Jedro

Med tožbenim zahtevkom in tožbenimi trditvami ni bilo neskladja, saj je bil cilj pravde s trditvami jasno zastavljen in ne drži, da je sodišče storilo bistveno postopkovno kršitev, ker ni postopalo po 285. členu ZPP. V primeru, da bi po njem postopalo, bi moral tožnik zahtevek spremeniti in ne zgolj dopolniti svojih navedb, kar pa je smisel materialnega procesnega vodstva. V pritožbi očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

Tožbeni zahtevek, da je tožnik izključni lastnik stanovanja, ne vsebuje tudi tožbenega zahtevka, da je lastnik tega stanovanja do večjega deleža. Sodna praksa je povsem poenotena, da mora biti zahtevek za morebitno uveljavljanje večjega deleža konkretiziran – tožnik bi moral zatrjevati velikost uveljavljenega deleža, česar pa ni storil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I in II izreka zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnik stanovanja na naslovu T., ID 14.E, k.o. I. do celote in stanovanja na naslovu K., ID 9.E, k.o. I., do celote ter da je tožena stranka v roku 15 dni dolžna izdati ustrezno listino, s katero bo tožeči stranki priznala na teh nepremičninah lastninsko pravico do celote, sicer bo tako listino nadomestila pravnomočna sodba. Pod točko III izreka je zavrnilo podrejeni tožbeni zahtevek, da sta pravdni stranki solastnika stanovanja na naslovu K., ID 9.E, k.o. I., vsak do ½. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da je tožeča stranka iz tega naslova dolžna plačati toženi stranki znesek 3.456,00 EUR. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvami, da je bilo stanovanje na T. kupljeno v času trajanja zakonske zaveze med pravdnima strankama in da je bila odločitev o njegovem nakupu skupna, stranki pa sta tudi vsak do ½ njegova zemljiškoknjižna lastnika. Ni sicer dvoma, da je sredstva za nakup prispeval tudi tožnik, vendar so se iz prihodkov toženke plačevali drugi življenjski stroški, zato tožnikove navedbe da ga je v celoti odkupil sam, niso odločujoče. Njegov morebitni večji prispevek bi lahko pomenil le podlago zahtevku iz naslova višjega deleža na premoženju, ne pa podlago zahtevku na ugotovitev, da je to stanovanje njegovo posebno premoženje. Upoštevajoč (že) tožbene navedbe, da sta se oba s toženko dogovorila s toženkino teto o načinu nakupa stanovanja na naslovu K., tožnik tudi za to (drugo) stanovanje nima zahtevka iz naslova posebnega premoženja, temveč le zahtevek iz naslova skupnega premoženja ter višjega deleža na njem. Tega dogovora pa mu sicer v postopku ni uspelo izkazati, kot tudi ne da je na podlagi dogovora to stanovanje plačal sam, s sredstvi, ki jih je dobil v dar od matere. Uspelo pa je izkazati toženki, da je to stanovanje v celoti odplačala njena teta, ki je želela, da je stanovanje od toženke, zato je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek na ugotovitev solastnine pravdnih strank na tem stanovanju.

