Jedro

Tožnici ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da se je zgodil škodni dogodek, kot je zatrjevala v tožbi in (nato) tekom postopka, torej da je bila 20. 4. 2017 potnica na avtobusu zavarovanca tožene stranke, ki je peljal na relaciji S. G. - V., da je na avtobus vstopila malo pred 10:00 uro na postaji v S. G. in se med vožnjo s tem avtobusom poškodovala zaradi sunkovitega zaviranja voznika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožnici plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe, in odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki poravnati 102,56 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, stroške pritožbe pa naloži v plačilo toženi stranki. Ostale pritožbene navedbe so povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela kot potnica 20. 4. 2017, ko je voznik avtobusa, last K. d.d. P., ki ima pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju: zavarovanec tožene stranke), nenadoma zavrl, tako da je tožnica, ki je sedela v prvi vrsti na desni strani avtobusa, gledano v smeri vožnje, z obema kolenoma zadela v pult in si ju poškodovala. Materialnopravno podlago za odločanje o tožbenem zahtevku predstavlja, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, kdaj je podana krivdna odškodninska odgovornost za nastalo škodo.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče se je upravičeno, glede na trditve pravdnih strank, najprej ukvarjalo z vprašanem obstoja škodnega dogodka. Kot je pravilno povzelo v sodbi, je tožnica v tožbi zatrjevala, da se je poškodovala 20. 4. 2017, ko se je kot potnica v avtobusu last družbe K. d.d. peljala iz S. G., kjer je bila na ultrazvočni preiskavi v S. (da je bila na preiskavi ob 8:59 uri, izhaja iz izvida - priloga A9), proti domu - v V. V prvi pripravljalni vlogi je navedla, da je na avtobus vstopila ob 10:00 uri. Kasneje v postopku pa je navajala, da sta bila na postaji dva avtobusa družbe K. d.d., namenjena v V., in da je vstopila na prvega, nekaj pred deseto uro. Med vožnjo naj bi voznik avtobusa, ki ga je opisala kot črnega, s skodranimi lasmi, srbske narodnosti, močno zavrl, tako da si je poškodovala obe koleni. Izpovedala je, da je sedela v prvi vrsti, na desni strani avtobusa in z obema kolenoma zadela ob leseno mizo oziroma pult. Trdila je, da je na svoje poškodovanje opozorila voznika avtobusa, ki je le skomignil z ramen, in da na sedežih niso bili nameščeni varnostni pasovi. Tožničin mož V. P. je njeno izpovedbo potrdil, a kot je sam izpovedal, ni bil očividec in je vedel povedati to, kar mu je povedala tožnica. Drugih dokazov o tem, da je bila obravnavanega dne potnica na avtobusu družbe K. na vožnji iz S. G. do V. in da se je med vožnjo poškodovala, tožnica ni predložila. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da so bila ta dejstva v postopku sporna, zato je bilo na tožnici dokazno breme, da jih dokaže s stopnjo prepričanja, in pravilno zaključilo, da tega dokaznega bremena ni zmogla. Pritožbeno ni izpodbijano, da tožnica ni predložila nobenega objektivnega dokaza, ki bi dokazoval, da je bila dejansko potnica omenjenega avtobusa in da je bila med vožnjo poškodovana v posledici zaviranja voznika. Tožnica ni predložila vozovnice za sporno vožnjo, ki bi dokazovala, da je bila obravnavanega dne na avtobusu zavarovanca tožene stranke in natančno na katerem. Pritožbeno tudi ni izpodbijana ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz izpovedi priče N. Š., ki je zatrjevano poškodovanje tožnice obravnaval (na zahtevo zavarovalnice) kot referent za zavarovanje pri zavarovancu tožene stranke in opravil raziskavo dogodka, izhaja, da je tožnica najprej navajala drug datum poškodovanja in družba je poiskala voznico avtobusa, ki je vozila na omenjeni relaciji; kasneje pa so poiskali voznika, ki je opravil vožnjo na liniji, ki jo je zatrjevala tožnica, dne 20. 4. 