takem dejanskem izhodišču (da stanovanje na T. ni bilo v celoti financirano iz sredstev tožnika) pa se revizijskemu sodišču s presojo pravilnosti materialnopravnega izhodišča sodišča prve stopnje, da lahko stvar v določenih primerih spada v skupno premoženje, čeprav je bila pridobljena s posebnimi sredstvi enega od zakoncev, ni treba ukvarjati, saj izhaja iz drugačnega dejanskega stanja.

12. Zmotno je tudi stališče tožnika, da zahtevek za ugotovitev izključne lastninske pravice vsebuje tudi zahtevek za določitev višjega solastniškega deleža na skupnem premoženju. Ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča je, da ugovor izključne lastnine ne vsebuje ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.2) Stališče ne more biti drugačno, ko eden od zakoncev toži na ugotovitev izključne lastnine na stvari, ki spada v skupno premoženje. Tudi v tem primeru zahtevek za ugotovitev lastninske pravice ne vsebuje zahtevka za ugotovitev višjega deleža na skupnem premoženju.

13. Neutemeljen je tudi očitek kršitve določb materialnega procesnega vodstva. Ob dejstvu, da je tožnik v zvezi s stanovanjem v I. poleg zahtevka na ugotovitev lastninske pravice postavil še podredni zahtevek ravno za primer, če bi sodišče ugotovilo, da spada stanovanje v skupno premoženje, se je tožnik očitno zavedal, da zahtevek na ugotovitev lastninske pravice ne vsebuje tudi zahtevka iz naslova skupnega premoženja. Zato se tožnik že iz tega razloga ne more sklicevati na kršitev določb materialnega procesnega vodstva in pravico do izjave. Na kršitev materialnega procesnega vodstva se lahko sklicujejo le stranke, ki z določenim stališčem niso seznanjene, v tem primeru pa se je tožnik očitno zavedal, o čem lahko odloča sodišče na podlagi primarnega zahtevka. Zato sodišče tožnika ni bilo dolžno opozoriti, da tudi v zvezi s stanovanjem v T. postavi še podredni zahtevek.

14. Ker torej tožniku ni mogoče prisoditi višjega deleža na skupnem premoženju, za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno, ali je družina v času nakupa stanovanja v T. financirala življenjske stroške tudi iz dohodkov toženke. Tožnik je med postopkom skušal dokazati, da toženka v tem obdobju ni prispevala za življenjske stroške, razen za nakup spalnice, in je s tem namenom zahteval, da toženka predloži bančne izpiske oziroma je sodišču predlagal, da v zvezi s tem sámo napravi poizvedbe. Revizijskemu sodišču se zato ni bilo treba ukvarjati z revizijskimi očitki, da bi moralo sodišče v zvezi s tem napraviti poizvedbe na banki in ustrezno sankcionirati „namerno“ nepredložitev listin s strani tožene stranke.

15. Glede na obrazloženo je odločitev sodišč pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da tožnik ni v celoti financiral nakupa stanovanja. Iz razlogov sodišča prve stopnje je mogoče sklepati, da sodišče načina financiranja stanovanja ni ugotavljalo, ali pa da je ugotovilo ravno nasprotno kot sodišče druge stopnje, in sicer da je tožnik v celoti financiral nakup stanovanja iz svojih sredstev.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbe VS RS II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010, II Ips 236/2008 z dne 21. 1. 2010 in II Ips 443/2008 z dne 4. 2. 2010.