Iz vseh pritožbenih razlogov takšno sodbo izpodbija tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga njeno spremembo tako, da tožbenim zahtevkom ugodi in sprejme zanjo ugodno stroškovno odločitev. Le podrejeno naj se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Ne drži, da je šlo pri zahtevku za prvo stanovanje le za zahtevek iz naslova izključne lastnine. Sodišče tudi ne bi smelo ugotavljati namena nakupa stanovanja. Primer II Ips 1746/2001, ki ga sodišče citira ni primerljiv, saj so stranke tam prispevale sredstva mešane narave, tu pa je prispeval le denar, ki ga je dobil od matere. Nakup stanovanja na T. se je izvršil iz njegovega posebnega premoženja, stanovanje pa je bilo kupljeno prej kot v petih mesecih zakonske zveze. Pravno odločilno je zato, s kakšnimi sredstvi je bilo kupljeno. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni ugotavljalo njegovega deleža na skupnem premoženju. Zahteval je ugotovitev, da je sam lastnik stanovanja do celote, in ne da se ugotovi, da je stanovanje njegovo posebno premoženje. V njegovem zahtevku je tako vsebovan tudi zahtevek, da je lastnik do 90 %, 80 %, 70 % …. V tožbi je res trdil, da gre za njegovo posebno premoženje, vendar gre tu za uporabo materialnega prava in na to sodišče ni vezano. Zahtevku bi torej sodišče lahko ugodilo le delno. Ker tega ni ugotavljalo, je kršilo njegovo pravico iz 22. in 23. člena Ustave, saj mu v postopku niso bile zagotovljene enake pravice in pošteno sojenje. Če je bilo sodišče mnenja, da so njegove navedbe nezadostne, bi moralo uporabiti določbo 285. člena ZPP o materialno procesnem vodstvu. Ker te določbe ni uporabilo, je bistveno kršilo postopek po prvem odstavku 339. člena ZPP. Moralo bi ga pozvati, naj se izjasni, ali njegov prispevek predstavlja tudi zahtevek po ugotovitvi deleža. Ker tega ni storilo, je podana tudi bistvena postopkovna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj mu ni bila dana možnost obravnavanja. Sam je predlagal tudi izvedbo dokaza, poizvedbo pri banki U., sodišče pa je dokazni predlog zavrnilo, ker je o zaslužku toženke lahko presodilo na podlagi drugih izvedenih dokazov, čeprav je ta dokaz predlagal z namenom da bi dokazal, da se je njen denar hranil na njenem računu in da razen k nakupu spalnice ni prispevala od plače ničesar k skupnemu premoženju. V zvezi s stanovanjem na naslovu K. je sodišče ugotovilo, da je šlo za skupno odločitev s toženko o tem, da bosta pridobila prej navedeno stanovanje, zato je to lahko le njuno skupno premoženje. Ugotovilo je torej, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da gre za skupno premoženje, v nadaljevanju pa je pod točko 15 obrazložitve zaključilo, da je stanovanje last toženke. Tako je zaključilo, ker je denar za nakup stanovanja dala teta toženke M.M., pri čemer pa je spreminjala izpoved, koliko denarja naj bi si izposodila. Najprej je povedala, da 250.000,00 SIT, nato pa 150.000,00 SIT. Tudi o menjavi deviz je izpovedala drugače, kot pa je izpovedala priča A.R.. Dejstvo je, da je bil dosežen dogovor glede nakupa stanovanja na naslovu K. s teto toženke in tožnik je stanovanje tudi plačal. Njegov brat je potrdil, da je tožnik s prejetim stanovanjem kupil obe stanovanji, E.B. pa, da ga je videl na banki, ko je plačal stanovanje. Enako je potrdila tudi priča B.G.. Podana je absolutna bistvena postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zaključki sodišča pod točko 14 in 16 obrazložitve. Tudi sicer ni logično, da bi kupnino za stanovanje dala teta toženke, če je pogodbo sklenila toženka. Če bi želela teta izkoristiti ugodnosti Jazbinškovega zakona, potem ne bi bilo treba navesti lažnih podatkov na privolitvi imetnika stanovanjske pravice, kjer je navedeno, da je toženka njena hči. Toženka je zlorabila zaupanje tožnika, čeprav je bila kupnina plačana z njegovim denarjem. Dejstvo je, da je bila pogodba za sporno stanovanje sklenjena v času zakonske zveze med pravdnima strankama in na ime toženke, zato gre za skupno premoženje pravdnih strank, kar je sodišče ugotovilo pod točko 14 obrazložitve. Priglaša še stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbena trditev, da je sodba obremenjena z bistveno postopkovno kršitvijo po 14. točki iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Sodba vsebuje jasne razloge o vseh sprejetih odločitvah sodišča in je zmožna preizkusa pred pritožbenim sodiščem. Med tožnikovim primarnim zahtevkom in njegovimi trditvami ni bilo nobenega neskladja (zahteval in dokazoval je svojo izključno lastninsko pravico na stanovanjih, saj naj bi bila njegovo posebno premoženje), cilj pravde je bil s trditvami jasno zastavljen in ne drži, da je sodišče storilo bistveno postopkovno kršitev, ker ni postopalo po 285. členu ZPP. V primeru da bi po njem postopalo, bi namreč moral tožnik zahtevek spremeniti in ne zgolj dopolniti svojih navedb, kar pa je smisel materialnega procesnega vodstva. V pritožbi očitana bistvena postopkovna kršitev po 8. točki iz drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dokaz z opravo poizvedb pri banki UniCredit je tožnik substancirano predlagal v dokaz trditve, da toženka denarja za nakup stanovanja ni dvignila, kar pa v postopku niti ni bilo sporno, zato do bistvene postopkovne kršitve ni prišlo niti zaradi neizvedbe tega dokaza.