2017 ob 10:00 uri, to je bil gospod V. L. (za katerega pa je tožnica ob zaslišanju izrecno rekla, da ni bil voznik). Prav tako niso pritožbeno izpodbijane ugotovitve, da tožnica ni obvestila avtobusnega podjetja o škodnem dogodku (niti takoj po poškodovanju niti kasneje) oziroma kako drugače poskrbela za dokaz o samem obstoju škodnega dogodka (si zapisala registrsko številko vozila, osebne podatke voznika avtobusa, osebne podatke ostalih potnikov na avtobusu (trdila je namreč, da sta bili na avtobusu dve starejši potnici), ki da so prav tako zaznali način vožnje in dejstvo, da je bila tožnica na avtobusu ter bi lahko o tem pričali na sodišču. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da bi lahko tožnica, na kateri je dokazno breme dokazovanja obstoja škodnega dogodka, na različne (preproste) načine poskrbela za pridobitev dokazov o obstoju škodnega dogodka (med drugim bi lahko, glede na trditve o hudih telesnih bolečinah ob poškodovanju, še isti dan obiskala zdravnika, a ga je obiskala šele 8 dni po zatrjevanem dogodku), pa tega ni storila in se je zanašala na pridobljene podatke zavarovanca tožene stranke. Sodišče prve stopnje je upravičeno navedlo, da enostavno ne razume pasivnosti tožnice glede tega, saj je vendarle sama izpovedala, da naj bi voznik močno zaviral in je že med vožnjo čutila bolečine v kolenih, torej vedela, da je poškodovana, na kar naj bi le ustno opozorila voznika, ki pa se zanjo ni zmenil. Okoliščine o škodnem dogodku mora v tožbi zatrjevati oškodovanec. Sodišče prve stopnje je zato povsem pravilno navedlo, da bi tožnica kot skrbna odrasla oseba morala in mogla (pravočasno) poskrbeti za podatke tako o vozniku avtobusa kot tudi o samem avtobusu, na katerem se je poškodovala, oziroma zbrati in predložiti (oziroma predlagati) dokaze, da je bila dejansko potnica na avtobusu in da se je med vožnjo poškodovala. Pritožbeno ni izpodbijano, da se na zavarovanca tožene stranke po poškodovanju ni obrnila, prijavo na policijo pa je naredila šele dne 31. 5. 2017, to je več kot mesec dni po poškodovanju, pri čemer je navajala drug datum poškodovanja, 11. 4. 2017, zaradi česar je zavarovanec tožene stranke policiji posredoval podatke o vozilu in vozniku avtobusa, ki je peljal na navedeni relaciji dne 11. 4. 2017. Podatki v spisu potrjujejo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so bile v predpravdnem in obravnavanem pravdnem postopku tožničine navedbe glede okoliščin poškodovanja, predvsem glede konkretnega avtobusa, na katerem naj bi se poškodovala, premalo natančne, predvsem pa pomanjkljive (dejstvo, da sta bila na postaji dva avtobusa družbe K. d.d. in da je sama vstopila na prvega, ki je s postaje odpeljal prej, pred 10:00 uro, je navedla šele na naroku dne 6. 12. 2019 in ga je zamolčala tudi svoji pooblaščenki), zato je utemeljena ocena prvostopenjskega sodišča, da to kaže na izrazito neskrbno ravnanje tožnice, ki ji gre v tem postopku v škodo (glede na pravila o dokaznem bremenu za zatrjevana dejstva). Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo tožnici, da je prišlo do napake v datumu poškodovanja pri prijavi na policiji zaradi njene zmedenosti in da je bilo to povezano z drugimi preiskavami, ki jih je opravljala predhodno, saj slednjega, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ni izkazala, in da naj bi tudi na dejstvo obstoja dveh avtobusov zavarovanca tožene stranke pozabila. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim, da je tožničino spreminjanje izjav o samem škodnem dogodku (glede datuma poškodovanja, ure odhoda avtobusa s postaje in števila avtobusov zavarovanca tožene stranke na postaji v S. G.) pred in v tem pravdnem postopku razumeti tudi kot prilagajanje izpovedi ugotovljenim dejstvom v postopku, ki so ji v prid. