Jedro

V obnovi postopka ne gre več za vprašanje tožnikovega zdravstvenega stanja pred prenehanjem delovnega razmerja in po prenehanju delovnega razmerja (s katerim tožnik poskuša opravičiti več kot dvoletno obdobje, po katerem je vložil tožbo), temveč za vprašanje, ali bi novo dejstvo oziroma nov dokaz, na katerega se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, lahko pravočasno uveljavljal že v prvotnem postopku. V zvezi s tem tožnik ne zatrjuje, da je bil tudi po vložitvi tožbe v takšnem psihičnem stanju, da (brez svoje krivde) ni mogel uveljavljati teh dejstev oziroma predlagati dokazov.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12. 9. 2013 zavrglo tožbo tožnika za ugotovitev, da je pogodbo za določen čas z dne 23. 10. 2009 sklenil za nedoločen čas, da mu delovno razmerje ni prenehalo 31. 10. 2010 temveč mu še traja, zaradi česar ga je toženka dolžna pozvati nazaj na delo, mu obračunati in izplačati plačo, ki bi jo prejel če bi delal, mu vpisati delovno dobo v knjižico in ga prijaviti v ustrezne evidence. Med drugim je ugotovilo, da je tožniku prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 10. 2010, tožbo pa je vložil na sodišče šele 24. 7. 2013. To je glede na določbo tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) prepozno. Sodišče je obrazložilo, da je tožnik v vsakem primeru zvedel za potek delovnega razmerja za določen čas najkasneje takrat, ko mu je to prenehalo.

2. Sodišče druge stopnje je s sklepom Pdp 1022/2013 z dne 19. 3. 2014 tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da je za začetek teka tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe pomembno vedenje delavca, da mu preneha pogodba o zaposlitvi, kar med strankama ni sporno. Zavrnilo je pritožbeni ugovor glede postavitve izvedenca medicinske stroke in navedlo, da je pomembno zdravstveno stanje delavca ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas, tožnik pa v tožbi ni zatrjeval, da bi imel zdravstvene težave že pred prenehanjem delovnega razmerja oziroma ob prenehanju, temveč da so se njegove zdravstvene težave začele pojavljati po prenehanju delovnega razmerja, česar pa ni konkretiziral. 3. Tožnik je dne 30. 4. 2014 vložil predlog za obnovo postopka. Predlog je sodišče zavrglo s sklepom z dne 3. 7. 2014. Ugotovilo je, da je bil predlog sicer vložen pravočasno, vendar je nedopusten, saj tožnik ni izkazal, da pridobljenega dokaza (obvestila zdravnika z dne 12. 12. 2013) brez svoje krivde ne bi mogel pridobiti in uveljavljati že v prejšnjem postopku (drugi odstavek 395. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Tožnik je že v prvotnem postopku pojasnjeval več kot dvoletno zamudo vložitve tožbe s svojem zdravstvenim stanjem, vendar je navajal le, da ima od prenehanja delovnega razmerja hude zdravstvene težave, za kar ni predložil dokazil, temveč je predlagal le postavitev izvedenca psihiatrične stroke. Tožnikove težave v obdobju 2004 do 2010 izhajajo iz obvestila zdravnika z dne 12. 12. 2013. Tožnik je ob vložitvi tožbe v juliju 2013 svoje zdravstveno stanje v obdobju od 2004 do 2010 poznal in bil procesno sposoben, kar je izrecno potrdil tudi sam.

4. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. Obrazložilo je tudi, da tožnik v prvotnem postopku ni konkretiziral, kdaj so se začele njegove zdravstvene težave in ni predložil dokazov. Ustrezno zdravstveno dokumentacijo o svojem psihičnem stanju bi lahko predložil že v prvotnem postopku.

5. Tožnik v reviziji povzema dotedanje dogajanje v postopku in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje že v prvotnem postopku ugotoviti, ali je bil zdravstveno sposoben uveljavljati sodno varstvo v zakonitem roku in to iz razloga, na katerega nima vpliva. Ne drži obrazložitev sodišča druge stopnje, da v tožbi ni zatrjeval, da je imel zdravstvene težave že pred prenehanjem delovnega razmerja, saj jih je v tožbi omenjal, omenil pa je tudi dejstvo, da so se začele stopnjevati z izgubo službe. Predlog za obnovo postopka je vložil, ker je pridobil nov dokaz - obvestilo zdravniku z dne 12. 12. 2013. Iz tega izhaja, da je že od leta 2004 obravnavan zaradi socialne fobije, da je bilo do leta 2010 opaziti občasna nihanja njegove simptomatike, ki pa se je ob izgubi zaposlitve intenzivirala; podpisani zdravnik je ocenil, da zaradi izrazitega poslabšanja klinične slike v tistem času ni zmogel opraviti nekaterih formalnih postopkov, ki bi jih moral ob izgubi delovnega mesta. V nadaljevanju nasprotuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, da bi ob potrebni skrbnosti lahko pravočasno predložil svojo zdravstveno dokumentacijo, saj se je s tem sodišče postavilo v vlogo strokovnjaka in samo presojalo njegovo sposobnost reagiranja ter s tem bistveno kršilo določbe ZPP. Sodišči sta zmotno sklepali, da je bil pravdno sposoben, ker mu njegova sposobnost ni bila formalno odvzeta; sodišči sta se postavili v vlogo strokovnjaka psihiatrične stroke. Pri tem sta spregledali določbi 80. člena in 243. člena ZPP. Stališča sodišč so v nasprotju s stališčem Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 777/2006, po katerem je za obravnavanje krivde za nenavajanje določenih navedb in predlaganja dokazov v rednem postopku odločilen odgovor na vprašanje o strankini pravdni sposobnosti. Sodišči sta neutemeljeno zavrgli njegov predlog za obnovo postopka in s tem kršili določbo drugega odstavka 395. člena ZPP.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo (sklep) samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