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo trdila, da sta se stranki ob odločitvi za nakup stanovanja na T. dogovorili, da bo njun delež na tem stanovanju enak. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ne bi smelo ugotavljati namena nakupa stanovanja, pritožbenemu sodišču ni razumljiva. Pritožnik sicer ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta ga kupili za skupen namen ne oporeka, trdi le, da se je stanovanje kupilo zgolj z njegovimi denarnimi sredstvi, ki so predstavljala njegovo posebno premoženje. Tega mu v postopku ni uspelo dokazati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odločitev o njegovem nakupu skupna, da je bilo namenjeno vsem kot družini ter da so se iz toženkinih dohodkov v času, ko je bilo stanovanje kupljeno (takrat po ugotovitvah sodišča prve stopnje toženec ni delal, ampak je imel le priložnostne zaposlitve) krili življenjski stroški družine in upoštevalo tudi zemljiškoknjižno stanje kot realen odraz dejanskega stanja. Teh ugotovitev in na njihovi podlagi opravljenega materialnopravnega zaključka, da zato stanovanje na T. ni posebno premoženje tožnika, ampak predstavlja skupno premoženje v smislu drugega odstavka 57. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), pritožba ne uspe omajati. Na navrženo trditev o domnevni neuporabnosti odločbe VS RS II Ips 176/2001 pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo.

Ne drži niti pritožbena trditev, da je bil v tožnikovem zahtevku, da je izključni lastnik stanovanja na T., vsebovan tudi tožbeni zahtevek, da je lastnik tega stanovanja do večjega deleža. Sodna praksa (npr. VS RS II Ips 254/2011, II Ips 236/2008) je glede tega povsem poenotena. Zahtevek za morebitno uveljavljanje večjega deleža bi moral biti konkretiziran – tožnik bi moral zatrjevati velikost uveljavljenega deleža, kar pa ni storil. V tej navezi se zato izkaže kot pravno nepomembno pritožbeno opozarjanje, da je bilo stanovanje kupljeno prej kot v petih mesecih trajanja zakonske zveze.

Pritožbene trditve prevračajo razloge izpodbijane sodbe pod točko 14 v zvezi s točko 16 obrazložitve. Ne drži, da je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da sta se tožnik in toženka s toženkino teto dogovorila o načinu nakupa stanovanja. Sodišče prve stopnje je le pojasnilo, da je to trdil tožnik in da na podlagi teh trditev, v primeru če bi se izkazale, da so resnične, ne bi mogel biti utemeljen njegov zahtevek iz naslova posebnega premoženja na stanovanju K.. V tej zvezi je ponovilo pravno presojo, da za nastanek skupnega premoženja ob morebitni skupni odločitvi za nakup, ni pomemben zgolj vir njegovega financiranja. V nadaljevanju pa se je tudi vsebinsko ukvarjalo s tožbenimi trditvami in z ugovorom toženke, da je stanovanje njeno posebno premoženje, ker se je tako dogovorila s teto, ki je stanovanje tudi odplačala z namenom, da bo od toženke. Pojasnilo je zakaj šteje, da tožnik ni uspel dokazati zatrjevanega oziroma zakaj je to toženki uspelo. Dokazna ocena o tem, da je denar za odkup tega (drugega) stanovanja dala teta, je celovita in se je sodišče prve stopnje pri njeni opravi opredelilo tudi do izpovedb vseh zaslišanih prič. Sodba o tem vsebuje jasne razloge na strani 12 in 13 obrazložitve in jih pritožba z lastno dokazno oceno ne uspe omajati. Zakaj ni verjelo priči B.G., ki je po ugotovitvah sodišča prve stopnje edini potrdil tožnikove navedbe glede plačevanja drugega stanovanja, je sodišče prve stopnje prepričljivo argumentiralo. Pritožbene trditve, da je priča A.R. glede menjave prihrankov toženkine tete v devize izpovedala drugače, nimajo nobene teže, sposojeni znesek, takratnih 150.000,00 SIT pa je potrdila tudi priča A.R. kot posojilodajalka. Res je sicer kupoprodajno pogodbo za stanovanje sklenila toženka v času trajanja zakonske zveze, vendar pa ji je v sporu uspelo dokazati, da je do njegovega nakupa prišlo zaradi dogovora med njo in njeno teto ter da je denar za stanovanje dala teta z namenom, da bo to stanovanje (zgolj) od toženke. Ob takšnih dejanskih ugotovitvah je zato tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevkov, ki se nanašajo na stanovanje na naslovu K., materialnopravno pravilna.

Na podlagi obrazloženega je pritožbeno sodišče, ki ob reševanju pritožbe tudi ni našlo kakšnih uradoma upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) in je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno, pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).