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pričela zatrjevati, da sta bila na postaji dva avtobusa podjetja K. d.d., ki sta peljala v V., ter da je sama vstopila na prvega, ki je peljal pred 10:00 uro (po njeni razlagi je to namreč pozabila), potem ko je o teh dejstvih izpovedala priča V. L. - voznik avtobusa zavarovanca tožene stranke dne 20. 4. 2017 na relaciji S. G. - V. z odhodom ob 10:00 uri s postaje v S. G. (o obstoju dveh avtobusnih linij zavarovanca tožene stranke na relaciji S. G. - V., še o avtobusu, ki je to relacijo prevozil in je sicer vozil na relaciji R. - S. G. – L.) in ko je ta priča tudi prepričljivo izpovedala, da se v času njegove vožnje tožnica zagotovo ni poškodovala. Sodišču prve stopnje se je upravičeno zdelo nenavadno, da bi tožnica na te okoliščine pozabila, glede na to da je v svoji izpovedi zelo natančno opisovala pot, po kateri se je peljal avtobus, videz voznika avtobusa in se opredelila tudi do njegove narodnosti. Sodišče prve stopnje je ob navedenem in ob pomanjkanju ostalih (objektivnih) dokazov o zatrjevanih dejstvih, pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo s stopnjo prepričanja dokazati, da se je zgodil škodni dogodek, kot je zatrjevala v tožbi in (nato) tekom postopka, torej da je bila 20. 4. 2017 potnica na avtobusu zavarovanca tožene stranke, ki je peljal na relaciji S. G. - V., da je na avtobus vstopila malo pred 10:00 uro na postaji v S. G. in se med vožnjo s tem avtobusom poškodovala zaradi sunkovitega zaviranja voznika. Pritožbeno ni izpodbijano, da priča V. P. ni bil očividec škodnega dogodka in je v postopku izpovedal o dejstvih, ki mu jih je povedala sama tožnica, pri čemer je sodišče tudi upoštevalo, da gre za moža tožnice, ki je razumljivo zainteresiran za pozitivni izid postopka za tožnico. Prav tako niso izpodbijane ugotovitve, da tožnica ni bila potnica na avtobusu zavarovanca tožene stranke, ki ga je obravnavanega dne vozila priča V. L., z odhodom iz avtobusne postaje v S. G. ob 10:00 uri v smeri proti V., saj sta tako tožnica kot tudi voznik avtobusa izpovedala, da se drug drugega ne spominjata. Izpoved priče V. L. je bila tudi sicer jasna in prepričljiva, predvsem pa skladna z dokumentacijo posredovano po toženi stranki (tahografom in podatki o vozniku avtobusa), zato ji je sodišče utemeljeno v celoti sledilo. Sodišče prve stopnje je upravičeno sledilo tudi izpovedi te priče glede obstoja avtobusne linije zavarovanca tožene stranke na relaciji R. - S. G. - L., z vmesno postajo v V. in da sta oba avtobusa iz postaje v S. G. odpeljala v sorazmerno kratki časovni razdalji. Sodišče je pravilno zaključilo, da tožnica ni ponudila nobenega dokaza, ki bi potrdil njeno izpoved, da je bila sama potnica na tem avtobusu in se med vožnjo tudi poškodovala, oziroma tudi s poizvedbami pri družbi N. d.o.o., ki jih je sodišče prve stopnje opravilo na njen predlog, o vozniku (tega drugega) avtobusa, potnem nalogu in tahografu, tega ni dokazala, saj so bile neuspešne zaradi oddaljenosti dogodka in neobstoja relevantne dokumentacije o omenjeni vožnji in vozniku, kar je predvsem posledica neskrbnega ravnanja same tožnice, saj vseh relevantnih dejstev glede vožnje in poškodovanja ni pravočasno navedla v postopku (niti svoji pooblaščenki) oziroma je navedla napačne podatke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati že prve predpostavke civilnega delikta, to je obstoja škodnega dogodka.

7. Pritožbeni očitek, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pomanjkljiva oziroma vsaj preuranjena, ni utemeljen. 8. člen ZPP nalaga sodišču, kot izpostavlja pritožnica, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Sodišče prve stopnje je to zakonsko določbo pravilno uporabilo. Pritožbenega očitka, da sodišče ni vezano le na metodološka pravila, temveč tudi na splošna pravila, ki morajo ustrezati zahtevam racionalnosti in splošnosti, torej tudi na določeno logično dojemanje primera, kar da je sodišče obšlo, ni moč presoditi, saj pritožnica ne konkretizira, katera so ta splošna pravila, ki naj bi jih sodišče obšlo.