8. Sklepa sodišč druge in prve stopnje o zavrženju predloga za obnovo postopka po prvem odstavku 398. člena ZPP temeljita na presoji, da predlog ni dovoljen, ker se sme zaradi okoliščin iz 10. točke 394. člena ZPP (če izve stranka za nova dejstva ali pa najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko izdana zanjo ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma če bi bili ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku) dovoliti obnova samo, če jih stranka brez svoje krivde ni mogla uveljavljati, preden je bil prejšnji postopek končan s pravnomočno sodno odločbo. Sodišči sta namreč presodili, da bi tožnik ob potrebni skrbnosti že v prvotnem postopku lahko pravočasno predložil zdravniško poročilo o zdravstvenem stanju, kot izhaja iz obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013. 9. Ob takšni presoji za odločitev ne morejo biti pomembne morebitne napake v prejšnjem postopku, na katere se sklicuje tožnik, zlasti v zvezi z navedbami, da ni bil sposoben razumeti posledic svojih neravnanj, kar bi lahko potrdil le ustrezen strokovnjak medicinske stroke. Te navedbe se nanašajo na obdobje od leta 2004 do leta 2010 in nato v čas po prenehanju delovnega razmerja (31. 10. 2010) do vložitve tožbe dne 24. 7. 2013 (oziroma še pred tem do vložitve opomina pred vložitvijo tožbe dne 20. 6. 2013), ne pa na obdobje po tem. V zvezi z utemeljitvijo odločitve o zavrženju predloga za obnovo postopka ni pomembno tožnikovo psihično stanje v času od 2004 do vložitve opomina oziroma tožbe v tem sporu, temveč psihično stanje ob in v času po vložitvi tožbe, saj se ob uveljavljenem obnovitvenem razlogu z 10. točke 394. člena ZPP postavlja zgolj vprašanje, ali tožnik novih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogel uveljavljati že ob vložitvi tožbe in v postopku pred sodiščem prve stopnje. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje obrazložilo, da ne „dvomi, da je bil tožnik ob vložitvi tožbe julija 2013 procesno spodoben (nenazadnje to izrecno potrjuje tudi tožnik)“, torej bi lahko že takrat predložil zdravstveno dokumentacijo oziroma pridobil dokumentacijo o svojem zdravstvenem stanju, kot izhaja iz kasnejšega obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013. Ugotovitev sodišč o njegovem psihičnem stanju po vložitvi opomina oziroma tožbe v tem sporu tožnik ne izpodbija, sicer pa je že v vlogi z dne 11. 9. 2013 navedel, da je „šele z izboljšanjem zdravstvenega stanja spoznal težo kršitve delovno pravne zakonodaje, zaradi česar je nemudoma vložil tožbo oziroma še pred tem zadnji opomin pred tožbo“ (1).

10. V obnovi postopka torej ne gre več za vprašanje tožnikovega zdravstvenega stanja pred prenehanjem delovnega razmerja in po prenehanju delovnega razmerja (s katerim tožnik poskuša opravičiti več kot dvoletno obdobje, po katerem je vložil tožbo), temveč za vprašanje, ali bi novo dejstvo oziroma nov dokaz, na katerega se sklicuje v predlogu za obnovo postopka, lahko pravočasno uveljavljal že v prvotnem postopku. V zvezi s tem tožnik ne zatrjuje, da je bil tudi po vložitvi tožbe v takšnem psihičnem stanju, da (brez svoje krivde) ni mogel uveljavljati teh dejstev oziroma predlagati dokazov. Zato ob zaključku sodišč, da ob vložitvi tožbe ni bil procesno nesposoben in da se tudi predlog za obnovo postopka ne nanaša na njegovo sposobnost po vložitvi tožbe (to ne izhaja niti iz obvestila zdravniku z dne 12. 12. 2013), tožnik ponuja tudi neustrezno primerjavo s stališči Vrhovnega sodišča v sklepu II Ips 777/2006. Ne gre za primerljivi zadevi.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Opomin pred tožbo je tožnik vložil 20. 6. 2013, tožbo pa 24. 7. 2013. To pomeni, da je tudi v tem obdobju (od opomina do tožbe) potekel tridesetdnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.