8. Drži, kar navaja pritožnica, da je v prvi pripravljalni vlogi z dne 4. 10. 2019 pojasnila, da je zapadla depresiji, a je potrebno pojasniti, da je navedla, da je zaradi dogodka zapadla depresiji, ne pa tudi, da se je že pred dogodkom zdravila zaradi depresije. Te navedbe so bile dane v zvezi z zatrjevano škodo in ne v zvezi z zmožnostjo podajanja navedb o nastanku škodnega dogodka. V tretji pripravljalni vlogi pa je zgolj navedla, da predloži še izvid JZ ... z dne 14. 1. 2020 o redni kontroli in priložila ta izvid, kar je tudi šteti, da gre za dokaz v zvezi s trditvami o zatrjevani škodi, podanimi v prvi pripravljalni vlogi. Tožnica v postopku, v katerem je bila ves čas zastopana po odvetniku, ni trdila, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ni mogla poskrbeti za potrebne podatke v zvezi z nastankom škodnega dogodka. Prvič šele v pritožbi navaja, da iz izvida z dne 14. 1. 2020 izhaja, da ima diagnozo ponavljajoče se depresivne motnje (pri čemer iz izvida niti ni razvidno, od kdaj) in da je v preteklosti doživljala epizode neorganske psihotične motnje; da glede na svoje zdravstveno stanje ne more ravnati kot skrbna odrasla oseba, ki bi morala in mogla pravočasno poskrbeti za vse potrebne podatke; da je njena zaznava realnosti in obveznosti oziroma skrbnosti upoštevaje zdravstveno stanje okrnjena. Ker pritožnica v pritožbi niti ne trdi niti ne izkaže, da teh navedb brez svoje krivde ni mogla navesti že v postopku na prvi stopnji, so te navedbe nedopustne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbena graja, da so izrečeni očitki sodišča prve stopnje na račun tožničinih opustitev, prehudi in neutemeljeni, in da bi moralo sodišče tožnico obravnavati bolj prizanesljivo, saj da je iz sodišču predložene medicinske dokumentacije (psihiatrični izvid) razvidno, da njeno duševno zdravje ni perfektno, je zato neutemeljena. Glede na obrazloženo ne drži očitek v pritožbi, da se te odločilne okoliščine sodišče ni dotaknilo oziroma je ni dokazno ovrednotilo, pa bi jo moralo, saj sploh v postopku na prvi stopnji ni bila izpostavljena. Dokazna ocena zato ni niti pomanjkljiva niti preuranjena, dejansko stanje pa je pravilno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je glede na zgoraj obrazloženo pri dokaznem bremenu tožnice izhajalo pravilno iz zahtevane skrbnosti odrasle osebe, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožnici ni mogoče naložiti več obveznosti, kot jih je objektivno sposobna izpolniti, in da v zvezi s tem ne vzdrži zaključek sodišča, da tožnica ni poskrbela za potrebne dokaze in da prilagaja izpoved ugotovljenih dejstev v postopku. Lastno dokazno oceno, ki je izvedeni dokazni postopek ni potrdil, predstavlja pritožbena navedba, da je povsem mogoče, da je določene okoliščine, glede na svoje duševno zdravje, pozabila oziroma spregledala in da se jih je spomnila ob zaslišanju priče L. Nenazadnje pa se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s pritožnico, da je splošno znano, da depresivne motnje pomenijo motnje razpoloženja, čustvovanja, posledično privedejo do sprememb vedenja, tudi mišljenja in da depresija privede do motenj koncentracije in spomina, saj gre za strokovno vprašanje in ne za splošno znana dejstva. Sicer pa je potrebno tudi splošno znana dejstva v skladu z razpravnim načelom, vsebovanim v 7. členu ZPP, zatrjevati. Tega pa tožnica ni storila, takšno navajanje v pritožbi pa je prepozno in kot pritožbena novota neupoštevno.

9. Po obrazloženem se izkaže, da uveljavljena pritožbena razloga nista podana, prav tako niso podani tisti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama kriti svoje pritožbene stroške.